Odločba o ugotovitvi, da četrti odstavek 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški dejavnosti ni v neskladju z Ustavo

1716. Odločba o ugotovitvi, da četrti odstavek 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški dejavnosti ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-193/19-14

Datum: 6. 5. 2021

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Upravnega sodišča, na seji 6. maja 2021

Četrti odstavek 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 64/17) ni v neskladju z Ustavo.

Upravno sodišče je na podlagi 156. člena Ustave prekinilo postopek odločanja v upravnem sporu in z zahtevo pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej-K). Predlagatelj navaja, da bi to zakonsko določbo moral uporabiti pri odločanju v upravnih sporih v zvezi z odločbami Ministrstva za zdravje, s katerimi je slednje spremenilo čas trajanja koncesij za opravljanje zdravstvene dejavnosti iz trajanja za nedoločen čas v trajanje za določen čas 15 let z možnostjo podaljšanja. Ob tem je bilo opozorjeno, da je Upravno sodišče prejelo prek 400 takih tožb.

Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana ureditev spremembe trajanja koncesije v neskladju s 155. in 2. členom Ustave. Meni, da posega v pravna razmerja, ki so bila ustanovljena pred uveljavitvijo ZZDej-K, in ustvarja učinke za nazaj, kar pomeni kršitev 155. člena Ustave, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-158/11 z dne 28. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13, in OdlUS XX, 11). Poseženo naj bi bilo v pravice koncesionarjev, pridobljene s pravnomočnimi odločbami o pridobitvi koncesije. Predlagatelj navaja, da zakonodajalcu ni uspelo izkazati niti javne koristi za spreminjanje trajanja koncesije niti tega, do kakšnih posegov v pravice drugih bi prišlo oziroma v čem bi trpel javni interes, če bi se že podeljene koncesije izvajale časovno neomejeno. Pojasnjuje cilje zakonodajalca, kot naj bi ti izhajali iz zakonodajnega gradiva. Po mnenju predlagatelja naj bi bili ti cilji med seboj v nasprotju, saj zakonodajalec na eni strani trdi, da obstaja prevladujoči javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki javnih zavodov, na drugi strani pa trdi, da mora med ponudniki obstajati konkurenca. Če naj bi bili primarni izvajalci javne službe javni zavodi, se s tem omejuje konkurenca tistim, ki bi izvajali javno službo na podlagi koncesije. Iz tega naj bi izhajalo, da je primarni zakonodajalčev cilj, da se javna zdravstvena služba izvaja v javnih zavodih, in ne, da se med izvajalci zagotavlja konkurenca. Predlagatelj se strinja, da so ohlapno urejanje koncesij ter nadzor in transparentnost pri podeljevanju in izvajanju koncesij lahko razlogi za spremembo zakonske ureditve, ne more pa to biti opravičljiv in utemeljen razlog za to, da bi zakonodajalec retroaktivno posegel v že pridobljene pravice in pravne položaje posameznih izvajalcev. Ker je bila koncesija podeljena z odločbo, ki je oblastni akt, naj bi bil poseg v prepoved povratne veljave pravnih predpisov še toliko hujši. Za poseg naj bi šlo tudi zato, ker četrti odstavek 41. člena ZZDej-K posega v pogodbeno razmerje, ne da bi bila sprememba opravljena z ustreznim aneksom po volji pogodbenih strank. V obravnavanem primeru pa naj bi šlo tudi za poseg v pravice pacientov, ki po izteku koncesije in podelitvi koncesije drugemu zdravniku nimajo nujno več pravice do izbire zdravnika. Po mnenju predlagatelja naj bi bil četrti odstavek 41. člena ZZDej-K v neskladju tudi z 2. členom Ustave, ker zaradi opisanega posega za nazaj ni več pravne varnosti in se nihče ne more več zanesti, da pravnomočno pravno razmerje s poznejšo spremembo zakona ne bo spremenjeno v njegovo škodo.