TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

»Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 9.270 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbenega zahtevka dalje do plačila.«

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 405 EUR roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka parcijskega roka dalje.

Ni dvoma, da mora oseba, ki se poklicno in profitno ukvarja z organiziranjem športnih dejavnosti, poskrbeti za varnost igralcev in drugih oseb na igrišču. Vendar te zahteve ni mogoče razumeti tako, da bi moral organizator športne igre poskrbeti, da se ne zgodi prav nobena nesreča oziroma poškodba. Taka zahteva bi vzpostavljala objektivno odgovornost, ki pri športni igri praviloma ni podana in bi bila tudi v nasprotju z namenom športa. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa ter možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti.

Glede na imanentno nevarnost igre, ki je pri golfu razmeroma zelo majhna in glede na dejstvo, da se igra na velikih površinah, ki jih je po naravi stvari bistveno težje nadzorovati kot manjše igrišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pretirana zahteva, da bi moral organizator golfa oziroma njegovi zaposleni rangerji ves čas nadzorovati prav vsakega igralca, torej hoditi oziroma stati za njim, tako da bi ga lahko še pravočasno opozorili na nevarno igro. Zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobene krivdne opustitve. Ugotovljeno je, da so bili rangerji na igrišču prisotni, torej se je nadzor izvajal, pri čemer je zavarovanec toženke opravljal tudi selekcijo oseb, ki lahko igrajo (le usposobljene osebe z izpitom).