Odločba o ugotovitvi, da 5., 88., 89., in 90. člen Zakona o osnovni šoli niso v neskladju z Ustavo

2746. Odločba o ugotovitvi, da 5., 88., 89., in 90. člen Zakona o osnovni šoli niso v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-32/25-21

Datum: 11. 9. 2025

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Lavre Pretnar in Janeza Pretnarja, oba Stara Cerkev, ki ju zastopata Maja Bahor in Gaja Ana Pavliha Kržišnik, odvetnici v Kopru, in mladoletnega Vala Altaja Pretnarja, Stara Cerkev, ki ga po zakonitih zastopnikih zastopata Maja Bahor in Gaja Ana Pavliha Kržišnik, odvetnici v Kopru, ter drugih staršev in njihovih mladoletnih otrok, ki jih vse zastopata Maja Bahor in Gaja Ana Pavliha Kržišnik, odvetnici v Kopru, ter Tine Plaznik in Anžeta Plaznika, oba Ivanjkovci, na seji 11. septembra 2025

Člen 5 Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. št. 81/06 - uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 63/13, 76/23, 16/24 in 54/25) ni v neskladju z Ustavo.

Členi 88, 89 in 90 Zakona o osnovni šoli niso v neskladju z Ustavo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 44. člena in prve alineje drugega odstavka 102. člena Zakona o osnovni šoli se zavrne.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 - uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 - popr., 65/09 - popr., 20/11, 47/15, 46/16, 49/16 - popr., 123/21, 172/21, 207/21, 141/22 in 71/23) se zavrže.

Pobudniki (starši in njihovi mladoletni otroci) vlagajo pobudo za oceno ustavnosti 5., 88., 89. in 90. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn). Navajajo, da so postavljeni v neenak položaj v primerjavi s starši in otroki, ki se šolajo v javnih ali zasebnih šolah, hkrati pa nove določbe ZOsn močno posegajo v izobraževanje njihovih otrok na način, da jim predpisujejo nerazumne pogoje, s katerimi pobudnikom in njihovim otrokom povzročajo znatno in nenadomestljivo škodo.

V zvezi s 5. členom ZOsn navajajo, da jim neposredno omejuje vpis zgolj na slovenske šole, kar je v nasprotju s svobodo izobraževanja iz prvega odstavka 57. člena Ustave in prostim pretokom oseb, ki ga določa primarno pravo Evropske unije (drugi odstavek 3. člena Pogodbe o Evropski uniji, prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 - PEU). Posledično naj bi bil tudi v neskladju s 3.a členom Ustave. Pobudniki zatrjujejo, da na podlagi spremenjenega 5. člena ZOsn ni več dovoljeno vpisati otroka v šole, ki so registrirane v tujini, kar velja tudi za otroke, ki se izobražujejo na domu. Poleg tega naj bi uzakonitev tako drastične spremembe brez prehodnega obdobja, v katerem bi se starši in otroci lahko ustrezno prilagodili, posegala v pravno varnost. Omejevanje vpisa zgolj na slovenske šole naj bi bilo tudi v neskladju s tretjim odstavkom 26. člena Splošne deklaracije človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1 - v nadaljevanju Splošna deklaracija človekovih pravic), ki določa, da imajo starši prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.

Glede prvega odstavka 88. člena ZOsn, ki določa, da imajo starši pravico organizirati osnovnošolsko izobraževanje svojega otroka na domu in da s tem prevzamejo nase vse obveznosti, povezane z izvedbo izobraževanja svojega otroka, navajajo, da je v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave in načelom določenosti pravic ali obveznosti z zakoni iz 87. člena Ustave (v povezavi z drugim odstavkom 3. člena, drugim odstavkom 120. člena in tretjim odstavkom 153. člena Ustave), ker iz njega ne izhaja, kakšne obveznosti prevzemajo nase starši, ki se odločijo za izobraževanje svojih otrok na domu. Prav tako naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 57. člena Ustave, ker država ne ustvarja finančnih možnosti za zagotovitev izvajanja izobraževanja na domu, saj starši ne prejmejo nobene finančne podpore od države, čeprav Ustava določa, da se osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev. Pobudniki menijo, da bi morala država zagotavljati finančna sredstva tudi za izobraževanje na domu, ker morajo s šolanjem svojih otrok na domu uresničevati javnoveljavni program osnovne šole in svoje otroke izobraževati na način, da bodo sposobni uspešno opraviti ocenjevanja iz vseh predmetov javnoveljavnega programa osnovne šole vsakega razreda. Zatrjujejo, da gre pri izvajanju izobraževanja na domu prav tako za izvajanje javnoveljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja. Menijo, da je nesprejemljivo in v neskladju z drugim odstavkom 57. člena Ustave, da javna finančna sredstva za otroke, ki se izobražujejo na domu, prejmejo šole, v katere so otroci vpisani, čeprav starši izobražujejo otroka na domu s svojimi sredstvi. Ker naj jim država ne bi zagotavljala finančnih sredstev, naj bi bili starši in otroci, ki se izobražujejo na domu, postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi s starši in otroki, ki se izobražujejo v javnih ali zasebnih šolah. V izjemno privilegiranem položaju naj bi bili starši in otroci, ki se šolajo v zasebnih šolah, ker se od njih ne zahteva izpolnjevanje enakih obveznosti, a kljub temu prejmejo del financiranja iz javnih sredstev. Ustavnopravno sporna naj bi bila tudi drugi in peti odstavek 88. člena ZOsn, ki določata načine uveljavljanja in prekinitve izobraževanja na domu, pri čemer naj bi bili starši, ki izobražujejo svoje otroke na domu, postavljeni v neenak položaj v primerjavi s starši, ki se odločijo za šolanje otrok v javnih ali zasebnih šolah, saj slednji lahko to svojo pravico kadarkoli izkoristijo (v smislu, da zamenjajo način izobraževanja in otroka prepišejo iz javne v zasebno šolo ali obratno), medtem ko starši, katerih otroci se izobražujejo na domu, ne morejo uveljavljati pravice do izobraževanja na domu med šolskim letom, niti ne smejo vključiti otroka v izobraževanje v osnovni šoli po začetku rokov za ocenjevanje znanja za učence, ki se izobražujejo na domu. Te določbe naj bi bile zato v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), svobodo izobraževanja (prvi odstavek 57. člena Ustave) ter pravicami in dolžnostmi staršev, da izobražujejo svoje otroke (prvi odstavek 54. člena Ustave), pa tudi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave, ker naj utemeljenosti in cilja tega ukrepa ne bi bilo mogoče razbrati.

V zvezi z 89. členom ZOsn, ki določa obveznosti osnovne šole do učencev, ki se izobražujejo na domu, pobudniki navajajo, da so po novi ureditvi te obveznosti manjše, kar pomeni, da so bile posledično zožene pravice otrok in staršev, ki šolajo svoje otroke na domu. Šlo naj bi za neenakopravno obravnavo, saj naj starši in otroci, ki se izobražujejo na domu, ne bi bili upravičeni do učnega gradiva, šolskih pripomočkov in rekvizitov ter financiranja, do česar so upravičeni starši in njihovi otroci, ki se šolajo v javnih ali zasebnih šolah. Otroci in njihovi starši v zasebnih in javnih šolah naj bi bili pravočasno seznanjeni s konkretnimi informacijami o učnih vsebinah, ki se bodo ocenjevale, in izpitnimi roki, medtem ko naj bi bili starši otrok, ki se izobražujejo na domu, usmerjeni le na digitalne učne načrte in le sproti obveščeni o rokih in načinu izvedbe ocenjevanja. Neenakopravna obravnava naj bi bila tudi v tem, da morajo otroci, ki se izobražujejo na domu, opravljati celoletne izpite, ki potekajo že od februarja dalje, učenci zasebnih šol pa takšnih izpitov sploh ne opravljajo. Pobudniki v zvezi z opravljanjem izpitov opozarjajo na izvedbene težave in različne prakse šol. Šlo naj bi za neenakopravno ureditev, ki hkrati omejuje staršem in njihovim otrokom, ki se izobražujejo na domu, svobodo izobraževanja iz prvega odstavka 57. člena Ustave. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju s svobodo izobraževanja tudi zato, ker je v skladu z izpodbijano ureditvijo šola (javna ali zasebna) tista, ki postavlja pravila tudi za izobraževanje otroka na domu, ne pa izvajalec izobraževanja na domu. Poleg tega naj šola ne bi imela skoraj nobenih obveznosti do otrok, ki se izobražujejo na domu, starši pa morajo v celoti prevzeti odgovornost za vzgojo in izobraževanje svojega otroka. Pobudniki navajajo, da utemeljenosti in cilja izpodbijane ureditve z vidika 15. člena Ustave ni moč razbrati, kar pomeni, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Pobudniki zatrjujejo tudi neskladje z načelom določenosti pravic in obveznosti z zakonom ter načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ker ni jasno, kakšna je vsebina nekaterih izmed obveznosti osnovne šole. Zlasti naj ne bi bilo jasno, kaj pomeni, da mora šola starše sproti obveščati o izpitnih rokih. Po mnenju pobudnikov tako nedoločna ureditev šolam prepušča preširoko polje proste presoje, saj lahko tik pred zdajci obvestijo starše in otroke o celoletnem preverjanju znanja iz vseh predmetov. Pobudniki menijo tudi, da zakonodajalec tako pomembne vsebine, kot je obveščanje o izpitnih rokih, ne bi smel prepustiti podzakonskim aktom.

Pobudniki izpodbijajo tudi 90. člen ZOsn, ki ureja preverjanje znanja za učence, ki se izobražujejo na domu, in v prvem odstavku po novem določa, da morajo učenci, ki se izobražujejo na domu, vsako šolsko leto opraviti ocenjevanje iz vseh predmetov glede na predmetnik posameznega razreda javnoveljavnega programa. Menijo, da izpodbijana določba starše in njihove otroke, ki se izobražujejo na domu, uvršča med podizvajalce osnovnih šol in njihovih javnoveljavnih programov. Poudarjajo, da je zakonodajalec povsem spregledal in zanemaril bistvo šolanja oziroma izobraževanja na domu, saj namen izobraževanja na domu ni v prezrcaljenju javnega osnovnošolskega programa, kjer bi bila edina razlika z osnovno šolo ta, da se program izvaja doma namesto v šoli. Pobudniki navajajo, da ocenjevanje iz vseh predmetov javnoveljavnega osnovnošolskega programa velja le za otroke, ki se šolajo v javnih šolah, in po novem za otroke, ki se šolajo na domu, ne velja pa za otroke, ki obiskujejo zasebne šole, in tem še vedno ni treba opravljati celoletnih izpitov in tudi ne iz vseh predmetov glede na predmetnik posameznega razreda javnoveljavnega programa osnovne šole. To naj bi bilo pred spremembo ureditve na enak način omogočeno tudi staršem in njihovim otrokom, ki se izobražujejo na domu, saj naj bi bili predmeti, pri katerih se je na izpitih preverjalo doseganje standardov, v celoti izenačeni s predmeti, ki so bili obvezni del predmetnika zasebnih šol. S tem naj bi zakonodajalec brez utemeljenega razloga oziroma samovoljno različno obravnaval enaki situaciji, zaradi česar naj bi bil prvi odstavek 90. člena ZOsn v neskladju s svobodo izobraževanja (prvi odstavek 57. člena Ustave) in načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Izpodbijana določba naj bi bila protiustavna tudi zato, ker naj bi bila ta sprememba sprejeta brez ustreznega prehodnega obdobja. Pobudniki poudarjajo, da gre za veliko razliko v številu izpitov, ki jih morajo opraviti otroci, kar pomeni, da bodo podvrženi veliko večjemu stresu, poleg tega pa jim bo zmanjkalo časa za aktivnosti, ki jih zanimajo in za katere kažejo velik interes in nadarjenost. S tako velikimi spremembami ureditve brez predhodnega obdobja naj bi bila storjena ogromna škoda predvsem otrokom, ki se izobražujejo na domu, in tudi njihovim staršem, ker se je dinamika v družinah povsem spremenila. Predvsem pa naj bi bil zaradi tega prisoten velik stres kot posledica neprimernega števila izpitov in načina ocenjevanja glede na razvoj ter psihološko in čustveno zrelost otrok in zaradi učenja nepotrebne faktografije iz pogosto nekvalitetnih učbenikov. V neskladju z načelom enakosti pred zakonom naj bi bil tudi drugi odstavek 90. člena ZOsn, ker določa, da otroke, ki se šolajo na domu, ocenjuje izpitna komisija, kar pomeni, da na ocenjevanjih ni prisoten otrokov dejanski »učitelj« (načeloma starš, ki ga šola na domu), temveč popolni neznanci, medtem ko otroke v javnih in zasebnih šolah ocenjujejo učitelji, ki jih otroci poznajo. Četrti odstavek 90. člena ZOsn, ki določa posledico za primer dvakratnega neuspešnega ocenjevanja iz posameznega predmeta, in sicer prekinitev šolanja na domu in prepoved šolanja na domu do zaključka osnovnošolskega izobraževanja, naj bi brez utemeljenega razloga prekomerno omejil ustavno varovano svobodo izobraževanja (prvi odstavek 57. člena Ustave) in otroke, ki se izobražujejo na domu, ter njihove starše postavil v neenakopraven položaj v primerjavi z učenci javnih in zasebnih šol, za katere ta posledica ne velja, saj lahko ti učenci še naprej obiskujejo šolo, učitelji pa v primeru dveh neuspešno opravljenih izpitov ne izgubijo pravice poučevati. Pobudniki izpodbijajo 90. člen ZOsn tudi zato, ker ne predvideva možnosti ocenjevanja na domu v primeru bolezni otroka, kot je predvidena v tretjem odstavku 92.c člena ZOsn za otroke s posebnimi potrebami, zaradi česar naj bi bil prav tako v neskladju z načelom enakosti pred zakonom.

Naknadno sta se z vlogo z dne 28. 2. 2025 pobudi pridružila še dva pobudnika, ki v dopolnitvi pobude kot ustavno spornega izpostavljata 5. člen ZOsn, ki naj bi bil v nasprotju s 14., 35., 41., 48., 54. in 57. členom Ustave, ker določa, da mora biti osnovna šola, v katero je vključen šoloobvezni otrok, vpisana v razvid izvajalcev javnoveljavnih izobraževalnih programov pri ministrstvu, pristojnem za šolstvo, ali v register zasebnih vrtcev in šol, ki izvajajo mednarodne programe. Pobudnika menita, da takšna ureditev posega v ustavno zagotovljene pravice njune družine, ki pogosto potuje, zato sta njuna šoloobvezna otroka vpisana v osnovno šolo, ki ni vpisana v razvid oziroma register in je dovolj prilagodljiva za njihov življenjski slog.

Pobudniki Ustavnemu sodišču predlagajo, naj na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 - v nadaljevanju ZUstS) začne tudi postopek za oceno ustavnosti 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 16/24 - v nadaljevanju ZOsn-K) oziroma novih 92.a do 92.f člena ZOsn, ki urejajo osnovnošolsko izobraževanje učencev s posebnimi potrebami in v bistvenem sledijo ureditvi izobraževanja na domu. Prav tako predlagajo, naj Ustavno sodišče na podlagi 30. člena ZUstS začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o šolskem koledarju za osnovne šole (Uradni list RS, št. 50/12, 56/12 - popr., 20/19, 36/19, 56/22 in 57/24 - v nadaljevanju Pravilnik o šolskem koledarju) in Pravilnika o preverjanju, ocenjevanju in napredovanju učencev v osnovni šoli (Uradni list RS, št. 52/13 in 63/24 - v nadaljevanju Pravilnik o ocenjevanju). Navajajo, da sta bila pravilnika usklajena s spremembo zakonske ureditve in sta zato protiustavna iz smiselno enakih razlogov kot izpodbijana zakonska ureditev.

Ustavno sodišče je pobudo in dopolnitev pobude poslalo Državnemu zboru, ki nanju ni odgovoril.

Mnenji o pobudi in dopolnitvi pobude je poslala Vlada, ki meni, da je pobuda za oceno ustavnosti 5., 88., 89. in 90. člena ZOsn neutemeljena. Opisuje veljavno ureditev in primerjalnopravne ureditve izobraževanja na domu v nekaterih evropskih državah. V zvezi s 5. členom ZOsn navaja, da iz njega izhaja na eni strani precejšnja možnost staršev, da izberejo ustrezno izobraževanje za svojega otroka, in na drugi strani skrb in zavezanost države, da bodo otroci ne glede na to, kakšno obliko izobraževanja bodo starši zanje izbrali, dosegli javnoveljavno izobrazbo in s tem tudi znanje, ki jim bo omogočilo nadaljevati izobraževanje ali po zaključeni osnovni šoli vstopiti na trg dela. Po mnenju Vlade ima država ne le pravico, temveč celo dolžnost (glede na to, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno) zagotoviti pravni okvir, ki bo vsem otrokom, ob upoštevanju svobodne izbire oblike izobraževanja, ob zaključku obveznega osnovnošolskega izobraževanja zagotovil čim bolj primerljivo izhodišče za vstop v nadaljnje oblike izobraževanja ali na trg dela. Vlada meni, da zakonsko določena omejitev iz 5. člena ZOsn dopustno posega v pravico do svobodne izbire oblik izobraževanja osnovnošolskih otrok, saj že sama Ustava določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in da mora država ustvariti možnosti, da si državljani pridobijo ustrezno izobrazbo. Pravica staršev, da vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem, ne pomeni, da lahko popolnoma neodvisno določajo način izobraževanja, saj ima država dolžnost, da zagotavlja kakovost izobraževanja in varuje otrokovo pravico do znanja. Vlada zavrača tudi očitek, da 5. člen ZOsn nedopustno omejuje starše pri izbiri osnovne šole v tujini. Čeprav zakonodaja zahteva vpis v slovensko osnovno šolo, če ima otrok prebivališče v Sloveniji, dopušča tudi izjeme, npr. izobraževanje v tujini, če otrok prebiva v tujini. Navaja, da je zakonodajalec, upoštevaje ustavno določeno obvezno osnovnošolsko izobraževanje, upravičeno določil, da vključitev oziroma prepis otroka, ki dejansko prebiva v Sloveniji, v osnovno šolo, ki ni v razvidu oziroma registru, ni mogoč. S tem naj bi zaščitil pravico otrok do ustrezne izobrazbe v programih, ki imajo javno veljavnost oziroma so akreditirani v državi izvora, če gre za tuji program.

Vlada v zvezi z 88. členom ZOsn pojasnjuje, da ta določba postavlja splošni okvir uresničevanja pravice staršev, da izobražujejo svoje otroke na domu ob hkratnem poudarku, da imajo starši, ki uveljavljajo to pravico, hkrati tudi odgovornost oziroma obveznost, da bo otrok deležen takšnega izobraževanja, ki mu bo zagotovilo primerljivo znanje glede na njegove sovrstnike, ki obiskujejo pouk v šoli. Po mnenju Vlade ne drži trditev pobudnikov, da zakonodajalec ni jasno določil, kakšne obveznosti prevzamejo nase starši, ki izobražujejo svoje otroke na domu. Prevzamejo celotno izobraževanje (z izjemo zakonsko določenih obveznosti osnovne šole iz 89. člena ZOsn in ocenjevanja znanja), kar vključuje organizacijo in izvedbo pouka, zagotavljanje pogojev za učenje, skrb za pridobivanje znanja v skladu z učnim načrtom, sodelovanje s šolo in obveščanje šole itd. Vlada je prepričana, da je ureditev, ki določa časovno omejitev za napoved in prekinitev izobraževanja na domu (drugi in peti odstavek 88. člena ZOsn), ustavno dopustna, saj gre za sorazmeren poseg, ki zasleduje legitimen cilj varovanja pravic otrok in učinkovitega delovanja javnega izobraževalnega sistema. Vnaprejšnja napoved izobraževanja na domu omogoča osnovnim šolam organizacijsko načrtovanje pouka in kadrovskih virov ter s tem nemoteno izvajanje izobraževalnega procesa. Prehajanje tik pred koncem pouka v posameznem šolskem letu iz oblike izobraževanja na domu k pouku v osnovni šoli lahko otroku povzroča motnje, prilagoditvene stiske in otežuje integracijo v oddelek oziroma skupino. Če se učenec vključi v oddelek šele ob koncu pouka v posameznem šolskem letu, učitelji ne morejo v nekaj tednih nadoknaditi učnega procesa, vpeljati učenca v učne navade razreda, prepoznati učenčevih posebnosti, šibkosti ali nadarjenosti. V tem primeru šola tudi nima vpliva na njegovo predhodno učenje, ne more ugotoviti, ali morebitne težave izhajajo iz pomanjkljivega znanja, posebnih potreb, osebnih okoliščin ipd., nima vzpostavljenega odnosa z učencem, kar je ključno za uspešno pedagoško delo. Vlada poudarja, da prepoved vključevanja v pouk v osnovni šoli nikakor ni absolutna - učenec lahko vse leto prehaja v redno šolo, a le dokler je to še pedagoško in organizacijsko smiselno. Cilj omejitve je zaščita učenca, drugih učencev, učiteljev in celotnega sistema pred nepredvidljivimi prehodi v času, ko je poudarek na ocenjevanju rezultatov celoletnega dela. Omejitev prehoda iz oblike izobraževanja na domu k pouku v osnovni šoli do začetka rokov za ocenjevanje znanja za učence, ki se izobražujejo na domu, je torej določena zato, ker je prepozna vključitev med šolskim letom nezdružljiva z naravo rednega pouka in pedagoškega procesa in ker bi prehajanje v času ocenjevanja znanja lahko negativno vplivalo na učence, ki se izobražujejo na domu.

V zvezi z 89. členom ZOsn, ki določa obveznosti osnovne šole do učencev, ki se izobražujejo na domu, Vlada navaja, da so starši s tem, ko so se odločili za izobraževanje svojega otroka na domu, v bistvu odklonili pomoč izobraževalnega sistema pri izvajanju te naloge, zaradi varovanja koristi otrok pa je zakonodajalec kljub takšni izbiri staršev določil, da ima osnovna šola tudi v primeru izobraževanja na domu določene obveznosti. Izpodbijana zakonska določba naj bi bila mišljena kot način podpore staršem, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov odločijo za izobraževanje otroka na domu. Glede očitka kršitve načela enakosti pred zakonom Vlada poudarja, da so otroci, ki se izobražujejo na domu, v bistveno drugačnem položaju kot tisti, ki so vključeni v javno ali zasebno šolo, saj niso vključeni v vsakodnevni pedagoški proces v prostorih osnovne šole, izobraževanje zanje izvajajo starši ali drugi nepedagoški izvajalci ter niso vključeni v šolsko okolje, razredno skupnost in interesne dejavnosti. Zato po mnenju Vlade ni v neskladju z načelom enakosti, da ima osnovna šola do njih drugačne obveznosti, kot jih ima do učencev, ki obiskujejo osnovno šolo. Vlada je prepričana, da 89. člen ZOsn prispeva k večji pravni varnosti, saj natančno določa, katere obveznosti ima osnovna šola do učencev, ki se izobražujejo na domu. Prejšnja ureditev, ki je vsebino sodelovanja s starši prepuščala posameznim osnovnim šolam, je lahko povzročala neenako obravnavo in arbitrarne razlike med učenci. Člen 89 ZOsn naj bi povečeval pravno predvidljivost, odpravljal neenotno prakso in določal jasna pravila, kar naj bi bilo v skladu z načelom pravne države. Glede navedbe pobudnikov, da bi morala država, tako kot to velja za javne in zasebne šole, ki izvajajo javnoveljavne programe, tudi izobraževanje na domu financirati vsaj v obsegu obveznega programa, Vlada navaja, da iz 57. člena Ustave ne izhaja, da so vsi alternativni načini izpolnjevanja osnovnošolske obveznosti, kot je izobraževanje na domu, upravičeni do enake ravni javnega financiranja kot javne šole. Po sistemski ureditvi financiranja javnega šolstva, kot ga določa Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI), država zagotavlja sredstva za izvajanje osnovnošolskega programa javnim in zasebnim šolam, ki izvajajo javnoveljavne programe in so vpisane v razvid. V primeru izobraževanja na domu se starši po svoji volji odpovedujejo izvajanju izobraževanja v šolskem prostoru in je zato izobraževanje otroka v bistvenem delu preneseno na starše, ki sami organizirajo pouk, učne materiale, metode dela in spremljanje otroka. V tem kontekstu država ohrani le vlogo nadzora nad doseženimi izobraževalnimi standardi preko ocenjevanja znanja. Po mnenju Vlade gre torej za vprašanje meje javne odgovornosti in svobode izbire, pri čemer zakonodajalec ni dolžan prevzemati nase obveznosti, da osebno odločitev posameznika glede načina izobraževanja financira v enakem obsegu kot sistem javnih ali zasebnih šol, ki izvajajo javnoveljavni program. Vlada poudarja, da je izobraževanje na domu zasebna izbira staršev, ki je sicer dopustna in zakonita, vendar je izjema od sistema javnega šolstva. Temeljno načelo javnega financiranja je vezano na javne storitve, ki jih izvaja država ali organizacije v njenem imenu (javni zavodi, koncesionarji). Ker starši v primeru izobraževanja na domu sami organizirajo in izvajajo izobraževanje svojega otroka, država nima več vsebinske pristojnosti nad potekom izobraževalnega procesa. Zato po mnenju Vlade pobudniki neutemeljeno zahtevajo, da bi jim morala država zagotoviti enak obseg sredstev kot javnim šolam, kjer nad potekom izobraževanja ohranja nadzor.

Vlada zavrača tudi očitke v zvezi z 90. členom ZOsn, ki določa način oziroma postopek ocenjevanja znanja učencev, ki se izobražujejo na domu. Pojasnjuje, da znanje učenca, ki se izobražuje v osnovni šoli, preverja in ocenjuje učitelj v osnovni šoli. Glede na to, da so za organizacijo in izvedbo izobraževanja na domu odgovorni starši, je preverjanje znanja učenca dolžnost osebe, ki izobraževanje na domu izvaja. Ocenjevanje znanja učenca, ki se izobražuje na domu, pa poteka v osnovni šoli, v katero je učenec vpisan, in sicer pred izpitno komisijo, ki jo sestavljajo učitelji. Vlada navaja, da takšna ureditev zagotavlja, da se učenci, ki se izobražujejo na domu, z vidika doseganja standardov znanja izenačijo z učenci, ki pouk obiskujejo v osnovni šoli, saj se vsem zagotovi pridobitev enakovrednega izobrazbenega standarda. Sistem ocenjevanja znanja učencev, ki se izobražujejo na domu, omogoča, da so njihove ocene in dosežki primerljivi z dosežki učencev, ki obiskujejo javne ali zasebne šole, kar je pomembno za njihov sprejem v nadaljnje izobraževalne ustanove in za iskanje zaposlitve. Enoten sistem ocenjevanja zagotavlja, da so rezultati vrednoteni v enakih okvirih, ne glede na to, kje oziroma kako se učenec izobražuje. Ocenjevanje je tudi varovalo pred morebitnimi zlorabami ali zanemarjanjem učnega procesa. V zvezi s četrtim odstavkom 90. člena ZOsn, ki določa, da če učenec, ki se izobražuje na domu, ponovnega ocenjevanja znanja ne opravi uspešno, starši pravice do izobraževanja učenca na domu v naslednjih razredih ne smejo več uveljavljati, Vlada navaja, da je namen te določbe varovanje koristi otroka. Pri izobraževanju na domu namreč država nima vsakodnevnega vpogleda v proces učenja, zato je uspešno zaključen razred edini objektivni pokazatelj, da učenec dosega zakonsko zahtevano raven znanja. Če učenec znanja ne izkaže, obstaja resna skrb, da mu izbrani način šolanja ne ustreza in da so njegove koristi lahko ogrožene. Po mnenju Vlade zato ureditev, po kateri učenec po neuspehu pri izobraževanju na domu ne sme ponovno izbrati tega načina šolanja, pomeni ustavno dopusten in sorazmeren poseg v pravico svobodne izbire načina izobraževanja (57. člen Ustave) in v pravico staršev, da svojim otrokom zagotavljajo vzgojo in izobraževanje v skladu z lastnimi prepričanji (41. in 54. člen Ustave), saj zasleduje legitimen cilj - varstvo koristi otroka in kakovost izobraževanja, kar sodi tudi v okvir dolžnosti države, da zagotavlja učinkovit sistem osnovnošolskega izobraževanja. Če bi bilo omogočeno, da učenec po neuspešnem izobraževanju na domu to obliko večkrat ponavlja, bi to odprlo možnost sistemskih zlorab, kjer bi izobraževanje potekalo brez nadzora, odgovornosti in rezultatov, kar je v nasprotju z javnim interesom. Prav tako bi bila lahko ogrožena verodostojnost ocen in prehodov v nadaljnje šolanje, kar bi negativno vplivalo na enakopravnost vseh učencev (drugi odstavek 14. člena Ustave).

Vlada se opredeljuje tudi do navedb o protiustavnosti Pravilnika o ocenjevanju in Pravilnika o šolskem koledarju v delu, ki se nanaša na izobraževanje na domu in za katerega pobudniki predlagajo, naj ga Ustavno sodišče razveljavi po uradni dolžnosti. V zvezi s 30. členom Pravilnika o ocenjevanju navaja, da imajo vsi učenci, ki se izobražujejo na domu, od 1. do vključno 9. razreda v primeru neuspešnosti pri prvem ocenjevanju znanja pravico do ponovnega ocenjevanja, s čimer so učenci, ki se izobražujejo na domu, v primerjavi z učenci, ki se izobražujejo v prostorih osnovne šole, v boljšem položaju, saj imajo slednji pravico do popravnih izpitov v 7., 8. in 9. razredu, učenci, ki se izobražujejo na domu, pa imajo pravico do ponovnega ocenjevanja v primeru neuspešnosti od 1. do vključno 9. razreda. Glede določbe o obveščanju staršev o ocenjevanju znanja Vlada navaja, da se glede časovnice obveščanja staršev prej veljavna in izpodbijana ureditev ne razlikujeta, sprememba Pravilnika o ocenjevanju pa s sklicevanjem na 10. člen še dodatno ureja usmeritev glede načinov ocenjevanja znanja za učence, ki se izobražujejo na domu. Zato po mnenju Vlade pravica učencev, ki se izobražujejo na domu, do obveščanja glede ocenjevanja znanja ni okrnjena, dodatna ureditev pa jim prinaša več jasnosti, kar pomeni večjo varnost in kakovost organizacije ter izvedbe ocenjevanja znanja, s čimer se v največji meri zasledujeta interes in korist učencev, ki se izobražujejo na domu. V zvezi z 12. členom Pravilnika o šolskem koledarju Vlada pojasnjuje, da sledi spremembi ZOsn, ki za učence, ki se izobražujejo na domu, določa, da se njihovo znanje ocenjuje iz vseh predmetov glede na predmetnik posameznega razreda javnoveljavnega programa osnovne šole, v katerem se učenec izobražuje. Učencem, ki se izobražujejo na domu, se je povečalo število predmetov za ocenjevanje znanja glede na razred, v katerega so vključeni, zaradi česar se je s Pravilnikom o šolskem koledarju za osnovne šole ustrezno uredilo tudi daljše obdobje, v katerem učenci, ki se izobražujejo na domu, opravljajo ocenjevanje znanja. Glede na daljšo časovnico roka ima osnovna šola možnost določiti številne termine ocenjevanj znanja, lahko se prilagodi potrebam in dinamiki učenca, ki se izobražuje na domu, kar zanj pomeni varnost in kakovostno izvedbo ocenjevanja znanja.

Vlada je poslala mnenje tudi o dopolnitvi pobude, v katerem prav tako navaja, da je dopolnitev pobude za oceno ustavnosti 5., 88., 89. in 90. člena ZOsn neutemeljena. Poudarja, da svobodna izbira izobraževanja ne pomeni, da je izbira popolnoma neomejena ali brez vsakršnega nadzora, še posebej ko gre za obvezno osnovnošolsko izobraževanje. Gre za možnost izbire med različnimi oblikami in programi izobraževanja, ki pa morajo ustrezati minimalnim zakonsko določenim pogojem, kar država zagotavlja tudi preko vpisa osnovne šole v razvid oziroma register. Vlada pojasnjuje, da vpis šole v razvid pomeni, da ta šola izpolnjuje pogoje za izvajanje javnoveljavnega programa, kar zagotavlja, da otrok ne glede na to, ali se izobražuje v javni ali zasebni šoli (in tudi pri izobraževanju na domu), dosega standarde znanja, primerljive z znanjem vrstnikov, ter da ima možnost kasnejšega vključevanja v druge stopnje izobraževanja pod enakimi pogoji kot njegovi vrstniki. Takšna ureditev služi varovanju koristi otroka kot posebej varovane ustavne kategorije (drugi odstavek 56. člena Ustave), saj preprečuje možnosti zlorab ali izključevanja otrok iz sistema kakovostnega izobraževanja pod krinko »alternativnih« oblik izobraževanja. Vlada navaja, da pravica staršev, da vzgajajo otroke v skladu s svojim prepričanjem, sicer vključuje tudi možnost izbire načina izobraževanja, vendar ta pravica ni absolutna, temveč omejena zaradi varstva pravic otrok. Poudarja, da so z vidika načela enakosti pred zakonom vsi otroci s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji v enakem položaju in zavezani istim pravilom glede obveznega osnovnošolskega izobraževanja ne glede na narodnost, jezik ali osebne okoliščine. Vlada meni, da je zakonodajalec, upoštevaje ustavno določeno obvezno osnovnošolsko izobraževanje, upravičeno določil, da vključitev oziroma prepis otroka, ki dejansko prebiva v Republiki Sloveniji, v osnovno šolo, ki ni v razvidu oziroma registru, ni mogoč. S tem naj bi zaščitil pravico otrok do ustrezne izobrazbe v programih, ki imajo javno veljavnost oziroma so akreditirani v državi izvora, če gre za tuji program. Zahteva, da je otrok, ki se izobražuje na domu, vpisan v šolo, ki izpolnjuje pogoje iz 5. člena ZOsn, po mnenju Vlade pomeni vzpostavitev sistema nadzora in preverjanja, ki je nujen za zagotavljanje osnovnih izobraževalnih standardov in preprečevanje izključevanja otrok iz izobraževalnega sistema. Vlada se sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Konrad in drugi proti Nemčiji z dne 11. 9. 2006, v kateri naj bi ESČP poudarilo, da ima država prosti preudarek pri urejanju izobraževanja, ter na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1118/2024 z dne 13. 9. 2024, ki naj bi obrazložilo, da posameznikova osnovna izobrazba služi tudi javni koristi.

Obe mnenji Vlade sta bili poslani pobudnikom, ki vztrajajo pri navedbah v pobudi oziroma dopolnitvi pobude. Poudarjajo, da je ZOsn-K spremenil dotedanji potek izobraževanja zgolj za učence, ki se izobražujejo na domu, zaradi česar so ti sedaj v neenakopravnem položaju v primerjavi z učenci, ki se šolajo v javnih in zasebnih osnovnih šolah, in sicer z vidika zahtevanega znanja, načina ocenjevanja (v zasebnih šolah se učenci ocenjujejo na podlagi opisnega ocenjevanja) in financiranja. Pobudniki navajajo, da se Vlada do tega ključnega očitka ni opredelila. Nasprotujejo podatkom iz dokumenta Zavoda Republike Slovenije za šolstvo iz leta 2022 Strokovna podlaga za sistemske rešitve izobraževanja učencev na domu kot ustrezni podlagi za spremembo ureditve izobraževanja na domu, ker naj ne bi bili točni in naj ne bi odražali aktualnega stanja, temveč stanje v času epidemije covida-19. Pobudniki poudarjajo, da Vlada pri pripravi izpodbijane ureditve ni upoštevala predlogov staršev, ki svoje otroke izobražujejo na domu, čeprav imajo ravno ti največ izkušenj na tem področju. Menijo, da sploh ni bilo potrebe po novi ureditvi in da ne Vlada ne zakonodajalec nista pojasnila, zakaj naj bi bila prejšnja ureditev zastarela in sporna. Pobudniki zavračajo tudi argument socializacije kot prednost izobraževanja v šoli in poudarjajo, da so z izobraževanjem v javni osnovni šoli povezani tudi negativni vidiki, kot so medvrstniško nasilje, zastareli učni programi, pomanjkanje kvalitetnega kadra, nemožnost izkoriščanja potencialov otrok na posameznem področju zaradi sledenja jasno začrtanemu učnemu programu itd. Menijo, da bi lahko država morebiti preslabo socializacijo otrok, ki se izobražujejo na domu, dosegla na drugačne načine, npr. da bi otrokom omogočala, da se udeležujejo popoldanskih aktivnosti, ki jih izvaja šola, ali drugih aktivnosti (izletov, tekmovanj ipd.). V zvezi s 5. členom ZOsn pobudniki zavračajo navedbo Vlade, da ureditev ni bistveno drugačna kot pred spremembo, ker so otroci prej imeli možnost, da so se lahko izobraževali tudi v tujini (čeprav so živeli v Sloveniji), sedaj pa te možnosti nimajo. Glede 88. člena ZOsn opozarjajo, da osnovne šole pridobivajo finančna sredstva tudi na račun otrok, ki se izobražujejo na domu, čeprav šole razen ocenjevanja ne storijo ničesar za izobraževanje posameznega otroka, ki se izobražuje na domu. Država naj bi staršem določala enake obveznosti, kot jih imajo osnovne šole, hkrati pa naj jim ne bi zagotovila niti osnovnih pripomočkov oziroma sredstev za financiranje npr. športnih pripomočkov in laboratorijske opreme za izvajanje eksperimentov. Pobudniki zavračajo navedbe Vlade, da je določitev roka za sprejetje morebitne odločitve o šolanju otroka na domu potrebna zaradi organizacije učnega procesa, kajti otroci, ki so vpisani v javno šolo, lahko kadarkoli zamenjajo šolo. Glede 89. člena ZOsn pobudniki navajajo, da dejansko iz šol prihajajo zelo nejasna navodila, ki so pogosto nepravočasna, neredna, nasprotujoča si in pomanjkljiva. Poudarjajo, da so nekateri otroci, ki se izobražujejo na domu, začeli opravljati celoletne izpite že v februarju in jih zaključili že v maju. S takšnim ravnanjem šol naj bi bilo otrokom, ki se izobražujejo na domu, odvzetih več dodatnih tednov za učenje, ki jih otroci, ki se izobražujejo v javnih šolah, imajo na voljo, ker se pri njih ocenjevanje zaključi šele v sredini junija v posameznem šolskem letu. Poleg tega naj osnovne šole otrokom, ki se izobražujejo na domu, pri določenih predmetih ne bi posredovale potrebnih informacij o učnem načrtu. Otroci, ki se izobražujejo na domu, in njihovi starši naj bi bili prepuščeni odločitvam in ravnanju posamezne šole in njihovih učiteljev, kdaj in na kakšen način jim bodo posredovane informacije o izpitih in kako obsežne bodo te informacije. Pobudniki zato menijo, da besedi »sproti« in »pravočasno« nista dovolj podrobno opredeljeni v ZOsn, ker lahko sprotno in pravočasno obveščanje o določenem izpitu po mnenju osnovnih šol pomeni tudi obveščanje zgolj teden dni pred izpitom.

Pobudniki prerekajo navedbe Vlade tudi glede 90. člena ZOsn. Navajajo, da ZOsn npr. ureja le ocenjevanje otrok, ki se izobražujejo v javnih šolah in na domu, ne pa tudi otrok, ki se izobražujejo v zasebnih šolah. Zato naj bi bili šoloobvezni otroci brez utemeljenega razloga neenako obravnavani. Otroci, ki obiskujejo zasebne osnovne šole, naj bi bili ocenjeni zgolj opisno, otroci, ki se izobražujejo na domu, pa naj bi bili ocenjeni iz vseh predmetov na podlagi celoletnih izpitov, ki jih izvajajo javne šole, in izpostavljeni t. i. številčnemu ocenjevanju, ki naj bi se znatno razlikovalo od opisnega ocenjevanja. Pobudniki še navajajo, da zasebne osnovne šole v Sloveniji dejansko ne omogočajo vpisa otrok, ki se izobražujejo na domu, zato so njihovi otroci sedaj (ko jim je odvzeta tudi možnost šolanja v tujini) primorani, da se vpišejo v javno osnovno šolo, kjer morajo opravljati celoletne izpite na podlagi učnih načrtov. Pobudniki zavračajo tudi navedbe Vlade v zvezi z določbo Pravilnika o ocenjevanju, da so učenci, ki se izobražujejo na domu, v ugodnejšem položaju, ker imajo v primeru neuspešnosti pri preverjanju znanja pravico do ponovnega ocenjevanja v vseh razredih, medtem ko imajo učenci v javnih šolah pravico do popravnih izpitov le v 7., 8. in 9. razredu.

Pobudniki tudi v odgovoru na mnenje Vlade o dopolnitvi pobude prerekajo navedbe Vlade in vztrajajo pri svojih dosedanjih navedbah. Pojasnjujejo, da pri dopolnitvi pobude z dne 28. 2. 2025 ne gre za dopolnitev njihove pobude, saj omenjena dopolnitev pobude ni bila poslana preko pooblaščencev pobudnikov in z njo niso seznanjeni. Pobudniki menijo, da bi moralo Ustavno sodišče navedeno dopolnitev pobude šteti za posamično pobudo in jo nato skupaj s njihovo pobudo združiti v enoten postopek.

Pobudnika Tina Plaznik in Anže Plaznik v odgovoru na mnenje Vlade (ki je hkrati dopolnitev ustavne pobude) zatrjujeta, da ne obstaja in je ustavno nedopustno, da bi obstajalo, uzakonjeno končno število oblik izobraževanja na domu in da so te oblike, tako po vsebini kot po obsegu, odvisne predvsem od posameznega otroka in njegovih staršev. Vse te oblike naj bi bile ustavno varovane kot pravica staršev in otrok ter naj bi bile kot takšne tudi že zakonite in konkretizirane v tretji alineji 5. člena ZOsn, staršem pa naj bi bilo preprečeno uresničevati to konkretizacijo, saj zakonodajalec predpisuje tudi vpis v šolo po prvi alineji 5. člena ZOsn. Navajata, da sta izbira načina izobraževanja otroka in oblikovanje izobraževanja na domu (vsebine, preverjanje, ocenjevanje in načrtovanje učnih procesov) povsem v pristojnosti staršev in vsakršno povezovanje določenih oblik (na domu ali v zasebnih šolah) s predsodki, da se tako za otroka skrbi slabše ali sploh ne, je skrajno zavržno in ne pristaja ustavni demokraciji, pluralistični družbi in drugim predpostavkam modernih demokracij. Pobudnika menita, da ima otrok pravico ne do usvojitve enakega znanja v primerjavi z vrstniki, temveč do njemu in njegovim interesom ter sposobnostim ustreznega znanja poleg minimuma, kar mu v največji meri zagotavljajo ravno starši, oboji pa so z Ustavo v 54., 56. in 57. členu Ustave varovani na način, da jim zakonodajalec ne more predpisati vpisa v institucijo na prisiljujoč način. Starši naj bi bili z izbiro izobraževanja otroka iz tretje alineje 5. člena ZOsn popolni zasebnopravni subjekti, ki naj bi uveljavljali svojo pravico nasproti državi, kar naj bi jim bilo zagotovljeno v 54. členu Ustave, še toliko bolj, ker varujejo tudi interes otroka, ki je varovan v 56. členu Ustave. Ta interes naj ne bi bil javni interes, temveč naj bi potekal v popolni zasebnosti zaupnega in formativnega odnosa, ki ga uživajo samo starši in njihovi otroci, kar vsebinsko ne more biti predmet ZOsn. Pobudnika navajata, da starši z izbiro od slovenskih institucij neodvisnega izobraževanja na domu zaradi ureditve v ZOsn plačajo globo, ki je ustavno nedopustna, in so neutemeljeno podvrženi sistemskemu preganjanju. Cilj ZOsn glede globe za nevpis v šolo naj bi bil namenjen zaviranju razvoja zasebnih šol (s tem naj bi nedopustno omejil svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave) in zaviranju razvoja podpornih oblik učenja za izobraževanje na domu, in to predvsem zaradi financiranja, ki naj bi ga želela država s prisilnim in prednostnim vpisovanjem v javne šole uresničevati v državni instituciji. Zaviral naj bi tudi svobodno gibanje družine in uveljavljanje pravne varnosti družin, kolikor se družina odloči, da izobražuje otroke na popotovanju po svetu. Pobudnika zatrjujeta, da država nima polja proste presoje pri derogaciji pravice staršev iz 54. člena Ustave in da ji tudi 57. člen Ustave tega pooblastila ne daje, dokler sta starša soglasna in nista v očitnem sporu in nesposobna odločati o otrokovih koristih soglasno. Država po njunem mnenju prav tako nima polja proste presoje glede vseh vsebin, ki bodo ali ne bodo predstavljene posameznemu otroku; zakonodajalec ustavno nedopustno trdi, da izobraževalni program, ki ni javnoveljaven, posamezniku ne daje javnoveljavne izobrazbe in da javnoveljavne izobraževalne programe, razen izobraževalnih programov zasebnih šol, sprejme minister. Menita, da ni ustavno dopustno, da obstaja samo en javnoveljaven izobraževalni program, in da gre za enoumje. Omejitev, po kateri je samo tisto izobraževanje, ki poteka po javnoveljavnem programu, ustrezno, naj bi pomenila izničenje svobode izobraževanja. Takšna ureditev naj bi spremenila svobodo izobraževanja v državno dirigiran sistem enotne vzgoje, kar naj bi bilo v nasprotju z demokratično ustavno ureditvijo. Ureditev, ki ne upošteva pravic staršev in otrok ter zasebnosti družinskega življenja, pa naj bi pomenila sistematično kršenje človekovih pravic iz 54., 56. in 57. člena Ustave. Če se javna veljavnost izobrazbe lahko doseže samo prek enega državnega programa, naj bi to pomenilo neenakost za druge ponudnike (zasebne šole, domači učitelji, mednarodni programi), omejitev konkurence in trga na področju izobraževanja ter diskriminacijo otrok, ki se šolajo drugače (njihov uspeh je njihova zasebnost in je v popolni domeni starševskega dolžnostnega upravičenja). Zato naj bi bila ureditev, po kateri je ustrezno samo tisto izobraževanje, ki poteka po javnoveljavnem programu, tudi v neskladju s 14. in 74. členom Ustave.

Pobudnika nasprotujeta obveznosti, da morata kljub temu, da sta za svojega otroka izbrala izobraževanje na domu, otroka vpisati v javno šolo, in menita, da je protiustavno, da sta kaznovana, če tega ne storita. Zatrjujeta, da starši in otroci po Ustavi, Konvenciji o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, in MP, št. 9/92 - v nadaljevanju KOP) in Splošni deklaraciji človekovih pravic v ustavni demokraciji niso in ne morejo biti prisiljevani v vpis otrok v kakršnekoli vzgojne ali izobraževalne sisteme neprostovoljno. Zato pobudo razširjata na 45. in 102. člen ZOsn, kjer se predvideva globa za nevpis v šolo. Zatrjujeta njuno neskladje s 54., 56. in 57. členom Ustave, 14. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 - v nadaljevanju Listina EU o temeljnih pravicah), 14., 15., 16. členom, točko e) drugega odstavka 24. člena, 29. in 41. členom KOP ter 26. členom Splošne deklaracije človekovih pravic. Menita, da iz navedenih določb Ustave in mednarodnih instrumentov izhaja, da mora država absolutno spoštovati odločitev staršev in otrok, da izobražujejo otroka na domu brez sodelovanja države in zunanjega preverjanja otrokovega znanja, če otrok tako želi, in da je nemogoče pavšalno utemeljevati, da bi bili s tem na kakršenkoli način ogroženi državna varnost, javni red, zdravje ali morala, temeljne pravice ali svoboščine drugih ljudi. Otroka ni mogoče prisiliti v združevanje, za katerega se ni sam odločil, in se sistemsko vmešavati v njegovo zasebno življenje.

V zvezi s časovno omejitvijo vpisa in prekinitvijo izobraževanja na domu iz 88. člena ZOsn pobudnika navajata, da sta ustavno nedopustni, saj s tem država krši ustavno določbo, ki ji nalaga obvezno šolanje na primarni ravni, morala pa bi biti kontinuirani ponudnik primarnega izobraževanja na trgu. V zvezi z ocenjevanjem pobudnika navajata, da so starši z Ustavo, KOP in Splošno deklaracijo človekovih pravic zaščiteni pred samovoljo oblasti, ker obveza otrok do doseganja rezultatov in ocenjevanja znotraj kakršnihkoli sistemov ne obstaja in ne more obstajati. Starši naj bi bili suvereni v svoji pravici uveljavljati starševske pravice proti tretjim osebam, tudi proti državi, kar varuje 54. člen Ustave. Pobudnika menita, da ocenjevanje ni smiselno, ker ne način ne namen izobraževanja na domu nista namenjena zunanjemu ali sistemskemu spremljanju in so tako vpis kot izpitna preverjanja, pa tudi financiranje ustavno nedopustni po 14. členu Ustave, saj urejajo različno na enak način in ustvarjajo zmedo v pravnem redu. Pobudnika dvomita, da v Republiki Sloveniji sploh obstaja ustavno dopustna ureditev javnoveljavnega programa, financiranega iz javnih sredstev, kot primarnega izobraževanja, ki bi resnično uresničevalo ustavno in za državo obvezno določbo o zagotavljanju brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja.

V odgovoru na mnenje Vlade o dopolnitvi pobude pobudnika Tina Plaznik in Anže Plaznik vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah in zavračata navedbe Vlade. Navajata, da zakonska ureditev neupravičeno izključuje vrste izobraževanja, ki jih varujejo Ustava in mednarodne konvencije, uvaja birokratske pogoje, ki ne prispevajo k izboljšanju izobraževalnega standarda, temveč pomenijo prisilo. Zato naj izobraževanje ne bi bilo svobodno in naj bi prekomerno posegalo v temeljne človekove pravice družin in otrok, še posebej tistih, ki živijo mobilno, se gibljejo v tujini ali se odločajo za alternativne pedagoške pristope. Pobudnika menita, da ZOFVI ne zagotavlja v celoti zakonitega, ustavno skladnega in konvencijsko usklajenega okvira za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti vzgojno-izobraževalnih programov za šoloobvezne otroke, in izražata svoje nestrinjanje z upoštevanjem rezultatov nacionalnega preizkusa znanja kot izločitvenega ali selekcijskega kriterija za vpis v srednjo šolo. V sklepu navajata, da 5., 88., 89. in 90. člen ZOsn pomenijo nesorazmeren poseg v pravico do svobodnega izobraževanja (57. člen Ustave), kršitev pravne varnosti (2. člen Ustave), poseg v pravico staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnim prepričanjem (41. člen Ustave in 2. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP), poseg v družinsko življenje brez legitimnega cilja (35. člen Ustave), diskriminacijo glede na način življenja ali prepričanja (14. in 32. člen Ustave) in vpeljavo administrativnih ovir brez stvarne utemeljitve (120. člen Ustave).

Izpodbijane določbe urejajo izobraževanje na domu in se neposredno nanašajo na pobudnike, tj. šoloobvezne otroke in njihove starše. Zato pobudniki izkazujejo pravni interes za začetek postopka za oceno njihove ustavnosti. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 5., 88., 89. in 90. člena ZOsn sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo odločanje o stvari sami.

Ustava pravico do izobrazbe in šolanja določa v 57. členu, ki je umeščen med človekove pravice in temeljne svoboščine. Prvi odstavek 57. člena Ustave določa, da je izobraževanje svobodno. Drugi odstavek 57. člena Ustave se posebej nanaša na osnovnošolsko izobraževanje. Določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. Tretji odstavek 57. člena Ustave državi nalaga obveznosti, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Prvega odstavka 57. člena Ustave ni mogoče razlagati ločeno od tretjega odstavka 57. člena Ustave. Pravica do šolanja in izobraževanja je človekova pravica, ki ji stoji nasproti obveznost države, da ustvarja možnosti, da si vsak državljan lahko svobodno pridobi ustrezno izobrazbo. Država ima tako pozitivno dolžnost zagotoviti pogoje za izobraževanje, za pridobitev določenega minimalnega standarda kakovosti izobraževanja in za javno veljavnost pridobljene izobrazbe. Pravica do šolanja in izobraževanja za državo pomeni predvsem dolžnost, da posamezniku omogoči nediskriminatoren pristop do obstoječih tipov in stopenj izobrazbe ter mu ponudi neki minimalen standard kakovosti te izobrazbe.¹

Pravica do šolanja in izobrazbe ter na drugi strani dolžnost države, da zagotovi posameznikom možnost, da pridobijo vsaj osnovno izobrazbo, je urejena tudi v številnih mednarodnih aktih. Prvi odstavek 26. člena Splošne deklaracije človekovih pravic določa, da ima vsakdo pravico do izobraževanja, da je izobraževanje brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah in da je izobraževanje na osnovni stopnji obvezno. Tudi 13. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, 9/92 - v nadaljevanju MPESKP) priznava vsakomur pravico do izobraževanja in določa, da mora biti za priznavanje te pravice osnovno šolanje obvezno in vsem brezplačno dostopno. Prvi odstavek 28. člena KOP prav tako določa, da države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do izobraževanja in z namenom, da bi bila ta pravica polagoma dosežena na podlagi enakih možnosti, še posebej zagotavljajo obvezno in vsem brezplačno dostopno osnovno šolanje. V skladu s prvim in drugim odstavkom 14. člena Listine EU o temeljnih pravicah ima vsakdo pravico do izobraževanja in dostopa do poklicnega in nadaljnjega usposabljanja, pri čemer ta pravica vključuje možnost brezplačnega obveznega šolanja.² Člen 2 EKČP določa, da nikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja. Pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem. Pravica staršev, da svobodno izbirajo izobraževanje svojih otrok, in svoboda izobraževanja sta varovani tudi v okviru 2. člena Prvega protokola k EKČP, v skladu s katerim nikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja.

Iz judikature ESČP izhaja, da dolžnosti države, da ustvarja možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe, ni mogoče interpretirati kot dolžnosti države, da na svoje stroške ustanovi določen tip ali določeno stopnjo izobrazbe.³ Vendar pa je po mnenju teorije⁴ in judikature ESČP osnovno izobrazbo treba razumeti kot absoluten minimum, ki naj ga država zagotovi. ESČP je pravico do izobraževanja opredelilo v t. i. Belgijski jezikovni zadevi kot pravico do dostopa do izobraževalnih institucij, ki obstajajo v danem trenutku, in pravico do uradnega priznanja zaključenega izobraževanja, pod pogoji, ki veljajo v posamezni državi.⁵ Vendar je na podlagi negativne formulacije pravice do izobraževanja presodilo, da ta držav pogodbenic ne zavezuje tudi k ustanavljanju ali sofinanciranju kakršnegakoli izobraževanja na katerikoli stopnji.⁶

V okviru pravice do šolanja in izobraževanja ima torej posebno mesto pravica do pridobitve osnovne izobrazbe, ki je bistvena za razvoj otrok.⁷ Ustavno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo poseben pomen osnovnošolskega izobraževanja.⁸ Na ravni osnovnošolskega izobraževanja posamezniki nimajo le pravice do izobraževanja, temveč imajo dolžnost obiskovati osnovno šolo, saj posameznikova osnovna izobrazba služi tudi javni koristi.⁹ Imajo tudi pravico do brezplačnega obveznega osnovnošolskega izobraževanja (drugi odstavek 57. člena Ustave), ki pomeni predvsem to, da mora javno financiranje zagotavljati organizacijo ustrezne mreže osnovnih šol in delovanje osnovnošolskega izobraževanja.¹⁰ Pravica do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javnoveljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja (ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt).¹¹ Iz tretjega odstavka 57. člena Ustave sicer izhaja dolžnost države, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, kar pa ne pomeni dolžnosti države, da na svoje stroške zagotavlja prav določen tip osnovnošolskega izobraževanja oziroma obstoj različnih tipov osnovnošolskega izobraževanja.¹² Četudi prvi odstavek 57. člena Ustave zagotavlja pravico izbire med zakonsko urejenimi oblikami osnovnošolskega izobraževanja (izobraževanje v javnih osnovnih šolah, zasebnih osnovnih šolah s pridobljenim javnoveljavnim programom izobraževanja in brez pridobljenega javnoveljavnega programa izobraževanja ali izobraževanje na domu),¹³ ta pravica, upoštevaje tretji odstavek 57. člena Ustave, ne nalaga državi, da financira vse obstoječe tipe osnovnošolskega izobraževanja.¹⁴

Pravica do šolanja in izobraževanja se lahko učinkovito izvršuje le, če država izpolnjuje svoje obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena Ustave.¹⁵ Pravica do šolanja in izobraževanja je torej ena od človekovih pravic, ki je ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi Ustave, temveč je zakonodajalec dolžan urediti način njenega uresničevanja (drugi odstavek 15. člena Ustave). Pri zakonskem urejanju pravice do šolanja in izobraževanja ima široko polje proste presoje, obseg te pravice se lahko prilagaja času, upoštevaje potrebe in razpoložljiva sredstva družbe in posameznikov.¹⁶ Vendar pa mora zakonodajalec upoštevati ustavno varovano jedro pravice do izobraževanja in šolanja (57. člen Ustave).¹⁷ Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da mora biti obvezen minimum osnovnošolske izobrazbe enotno določen¹⁸ in da je treba zagotoviti pridobitev take ravni obvezne osnovnošolske izobrazbe, da bo posameznik lahko glede na svoje želje in sposobnosti po končani osnovni šoli nadaljeval ustrezno izobraževanje in da bo pripravljen na življenje, kot ga zahteva vsakokratno stanje v družbi.¹⁹

Posamezniki imajo torej v skladu s prvim odstavkom 57. člena Ustave pravico, da izbirajo med zakonsko urejenimi oblikami izobraževanja (glej 23. in 26. točko obrazložitve te odločbe). Tudi starši imajo v skladu s prvim odstavkom 54. člena Ustave²⁰ ob upoštevanju drugega odstavka 57. člena Ustave in načela največje koristi otroka pravico do svobodne izbire osnovnošolskega izobraževanja, ki ga bodo zagotovili svojim otrokom.²¹ Pravica do šolanja in izobraževanja je tesno povezana tudi s svobodo vesti in še posebej s pravico staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo (41. člen Ustave). Vendar pa pravica do šolanja in izobraževanja ne zagotavlja popolnoma proste izbire oblike osnovnošolskega izobraževanja v skladu s prepričanji in željami staršev. Iz ustavne določbe, po kateri je osnovnošolsko izobraževanje obvezno, namreč izhaja obveznost države, da enotno določi minimum osnovnošolske izobrazbe in zagotovi pridobitev ustrezne ravni obvezne osnovnošolske izobrazbe (glej 27. točko obrazložitve te odločbe). Pravica staršev do izbire oblike osnovnošolskega izobraževanja se torej izvršuje ob sočasni odgovornosti države za delovanje izobraževalnega sistema osnovnih šol, ki zagotavlja ustrezno raven znanja oziroma izobrazbe. Zato starši v skladu s prvim odstavkom 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Ustave lahko izbirajo med tistimi oblikami osnovnošolskega izobraževanja, ki in kakor jih je določil zakonodajalec.²² V okviru polja proste presoje pa lahko zakonodajalec uredi tudi možnost izobraževanja na domu. Izobraževanje na domu je torej zakonska oblika osnovnošolskega izobraževanja, ki je 57. člen Ustave ne zagotavlja.

Zakonodajalec je pravico do izbire različnih oblik osnovnošolskega izobraževanja konkretiziral v 5. členu ZOsn. V skladu z navedeno določbo imajo starši pravico izbrati: 1) osnovnošolsko izobraževanje otroka v javni ali zasebni šoli, ki izvaja javnoveljavni izobraževalni program osnovne šole in je vpisana v razvid izvajalcev javnoveljavnih izobraževalnih programov pri ministrstvu, pristojnem za šolstvo, 2) osnovnošolsko izobraževanje otroka v zasebni šoli, ki je pri ministrstvu vpisana v register zasebnih vrtcev in šol, ki izvajajo mednarodne programe, ali 3) osnovnošolsko izobraževanje otroka na domu. Pobudniki zatrjujejo, da je 5. člen ZOsn v neskladju s svobodo izobraževanja iz prvega odstavka 57. člena in 3.a členom Ustave ter 26. členom Splošne deklaracije človekovih pravic, ker omejuje možnost vpisa zgolj na slovenske šole, ne dopušča pa (več) vpisa tudi v šole, ki so registrirane v tujini, oziroma v šole v tujini, kar velja tudi za otroke, ki se izobražujejo na domu.

Člen 5 ZOsn ureja osnovnošolsko izobraževanje v Republiki Sloveniji in glede oblik osnovnošolskega izobraževanja izhaja iz ureditve izobraževalnih programov, ki jo določata ZOFVI in Zakon o izvajanju mednarodnih programov s področja vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 46/16 - v nadaljevanju ZIMPVI), kot dodatno obliko osnovnošolskega izobraževanja pa določa izobraževanje na domu. Ne drži očitek pobudnikov, da 5. člen ZOsn ne dovoljuje (več) vpisa v osnovne šole, ki so registrirane v tujini. Starši lahko vpišejo otroke tudi v zasebne šole, ki v skladu s pogoji, ki jih določa ZIMPVI, izvajajo mednarodne programe s področja vzgoje in izobraževanja, ki se v Republiki Sloveniji izvajajo v tujem jeziku in nimajo pridobljene javne veljavnosti v skladu z ZOFVI, in sicer: 1) vzgojno-izobraževalni program, ki je akreditiran v tuji državi (tuji program), 2) program mednarodne organizacije Evropske šole s sedežem v Bruslju (program evropske šole) in 3) program mednarodne organizacije International Baccalaureate Office iz Ženeve (program IB) (5. člen ZOsn v zvezi z 2., 3. in 4. členom ZIMPVI). Listina o izobraževanju, ki jo izda šola, ki izvaja tuji program, je tuja listina in se vrednoti in priznava v skladu z zakonom, ki ureja vrednotenje in priznavanje izobraževanja.²³ Listina o zaključku izobraževanja, izdana v programu evropske šole in programu IB, je enakovredna javni listini o zaključku izobraževanja, izdani v javnoveljavnih izobraževalnih programih v skladu z zakonom, ki ureja osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje ter maturo (5. člen ZIMPVI). Prav tako ne drži očitek, da starši otrok ne morejo vpisati v šolo v tujini. Otroci, ki so državljani Evropske unije, imajo pravico obiskovati osnovno šolo v katerikoli državi članici Evropske unije pod enakimi pogoji kot otroci, ki so državljani tiste države, če prebivajo v drugi državi članici (v Evropski uniji). V primeru vpisa oziroma vključitve šoloobveznih otrok s tujimi listinami o izobraževanju v osnovnošolsko izobraževanje v Republiki Sloveniji osnovna šola na podlagi dokazil ugotovi, v kateri razred se bo otrok vključil. Pri tem šola upošteva predložena dokazila o predhodnem izobraževanju in starost otroka. Šola pri vključitvi otroka lahko upošteva tudi njegovo poznavanje slovenskega jezika. Šola učencu ob vpisu oziroma vključitvi izda potrdilo o šolanju (tretji odstavek 44. člena ZOsn). Navedbe pobudnikov o protiustavnosti 5. člena ZOsn je razumeti tudi kot očitek, da 5. člen ZOsn krši temeljno svoboščino prava Evropske unije, in sicer prosto gibanje oseb, ker jim onemogoča, da bi živeli in delali v Sloveniji, otroke pa bi vpisali v osnovno šolo v tujini. Tudi ta očitek je neutemeljen. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat odločilo, da se določbe o prostem gibanju oseb ne uporabljajo v primeru povsem interne situacije, če delavec ni nikoli živel ali delal v drugi državi članici.²⁴ Pobudniki pa zgolj s hipotetičnim zatrjevanjem, da svojih otrok ne morejo vpisati v osnovno šolo v tujini, ne morejo izkazati čezmejnega elementa.²⁵

Prvi odstavek 26. člena Splošne deklaracije človekovih pravic določa, da ima vsakdo pravico do izobraževanja, da je izobraževanje brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah in da je izobraževanje na osnovni stopnji obvezno. Tudi navedena določba ne zahteva, da bi morala biti otrokom zagotovljena možnost vpisa v osnovno šolo, ki nima sedeža v državi, v kateri otrok oziroma starša živijo.

Glede na navedeno 5. člen ZOsn staršem, ki živijo v Sloveniji, omogoča izbiro med več različnimi oblikami osnovnošolskega izobraževanja, ki zagotavljajo znanje oziroma izobrazbo, ki bosta njihovim otrokom omogočala nadaljevanje izobraževanja v srednji šoli oziroma vstop na trg dela, če šolanja ne bodo nadaljevali. Zato ne drži očitek pobudnikov, da je 5. člen ZOsn v neskladju s prvim odstavkom 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Ustave, 26. členom Splošne deklaracije človekovih pravic in prostim pretokom oseb, ki ga določa primarno pravo Evropske unije.

Pobudnika Tina Plaznik in Anže Plaznik navajata tudi, da je 5. člen ZOsn v neskladju z 2., 14., 32., 35., 41., 48. in 120. členom Ustave, ker določa, da mora biti osnovna šola, v katero je vključen šoloobvezni otrok, vpisana v razvid izvajalcev javnoveljavnih izobraževalnih programov pri ministrstvu, pristojnem za šolstvo, ali v register zasebnih vrtcev in šol, ki izvajajo mednarodne programe. Ti očitki so posplošeni (pavšalni) in jih ni mogoče preizkusiti.

Pobudniki izpodbijajo 88. člen ZOsn, ki določa:

»Starši imajo pravico organizirati osnovnošolsko izobraževanje svojega otroka na domu (v nadaljnjem besedilu: izobraževanje na domu). Starši z izbiro izobraževanja na domu prevzamejo obveznosti, povezane z izvedbo izobraževanja svojega otroka.

Starši najpozneje do 16. avgusta tekočega šolskega leta za naslednje šolsko leto o izobraževanju na domu pisno obvestijo osnovno šolo, v katero je otrok vpisan. Pravice do izobraževanja na domu med šolskim letom ni mogoče uveljavljati. Starši o izobraževanju na domu osnovno šolo pisno obvestijo za vsako šolsko leto posebej.

Obvestilo iz prejšnjega odstavka vsebuje ime in priimek otroka, kraj, kjer bo izobraževanje potekalo, ter ime in priimek oseb, ki bodo otroka poučevale.

Osnovna šola vodi dokumentacijo o izobraževanju učenca na domu.