TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 2.193,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zavajanje, tudi če bi bilo ugotovljeno (pa ni bilo), bi se nanašalo na drugo družbo in ne na družbo, v kateri je bil tožnik zaposlen kot predsednik njene uprave. Zato v tem primeru sploh ne bi mogla biti podana kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja; to je namreč lahko le kršitev, ki jo delavec stori v razmerju do svojega delodajalca in ne do druge družbe. Obenem je tudi povezava tega očitka z namenom, da bi na ta način tožnik hotel "doseči lastno osebno korist" (zaradi prikazovanja večje uspešnosti ) preveč ohlapna in splošna. Iz tega opisa tudi ni razvidno in ne izhaja, da bi bila lahko (nepojasnjena) "lastna osebna korist" tožnika povezana s prikazovanjem večje uspešnosti prav v kontekstu kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja proti svojemu delodajalcu.

Tožnikova pogodba o zaposlitvi je izrecno določala, da je njegov delovni čas prilagojen potrebam delovnega procesa in dinamiki dela. Prav tako osnovna plača tožnika ni bila vezana na njegov delovni čas. Glede na to je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da tožnik glede delovnega časa in dolžnosti evidentiranja delovnega časa ni bil v podrejenem položaju. Delovni čas in način dela si je lahko prilagajal sam. Na podlagi takšnih ugotovitev je očitek toženke v zvezi z vsakomesečnim potrjevanjem evidence prisotnosti nesmiseln in ga ni mogoče opredeliti kot (hujše) kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, še manj pa kot kršitve z znaki (treh) kaznivih dejanj.