na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 100-3386/2025, stran 11309 DATUM OBJAVE: 4.12.2025
VELJAVNOST: od 19.12.2025 / UPORABA: od 19.4.2027
RS 100-3386/2025
Verzija
1 / 1
Čistopis se uporablja od 19.4.2027 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 19.2.2026: NEAKTUALEN.
3386. Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD)
Na podlagi druge alineje prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD)
o razglasitvi Zakona o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD)
Razglašam Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 21. novembra 2025.
Št. 003-02-1/2025-308
Ljubljana, dne 29. novembra 2025
Nataša Pirc Musar
predsednica
Republike Slovenije
Z A K O N
O PSIHOTERAPEVTSKI DEJAVNOSTI (ZPtD)
O PSIHOTERAPEVTSKI DEJAVNOSTI (ZPtD)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina)
Ta zakon določa pogoje za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti, pravice in dolžnosti uporabnice oziroma uporabnika (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) v psihoterapevtski obravnavi, pogoje za izvajanje psihoterapevtske obravnave, naloge nosilca javnega pooblastila in nadzor nad izvajanjem tega zakona.
2. člen
(uporaba zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost)
Za izvajanje psihoterapevtske dejavnosti se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja zdravstveno dejavnost.
3. člen
(pomen izrazov)
Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:
1.
Kandidat oziroma kandidatka (v nadaljnjem besedilu: kandidat) je oseba, ki se strokovno usposablja za samostojno opravljanje poklica psihoterapevt.
2.
Kandidatura je status kandidata med strokovnim usposabljanjem za samostojno opravljanje poklica psihoterapevt.
3.
Licenca je javna listina, ki dokazuje strokovno usposobljenost psihoterapevta za samostojno izvajanje vrste psihoterapevtske obravnave v psihoterapevtskem pristopu.
4.
Osebna izkušnja je udejstvovanje kandidata ali psihoterapevta kot uporabnika v individualni ali skupinski psihoterapevtski obravnavi.
5.
Psihoterapevt oziroma psihoterapevtka (v nadaljnjem besedilu: psihoterapevt) je oseba, ki ima licenco iz 19. člena tega zakona.
6.
Psihoterapevtska dejavnost je zdravstvena dejavnost, ki jo opravljajo psihoterapevti z namenom splošne, selektivne in indicirane preventive, zgodnje in nadaljevalne kurative ter preprečevanje ponovitev in poslabšanj težav v duševnem zdravju, podporo pri rehabilitaciji, ter obravnavo drugih duševnih stanj, ki ne spadajo v nobeno od omenjenih kategorij, a pri uporabniku lahko povzročijo stisko oziroma zanj predstavljajo težavo. Psihoterapevtska dejavnost temelji na psihoterapevtski obravnavi.
7.
Psihoterapevtska intervenca je posamezna načrtovana interakcija, ki je integralni del psihoterapevtske obravnave, z namenom izboljšanja duševnega stanja uporabnika in predstavlja praktično uporabo psihoterapevtskega pristopa, iz katerega izhaja. Psihoterapevtska intervenca se izvaja tudi kot integralni del druge poklicne obravnave, ki jo izvaja oseba v skladu s kompetencami, pridobljenimi v okviru svojega poklicnega usposabljanja.
8.
Psihoterapevtska obravnava je celovita in načrtovana individualna, partnerska, družinska ali skupinska obravnava duševnih stanj. Psihoterapevtska obravnava predstavlja strukturiran in ciljno usmerjen psihoterapevtski proces, ki vključuje sistematično uporabo psihoterapevtskih intervenc, vzpostavitev in uporabo psihoterapevtskega odnosa ter izvajanje drugih podpornih aktivnosti, z namenom doseganja vnaprej opredeljenih psihoterapevtskih ciljev, ki upoštevajo tudi individualne potrebe in želje uporabnika. Vrsti psihoterapevtske obravnave sta psihoterapevtska obravnava odraslih in psihoterapevtska obravnava otrok, razen kadar gre za psihoterapevtsko obravnavo odraslih in otrok v okviru družine. Pri psihoterapevtski obravnavi se uporablja en ali več dovoljenih psihoterapevtskih pristopov.
9.
Psihoterapevtski pristop je splošni konceptualni temelj, model, teorija in filozofija o razumevanju razvoja osebnosti, človekovega mišljenja, čustvovanja in vedenja ter skupek teoretičnih konceptov glede razumevanja psihoterapije v določenem pristopu. Opredeljuje strategije psihoterapevtske obravnave in psihoterapevtske intervence.
10.
Psihoterapija je samostojna interdisciplinarna znanstvena veda o obravnavi duševnih stanj.
11.
Supervizija je formaliziran in strukturiran proces refleksije, podpore in nadzora nad izvajanjem psihoterapevtske obravnave psihoterapevta ali kandidata, z namenom zagotavljanja varnosti, etičnosti, kakovosti in učinkovitosti psihoterapevtske obravnave ter strokovnosti njene izvedbe. Supervizija se lahko izvaja individualno ali skupinsko.
12.
Supervizor oziroma supervizorka (v nadaljnjem besedilu: supervizor) je psihoterapevt, ki je pridobil naziv supervizor v skladu s 15. členom tega zakona in izvaja supervizijo.
13.
Učiteljica oziroma učitelj (v nadaljnjem besedilu: učitelj) je psihoterapevt, ki je pridobil naziv učitelj v skladu s 14. členom tega zakona.
14.
Učna ambulanta je izvajalec strokovnega usposabljanja, kjer poteka delo kandidata z uporabnikom pod supervizijo.
15.
Uporabnik je oseba, ki je vključena v psihoterapevtsko obravnavo. Uporabnik je pacient po zakonu, ki ureja pacientove pravice.
II. PSIHOTERAPEVTSKA DEJAVNOST IN OBRAVNAVA
4. člen
(psihoterapevtska obravnava)
(1)
Psihoterapevtska obravnava se v skladu s tem zakonom izvaja v dovoljenih psihoterapevtskih pristopih, ki jih določi ministrica oziroma minister, pristojen za zdravje (v nadaljnjem besedilu: minister), na predlog Zbornice psihoterapevtov Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zbornica).
(2)
Psihoterapevtski pristopi temeljijo na znanstveno-raziskovalnih ugotovitvah in z dokazi podprtih načelih oziroma na praksi podprtih dokazih. Podrobnejša merila in kriterije za priznavanje, evalvacijo in spremljanje kakovosti psihoterapevtskih pristopov, ki temeljijo na sodobnih mednarodnih praksah, metodologijah in strokovnih standardih, določi minister.
5. člen
(pogoji za izvajanje psihoterapevtske obravnave)
(1)
Psihoterapevt sme samostojno izvajati vrsto psihoterapevtske obravnave v psihoterapevtskem pristopu ob:
-
dopolnjenem 28. letu starosti,
-
izpolnjevanju pogojev iz 63., 63.a in 64. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 - uradno prečiščeno besedilo, 15/08 - ZPacP, 23/08, 58/08 - ZZdrS-E, 77/08 - ZDZdr, 40/12 - ZUJF, 14/13, 88/16 - ZdZPZD, 64/17, 1/19 - odl. US, 73/19, 82/20, 152/20 - ZZUOOP, 203/20 - ZIUPOPDVE, 112/21 - ZNUPZ, 196/21 - ZDOsk, 100/22 - ZNUZSZS, 132/22 - odl. US, 141/22 - ZNUNBZ, 14/23 - odl. US, 84/23 - ZDOsk-1, 102/24 - ZZKZ in 32/25),
-
izpolnjevanju strokovne usposobljenosti za izvajanje psihoterapevtske obravnave iz prvega odstavka 9. ali 10. člena tega zakona.
(2)
Ne glede na prvi odstavek tega člena se za samostojno izvajanje vrste psihoterapevtske obravnave v psihoterapevtskem pristopu za psihoterapevta ne zahteva opravljenega pripravništva.
(3)
Kandidat k strokovnemu izpitu pristopi po opravljenem strokovnem usposabljanju za izvajanje psihoterapevtske obravnave iz 9. oziroma 10. člena tega zakona.
(4)
Ne glede na določbe tega člena lahko oseba pri svojem delu uporablja posamezne psihoterapevtske intervence, ki so integralni del njene prakse v skladu z obsegom kompetenc, pridobljenih v okviru svojega poklicnega usposabljanja, in ne predstavljajo psihoterapevtske obravnave v skladu s tem zakonom.
(5)
Zdravnik specialist psihiatrije, zdravnik specialist otroške in mladostniške psihiatrije in specialist klinične psihologije izvaja psihoterapevtsko obravnavo kot integralni del samostojnega opravljanja svojega poklica, v obsegu kompetenc, pridobljenih v okviru poklicnega usposabljanja iz posameznega psihoterapevtskega pristopa. Pri tem smiselno upoštevajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na kakovost, varnost ter strokovne in etične standarde psihoterapevtske obravnave. Za izvajanje psihoterapevtske dejavnosti je potrebna licenca iz 19. člena tega zakona.
6. člen
(kodeks poklicne etike in strokovni standardi)
(1)
Psihoterapevt in kandidat psihoterapevtsko dejavnost izvajata v skladu s kodeksom poklicne etike in strokovnimi standardi psihoterapevtske dejavnosti.
(2)
Standardi psihoterapevtske dejavnosti so pravila izvajanja psihoterapevtske dejavnosti, ki določajo strokovne pristope za izvajanje posameznega psihoterapevtskega pristopa.
(3)
Kodeks poklicne etike psihoterapevtov in standarde psihoterapevtske dejavnosti sprejme zbornica.
7. člen
(ravnanje z dokumentacijo po prenehanju opravljanja zasebne psihoterapevtske dejavnosti)
(1)
Ko psihoterapevt preneha z opravljanjem zasebne psihoterapevtske dejavnosti upošteva voljo uporabnika pri ravnanju z dokumentacijo oziroma prenosu dokumentacije. V primeru prenosa dokumentacije drugemu psihoterapevtu, to lahko stori zgolj s soglasjem uporabnika.
(2)
Če psihoterapevt do prenehanja opravljanja zasebne psihoterapevtske dejavnosti ni pridobil soglasja uporabnika glede ravnanja z dokumentacijo in ni določil prevzemnika iz prejšnjega odstavka, imenuje zbornica začasnega upravitelja zdravstvene dokumentacije, ki mora pozvati uporabnika, da izrazi voljo glede svoje zdravstvene dokumentacije.
(3)
V vseh drugih primerih se z zdravstveno dokumentacijo ravna na način, kot to določa zakon, ki ureja zdravstveno dejavnost.
8. člen
(odgovornost psihoterapevta)
(1)
Psihoterapevt oziroma kandidat, ki pri uporabniku oceni nastanek duševnega stanja, ki je potencialno nevarno za njegovo zdravje in življenje ter bi zato potreboval širšo strokovno ali zdravstveno obravnavo, ki presega kompetence psihoterapevta oziroma kandidata, mora uporabnika nemudoma usmeriti na obravnavo k ustreznemu strokovnjaku. Predlog se vpiše v zdravstveno dokumentacijo uporabnika.
(2)
Psihoterapevt oziroma kandidat za svoje delo prevzema etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost.
(3)
Psihoterapevt oziroma kandidat ne vnaša svojih osebnih, ideoloških, političnih in verskih prepričanj v poklicno delo.
III. USPOSABLJANJE IN IZOBRAŽEVANJE
9. člen
(strokovno usposabljanje)
(1)
Oseba je ustrezno strokovno usposobljena za izvajanje psihoterapevtske obravnave, ko po pridobljeni izobrazbi iz psihološke, pedagoške, socialne ali zdravstvene izobraževalne smeri, ki je v skladu z zakonom, ki ureja slovensko ogrodje kvalifikacij, uvrščena najmanj na 8. raven, v skladu z akreditiranimi izobraževalnimi programi v Republiki Sloveniji, opravi naslednje vsebine:
-
najmanj 1200 ur osnovnih znanj s področja psihoterapije in psihoterapiji sorodnih ved, od tega najmanj 300 ur usposabljanja na področju duševnega zdravja in drugih strokovno sorodnih dejavnosti (aktivna ali pasivna udeležba na kongresih in izobraževanjih, raziskovalno delo, pisanje strokovnih in znanstvenih člankov ter druge strokovne literature), kar dokazuje s potrdilom supervizorja,
-
najmanj 600 ur teoretičnih vsebin s področja psihoterapevtskega pristopa, kar dokazuje s potrdilom učitelja, ki je usposobljen za posamezen psihoterapevtski pristop in vrsto psihoterapevtske obravnave,
-
najmanj 180 ur osebne izkušnje, pri čemer morata prevladujoč psihoterapevtski pristop in vrsta psihoterapevtske obravnave obsegati najmanj 150 ur, najmanj 40 ur osebne izkušnje pa mora biti opravljenih pri istem psihoterapevtu, kar dokazuje s potrdilom psihoterapevta z licenco,
-
najmanj 650 ur izvajanja vrste psihoterapevtske obravnave v psihoterapevtskem pristopu pod supervizijo in najmanj 200 ur srečanj s supervizorjem, v obdobju, ki ni krajše od dveh let in poteka v prevladujočem psihoterapevtskem pristopu in vrsti psihoterapevtske obravnave, kar dokazuje s potrdilom supervizorja,
-
zaključno preverjanje, ki obsega preverjanje teoretičnega znanja in praktičnega prikaza dela iz psihoterapevtskega pristopa in vrste psihoterapevtske obravnave ter upošteva posebnosti posameznega pristopa, kar dokazuje s potrdilom o opravljenem zaključnem preverjanju.
(2)
Usposabljanje iz prejšnjega odstavka traja najmanj štiri leta. Usposabljanje iz prve alineje prejšnjega odstavka izvaja strokovnjak s področja duševnega zdravja, psihoterapije, psihiatrije, otroške in mladostniške psihiatrije ali klinične psihologije.
(3)
Usposabljanje iz prve alineje prvega odstavka tega člena mora vsebovati naslednje vsebine:
1.
teorije človeškega psihološkega razvoja in teorije osebnosti,
2.
osnovne teorije psihoterapije in osnovne vrste ter raznolikosti psihoterapevtskih pristopov,
3.
osnovna znanja s področja psihopatologije in duševnih motenj ter vrste njihovih klasifikacij,
4.
etične in pravne vidike psihoterapevtskega dela, osnove raziskovalnega dela in metodologije raziskovanja s področja psihoterapije.
(4)
Usposabljanje iz druge alineje prvega odstavka tega člena mora vsebovati naslednje vsebine:
1.
diagnostiko, vključno z diferencialno diagnostiko, ki podpira psihoterapevtski proces,
2.
poglobljena znanja in veščine iz temeljnih in uporabnih disciplin psihoterapije,
3.
osnove interdisciplinarnega dela na področju duševnega zdravja,
4.
poglobljena znanja in veščine izbranega psihoterapevtskega pristopa, znanja, potrebna za integracijo interdisciplinarnih znanj, ter znanja in veščine iz različnih priznanih psihoterapevtskih pristopov, metod in tehnik.
(5)
Zaključno preverjanje iz pete alineje prvega odstavka tega člena je pisno in ustno ter poteka pred tričlansko komisijo, ki jo imenuje zbornica in jo sestavljajo psihoterapevti z licenco iz psihoterapevtskega pristopa, za katerega se izvaja zaključno preverjanje. Za dokazilo o opravljenem zaključnem preverjanju se šteje tudi dokazilo, pridobljeno v tujini, katerega ustreznost presodi zbornica.
(6)
Podrobnejšo vsebino ustreznega usposabljanja in vsebino ter način izvajanja zaključnega preverjanja določi zbornica v soglasju z ministrom.
(7)
Če je oseba v okviru pridobljene izobrazbe iz prvega odstavka tega člena že opravila vsebine od prve do pete alineje istega odstavka, zbornica, na zahtevo osebe, odloči o vsebinah, ki se mu priznajo kot opravljene, in vsebine, ki jih mora oseba opraviti do zaključnega preverjanja iz četrtega odstavka tega člena.
10. člen
(akademsko izobraževanje)
Poleg osebe iz prvega odstavka 9. člena tega zakona je ustrezno strokovno usposobljena za izvajanje psihoterapevtske obravnave tudi oseba, ki je v okviru akreditiranega študijskega programa v Republiki Sloveniji pridobila strokovno izobrazbo s področja vrste psihoterapevtske obravnave v psihoterapevtskem pristopu, ki je v skladu z zakonom, ki ureja slovensko ogrodje kvalifikacij, uvrščena najmanj na 8. raven in vključuje vsebine iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.
11. člen
(strokovno usposabljanje za drugi pristop)
(1)
Če je psihoterapevt že opravil vsebine iz 9. oziroma 10. člena tega zakona za izvajanje ene vrste psihoterapevtske obravnave v izbranem psihoterapevtskem pristopu, mora za izvajanje druge vrste psihoterapevtske obravnave v izbranem psihoterapevtskem pristopu opraviti dodatne vsebine v obsegu:
-
najmanj 360 ur teoretičnih vsebin s področja psihoterapevtskega pristopa, kar dokazuje s potrdilom učitelja, ki je usposobljen za posamezen psihoterapevtski pristop in vrsto psihoterapevtske obravnave,
-
najmanj 100 ur osebne izkušnje, pri čemer morata prevladujoč psihoterapevtski pristop in vrsta psihoterapevtske obravnave obsegati najmanj 60 ur, najmanj 40 ur osebne izkušnje pa mora biti opravljenih pri istem psihoterapevtu, kar dokazuje s potrdilom psihoterapevta z licenco,
-
najmanj 400 ur izvajanja psihoterapevtske obravnave v psihoterapevtskem pristopu pod supervizijo, ki obsega najmanj 120 ur srečanj s supervizorjem, v obdobju, ki ni krajše od enega leta ter poteka v prevladujočem psihoterapevtskem pristopu in vrsti psihoterapevtske obravnave, kar dokazuje s potrdilom supervizorja,
-
zaključno preverjanje, ki obsega preverjanje teoretičnega znanja in praktičnega prikaza dela iz psihoterapevtskega pristopa in vrste psihoterapevtske obravnave ter upošteva posebnosti posameznega pristopa, kar dokazuje s potrdilom o opravljenem zaključnem preverjanju.
(2)
Usposabljanje iz prejšnjega odstavka traja najmanj dve leti.
12. člen
(kandidat)
(1)
Naziv kandidat oseba pridobi v okviru usposabljanja iz 9. in 10. člena tega zakona pred začetkom opravljanja usposabljanja iz četrte alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona in ob izpolnjevanju naslednjih pogojev:
1.
je pridobila izobrazbo s področja psihoterapije, ki ustreza najmanj izobrazbi, pridobljeni po študijskem programu prve stopnje, oziroma izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih prve stopnje, in je v skladu z zakonom, ki ureja slovensko ogrodje kvalifikacij, uvrščena najmanj na 7. raven oziroma ima pridobljeno ustrezno izobrazbo iz prvega odstavka 9. člena tega zakona;
2.
se v skladu z 9. ali 10. členom tega zakona izobražuje za pridobitev izobrazbe psihoterapevt;
3.
je opravila najmanj 120 ur usposabljanja iz prve alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona, kar dokazuje s potrdilom supervizorja, in najmanj 120 ur usposabljanja iz druge alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona v obdobju najmanj enega leta;
4.
ima opravljeno usposabljanje s področij psihoterapevtskega kliničnega dela z uporabniki, pomena psihoterapevtskega odnosa, diagnostike, etike, teorij človeškega razvoja in teorij psihopatologije. Prav tako mora to obsegati praktična znanja (simulacije dela z uporabniki), prek katerih študent spozna delo na primeru prakse. Omenjena znanja so lahko specifična za posamezen pristop. Podrobnejšo vsebino določi zbornica;
5.
predloži pozitivno mnenje supervizorja za pridobitev naziva kandidat;
6.
ima opravljenih najmanj 40 ur osebne izkušnje in je aktivno vključena v osebno izkušnjo, kar dokazuje s potrdilom psihoterapevta z licenco.
(2)
Oseba pri zbornici poda vlogo za opravljanje kandidature, ki lahko traja največ šest let. Za čas kandidature zbornica kandidata vpiše v register kandidatov iz 17. člena tega zakona.
(3)
Ne glede na 2. točko prvega odstavka tega člena lahko pri zbornici poda vlogo za pridobitev naziv kandidata tudi oseba, ki še ni dopolnila 28 let, vendar je ustrezno strokovno usposobljena za izvajanje psihoterapevtske obravnave v skladu s prvim odstavkom 9. ali 10. člena tega zakona.
(4)
Kandidat sme izvajati vrsto psihoterapevtske obravnave v psihoterapevtskem pristopu pod vodstvom supervizorja.
(5)
Kandidat pod supervizijo opravi najmanj 100 ur usposabljanja s področja obravnave duševnih stanj pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti na primarni, sekundarni oziroma terciarni ravni zdravstvene dejavnosti v okviru multidisciplinarnega zdravstvenega tima.
(6)
Kandidat je v okviru javne zdravstvene mreže zaposlen na delovnem mestu kandidata.
(7)
Kandidat mora supervizorju redno poročati o številu obravnavanih oseb in zahtevnosti psihoterapevtske obravnave, ki jo izvaja.
13. člen
(učna ambulanta)
(1)
Izvajanje strokovnega usposabljanja iz četrte alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona se izvaja v učni ambulanti.
(2)
Za pridobitev naziva učna ambulanta lahko zaprosi izvajalec zdravstvene dejavnosti, ki ima zaposlenega psihoterapevta z licenco in ima naziv supervizor v skladu s tem zakonom.
(3)
Minister s soglasjem ministra, pristojnega za visokošolsko izobraževanje, določi pogoje, ki jih mora izpolnjevati izvajalec zdravstvene dejavnosti za izvajanje strokovnega usposabljanja iz četrte alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona.
(4)
Izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki izpolnjuje pogoje za izvajanje strokovnega usposabljanja iz prejšnjega odstavka, ministrstvo podeli naziv učna ambulanta.
(5)
Učna ambulanta omogoči izvedbo strokovnega usposabljanja kandidatu iz 12. člena tega zakona.
14. člen
(učitelj)
(1)
Naziv učitelj pridobi psihoterapevt z licenco, ki ima najmanj pet let delovnih izkušenj v okviru samostojnega izvajanja psihoterapevtskih obravnav in se dodatno usposobi za učitelja v psihoterapevtskem pristopu. Učitelj lahko uči le v psihoterapevtskem pristopu, za katerega je pridobil naziv učitelj.
(2)
Podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev naziva učitelj določi zbornica v soglasju z ministrom.