Odločba o razveljavitvi prve in druge alinee prvega odstavka 1. člena zakona o spremembah zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij

541. Odločba o razveljavitvi prve in druge alinee prvega odstavka 1. člena zakona o spremembah zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Erike Jeschounig, Herberta Wagnerja in Erne Fauland iz Avstrije, ki jih zastopa pooblaščenec Danilo Goriup iz Žalca, Združenja lastnikov razlaščenega premoženja, ki ga zastopa Franc Izgoršek, predsednik Združenja, dr. Ljuba Sirca iz Kranja, Elizabete Ortner Born iz Tržiča, ki jo zastopa dr. Mirko Silvo Tischler, odvetnik v Ljubljani, dr. Johannesa Attemsa in mag. Eleonore Drasche iz Avstrije, ki ju zastopa Rok Fink, odvetnik v Celju, inž. Toma Kneza iz Ljubljane, Igorja Levstka in Silvije Oblak iz Ljubljane, Janeza Rozmana iz Ljubljane in dr. Ksenije Rozman iz Ljubljane, ki jo zastopa pooblaščenec Janez Rozman, na seji dne 13. februarja 1998

Določbe 1. člena zakona o spremembah zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 87/97) se razveljavijo.

Postopek za preizkus pobud za oceno ustavnosti 2. člena zakona iz prejšnje točke tega izreka se ustavi.

Postopek za preizkus pobud za oceno ustavnosti zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 49/97) se ustavi.

Erika Jeschounig, Herbert Wagner in Erna Fauland so po svojem pooblaščencu Danilu Goriupu iz Žalca vložili pobudo za oceno ustavnosti druge alinee prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 49/97 – v nadaljevanju: ZZZIND). Navajajo, da je bilo vračanje nacionaliziranega premoženja upravičencem po pokojnem ing. Johanu Jeschounigu in pokojni Irmi Jeschounig ter upravičenki Eriki Jeschounig ustavljeno zaradi izpodbijane določbe ZZZIND, ker je bilo za vse tri denacionalizacijske upravičence državljanstvo ugotovljeno na podlagi ugotovitvene odločbe iz 63. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Pobudniki se sklicujejo na odločbo št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 in sklep št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, v katerih je ustavno sodišče že ugotovilo, da bi vsako dodatno podaljševanje roka pomenilo neutemeljeno podaljševanje neustavnega stanja in kršitev pravic prizadetih denacionalizacijskih upravičencev. S tem ko je zakonodajalec sprejel izpodbijani zakon in z njim podaljšal moratorij, je po mnenju pobudnikov zaobšel odločitev ustavnega sodišča. Pobudniki predlagajo razveljavitev izpodbijane določbe.

Združenje lastnikov razlaščenega premoženja s svojo pobudo z dne 30. 7. 1997 izpodbija ZZZIND, ker po šestih letih veljavnosti ZDen posega v pridobljene pravice upravičencev in pomeni kršitev 2., 14., 33. in 155. člena ustave. Pobudnik meni, da posebno kršitev 2. člena ustave predstavlja določba, s katero se je zadržala vrnitev premoženja osebam, ki so postale denacionalizacijski upravičenci s podelitvijo državljanstva na podlagi 63. člena ZDen. Že z zakonom o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. U-I-107/96, je bila upravičencem povzročena moralna in materialna škoda, prav tako pa izgublja Republika Slovenija kot država svojo kredibilnost. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes za vložitev pobude s tem, da kot združenje zastopa interese denacionalizacijskih upravičencev, ki so Združenje s svojim pristopom pooblastili, da spremlja skladnost denacionalizacijskih postopkov z določbami ZDen in določbami ustave.

Pobudnik dr. Ljubo Sirc v svoji pobudi z dne 31. 7. 1997 in njeni dopolnitvi z dne 25. 8. 1997 navaja, da je Državni zbor v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča in s 26. členom ustave podaljšal moratorij do 20. decembra 1997 in dodatno vključil v moratorij še zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Meni, da je Državni zbor prekinil izvajanje ZIKS, ki velja in se izvaja že dve desetletji, z očitnim namenom, da ga spremeni. Vsako spreminjanje ZIKS za nazaj naj bi pomenilo kršitev 155. člena ustave, ki dovoljuje spreminjanje zakonov za nazaj le, če to služi javni koristi in če ne posega v pridobljene pravice. Poudarja, da ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-107/96 govori o možnostih in potrebi, da se vračanje po krivem obsojenim spremeni, ne pove pa, ali naj bi spremembe veljale le za naprej ali pa naj bi zakonodajalec kršil 155. člen ustave in ukrepal tudi za nazaj. Po mnenju pobudnika bi bila vsaka sprememba vračanja po ZIKS za nazaj kršitev pridobljenih pravic po krivem obsojenih oseb. Po vseh pravnih načelih ni dovoljeno zmanjšati pravic zaplenjencev na raven denacionalizirancev, ampak je dopustno kvečjemu le povečati pravice slednjih. Finančna sposobnost Republike Slovenije ne more vplivati na pravice upravičencev in se država svojih finančnih obveznosti do državljanov ne more znebiti iz tega razloga. Po mnenju pobudnika je javna korist v hitri vrnitvi odvzetega privatnega premoženja. Eden izmed virov privatnih investicij naj bi bilo tudi vrnjeno zaplenjeno in nacionalizirano premoženje.

Zato bi bilo racionalno in koristno, da bi slovenska oblast prenehala s poskusi omejevanja vračanja premoženja in da začne sklepati poravnave v okviru možnosti, ki jih pa je potrebno oceniti objektivno, ne pa jih omejevati iz ideoloških razlogov in iz zavisti. Pobudnik opozarja na slabo gospodarjenje z odvzetim premoženjem v prejšnjem sistemu, v katerem je imela absolutno oblast Zveza komunistov. Nadalje navaja, da je sprožil nekaj postopkov na podlagi ZIKS za vrnitev svojega zaplenjenega premoženja, ki še niso končani, čeprav se njegova zadeva vleče že od januarja 1991, ko je bila sodba Vrhovnega sodišča LRS, z dne 12. 8. 1947 razveljavljena. Pobudnik tako že vrsto let čaka, da bi dobil vrnjeno svoje premoženje, katerega bi rad koristno uporabil. Star je že 77 let in nima več veliko časa, da bi uredil naložbo družinskega premoženja in zapustil svoje premoženje družini v urejenem stanju. Predlaga, da se zadrži izvrševanje izpodbijanega zakona, ker ne nastajajo škodljive posledice le osebno njemu, ampak tudi celotnemu gospodarskemu napredku države.

Elizabeta Ortner Born v svoji pobudi z dne 4. 9. 1997 navaja, da je denacionalizacijska upravičenka po pokojnem Karlu Bornu, ki mu je bilo premoženje vzeto z zaplembo in z agrarno reformo. Odvzeto premoženje ni bilo fevdalnega izvora, ker ga je njen pravni prednik kupil konec prejšnjega stoletja. Ustavno sodišče v svoji odločbi ni definiralo fevdalne lastnine, prav tako pa tega ni storil tudi zakon. Pobudnica meni, da je izpodbijani zakon v nasprotju z 2. členom ustave iz štirih razlogov. Prvi razlog neustavnosti je ta, da izpodbijani zakon ne opredeljuje natančno in jasno, kaj pomeni premoženje fevdalnega izvora in na katero premoženje se nanaša, zaradi česar da zakona ni mogoče izvrševati. Drugi razlog neustavnosti naj bi bil v tem, da ne obstajajo nujni in utemeljeni razlogi, da je že drugič uveden moratorij na izvrševanje ZDen. Z zavlačevanjem izvrševanja ZDen se upravičenci postavljajo v dvomljiv in nejasen položaj, kar je v popolnem nasprotju z načeli pravne države, ki naj bi zagotavljala pravno varnost, zaupanje v pravo in stabilnost pravnih razmerij. Tretji razlog je v tem, da se z zadržanjem izvrševanja ZIKS posega tudi v zakon o kazenskem postopku, ki ureja ta vprašanja v 13. členu in 538. do 546. členu, katerih izvrševanja pa zakonodajalec ni zadržal. Gre za nekonsistentnost pravnega reda, kar je v nasprotju z načelom pravne države. Kot četrti razlog pobudnica uveljavlja dejstvo, da iz izpodbijanega zakona ni jasno, kako naj se anulirajo pravnomočne odločbe, kot to predvideva 1. člen izpodbijanega zakona. Če so upravne odločbe pravnomočne, se morajo izvršiti ali pa spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa ZUP. Ustavno sodišče v svoji odločbi o prvem moratoriju ni obravnavalo ustavnosti revizij denacionalizacijskih odločb, čeprav je to pobudnica izrecno zahtevala.

Dr. Johannes Attems in mag. Eleonore Drasche v svoji pobudi navajata, da kot pravna naslednika po pokojnima Ferdinandu in Wandi Atems zahtevata vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS. Menita, da je z izpodbijanim zakonom kršena njuna ustavna pravica iz 23. člena ustave, ki zagotavlja vsakomur, da o njegovih pravicah brez nepotrebnega odlašanja odloča sodišče. Po njunem mnenju je izpodbijani zakon političen zakon, ki je v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena ustave in načelom enakosti iz 14. člena ustave. Zakonodajalec v izpodbijanem zakonu neenako obravnava tiste, ki so bili neopravičeno obsojeni pred koncem leta 1958, v primerjavi s tistimi, ki naj bi bili neopravičeno obsojeni kasneje. Neenako obravnava tudi tiste, katerih premoženje naj bilo fevdalnega izvora, v primerjavi s tistimi, katerih premoženje ni fevdalnega izvora. Pobudnika menita, da izraz “fevdalni izvor” sploh v pravu ne obstaja in da v slovarjih nista mogla najti, kaj naj bi ta izraz pomenil. Poudarjata, da jima zaradi nepotrebnega zavlačevanja postopkov nastaja škoda, in prilagata kopijo članka in fotografijo propadajočega dela gradu v Slovenski Bistrici, katerega vrnitev zahtevata. Poudarjata, da zaradi počasnih sodnih postopkov nastaja škoda tudi državi in da bosta v primeru spremembe ZIKS svoje pravice uveljavljala pred mednarodnim sodiščem. Predlagata, da ustavno sodišče ugotovi, da je neustaven celoten zakon oziroma da razveljavi 2. člen, ki se nanaša na ZIKS.

Inž. Tomo Knez navaja, da je bil s pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča v celoti rehabilitiran in je vložil zahtevo za vrnitev zaplenjenega premoženja in za povrnitev škode na podlagi 145. člena ZIKS. Pobudnik v pobudi navaja posamezne dele obrazložitve predloga izpodbijanega zakona, objavljene v Poročevalcu št. 25/97, in obrazlaga namen instituta povrnitve škode neopravičeno obsojenim v kazenskem pravu. Poudarja, da gre pri neopravičeno obsojenih osebah za hude kršitve človekovih ustavnih pravic in da taka oseba trpi hude duševne bolečine, prenaša sramoto in ima hude težave tudi po prestani kazni. Zato ne more pritrditi vsebini drugega odstavka obrazložitve predloga izpodbijanga zakona pod naslovom “cilji in načela zakona”. Prav tako meni, da je v obrazložitvi izpodbijanega predloga zakona ocenjeni prihranek – nekaj sto milijard dolarjev, ki naj bi se dosegel s spremembo ZIKS, tiskarska napaka, ki je zavajala pri sprejemanju zakona v Državnem zboru. Ker je ZIKS zakon v sklopu predpisov kazenskega prava, je po pobudnikovem mnenju potrebno obravnavati povrnitev škode po ZIKS ločeno od ZDen in ni mogoče pravno enačiti razlaščenca in krivično obsojenega. Predlaga, da ustavno sodišče odloči, da je zadržanje postopkov vračanja premoženja po 145. členu ZIKS protiustavno, in da pristojnim organom naloži takojšnje reševanje zadev. Meni, da postopki za vračanje njegovega krivično zaplenjenega premoženja trajajo že predolgo, zlasti upoštevajoč njegovo visoko starost, saj bo 15. decembra 1997 dopolnil 96 let.

Pobudnika Igor Levstek in Silvija Oblak v pobudi z dne 9. 1. 1998 izpodbijata zadržanje vračanja premoženja na podlagi razveljavljenih kazenskih sodb. Navajata, da glede na razveljavitev kazenske sodbe Vrhovnega sodišča Federalne Slovenije št. Kv 6/46 z dne 12. 1. 1946 (pobudi prilagata sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, št. V K 34/91 z 8. 4. 1991, s katerim je bil kazenski postopek zoper Ivana in Nado Levstek ter Franca Oblaka ustavljen) že sedem let čakata na vrnitev odvzetega premoženja. Menita, da je Državni zbor z ponovnim podaljšanjem moratorija kršil 30. in 33. člen ustave – pravico do zasebne lastnine in da je zadržanje izvajanje določb ZIKS v nasprotju tudi z odločbo ustavnega sodišča, s katero je odločilo o neustavnosti moratorija na vračanje premoženja.

Pobudnika Janez Rozman in dr. Ksenija Rozman navajata, da je 2. člen izpodbijanega zakona v nasprotju z 2., 14., 15., 16., 27. in 30. členom ustave. Menita, da je potrebno lastninsko pravico, ki je bila nezakonito odvzeta, ponovno vzpostaviti in je pri tem izenačevanje upravičencev po ZDen z upravičenci po ZIKS pravno nevzdržno. S krivično kazensko sodbo in z njo zvezano zaplembo premoženja se je lastniku vzelo vse premoženje in je bilo zvezano z njegovo diskvalifikacijo in popolno degradacijo. Popravo krivic, ki so bile storjene s krivičnimi kazenskimi sodbami, je potrebno dopustiti na podlagi instituta kazenskega materialnega in procesnega prava, tako kot to določa sedaj veljavni 145. člen ZIKS. Poprava krivic krivične kazenske sodbe in z njo zvezane zaplembe premoženje po mnenju pobudnikov ne more temeljiti na ZDen, saj nacionalizacija ni povezana s kazenskimi obsodbami in denacionalizacija predstavlja popolnoma drugo pravno podlago za vrnitev nacionaliziranega premoženja.

Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve po opravljeni obravnavi v odboru za notranjo politiko in pravosodje v pojasnilih z dne 12. 1. 1998 navaja, da je bil izpodbijani zakon sprejet, ker do poteka razveljavitvenega roka – 31. julija 1997, ki ga je ustavno sodišče določilo s sklepom št. U-I-107/96 z dne 4. 7. 1997, ni bilo mogoče v skladu s poslovnikom Državnega zbora sprejeti nujno potrebnih sprememb in dopolnitev ZDen. Z izpodbijanim zakonom se le za najkrajši možni čas podaljšuje čas, v katerem bo možno sprejeti te spremembe. Meni, da bi bile posledice, ki bi nastopile, če take spremembe in dopolnitve ZDen in ZIKS ne bi bile uveljavljene, zelo škodljive “za splošne razmere in za splošno blaginjo v državi” in pri tem opozarja na tiste posledice, ki jih ustavno sodišče že ugotovilo v svoji odločbi št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 in v sklepu št. U-I-107/96 z dne 4. 7. 1997. Nasprotni udeleženec poudarja, da ustava ne varuje pravic, pridobljenih v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, in da je vračanje premoženja posebnost tranzicijskega obdobja, zaradi česar da primeri vračanja premoženja odstopajo od normalnih razmer. Opozarja še na 67. člen ustave, ki zagotavlja socialno funkcijo lastnine, in na določbe 29. člena splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki je podlaga vrsti mednarodnih aktov s področja človekovih pravic in iz katerih izhaja, da ima vsakdo dolžnosti do skupnosti ter da so pri izvajanju človekovih pravic in svoboščin dovoljene omejitve tudi zaradi pravičnih zahtev splošne blaginje v demokratični družbi. Meni, da so pobude neutemeljene.