TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik ni uspel pojasniti in dokazati za odločitev pomembnih dejstev o pridobitvi in viru sredstev, ki jih je porabil za investiranje in zasebno porabo. Za potrebe davčnega postopka ne zadošča le obstoj zapisa pogodbe, saj bi morala biti izkazana tudi realizacijo navedenega posla. Tožnik ni dokazal, da sredstva izvirajo iz dohodkov, ki so bili že podvrženi ustrezni davčni obravnavi, torej da gre za dohodke, ki so bili obdavčeni oziroma za dohodke, od katerih se davkov ne plačuje.

V ZDavP-2 niso določene časovne omejitve, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. V zadevi je nedvomno pomemben izvor premoženja, s katerim je v inšpiciranem obdobju tožnik razpolagal, ni pa bistveno, iz katerega obdobja premoženje izvira. Smiselno enako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS, npr. v sodbi opr. št. X Ips 182/2012 z dne 20. 6. 2013. Dokazno breme, glede tega iz katerega obdobja izvira tožnikovo premoženje, pa je, kot je že navedeno, na tožniku.

ZDoh-2 določa, da se davek plača po „povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega leta“. S tem so mišljeni vsi obdavčljivi dohodki posameznega zavezanca v določenem letu. Drugačna razlaga norme bi povzročila neenako obravnavanje davčnih zavezancev, saj se morajo že v načelu pri izračunu davčne stopnje upoštevati vsi dohodki posameznega davčnega zavezanca, razen če zakon določa drugače.