Odločba o ugotovitvi, da je 221.j člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v neskladju z Ustavo

1351. Odločba o ugotovitvi, da je 221.j člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-222/18-21

Datum: 14. 5. 2020

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Celju, na seji 14. maja 2020

Zahteva za oceno ustavnosti desetega odstavka 221.j člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) se zavrže.

Člen 221j Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave protiustavnosti iz 1. točke izreka te odločbe:

se za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga za začetek prisilne poravnave smiselno uporabljajo določbe 235. člena, drugega do sedmega odstavka 239. člena in 240. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju;

ima dolžnik pravico do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave, izdan na podlagi upniškega predloga, in nima pravice do vložitve ugovora iz druge povedi desetega odstavka 221.j člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Okrožno sodišče v Celju vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 221.j člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Zatrjuje neskladje z drugim odstavkom 14. člena ter 15., 22., 23. in 25. členom Ustave.

Predlagatelj opozarja, da se postopek upniške prisilne poravnave v nasprotju s prisilno poravnavo, ki jo predlaga dolžnik, praviloma začne brez njegovega soglasja. Ugotavlja, da dolžnik v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave po 221.j členu ZFPPIPP sploh ne sodeluje in se ne more izjaviti o lastni insolventnosti ter obstoju in zapadlosti terjatev predlagateljev postopka. Tako ne more uspešno varovati svojih pravic in se ubraniti težkih posledic, ki jih zanj prinaša začetek postopka prisilne poravnave. V delu posledic za dolžnika se predlagatelj sklicuje na omejitve poslovanja iz 151. člena ZFPPIPP, a poudarja tudi, da lahko predlagatelji po začetku postopka pridobijo vpogled v poslovno občutljive informacije (Glej opombo 1) in pomembno vplivajo na lastniško strukturo dolžnika in njegovo kapitalsko upravljanje. (Glej opombo 2) Opozarja, da sodišče v okviru zapovedanega preizkusa dokumentacije iz 221.j člena ZFPPIPP niti ne more ugotavljati dolžnikove insolventnosti, ki je sicer glede na 50. člen ZFPPIPP osnovna materialna predpostavka za vodenje vsakega postopka insolventnost. Na insolventnost namreč ne more sklepati zgolj na podlagi revizorskega mnenja brez pridržka na temelju podatkov iz zadnjega javno objavljenega letnega poročila. Po mnenju predlagatelja sta dolžniku iz navedenih razlogov zato očitno kršeni pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka (22. člen Ustave).

Po oceni predlagatelja je položaj dolžnika v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave v bistvenem podoben položaju dolžnika v predhodnem stečajnem postopku, ki se začne na upnikov predlog. Obema naj bi bilo skupno, da se vodita zaradi insolventnosti (Glej opombo 3) in z namenom zagotovitve čim boljših pogojev poplačila terjatev. Kljub temu naj bi bil dolžnik v primeru upniške prisilne poravnave brez utemeljenega razloga v slabšem položaju. Upniški predlog za začetek stečajnega postopka mora namreč v skladu z 232. členom ZFPPIPP izkazovati verjetnost, da ima upnik (zapadlo) terjatev do dolžnika, kakor tudi, da je dolžnik postal insolventen. Dolžnik ima poleg tega možnost v petnajstih dneh po prejemu upnikovega predloga vložiti ugovor, s katerim lahko izpodbija obe navedeni predpostavki, sodišče pa ju tudi preizkuša (na naroku). (Glej opombo 4) Na drugi strani v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave upnik ni dolžan zatrjevati dolžnikove insolventnosti in izkazati obstoja lastne zapadle terjatve, sodišče pa navedenih dejstev ob zgolj formalnem preizkusu listin iz 221.j člena ZFPPIPP tudi ne more ugotavljati.

Predlagatelj meni, da sta v primeru upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave položaja dolžnika in upnika neuravnotežena tudi v primerjavi z njunima položajema v postopku dolžniške prisilne poravnave. Navaja, da ureditev omogoča tudi zlorabo pravic v smislu začetka postopka prisilne poravnave brez dolžnikove insolventnosti. Upniki naj bi tako imeli dodatno možnost pritiska na dolžnika, s katero bi lahko skušali doseči, da poravna (morebiti tudi sporno) terjatev z razlogom, da se izogne hudim posledicam, ki nastanejo že s samo vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

Ker je na podlagi desetega odstavka 221.j člena ZFPPIPP izrecno izključena tudi dolžnikova pravica do pritožbe in zakon predvideva možnost izpodbijanja insolventnosti le v okviru naknadne (tj. šele po začetku postopka prisilne poravnave) vložitve ugovora (1. točka 172. člena ZFPPIPP), naj bi bila ureditev tudi v nasprotju s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.