TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko je po skrajšanem postopku na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, tožnika po imenu A.A. (roj. ... 1996, državljan Kameruna) dne 16. 8. 2019 na mejnem prehodu Vinica ob 10.00 uri izročila Republiki Hrvaški, kršila tožnikovi pravici do prepovedi vračanja iz drugega odstavka in kolektivnega izgona iz prvega odstavka 19. člena ter pravico do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

II. Tožena stranka mora brez odlašanja po pravnomočnosti sodbe iz prve točke izreka dovoliti tožniku vstop v Republiko Slovenijo in vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

III. Toženi stranki se naloži plačilo odškodnine tožniku v višini 5.000.00 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti te sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v celoti povrniti njene stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Z vidika sodnega varstva pravice do prepovedi vračanja in upoštevajoč tožbeni zahtevek, ni odločilna niti ni bistvena okoliščina, ali je tožnik kadar koli med policijskim postopkom dovolj jasno izrazil namero za azil zaradi preganjanja v njegovi izvorni državi Kamerunu, ali ne, še posebej kadar se ta okoliščina iz objektivnih razlogov ne da zanesljivo ugotoviti v sodnem postopku.

V takih situacijah in še posebej, kadar iz uradnih zapisnikov (zaznamkov) o razgovorih s tujci v postopkih vračanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je tujec izrazil namero za azil ali ne, je bistveno, ali so v času izpodbijanega dejanja obstajale dovolj zanesljive, aktualne, relevantne ter medsebojno dopolnjujoče se informacije o resni nevarnosti glede ravnanja oziroma bivanja tujcev v državi, kamor se tujca vrača. Ko takšna resna nevarnost obstaja in „je mogoče sklepati“, da gre za tujca, ki želi mednarodno zaščito oziroma če gre za tujca, za katerega „se lahko razume“, da gre za prosilca za mednarodno zaščito, ima tožena stranka obveznost, da pred odstranitvijo na Hrvaško preveri in odvrne nevarnost za tveganje z vidika standardov iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah (kar vključuje tudi obveznost Hrvaške za izdajo odločbe o vrnitvi v skladu s členom 6(3) Direktive o vračanju).

Tožena stranka je z izpodbijanim dejanjem nedopustno posegla v tožnikovo pravico iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah (v zvezi z določili členov 8(1) in( 2) ter uvodnih izjav 25. in 28 ter tretjim, pod-odstavkom člena 6(1) v zvezi z členom 2(b), in členom 6(3) Direktive o vračanju 2008/115, ker ni izpolnila svojih procesnih obveznosti, saj pred izročitvijo tožnika na Hrvaško ni preverila in odvrnila nevarnosti za tveganje z vidika člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah na Hrvaškem in v primeru verižnega vračanja v BiH.