Uredba o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so...

5713. Uredba o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki

Na podlagi četrtega odstavka 14. člena Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih (Uradni list RS, št. 35/08) je Vlada Republike Slovenije izdala

U R E D B O
o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

(1)

Ta uredba določa posebne gradbeno tehnične značilnosti, umestitev v prostor, varstvo okolja, varstvo pred požari, urejenost, zavarovanje, zmogljivost in način varovanja za proizvodne, prodajne in skladiščne objekte, kjer se nahajajo eksplozivi ali pirotehnični izdelki, način njihovega skladiščenja, pogoje, ki jih morajo izpolnjevati nakladališča in razkladališča eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov, ter organe za nadzor nad spoštovanjem te uredbe in ukrepe ter sankcije v primeru njene kršitve.

(2)

Določbe te uredbe se nanašajo tudi na dele objektov, kjer se eksplozivi ali pirotehnični izdelki proizvajajo, prodajajo ali skladiščijo, in na tehnološke postopke, operacije, delovna mesta in opravila ter naprave pri proizvodnji ali prometu z eksplozivi ali pirotehničnimi izdelki.

2. člen

(izjeme)

(1)

Določbe te uredbe se ne uporabljajo za objekte, v katerih se skladiščijo, preizkušajo, razstavljajo ali kako drugače uporabljajo eksplozivi oziroma minsko eksplozivna sredstva, orožje, strelivo in rakete, materiali ali pirotehnični izdelki, namenjeni za vojaške namene.

(2)

Pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin in opravljanju drugih rudarskih del se ta uredba uporablja subsidiarno.

3. člen

(nevarnosti, ki izvirajo iz posamezne vrste eksplozivov)

(1)

Pri ravnanju in skladiščenju eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov je treba upoštevati različne vrste nevarnosti, ki izvirajo iz posameznih eksplozivov glede na njihovo razvrstitev v podrazrede 1.1, 1.2, 1.3, 1.4, 1.5 in 1.6, kot jih določa 3. člen Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih (Uradni list RS, št. 35/08).

(2)

V primerih skladiščenja različnih vrst eksplozivov je treba upoštevati tudi njihovo mednarodno razvrstitev na skupine združljivosti, ki so A, B, C, D, E, F, G; H, J, K, L, N in S v skladu s tabelo združljivosti iz priloge 1, ki je sestavni del te uredbe in je objavljena skupaj z njo.

4. člen

(pomen izrazov)

(1)

V tej uredbi uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:

1.

detonacija je pojav, do katerega privede širjenje valov iz mehanskega ali termičnega vira po trdni ali tekoči snovi eksploziva s hitrostjo, ki je bistveno večja od hitrosti zvočnih valov v tej snovi;

2.

zračni udarni val je širjenje učinka detonacije po zraku;

3.

nadpritisk v zračnem udarnem valu je povečan pritisk, ki pada od centra eksplozije z razdaljo na tretjo potenco, za razliko od zvoka v zraku, kjer nadpritisk pada počasneje, in sicer s samo razdaljo;

4.

deflagracija je pojav slojevitega zgorevanja eksplozivov. Hitrost deflagracije ne presega hitrosti širjenja zvočnih valov v snovi eksploziva;

5.

nevaren objekt je objekt ali skupina objektov, v katerih se opravlja dejavnost proizvodnje ali prometa eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov in tvorijo prostorsko zaključeno celoto ter se delijo na nevarni in nenevarni del. Med nevarne objekte se ne prištevajo prodajna mesta in prodajalne smodnikov ali pirotehničnih izdelkov iz 51. člena te uredbe, priročna trgovinska skladišča in trgovinska skladišča ter zabojniki za prodajo ali skladiščenje pirotehničnih izdelkov;

6.

nevarni deli objekta so nevarni objekti ali deli objekta, v katerih se opravljajo operacije z eksplozivi oziroma v katerih so navzoči eksplozivi in tudi nenevarni objekti, ki so v nevarnem območju okrog nevarnih objektov. Nevarnosti izvirajo iz možnosti detonacije, prenosa deflagracije v detonacijo, požara in eksplozije gorljivih prahov;

7.

nenevarni deli objekta sestavljajo tisti objekti, ki niso nevarni objekti ali niso v nevarnem območju. Nevarnosti izvirajo iz možnosti požara in eksplozije gorljivega prahu;

8.

pasivni objekt je objekt, ki ga lahko prizadene detonacija;

9.

aktivni objekt je objekt, v katerem je prišlo do detonacije;

10.

transportna embalaža je embalaža, ki mora biti izdelana, preizkušena in označena po predpisih, ki urejajo prevoz nevarnega blaga;

11.

trgovinsko skladišče je skladišče, ki je namenjeno skladiščenju smodnikov ali pirotehničnih izdelkov v neodprti transportni embalaži;

12.

priročno trgovinsko skladišče je skladišče, namenjeno skladiščenju smodnikov ali pirotehničnih izdelkov v transportni embalaži ali brez transportne embalaže, z namenom prenosa v prodajalno;

13.

neto masa eksplozivov (v nadaljnjem besedilu: NEM) je skupna masa vseh eksplozivnih snovi v posameznem izdelku in je kot taka navedena na izdelku. Če ni razvidna iz ustrezne listine oziroma ni navedena na pirotehničnem izdelku, se jo preračuna iz bruto teže izdelka skupaj s transportno embalažo. NEM v takem primeru za ognjemetne izdelke kategorije 1, 2 in 3 predstavlja 25% bruto teže izdelka skupaj s transportno embalažo, za ognjemetne izdelke kategorije 4 pa 75% bruto teže izdelka, skupaj s transportno embalažo;

14.

dovoljena količina eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v nekem prostoru ali objektu je maksimalna dovoljena NEM, ki sme biti v prostoru oziroma objektu;

15.

varna oddaljenost objekta pomeni najmanjšo dopustno oddaljenost nevarnega objekta od drugih nevarnih objektov, ki ne omogoča prenosa eksplozije ali požara na sosednji nevarni objekt, če bi nastala eksplozija ali če bi se vžgala maksimalna dovoljena količina eksplozivov v nevarnem objektu, poškodbe sosednjih objektov pa so omejene na pričakovani obseg. Meri se kot najkrajša razdalja med dvema sosednjima objektoma. Manjši objekti, v katerih ni eksplozivov in ljudi, se pri tem ne upoštevajo;

16.

območja prostora v okolici nevarnega objekta glede na učinek možne eksplozije so:

a)

območje prenosa detonacije, v katerem je možen prenos detonacije na druge objekte z eksplozivi in smrtne poškodbe vsega osebja;

b)

območje težkih poškodb, v katerem se zaradi učinka udarnega vala in težkih letečih kosov podirajo nosilne stene stavb, vendar pa ne prihaja do prenosa detonacije po zračnem udarnem valu. Prihaja pa do hudih poškodb vsega osebja, katerih posledica je v posameznih primerih tudi smrt;

c)

območje srednje težkih poškodb, v katerem se podirajo lahke predelne stene, ipd. in hujših poškodb dela osebja;

d)

območje lahkih poškodb, v katerem se razbijejo okenska stekla, ipd., človeška življenja niso ogrožena, prihaja do lažjih poškodb dela osebja;

e)

varno območje, v katerem ne prihaja do poškodb osebja in objektov;

17.

lahko vnetljivi izdelki in snovi so tiste, ki se hitro vnamejo in povzročijo požar kot na primer barvila, topila, goriva, papir, najlonski in plastični izdelki ipd.;

18.

gorljive snovi so snovi, ki gorijo, vendar ne morejo detonirati;

19.

mehanska zaščita objekta pomeni, da so vsa okna zavarovana s kovinskimi rešetkami ali kovinskimi roloji ali imajo kovinske okvirje in varnostno zasteklitev. Vrata morajo biti masivna (les, kovina ipd.) brez steklenih odprtin, z mehanizmom večtočkovnega zaklepanja, v primeru enotočkovnega zaklepanja morajo biti dodatno varovana s prečno zaporo;

20.

elektronska zaščita objekta je sistem varovanja z varnostno alarmno centralo, različnimi vrstami elektronskih javljalnikov in zvočnim in svetlobnim alarmiranjem ter prenosom alarmnega signala do intervencijske točke;

21.

videonadzorni sistem je vizualno opazovanje in nadzor prostora ali območja z videokamero ter zakonitim shranjevanjem posnetkov;

22.

ograja je fizična ovira, ki preprečuje neposreden dostop do nevarnih ali nenevarnih objektov nepooblaščenim osebam, visoka najmanj 2,20 m;

23.

delovno mesto z večjo nevarnostjo je delovno mesto s posebnimi delovnimi razmerami, ki obsega delovne operacije z nevarnimi snovmi;

24.

posebno občutljivo delovno mesto je delovno mesto z večjo nevarnostjo, na katerem se zahteva od delavca posebna izkušenost, strokovnost in koncentracija;

25.

dovoljeno število ljudi v nevarnem objektu ali delu objekta je maksimalno dovoljeno število ljudi, ki smejo biti sočasno v objektu oziroma delu objekta. Občasno nadzorno osebje se ne všteva v dovoljeno število ljudi;

26.

prodajalna smodnikov ali pirotehničnih izdelkov je samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor;

27.

specializirana prodajalna je prodajalna, namenjena izključno prodaji streliva, smodnikov ali pirotehničnih izdelkov;

28.

prodajno mesto je del prostora v prodajalni, ki ne zahteva posebnih ukrepov varstva pred požarom in ne predstavlja zaprte požarne celice ter ni na evakuacijski poti.

29.

zabojnik za prodajo ali skladiščenje pirotehničnih izdelkov je začasen objekt, ki je namenjen prodaji ali skladiščenju pirotehničnih izdelkov in opreme za njihovo varno uporabo in ni gradbeni objekt po predpisih, ki urejajo graditev objektov.

(2)

Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, katerih pomen ni določen v prejšnjem odstavku, imajo enak pomen, kakor ga določajo predpisi s področja urejanja prostora, gradbenih proizvodov, opravljanja geodetskih dejavnosti in rudarstva.

II. TEHNIČNA IN VARNOSTNA DOKUMENTACIJA

5. člen

(tehnična in varnostna dokumentacija za proizvodnjo)

(1)

Za proizvodnjo eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov in za vsak del proizvodnje, ki je tehnološka celota, mora biti izdelana temeljna tehnična dokumentacija, ki je podlaga za opredelitev vseh tehničnih pogojev proizvodnje, kakor tudi varnosti in zdravja pri delu in varstva pred požarom v proizvodnji (v nadaljnjem besedilu: tehnološki postopek).

(2)

Opredelitev tehnološkega postopka mora vsebovati tudi:

1.

tehnološke sheme s pregledom in opisom proizvodnih faz in operacij. V teh shemah, pregledu in opisu morajo biti navedeni vsi potrebni tehnološko-tehnični parametri;

2.

diagrame trajanja in sinhronizacije posameznih faz in operacij, ki zagotavljajo enakomeren potek proizvodnje in kar najmanjše kopičenje materiala na posameznih mestih;

3.

materialno in energetsko bilanco, razčlenjeno po fazah in operacijah oziroma objektih, z namenom, da se zagotovi racionalno in varno kroženje materiala;

4.

situacijski načrt in seznam objektov z navedbo dovoljenih količin eksplozivov za vsak nevaren objekt in za vsak prostor v objektih, ki imajo več prostorov;

5.

tehnične pogoje za surovine, material in polizdelke, ki se uporabljajo v proizvodnji, in končne izdelke ter kakovost materiala in način preizkušanja le-tega. Za standard je treba navesti oznako v celoti. Za izvajanje polindustrijskih preizkusov in preizkusov v obratovalnih razmerah mora odgovorna oseba z internim aktom določiti obseg in vsebino dokumentacije. Določeni morajo biti interni organi za revizijo in potrditev dokumentacije, izvedbo preizkusov in strokovno vodstvo;

6.

predpise, ki urejajo področje dela. Za vsak objekt oziroma proizvodno fazo, operacijo in delovno mesto morajo biti izdelani delovni predpisi, ki temeljijo na tehnološkem postopku, organizacijski strukturi oziroma delitvi dela in lokaciji izvrševanja posameznega opravila. V odvisnosti od omenjenih faktorjev so delovni predpisi lahko tudi kombinirani za več operacij, vendar pa morajo biti z njimi v vsakem primeru nedvoumno in jasno predpisana in opisana opravila in pogoji, v katerih jih je treba opravljati, ter odgovornost vsakega posameznega izvrševalca za njihov pravilen potek. Predpisi, ki urejajo področje dela, morajo vselej obsegati tudi tehnična navodila za uporabo in ravnanje z uporabljenimi stroji, aparati, instrumenti in drugimi proizvodnimi sredstvi. Sestavni del predpisov, ki urejajo področje dela, so tudi določbe o dovoljenih in nedovoljenih posegih in nastavitvah na proizvodni opremi med proizvodnjo in o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za posamezne posege, če niso dovoljeni v rednem teku proizvodnje. V predpisih, ki urejajo področje dela, mora biti določeno, kaj je treba storiti v pripravah za začetek posamezne operacije, za potek in dovršitev operacije ter za zapustitev delovnega mesta;

7.

navodila za varno delo. Za vsak objekt in tehnološki postopek, vsak objekt oziroma proizvodno fazo ter vsako operacijo in delovno mesto morajo biti poleg delovnih predpisov ali v njihovi sestavi, vendar v posebnem poglavju, izdani tehnični predpisi o varnosti in zdravju pri delu, varstva pred požarom. V teh predpisih pa morajo biti določeni konkretni pogoji za varno opravljanje predpisanih proizvodnih operacij, vrsta sredstev in opreme za osebno varstvo ter pogoji in način njihove uporabe in pa odgovornost za to, da so predpisani pogoji in ukrepi izpolnjeni. Zlasti morajo biti precizirani ukrepi in postopek za primere odstopanja od predpisanih delovnih razmer. V teh predpisih morajo biti navedene tudi dovoljene količine nevarne snovi in dovoljeno število delavcev za zadevni objekt ali njegov del.

(3)

Dovoljene količine eksplozivov se določijo v skladu s podatki iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka in tabelo varnih oddaljenosti iz priloge 2, ki je sestavni del te uredbe in je objavljena skupaj z njo.

6. člen

(tehnična in varnostna dokumentacija za nevarne objekte)

(1)

Za vsak nevaren objekt oziroma nevaren tehnološki postopek mora biti določen:

1.

seznam posebno občutljivih delovnih mest in delovnih mest z večjo nevarnostjo. V tem seznamu mora biti za delavca na vsakem delovnem mestu predpisana potrebna kvalifikacija in strokovnost ter drugi nujni pogoji: starost, zdravstveno stanje, telesna kondicija, psihofizične lastnosti idr.;

2.

seznam delovnih mest, na katerih zaradi večje nevarnosti za eksplozijo ali požar ni dovoljeno normiranje opravil;

3.

seznam delovnih mest, na katerih zaradi večje nevarnosti za eksplozijo ali požar pri opravljanju dela ni dovoljeno nočno delo.

(2)

Za vsak nevaren objekt, pri čemer je treba zajeti vsak posamezen zunanji energetski razvod (električna energija, para, topla voda), razvod vode, razvod drugih fluidov, tehnološke razvode, kanalizacijo (posebej tehnološko kanalizacijo), sredstva za zvezo in signalizacijo ter objekte s stavbami in instalacijami, napravami, stroji, aparati, instrumenti itd., morajo biti izdelani akti o periodičnih pregledih in vzdrževanju.

(3)

V aktu iz prejšnjega odstavka je treba določiti obseg, način, mesta in čas periodičnih pregledov, organe, ki so zanje odgovorni, in vsebino ter obliko dokumentacije, ki jo je treba nastaviti in sproti voditi.

III. NEVARNI OBJEKTI

7. člen

(umestitev nevarnih objektov v prostor)

(1)

Nevarni del objekta mora biti na takem mestu, da ne ogroža nenevarnega dela objekta, drugih naprav in objektov in ni sam ogrožen. Zgrajen mora biti v skladu s prostorskimi akti občine in države in na predpisani varni oddaljenosti od stavb in gradbeno inženirskih objektov, v skladu s tabelo varnih oddaljenosti iz priloge 2 te uredbe.

(2)

Tabela iz prejšnjega odstavka se uporablja v primeru, ko je nevaren objekt na odprtem terenu. Če je nevaren objekt vkopan v zemljo, zgrajen v naravni kotanji, obdan z ustreznim zaščitnim nasipom, pogozditvijo ali drugimi primernimi varnostnimi zidovi, se varnostna razdalja lahko prepolovi.

(3)

Pri izbiri terena za zgraditev nevarnega dela objekta se je treba izogibati hudourniških in nestabilnih terenov. Če to ni mogoče, je teren treba predhodno sanirati.

8. člen

(razporeditev nevarnih in nenevarnih objektov)

(1)

Nevarni objekti morajo biti razporejeni tako, da se detonacija in požar ne moreta prenesti na sosednje objekte ter da se zaradi zračnega udarnega in seizmičnega vala, ki ga utegne povzročiti eksplozija v nevarnem objektu, ne morejo zrušiti sosednji objekti. Medsebojna oddaljenost nevarnih objektov mora biti v skladu s tabelo iz priloge 3, ki je sestavni del te uredbe in je objavljena skupaj z njo.

(2)

Nevarni objekti smejo biti locirani v mejah območja srednjih poškodb. V območju težkih poškodb smejo biti le nenevarni objekti, v katerih se ne zadržujejo ljudje in ki ne povečujejo nevarnosti za druge objekte, če bi bili morda poškodovani.

(3)

Dva ali več nevarnih objektov, ki se medsebojno ogrožajo, se obravnavajo kot en objekt, če to izrecno terja tehnološki postopek. V tem primeru so lahko taki objekti v območju težkih poškodb, vendar pa morajo kot enotna skupina glede na sosednje objekte izpolnjevati zahtevo iz prejšnjega odstavka.

(4)

Nenevarni objekti nevarnega objekta, v katerih so večje skupine ljudi, morajo biti v mejah varnega območja.

9. člen

(konstrukcija objektov)

(1)

Konstrukcija objekta, ki je izpostavljena nevarnosti za eksplozijo, mora dopuščati sprostitev pritiska in preprečevati, da bi se kosi razleteli zunaj varnostnih meja.

(2)

Objekti iz prejšnjega odstavka so praviloma pritlični. Lahko so tudi večnadstropni, če tehnološki postopek to izrecno zahteva. Ploščadi in nosilne konstrukcije objektov se ne štejejo za nadstropja. Na takih stavbah ni dovoljeno podstrešje.

(3)

Prostori na nadstropju morajo imeti zasilni izhod neposredno na prosto ali varnostni prehod.

10. člen

(tipi konstrukcij objektov)

Glede na dejavnost, za katero so namenjeni, in glede na medsebojno ogroženost objektov morajo objekti, ki so izpostavljeni nevarnosti za eksplozijo, ustrezati enemu od naslednjih tipov konstrukcije:

a)

lahka konstrukcija;

b)

konstrukcija z izpušno stranjo;

c)

okvirna konstrukcija;

d)

vkopana stavba.

11. člen

(lahka konstrukcija)

Objekt tipa lahke konstrukcije mora biti narejen iz gradbenih materialov, ki se v primeru, če bi v njem nastala eksplozija, ne morejo razbiti na velike kose ali na kose z ostrimi robovi. Postavljen je lahko tam, kjer ni pričakovati nevarnega učinka od zunaj in so zavarovani z zaščitnim nasipom.

12. člen

(konstrukcija z izpušno stranjo)

(1)

Objekt tipa konstrukcije z izpušno stranjo ima tri močne odporne stene; stena, ki je iz lahkega materiala, pa je izpušna stran.

(2)

Konstrukcija in debelina odpornih sten morata varovati stavbo pred učinkom zračnega udarnega vala in kosi materiala ob eksploziji. Površina izpušne stene mora biti tolikšna, da omogoča učinkovito slabitev pritiska, ki ga povzroči eksplozija.

(3)

Obe bočni steni morata biti pomaknjeni najmanj 1 m pred izpušno stran, potekati skozi streho in segati vsaj pol metra nad njo.

(4)

Objekti z izpušno stranjo imajo lahko streho lahke konstrukcije ali močno odporno streho, ki se mora zaradi boljšega izpuha dvigati proti izpušni steni pod kotom najmanj 15 stopinj.

(5)

Objekti z izpušno stranjo so lahko sestavljeni iz več delovnih prostorov, če to določa tehnološki postopek. V tem primeru morajo biti predelne stene prostorov z izpušno stranjo pomaknjene najmanj 1 m pred izpušno steno.

(6)

V objektih tipa konstrukcije z izpušno stranjo, v katerih se skladiščijo oziroma v katerih se predelujejo lahko vnetljive snovi, kot je črni smodnik ipd., je treba s posebnimi dodatnimi ukrepi preprečiti prenos plamena iz prostora v prostor (vgrajeni gasilni sistemi, požarni zidovi ipd.).

13. člen

(okvirna konstrukcija)

Objekt tipa okvirne konstrukcije je iz jeklenih ali armiranih betonskih nosilcev s polnilom iz lahkega materiala, iz katerega ob eksploziji ne morejo nastati težki leteči kosi. Stropna plošča mora vzdržati padec težkih predmetov, ki jih utegne razmetati eksplozija v sosednih objektih. Glede na tehnološko fazo izdelave eksploziva so lahko predelne stene izvedene kot lahke ali kot odporne.

14. člen

(vkopana stavba)

Objekt tipa vkopane stavbe je objekt z betonsko konstrukcijo, ki je razen sprednje stene pokrit s plastjo zemlje, debeline najmanj 50 cm, ki ne sme vsebovati kamna. Streha mora biti iz materiala, iz katerega v primeru eksplozije ne morejo nastati težki leteči kosi.

15. člen

(vrata nevarnih objektov)

(1)

Evakuacijska vrata, ki vodijo iz nevarnih objektov, se morajo odpirati navzven in voditi naravnost na prosto ali v zaščitni prehod. Drsna in vrtljiva vrata niso dovoljena. Število evakuacijskih vrat mora ustrezati velikosti prostora in številu zaposlenih, tako da lahko delavci kar najhitreje zapustijo prostore objekta.

(2)

Vsak delovni prostor v nevarnem objektu mora imeti najmanj ena evakuacijska vrata ali zasilni izhod naravnost na prosto ali na zavarovan prehod. Vrata morajo biti lahko dostopna in se odpirati proti izhodu z lahkim pritiskom na površino vrat. V nevarnih objektih na vratih niso dovoljeni pragovi.

(3)

Zasilni izhodi v nadstropjih morajo biti iz negorljivih materialov in na tistem delu stene, na katerem ni oken.

16. člen

(okna delovnih prostorov)

V delovnih prostorih, v katerih je možnost, da bi se delavec zaradi razbitega stekla poškodoval ali bi razbito steklo padlo v eksploziv in bi to povečalo nevarnost za eksplozijo, mora biti na oknih namesto stekel lahka, prozorna ali prosojna plastična snov, ki ne ustvarja ostrih drobcev in pod višjim zračnim pritiskom z ene strani razmeroma lahko pade iz okenskega okvira. Steklo ne sme vsebovati mehurčkov, ki bi se lahko spremenili v lečo in pod vplivom sončnih žarkov povzročili nevarnost požara. Okna, ki so obrnjena na sončno stran, morajo biti zasenčena ali imeti stekla, ki dajejo difuzno svetlobo. Nameščena morajo biti tako, da se dajo odpirati brez vzpenjanja na lestve. Na parapetno polico se ne sme ničesar odlagati. Zaradi pranja ima lahko parapetna polica na notranji strani nagib proti notranjosti. V nevarnih objektih niso dovoljeni svetlobni jaški s steklenimi ploščami.

17. člen

(stene delovnih prostorov)

Stene delovnih prostorov nevarnega objekta, v katerih nastaja prah ali izhlapevajo eksplozivi, morajo biti gladko obdelane, neporozne in primerne za pomivanje. Za premazovanje ali oblaganje sten se smejo uporabljati le materiali, ki se lahko čistijo, ki se ne luščijo in ne pokajo. Ni dovoljeno uporabljati materialov, ki tvorijo z nevarno snovjo občutljive eksplozivne spojine.

18. člen

(tla v prostorih)

(1)

Tla v prostorih, ki so izpostavljeni nevarnosti za požar ali eksplozijo, morajo imeti ravno, gladko, toda ne drsečo ali porozno površino, ne smejo imeti razpok, ne smejo omogočati statične elektrine in morajo biti primerna za pomivanje in čiščenje.

(2)

Površina tal mora biti na robovih zaobljena in izvedena ob stenah. V tleh so lahko kanali, če tako terja tehnološki postopek in če ni to s posebnimi predpisi izrecno prepovedano, vendar tako, da je preprečeno morebitno usedanje eksplozivov.

(3)

Vsi kanali, po katerih se odvajajo odpadki eksplozivov, morajo imeti bazene – usedalnike ustrezne vrste in zmogljivosti, da se vanje usedajo in tako odstranjujejo eksplozivi.

(4)

Kanali ne smejo omogočati nekontroliranega izgubljanja vsebine in morajo imeti zadosten nagib, da se eksplozivi ne usedajo vse dotlej, dokler ne pritečejo do usedalnika. Usedalnik mora biti take konstrukcije, da plavajoči in usedli eksplozivi ne morejo z vodo naprej ter da je možna enostavna kontrola in čiščenje.

19. člen

(zavarovanje nevarnega objekta)

(1)

Nevaren objekt mora biti zavarovan z ograjo in na primeren način ločen od nenevarnih objektov in ostalega dela podjetja. Ne glede na določbo iz prejšnjega stavka mora biti ograja okrog nevarnega objekta, v katerem se opravlja dejavnost proizvodnje pirotehničnih izdelkov, postavljena na razdalji, kot je določena v presoji požarne varnosti, vendar najmanj 3 m od objekta. Ograja okrog nevarnega objekta mora biti postavljena na razdalji najmanj 10 m od objektov. Ograja okrog nevarnih objektov lahke konstrukcije pa mora biti postavljena na razdalji najmanj 100 m. Če je nevaren objekt zavarovan z zaščitnim nasipom ali zaščitnim zidom, pa se ta razdalja lahko prepolovi. Okrog zunanje ograje mora biti vsaj 100 m širok pas, v katerem ni dovoljena nikakršna gradnja in je omejeno gibanje ljudi ter opravljanje del.

(2)

Prehodi skozi ograjo morajo biti po številu in položaju razporejeni tako, da omogočajo delavcem sočasno hitro in neovirano zapustitev objekta ter omogočen dostop požarnih ali sanitetnih ekip v prostor objekta. Vhod v nevarni objekt mora biti na takem mestu, da omogoča hiter pregled in kontrolo listin.

(3)

Prehodi skozi ograjo za transport eksplozivov morajo biti na drugem mestu, kot so prehodi za ljudi. Če to ni mogoče, je treba s primerno organizacijo in tehnično zaščito preprečiti, da bi ljudje prihajali v neposreden stik z eksplozivi in surovinami.

20. člen

(zaščitni nasipi in zidovi)

(1)

Zaščitni nasipi kot zaščitni elementi morajo biti iz materiala, ki ob eksploziji ne deluje kot izstrelek.

(2)

Vrh zaščitnega nasipa mora biti širok najmanj en meter in segati najmanj en meter nad rob strehe objekta, pri čemer mora ravna črta, potegnjena od katerekoli točke s sten objekta z eksplozivom do katerekoli točke objekta, do katerega se računa oddaljenost, potekati skozi zaščitni nasip. Noga nasipa sme biti oddaljena od stene stavbe največ dva metra. Če tako zahteva interni transport, je lahko na vhodni strani oddaljena največ tri metre, pri tem pa postavljena z najmanj ogrožene strani. Nagib nasipa se sme gibati med 1:1 do 1:1,5, kar je odvisno od geomehanskih lastnosti zemeljskega materiala.

(3)

Kadar material ne ustreza ali ni dovolj prostora, so lahko zemeljski nasipi, zaradi zaščite pred posipanjem, podzidani z monolitnim betonom do ene tretjine višine z zunanje strani in do ene petine višine z notranje strani. Na notranji strani mora imeti nasip urejen odvod atmosferske vode, da se prepreči prelivanje čez dohod ali v objekt.

(4)

V primeru, da zaščitnega nasipa, objektu, v katerem ni več kot 2.500 kg eksploziva, iz tehničnih razlogov ni mogoče postaviti ali če ni dovolj prostora, ga lahko nadomesti zid iz nabite zemlje ali drugega materiala. Zid iz nabite zemlje mora biti sestavljen iz konstrukcije negorljivega materiala, vmesni prostor pa napolnjen z nabito zemljo ali kakšnim drugim negorljivim materialom. Tak zid mora biti zgoraj debel najmanj en meter in segati najmanj en meter nad rob strehe stavbe, poleg tega pa mora izpolnjevati pogoje, ki veljajo za zaščitne nasipe. Betonski zid je lahko debel 50 cm. Oddaljenost zidu od stavbe mora biti tolikšna, da ustreza oddaljenosti vrha normalno postavljenega nasipa (da oddaljenost vrha dosega predpisano razdaljo).

21. člen

(prehodi v nasipu)

(1)

Odprtine za prehode v zaščitnih nasipih morajo biti na takšnih mestih, da so stavbe v okolici zavarovane pred neposrednim učinkom zračnega udarnega vala, če bi nastala eksplozija ali direkten plamen. Izvedene morajo biti tako, da največja masa eksploziva v objektu ni postavljena v osi hodnika ali odprtine, temveč tvori ravno črto, potegnjeno od središča mase eksploziva pravokotno na os hodnika, s steno, na kateri je vhod, kot od 40 do 60 stopinj. Če se sosednjim stavbam ali komunikacijam ni mogoče izogniti, mora biti prehod skozi nasip izveden z najmanj dvema prelomoma smeri.

(2)

Če so objekti med seboj povezani z nadzemskimi ali vkopanimi hodniki, so lahko narejene armiranobetonske pregrade, odvisne od količin in občutljivosti eksplozivov v objektih in medsebojnega ogrožanja objektov, ki popolnoma preprečujejo prodiranje zračnega udarnega vala. Na nasipu med dvema nevarnima objektoma ne sme biti odprtin. Kanali ali cevovodi za paro, kislino ipd. so izjema. Transporterji smejo biti izvedeni skozi nasip le v primeru, če to zahteva tehnološki postopek, pod pogojem, da konstrukcija in lega onemogočata učinek zračnega udarnega vala od enega objekta na drugega. V nasipu je z zunanje strani lahko komora za zaklonišče delavcev.

22. člen

(nasip pred izpušno stranjo)

Če so pred izpušno stranjo nevarnega objekta druge stavbe ali transportna infrastruktura na razdalji, ki je manjša od varne oddaljenosti, mora biti zaščitni nasip narejen v skladu z določbami 20. člena te uredbe tudi pred izpušno stranjo objekta.

23. člen

(napeljave za ogrevanje in zračenje)

(1)

Delovni prostori, priročna in medfazna skladišča se lahko ogrevajo.

(2)

Nevarni objekti se smejo ogrevati le s toplo vodo, vodno paro ali toplim zrakom. Če gre za manjše objekte, zlasti za strelišča in kraje za uničevanje eksplozivnih snovi, kjer ni možnosti za omenjene načine ogrevanja, je dovoljena uporaba električnih ogreval posebne konstrukcije z eksplozijsko zaščito.

(3)

Temperatura prostih površin ogreval ali cevovodov v prostorih nevarnega objekta ne sme presegati 55 °C, če drug predpis ne določa drugače. Grelna telesa morajo biti gladka. Grelna telesa morajo biti pobarvana tako, da je lahko opazen prah, ki se nabira na njih, in morajo biti lahko dostopna za čiščenje.

(4)

Če je nevaren objekt ogrevan s toplim zrakom, ni dovoljena recirkulacija zraka, grelna telesa pa morajo biti zunaj nevarnega prostora.

24. člen

(prezračevalni kanali)

Vhodni in izhodni prezračevalni kanali morajo biti oblikovani tako, da je omogočen le prehod zraka. Zagon ventilatorjev mora biti omogočen tudi zunaj nevarnega objekta oziroma prostora.

25. člen

(prenosniki moči)

(1)

Motorji, reduktorji in drugi prenosniki moči morajo biti v posebnem prostoru, ki je zavarovan tako, da vanj ne moreta prah ali para iz nevarnega prostora.

Uredba o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki

Časovnica