TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Za potrebe upravnega spora je treba določbo prvega odstavka 100. člena ZPP razlagati tako, da je tožba v upravnem sporu (nadaljnje) dejanje pooblaščenca, ki ga je mogoče opraviti tudi na podlagi predhodno podanega pooblastila, čeprav je pooblastitelj, ki je bil stranka v upravnem postopku, pred vložitvijo tožbe umrl. Pri tem pa je pomembno, da iz pooblastila izhaja, da vključuje (tudi) vložitev tožbe v upravnem sporu.

Pooblastilo, ki ga je pokojni tožnik v tem primeru dal svojemu pooblaščencu (odvetniku), je splošno pooblastilo za zastopanje pred državnimi organi in sodišči, zato vključuje tudi pooblastilo, da pooblaščenec poleg pravnih sredstev v upravnem postopku vloži tudi tožbo za uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu. Tako pooblastilo pa velja do preklica s strani dedičev, kot to določa citirana določba 100. člena ZPP.

Pooblaščenec je torej na podlagi te zakonske določbe in glede na razmerje njene veljave v upravnem sporu na podlagi 22. člena ZUS-1 upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu, enako pa velja tudi za pritožbo, saj navedeno pooblastilo iz 100. člena ZPP učinkuje do pravnomočnosti izpodbijanega upravnega akta, ki pa nastopi šele po koncu (morebitnega) pritožbenega postopka v upravnem sporu.

Ker gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da pooblaščenec lahko vodi upravni spor, saj (katerakoli) stranka razen pokojnega tožnika, ki bi jo nadalje zastopal na podlagi sicer veljavnega pooblastila, očitno ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).