TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Ker sta zamudna in zavrnilna (neprava) zamudna sodba (prvi in tretji odstavek 318. člen ZPP) izdani v pisni fazi postopka, pravilo, da so časovne meje pravnomočnosti določene s koncem glavne obravnave, ni uporabljivo. Zato je potrebno izhajati iz višjega načela, da se časovne meje pravnomočnosti presojajo po trenutku, do katerega sta imeli stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost navajati nova dejstva. Ker je zavrnilna zamudna sodba izdana v tožnikovo škodo, je pri določanju časovnih meja pravnomočnosti potrebno izhajati iz tožnikovega položaja. Časovni obseg pravnomočnosti zavrnilne zamudne sodbe je zato določen s trenutkom, ko jo je sodišče izdalo – do tedaj je imel namreč tožnik možnost navajati nova dejstva in tožbo narediti sklepčno.

Pri podatkih iz sodnih evidenc, kot so podatki sodnega registra, gre sicer za sodno znana dejstva, ki pa so, tako kot vsa ostala dejstva, predmet obravnavanja, kar pomeni, da mora biti strankam omogočeno, da se o njih izjavita. Čeprav ima sodišče možnost, da samo vpogleda v sodni register, in čeprav velja domneva, da so podatki, vpisani v registru, od dneva objave vsakomur znani, morajo biti tudi sodno znana dejstva, ki so pomembna za substanciranje tožbenega zahtevka in za vsebinsko (meritorno) odločitev v zadevi, del trditvenega gradiva. To zahtevata tako pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) kot tudi razpravno načelo (7. člen ZPP).