Letno poročilo Fiskalnega sveta 2010

3053. Letno poročilo Fiskalnega sveta 2010

Na podlagi tretjega odstavka 106.č člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02, 56/02 – ZJU, 110/02 – ZDT-B, 127/06 – ZJZP, 14/07 – ZSPDPO, 109/08, 49/09 in 38/10 – ZUKN) objavljam

L E T N O P O R O Č I L O
Fiskalnega sveta 2010

Zakon o javnih financah je v svoji noveli iz junija 2009 določil ustanovitev Fiskalnega sveta. Fiskalni svet naj bi naknadno ocenjeval slovensko javnofinančno politiko in naj bi v tem smislu imel svetovalno vlogo zunanjega neodvisnega strokovnega organa. Vlada Republike Slovenije je s sklepom 3. 11. 2009 na predlog ministra za finance imenovala te člane Fiskalnega sveta:

dr. Bogomirja Kovača, rednega profesorja Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani,

dr. Jožeta Mencingerja, rednega profesorja Pravne fakultete Univerze v Ljubljani,

dr. Rasta Ovina, rednega profesorja Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru in predstojnika Inštituta za ekonomsko diagnozo in prognozo,

dr. Marjana Senjurja, rednega profesorja Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani,

mag. Ivana Simiča, direktorja družbe za davčno svetovanje in računovodstvo SimiPartnerji, d. o. o., in direktorja Davčno izobraževalnega inštituta,

mag. Marka Voljča, glavnega izvršnega direktorja H Bank Zrt.,

dr. Mariana Wakouniga, regionalnega direktorja za davke in carine v Zveznem ministrstvu za finance Republike Avstrije in izrednega profesorja Pravne fakultete Univerze v Mariboru.

Člani Fiskalnega sveta so se prvič sestali 23. 11. 2009 in na prvi seji izvolili prof. dr. Marjana Senjurja za predsednika Fiskalnega sveta. Na 2. in 3. seji je Fiskalni svet sprejel Kodeks in Poslovnik Fiskalnega sveta. Predsednik Fiskalnega sveta je v soglasju s člani pooblastil prof. dr. Rasta Ovina, da ga nadomešča ob morebitni odsotnosti in tako opravlja funkcijo namestnika predsednika Fiskalnega sveta. Na 3. seji 15. 2. 2010 se je Fiskalni svet dokončno konstituiral in začel priprave za izdelavo letnega poročila, ki naj bi bilo dokončano do konca aprila.

Naloga Fiskalnega sveta je, da pripravi vsakoletno letno poročilo Fiskalnega sveta o oceni javnofinančne politike Republike Slovenije. Ker je bil imenovan šele oktobra 2009 in je potem potreboval še dva meseca, da je začel delovati, je ostalo za pripravo letnega poročila samo štiri mesece. Poleg tega je ustanovljen brez strokovne podpore. Kljub temu se je odločil, da bo že v letu 2010 pripravil letno poročilo. Njegovi člani so sodelovali s prispevki in razpravami o končni različici poročila. Fiskalni svet je naročil tudi dve ekspertizi, katerih izsledki so v letnem poročilu upoštevani. Dr. Janez Malačič je pripravil ekspertizo o ukrepih na področju trga dela med recesijo, dr. Mitja Čok in mag. Nataša Kump pa sta napisala ekspertizo o ukrepih na področju socialnih transferjev med krizo. Ekspertize in druga pomembna znanstveno-strokovna besedila, ki bodo podlaga za ocene Fiskalnega sveta, bodo objavljena na spletni strani Fiskalnega sveta pod »Delovno gradivo«. Urednik letošnjega poročila je bil dr. Marjan Senjur, predsednik Fiskalnega sveta. Na svoji 6. seji 19. 4. 2010 je Fiskalni svet sprejel Letno poročilo Fiskalnega sveta za leto 2010 in mu dal naslov Ocena fiskalne politike Slovenije 2009–2011. V središču pozornosti ni samo tekoče leto, temveč triletno razdobje, to je tekoče, predhodno in naslednje leto. S tem želimo opozoriti, da na javne finance tekočega leta vedno gledamo z vidika vsaj treh let, praviloma pa več let.

Poudarjamo splošne ugotovitve:

S prevzemom evra je Slovenija vstopila v novo makroekonomsko okolje, čemur se javnofinančna politika še ni prilagodila.

Z javnofinančno politiko je treba Slovenijo usposobiti, da bo odpornejša proti nenadnim padcem bruto domačega proizvoda ter proti negotovostim in asimetričnim šokom, ki prihajajo iz tujega in domačega okolja.

V dokumentih o javnofinančni politiki, to je Proračunskem memorandumu in Programu stabilnosti, je konsolidacija javnih financ opredeljena v tabelarični in opisni obliki, izvedba v obliki konkretnih ukrepov pa še ni povsem razvidna. Pomladanska napoved gospodarskih gibanj predvideva oteženo uresničevanje finančne konsolidacije.

Vzdržnih javnih financ ne bo mogoče zagotoviti z ukrepi, ki bodo imeli pred očmi le kratkoročne cilje.

Letno poročilo 2010 je prvo. S časom se bodo letna poročila razvijala vsebinsko in oblikovno. Prepričani smo, da bo doseglo svoj namen, to je seznaniti slovensko javnost z neodvisno strokovno oceno javnofinančne politike Republike Slovenije.

Fiskalna politika je v zadnjih letih postala pomembnejša. Zaradi tega je tudi pozornost politične in strokovne javnosti večja. Večja so tudi prizadevanja za njeno izboljšanje. Nekatere države so vzpostavile strokovne institucije, ki naj bi bile neodvisne od tekoče politike in bi od zunaj ocenjevale vladno fiskalno politiko. V zadnjem času sta tako institucijo, imenovano fiskalni svet, formalno ustanovili Švedska in Madžarska. Razprava o fiskalnih svetih se je razširila v strokovnih krogih. Nekateri menijo, naj bi imeli fiskalni sveti velike pristojnosti, ki bi jih vlada morala upoštevati, drugi menijo, naj bodo fiskalni sveti razmeroma omejene institucije z zgolj nadzorno in svetovalno vlogo.

Slovenija se je odločila za fiskalni svet z omejenimi pristojnostmi. Fiskalni svet (FS) ima delegirano pristojnost, da naknadno ocenjuje vzdržnost in stabilnost javnofinančne politike (JFP). Fiskalni svet ni vključen v sprejemanje javnofinančnih odločitev in ima posredno svetovalno vlogo, ker ocenjuje odločitve, ukrepe in pojave, ki so se že zgodili oziroma so že zapisani v dokumentih o javnofinančni politiki. Fiskalni svet ne oporeka sedanji statutarni vlogi fiskalnega sveta, temveč iz nje izhaja.

Zakon o javnih financah določa, da Fiskalni svet ocenjuje vzdržnost in stabilnost javnofinančne politike ter njeno učinkovitost. Vzdržnost in stabilnost je lažje ocenjevati s pomočjo vnaprejšnjih pravil in meril, ocena učinkovitosti pa je celovitejša in bolj kvalitativna. Fiskalni svet bo ocenjeval fiskalno politiko z vidika vzdržnosti, stabilnosti in učinkovitosti.

V Zakonu o javnih financah (ZJF) so naloge Fiskalnega sveta določene v 106.d členu.(1)

Daje naknadno oceno o vzdržnosti in stabilnosti javnofinančne politike, določene v vsakoletnem proračunskem memorandumu in programu stabilnosti.

Daje oceno ustreznosti postavljenih javnofinančnih ciljev.

Daje letno oceno učinkovitosti porabe javnih sredstev.

Daje oceno trendnega gibanja posameznih kategorij prihodkov in odhodkov javnih financ.

Daje oceno usklajenosti vladne fiskalne politike z dolgoročno vzdržnostjo javnih financ zaradi staranja prebivalstva.

Daje oceno preglednosti javnih financ in kakovosti gospodarskih napovedi.

Ocenjuje učinkovitost izvajanja strukturnih politik z vidika zagotavljanja dolgoročne vzdržnosti javnih financ.

Ocenjuje politiko zadolževanja sektorja države in politike jamstev z vidika vzdržnosti in stabilnosti javnih financ.

Na podlagi določil 106.d člena ZJF Fiskalni svet pripravi vsakoletno oceno javnofinančne politike. Letno poročilo mora biti pripravljeno do 30. aprila tekočega leta. Zakonodajalec je Fiskalnemu svetu naložil obsežne naloge, ni pa predvidel pogojev za njegovo učinkovito in neodvisno delovanje. Fiskalni svet zato pričakuje, da bodo sprejeti ustrezni ukrepi, ki mu bodo to omogočili.

Fiskalni svet ne more celovito analizirati javnofinančne politike Slovenije, ker za to nima strokovnih zmogljivosti. Prav tako ne more samostojno napovedovati gospodarskih gibanj. Poročanje o javnofinančni politiki je naloga drugih institucij, kot sta Ministrstvo za finance in Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Fiskalni svet se bo osredotočil na ocenjevanje predvsem tistih vidikov in ukrepov fiskalne politike, ki jih je mogoče oziroma treba izboljšati ali spremeniti. Lahko opozarja tudi na posebej dobre odločitve. Njegov pristop je predvsem kritičen in analitičen, zato da bi se izboljšala fiskalna politika, in je v tem smislu selektiven. Omejitev na izbrane vidike je nujna, ker Fiskalni svet nima strokovnega aparata, ki bi lahko pripravljal obširnejše predstavitve in analize. Zaradi tega so številni podatki v letnem poročilu zgolj ocene, ki nakazujejo na razsežnost pojavov. Za natančnejše izračune bi bile potrebne strokovne ekspertize in celo znanstvene raziskave. Za zdaj Fiskalni svet takih zmogljivosti nima.

Zakon o javnih financah v 2. členu določa, da mora biti proračun uravnotežen med prejemki in izdatki. S tem je določeno izhodiščno fiskalno načelo, ki pa ni natančneje opredeljeno. Poleg tega naj bi bila javnofinančna politika vzdržna, stabilna in učinkovita ter pregledna in jasna. Cilj fiskalnih pravil je operacionalizacija fiskalnih načel. Fiskalna načela je opredelil Zakon o javnih financah, ki je v 2. členu zapisal temeljno fiskalno načelo, da mora biti proračun uravnotežen med prejemki in izdatki. Če bi to načelo razumeli dobesedno, bi morale biti javne finance vsako leto izravnane. Taka omejevalnost ni potrebna in tudi ne bi bila ekonomsko smiselna. Omenjeno fiskalno načelo je zato treba dodatno opredeliti.

V strokovni literaturi in tudi praksi se je o fiskalnih pravilih razvila obsežna razprava. Vprašanje je, ali naj vlada vodi diskrecijsko fiskalno politiko ali naj vodi fiskalno politiko na podlagi fiskalnih pravil. V prvem primeru se prosto odloča, kakšna bo njena fiskalna politika glede na presojo gospodarskih razmer. V drugem primeru vnaprej določi fiskalna pravila, na katerih potem temelji tekoča fiskalna politika (fiscal-rules-based fiscal policy).

Fiskalni svet lahko javnofinančno politiko (JFP) ocenjuje na podlagi načel in pravil, ki opredeljujejo njeno vzdržnost, stabilnost in učinkovitost. Ker vlada ni natančneje opredelila, kako ocenjevati fiskalno politiko, bo Fiskalni svet za potrebe svojega dela operacionaliziral načela in pravila »vzdržne, stabilne in učinkovite« javnofinančne politike v obliki fiskalnih pravil. Uporabo teh pravil je mogoče zaznati že v tem letnem poročilu. Čeprav vlada pri vodenju JFP ne uporablja jasnih fiskalnih pravil, jih Fiskalni svet mora uporabljati, saj po njih ocenjuje JFP (fiscal-rules-based evaluation of the fiscal policy). Namen določitve fiskalnih pravil je, da določimo referenčne podatke, s katerimi primerjamo dejanske podatke. Iz te primerjave potem sklepamo, ali so gibanja v skladu z normativnimi ali pričakovanimi gibanji. To je podlaga za oceno javnofinančne politike. S tem dajemo fiskalnim pravilom nov vidik. Zavedamo pa se, da s fiskalnimi pravili ni mogoče oceniti vseh vidikov javnofinančne politike. Uporaba fiskalnih pravil mora biti zato prilagodljiva in mora upoštevati izjemne razmere, saj preveč strogo vztrajanje pri formalnih pravilih lahko škodi objektivni oceni javnofinančne politike.

Slovenska vlada vodi diskrecijsko fiskalno politiko. Kot članica EU in evrskega območja upošteva fiskalna pravila, ki jih določa Pakt stabilnosti in rasti (PSR). Ni pa mogoče ugotoviti, da slovenska vlada vodi javnofinančno politiko na podlagi fiskalnih pravil, čeprav v Proračunskem memorandumu za leti 2010 in 2011 navaja, da uvaja fiskalno pravilo. Fiskalni svet meni, da bi pri koalicijskih vladah opredelitev fiskalnih pravil lahko izboljšala javnofinančno politiko.

Presoja gospodarskega razvoja Slovenije z običajnimi kazalniki uspešnosti (gospodarsko rastjo, brezposelnostjo, inflacijo, notranjim in zunanjim ravnotežjem, zadolženostjo) kaže, da so se za Slovenijo po vstopu v EU in še bolj po vstopu v evrsko območje spremenili pogoji razvoja. Do takrat je upravičeno veljala za državo na prehodu, ki ji je uspelo vzdrževati dovolj visoko in enakomerno gospodarsko rast brez neravnotežij ter visoko stopnjo socialne kohezije. Od leta 1993 je slovensko gospodarstvo dobro napredovalo. Ves čas je sicer imelo visoko inflacijo, ki pa se je zmanjševala, plačilna bilanca je bila stabilna, javne finance pa razmeroma uravnotežene. Gospodarstvo je raslo po sorazmerno visoki stopnji okrog 4% na leto. Ta rast je temeljila na visokih investicijah in izvozu. Investicije je financirala z domačim varčevanjem, izvozno konkurenčnost pa je vzdrževala z dohodkovno politiko počasnejše rasti realnih plač od rasti produktivnosti in s politiko uravnavano drsečega menjalnega tečaja. Produktivnost dela in tehnološka raven proizvodnje, še posebej izvoza, sta še naprej ostajali na srednji ravni v primerjavi za razvitim delom Evrope. Socialni mir in kohezija sta temeljila na odlašanju s strukturnimi reformami in na visokih socialnih transferjih. Prevzem evra je opozoril na slabšo konkurenčno sposobnost gospodarstva v okolju razvitih držav, kar pomeni srednjeročno strukturno in kvalitativno slabost slovenskega gospodarstva.

Po vstopu v evrsko območje so nastale nove makroekonomske razmere. Te so bile po eni strani stabilnejše, po drugi strani pa za srednje razvito državo v okolju razvitih držav neravnotežne in celo nestabilne. Slovenija kot hitro rastoče gospodarstvo potrebuje visoke investicije. Obrestna mera v evrskem območju je z vidika Slovenije nizka, kar je ugodno za investicije. Toda nizke obrestne mere ne spodbujajo prihrankov, ki so potrebni za financiranje investicij. Investicije se zato čezmerno financirajo z zadolževanjem v tujini, kar vodi do nestabilnega in negotovega razvoja. Po drugi strani nizke obrestne mere spodbujajo visoko agregatno povpraševanje, kar spodbuja zaposlenost, višjo rast plač in cen. Zaradi tega se lahko začne zmanjševati cenovna konkurenčnost izvoza, kar lahko upočasni gospodarsko rast. Fiskalna politika bi morala s svojimi ukrepi nevtralizirati omenjeni dve mogoči makroekonomski slabosti: to je spodbujati domače varčevanje zaradi stabilnosti in podpirati izvozno konkurenčnost zaradi dinamičnosti gospodarstva. Z odmikom denarne politike je fiskalna politika postala ključna. To je bilo zanjo nekaj novega, saj je bila prej pasivna, denarna politika pa aktivna. Temu novemu položaju, ki zahteva aktivno in pretanjeno delovanje, se slovenska fiskalna politika še ni prilagodila.

Glavne cilje javnofinančne politike smo poskušali razbrati iz Proračunskega memoranduma za leti 2010 in 2011 (1. poglavje) in Programa stabilnosti Dopolnitev 2009 (1. poglavje). Proračunski memorandum za leti 2010 in 2011 (PM1011) postavlja dva ključna cilja: doseganje makroekonomske stabilnosti in podpiranje dolgoročne rasti. Program stabilnosti Dopolnitev 2009 (PS10) navaja, da sta glavna cilja ukrepov ekonomske politike zagotoviti makroekonomsko stabilnost in javnofinančno konsolidacijo skladno z okrevanjem gospodarstva. Ključni izziv v prihodnjih štirih letih je vodenje fiskalne politike, ki predvsem zagotavlja javnofinančno konsolidacijo. Operativni cilj je zmanjšanje primanjkljaja javnih financ pod prag referenčne vrednosti, ki je določen s Paktom stabilnosti in rasti Evropske unije.

Mogoče je ugotoviti, da poglavje o ciljih in nalogah ekonomske in fiskalne politike ne odpira vprašanja investicij in izvoza, to je dveh kategorij, ki sta bili v recesiji najbolj prizadeti. Njuno okrevanje je nujno. Investiranje poteka v slabših pogojih: financiranje je oteženo, stroški financiranja so visoki zaradi višjih obrestnih mer kot v tujini. Izvoz je odvisen tudi od izvozne konkurenčnosti, ki jo določajo predvsem stroški dela na enoto proizvoda. Stroški financiranja in stroški dela na enoto proizvoda se v letu 2010 utegnejo še naprej poslabševati. Vprašanje za ekonomsko politiko je, kako se bo odzvala na taka gibanja.

Proračunski memorandum (PM1011) ugotavlja, da je hitro poslabšanje javnih financ v letu 2009 deloma posledica pešanja gospodarske aktivnosti in s tem povezanega delovanja avtomatičnih stabilizatorjev. Gospodarska aktivnost se je zmanjšala zaradi zmanjšanja zunanjega povpraševanja. Program stabilnosti (PS10) zaznava, da se je gospodarska aktivnost v Sloveniji zmanjšala po stopnji, ki je med največjimi negativnimi stopnjami v evrskem območju. Razlago za tako močan padec gospodarske aktivnosti vidi v visoki odprtosti, strukturi izvoza in prenosu padca zunanjega povpraševanja na domačo proizvodnjo, investicije in osebno potrošnjo.

Slovenska ekonomska politika bi se morala jasno opredeliti, kateri so notranji dejavniki in notranje slabosti, zaradi katerih je slovensko gospodarstvo tako šibko in neodporno. Pri tem je treba upoštevati, da je visoka stopnja odprtosti dejstvo in nujnost ter da zato v tem ne gre iskati rešitve za šibko odpornost gospodarstva. Pomembnejše je vprašanje strukture izvoza in zunanjega povpraševanja, ki dokazuje prenizko tehnološko inovativnost in poslovno konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Predvsem pa med vzroki ne najdemo javnofinančnega položaja države. Javnofinančna politika bi namreč morala krepiti konkurenčnost, robustnost in odpornost slovenskega gospodarstva.

Proračunski memorandum navaja, da so tudi sprejeti ukrepi fiskalne politike v preteklih letih pomembno prispevali k slabemu stanju javnih financ. Znižanja javnofinančnih prihodkov zaradi davčne razbremenitve v preteklih letih niso spremljali ukrepi, ki bi omogočili ustrezno znižanje javnofinančnih odhodkov. Program stabilnosti dodaja, da izpad prihodkov zaradi sprememb davčnega sistema močno omejuje možnost proticikličnega delovanja med recesijo 2009 in 2010. Prav tako omejuje možnost uresničevanja reform, ki bi srednjeročno zmanjšale skupno davčno obremenitev. Trditev, da je prejšnja vlada tako znižala prihodke, da jih sedanja ne more več, in da je znižanje davkov med konjunkturo sedanji vladi zvezalo roke med recesijo, drži, vendar ne pomaga. Fiskalni svet se ne ukvarja z ugotavljanjem krivde in odgovornosti ter se ne spušča v politični vidik omenjene trditve. Ugotavlja pa, da je praviloma treba upoštevati pravilo plačilne uravnoteženosti (pay-go), kar pomeni, če se znižajo prihodki, je treba znižati tudi odhodke, razen če je stanje javnih financ tako, da je enostranska sprememba mogoča in celo zaželena. Menimo, da v tem primeru ni bilo tako. Bolj želimo poudariti nauk, da je zametek vseh javnofinančnih težav v konjunkturi, ko je treba misliti na čas po njej. Opozarjamo na vprašanje časovne nekonsistentnosti (time inconsistency), ko je neka odločitev lahko dobra kratkoročno, ne pa tudi srednjeročno. Zaradi tega je za fiskalno vzdržnost izjemno pomembno srednjeročno in dolgoročno delovanje fiskalnih politik. Vlada, ki je trenutno na oblasti, običajno ne razmišlja o času v naslednjih mandatih. To je razlog, da se v vse več državah ustanavljajo fiskalni sveti, ki naj bi obravnavali javne finance še zlasti z vidika srednjeročnega in dolgoročnega razdobja. Sedanja javnofinančna politika bi morala na podlagi preteklih izkušenj vzpostaviti tak javnofinančni okvir, ki bi vključeval vse dele gospodarskega cikla, razcvet in krizo, in bi presegal dobo enega poslovnega cikla in političnega mandata vlade.

Proračunski memorandum je pri ugotavljanju stanja spregledal veliko zadolženost slovenskih bank v tujini, ki jo je povzročila izredna rast kreditov, ki pa je ni spremljala rast depozitov. Zaradi tega je nastal skoraj popoln kreditni zastoj in so se močno povišali stroški financiranja. Po drugi strani pa je morala država z javnim dolgom prevzemati zasebni dolg. To je močno poslabšalo zdravje slovenskih javnih financ. Zaseben finančni problem je postal javnofinančni problem. Zadolževanje velikih slovenskih bank v tujini mora postati eden od pomembnih vidikov presoje stabilnosti slovenskih javnih financ. Proračunski memorandum je pri ugotavljanju stanja spregledal tudi nepremičninski »balon«, temelječ na pretiranem optimizmu (irrational exuberance) in podprt z ugodnim kreditiranjem. Zdaj se kaže v globoki krizi gradbeništva. Na to vprašanje opozarjamo tudi zato, ker obstaja Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad. Iz dokumentov pa ni mogoče razbrati, da ima ta sklad med recesijo kakšno vlogo.

Proračunski memorandum je pri ugotavljanju stanja spregledal tudi slabosti korporativnega upravljanja in učinkovitosti vodenja družb, ki so neposredno ali posredno v lasti države. To se v sedanji globoki recesiji razkriva kot kriza menedžerskega vodenja poslovnega razvoja z visokimi finančnimi vzvodi in kritičnim zadolževanjem, kar še posebej velja za poslovne in finančne holdinge in posamezne panoge. To zelo obremenjuje finančni in bančni sistem, ki je neposredno ali posredno vezan na premoženje države in zato postaja pomemben tudi za presojo stabilnosti slovenskih javnih financ.

Proračunski memorandum navaja te ukrepe za stabilizacijo gospodarstva: (1) zagotavljanje socialnih programov in socialne varnosti, (2) subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, (3) podpora bančnemu sektorju, (4) javne investicije med krizo, ki bi jih financirali s pospešenim črpanjem in maksimiranjem razpoložljivih evropskih sredstev.

Program stabilnosti pa navaja, da je vlada v letu 2009 sprejela vrsto ciljno usmerjenih in začasnih ukrepov za leti 2009 in 2010. Navaja te ukrepe: (1) Prej dogovorjene spremembe z vplivom na povečanje mase plač v javnem sektorju so bile omejene in odložene. (2) Racionalizirani so bili izdatki za blago in storitve v javnem sektorju. (3) Sprejeta je bila intervencijska zakonodaja za omejitev rasti transferjev posameznikom v višini polovične rasti inflacije. (4) Rast pokojnin je omejena v višini polovične rasti plač. (5) Na strani prihodkov so bile povečanje trošarine. (6) Uvedene so bile nekatere dodatne davčne olajšave. (7) Skrajšan je rok za vračilo davka na dodano vrednost.

Program stabilnosti navaja tudi ukrepe za zagotavljanje stabilnosti finančnega sektorja in sproščanje kreditnega toka gospodarstva: (1) Polno jamstvo za vloge prebivalstva. (2) Zakladnica je s pospešenim zadolževanjem zagotovila likvidnost finančnemu sistemu. (3) Uvedena so bila državna poroštva finančnim institucijam zaradi povečanja kreditnega toka gospodarstvu. (4) Uvedena je bila državna jamstvena shema za podjetja in posameznike.