TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1473/97 z dne 14. 1. 2000 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 281/94 z dne 9. 4. 1997, se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika. V sporu je bilo že pravnomočno odločeno. Dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena pravica iz 23. člena Ustave, je glede na to že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko v takem primeru pritožnik uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave).