TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba prvega tožnika se zavrne.

II. Pritožbama druge toženke in stranskega intervenienta se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (I., II., III., IV., V., VI, VII., X. in XI. točka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrne, tožniki pa so dolžni drugi toženki povrniti 6.896,78 EUR, stranskemu intervenientu pa 5,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Pritožbi prve toženke se ugodi in se sodba v izpodbijanih V., VI., VII. in IX. točki izreka glede prve tožene stranke razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

IV. Tožniki so drugi toženi stranki v roku 15 dni dolžni povrniti 4.431,50 EUR, stranskemu intervenientu pa 3.284,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

V. Odločitev o pritožbenih stroških prve tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik (delavec) v delovnem razmerju s prvo toženko kot delodajalko, ki mu dolguje vtoževane terjatve iz delovnega razmerja (plačo, stroške in regres za letni dopust), pri čemer je prva toženka še vedno vpisana v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko tožnik terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja le zoper prvo toženko kot delodajalko in ne tudi zoper drugega toženca, četudi je ta edini družbenik prve toženke. Prva toženka je družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo (472. člen ZGD-1). Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhajajo dejstva, ki bi utemeljevala zahtevek zoper drugega toženca na podlagi 8. člena ZGD-1, ki ureja spregled pravne osebnosti in tako določa, kdaj tudi družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe.