TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih D. Č., O. M. in pravne osebe P., d. d. - v stečaju, se zavrnejo.

II. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba drugega odstavka 45. člena Kazenskega zakonika na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

III. Obsojena D. Č. in O. M. sta dolžna plačati sodno takso, D. Č. v višini 900,00 EUR, O. M. pa v višini 600,00 EUR.

Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Gospodarska družba je pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Sredstva po zakonu niso bila namenjena le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in državi, da ne bi prišlo do socialne bombe, ampak tudi za pridobivanje finančnih virov, za poslovanje družbe.

Odvzem premoženjske koristi po prvem odstavku 6. člena ZOPOKD ima svoj namen in zato zakon predpisuje, da se pravni osebi izreče odvzem premoženjske koristi, to je odvzem tistega premoženja, ki sploh ni bilo njeno. Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren le v odnosu do premoženjskopravnega zahtevka. Gre pa za dva različna instituta, čeprav obravnavata isto škodo.

Za izrek stranske denarne kazni po določbi drugega odstavka 45. člena KZ-1 ni odločilno ali je težnja po koristi usmerjena k storilcu kaznivega dejanja ali pa k drugemu; storilec zasleduje pridobitev premoženjske koristi, torej da ima koristoljubne nagibe oziroma motive in namen. Gre za kazniva dejanja, ki jih storilec stori zaradi pridobitve (protipravne) premoženjske koristi, pri čemer pa ni potrebno, da to premoženjsko korist storilec pridobi le zase, lahko jo pridobi za drugega.