TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob obravnavanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, besedilo: „od 1. 11. 2008 do junija 2019, razen v času od 2. 2. 2009 do 2. 9. 2009, od 21. 3. 2011 do 30. 9. 2011 in od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014“, nadomesti z besedilom „od 1. 5. 2014 do junija 2019“;

obtožencu se za navedeno kaznivo dejanje določena kazen zniža na 8 (osem) mesece zapora;

ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za kazniva dejanja po drugem odstavku 192. člena in po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (točka II in III izreka izpodbijane sodbe), se obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi

enotna kazen

1 (eno) leto in 9 (devet) mesecev zapora.

II. Pritožba obtoženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zastarala obtožencu očitana ravnanja od 1. 11. 2008 do 21. 9. 2013 (upoštevaje desetletni zastaralni rok šteto od datuma odločitve na višjem sodišču). Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja je izrecno izhajalo še, da je bilo iz navedenega očitka izvzeto obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014. To pomeni, da je bil že v času izrečene prvostopenjske sodbe del obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj navedenega kaznivega dejanja zastaran, zato je višje sodišče časovni okvir izvršitve kaznivega dejanja opredelilo s časovnim obdobjem od 1. 5. 2014 do junija 2019, tako da v navedenem časovnem okviru niso obsežena ravnanja, ki so že zastarala.