TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-742/2016/30 (1312-10) z dne 5. 12. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka pravi, da tožnik ni takoj zaprosil za azil, ko je prečkal slovensko mejo, ampak je bil s strani avstrijskih organov vrnjen v Slovenijo in da je hotel potovati v Nemčijo, za katero je vedel, da sprejema begunce. Kakšno zvezo ima to z zatrjevanim strahom pred preganjanjem v Afganistanu, ker je bil tožnik šiit iz province, ki je pod nadzorom talibanov in Hazar ter mladoletnik, tožena stranka ne izpelje, pa tudi sodišče te povezave ne vidi glede na to, da je splošno znano dejstvo, da je ogromno število tujcev bežalo proti Nemčiji čez balkanske države in Slovenijo, ker so menili, da bodo tam sprejeti in to so jim države na poti tudi omogočale.

V varnostnih okoliščinah, kakršne vladajo v Afganistanu, ni treba, da je bil konkretno prosilec kot pripadnik Hazarov, šiitske veroizpovedi, na območju Afganistana, kjer vladajo talibani, že preganjan, da bi se potem ugotavljalo, ali je njegov strah utemeljen. Za utemeljen strah pred preganjanjem v omenjenih afganistanskih varnostnih okoliščinah je lahko dovolj tudi, da po verodostojnih podatkih tovrstno preganjanje oziroma ciljano nasilje s strani talibanov obstaja, vprašanje pa je, če je to nasilje v predelu, kamor bi se morebiti lahko vrnil, tako razširjeno in intenzivno, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem. V primeru talibanov na območju, ki ga talibani vojaško obvladujejo, namreč ne gre zgolj za »hipotetični strah« tistih, ki talibanov ne podpirajo oziroma so od njih po veri in narodnosti drugačni, saj ni treba, da je bila oseba že preganjana ali ji je že bilo zagroženo s strani talibanov, da bi bilo lahko ugotovljen utemeljen strah pred preganjanjem.

Pri ugotavljanju stopnje nasilja v zvezi s subsidiarno zaščito je treba upoštevati vsaj število vseh žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razdeljenega prebivalstva in (ne)zmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.