Odločba o ugotovitvi, da je 221.i člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v neskladju z Ustavo

1018. Odločba o ugotovitvi, da je 221.i člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-107/21-16 Up-341/21-16

Datum: 2. 3. 2023

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudi in postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe ALTIUS, d. o. o., Ptuj, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Kontarščak, d. o. o., Maribor, na seji 2. marca 2023

Člen 221i Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 178/21 – popr.), kolikor se nanaša na sklep o prenosu pooblastila za vodenje poslov dolžnice v postopku prisilne poravnave iz razlogov po 2. točki prvega odstavka navedenega člena, je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti lahko delničarji insolventnega dolžnika, katerih skupni deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala dolžnika, vložijo pritožbo zoper sklep o prenosu pooblastila za vodenje poslov dolžnice v postopku prisilne poravnave, izdan iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 221.i člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v roku 15 dni od objave navedenega sklepa na spletni strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti.

Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju št. St 2024/2020 z dne 4. 3. 2021 se zavrže. Zoper ta sklep lahko pritožnica vloži pritožbo v roku 15 dni od vročitve te odločbe.

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 51/2021 z dne 17. 2. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. St 2024/2020 z dne 16. 12. 2020, zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 52/2021 z dne 17. 2. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. St 2024/2020 z dne 16. 12. 2020 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 95/2021 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. St 2024/2020 z dne 13. 1. 2021 se ne sprejme.

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 96/2021 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. St 2024/2020 z dne 27. 1. 2021 se zavrže.

Ustavna pritožba zoper sklepa predsednice Okrožnega sodišča v Celju št. Su 101/2021 z dne 21. 1. 2021 in št. Su 157/2021 z dne 2. 3. 2021 se zavrže.

Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo več pritožničinih vlog, ki jih je vložila kot upnica dolžnice (tj. prijavo terjatve in ugovor zoper predlog za začetek upniške prisilne poravnave, ugovor zoper predlog za izdajo soglasja k imenovanju direktorja dolžnice in še štiri vloge). Pojasnilo je, da pritožnica kot upnica nima procesne legitimacije, saj je upnica Družba za upravljanje terjatev bank, d. d., Ljubljana (sedaj Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana), predlagateljica prisilne poravnave, poplačala njeno terjatev, o čemer priča predloženo potrdilo. Poleg tega naj sklep o začetku postopka prisilne poravnave še ne bi bil izdan, tako da naj rok za prijavo terjatev še ne bi začel teči. V nadaljevanju je navedeno sodišče s sklepom začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnico, ker naj bi direktor dolžnice s tem soglašal, s tretjim sklepom pa je zavrglo predlog za izdajo soglasja sodišča k imenovanju novega direktorja dolžnice in odpoklic prejšnjega direktorja, ker je bil v imenu dolžnice vložen po pooblastilu predsednice nadzornega sveta in direktorja dolžnice, ki sta bila na ti mesti imenovana brez soglasja sodišča. Z istim sklepom je zavrnilo tudi enak predlog dolžnice, ker se je sklicevala na sklep nadzornega sveta, ki je bil imenovan nezakonito. Vse te odločitve sodišča prve stopnje je Višje sodišče potrdilo s tem, da je v slednjem primeru podalo utemeljitev z drugimi razlogi kot sodišče prve stopnje. Sklicevalo se je namreč na takrat že izdani sklep o prenosu pooblastil za vodenje poslov dolžnice na upnico, predlagateljico prisilne poravnave. Pritožbo dolžnice je takó zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je zavrglo tudi vlogo predsednice nadzornega sveta in direktorja dolžnice za prenos pooblastila za vodenje poslov, njuno pritožbo zoper prejšnji sklep sodišča prve stopnje in predlog za izločitev sodnice, ker jima ni priznalo procesne legitimacije, saj naj bi bil nadzorni svet imenovan nezakonito brez soglasja sodišča, kot tak pa naj ne bi mogel imenovati navedenega direktorja. Višje sodišče je to odločitev potrdilo in pritrdilo razlogom nižjega sodišča. Predsednica sodišča prve stopnje je z dvema sklepoma zavrnila pritožničin predlog za izločitev sodnice, ker je menila, da okoliščine, ki se nanašajo na sodničine odločitve, na vsebino in potek sodničinega odločanja v postopku, ne morejo biti podlaga za izločitev sodnice, saj ne predstavljajo razloga za dvom o njeni nepristranskosti. S sklepom o prenosu pooblastila za vodenje poslov dolžnice je sodišče prve stopnje preneslo to pooblastilo na upnico, predlagateljico prisilne poravnave iz razloga po 2. točki prvega odstavka 221.i člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(v nadaljevanju ZFPPIPP). Ugotovilo je, da dolžnica svojih obveznosti ni izpolnila, ker je njeno poslovodstvo kršilo obveznosti iz 221.l člena ZFPPIPP.

Pritožnica je zoper navedene odločitve sodišč vložila ustavno pritožbo, ker naj bi bile obremenjene s kršitvami 2., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Te kršitve naj bi sodišči zagrešili, ker sta z zavrženjem vlog pritožnici onemogočili sodelovanje v predhodnem postopku prisilne poravnave. Pritožnica sodiščema očita tudi neobrazloženost oziroma navidezno obrazložitev sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. Očitno napačna naj bi bila razlaga Višjega sodišča, da ugovor zoper predlog za začetek prisilne poravnave in ugovor zoper predlog za izdajo soglasja k imenovanju direktorja dolžnice v ZFPPIPP nista predvideni pravni sredstvi delničarja. S tem naj bi bila pritožnici odvzeta pravica do sodnega varstva. To pravico naj bi ji kršilo tudi Višje sodišče s tem, ko naj bi napačno ugotovilo datum pritožničine priglasitve udeležbe kot delničarke v postopek. Očitno napačna naj bi bila še ugotovitev sodišč o plačilu njene terjatve s strani upnice, predlagateljice prisilne poravnave. Tudi stališče Višjega sodišča, da lahko ugovarja domnevi insolventnosti šele z ugovorom zoper vodenje prisilne poravnave, naj bi kršilo pritožničine pravice do sodnega varstva, pravnega sredstva, poštenega postopka in izjave, bilo pa naj bi tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-222/18 z dne 14. 5. 2020 (Uradni list RS, št. 85/20, in OdlUS XXV, 9).

S sklepom o prenosu pooblastil za vodenje poslov dolžnice na upnico naj bi bilo poseženo v pritožničine upravljavske pravice. Zato naj bi pritožnica pred izdajo sklepa morala imeti možnost podati izjavo o tem, ali obstajajo razlogi za izdajo takega sklepa. Prav tako naj bi zoper tak sklep morala imeti pravico do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje naj se ne bi opredelilo do navedb iz vloženih vlog, prav tako naj ne bi pojasnilo, zakaj teh vlog ni upoštevalo. Poleg tega naj za izdajo spornega sklepa ne bi bil izpolnjen nobeden od pogojev iz 221.i člena ZFPPIPP. Odločitev naj bi bila očitno napačna, saj naj poslovodstvo dolžnice ne bi moglo kršiti zakonskih obveznosti iz 2. točke prvega odstavka navedenega člena, ker dolžnica nima organov za zastopanje s polnimi pooblastili, kot naj bi ugotovilo že samo sodišče. Sodišče naj bi prikrojilo računovodske izkaze in nekritično sledilo navedbam upnice, predlagateljice postopka prisilne poravnave nad dolžnico, ter dodajalo dodatne obveznosti, ki jih naj navedeni izkazi sicer ne bi vsebovali. S tem naj bi bili kršeni 2., 22. in 23. člen Ustave.