TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

»1. Tožena stranka X je dolžna plačati tožeči stranki Y 7.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi:

od zneska 1.677.480,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero;

od zneska 1.677.480,00 SIT za čas od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.000,00 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do prenehanja obveznosti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti,

vse v petnajstih dneh.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.192,23 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.«

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 292,30 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Med izvajalce se na podlagi 2. odstavka 118. člena ZASP štejejo tudi režiserji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožnik ustvaril režijsko delo, kar bi mu zagotavljalo varstvo po ZASP. Priznanje sorodne pravice ni odvisno od tega, kakšen strokovni naziv ima neka oseba, temveč kakšen je njen dejanski prispevek k ustvaritvi umetniškega (gledališkega) dela. V konkretnem primeru to pomeni, če je bil prispevek tožnika le tehnične narave, v takšnem primeru ni moč tožniku priznati, da je režiser dramske igre in zato mu ne gre varstvo sorodne pravice po ZASP.