Uredba o enotni metodologiji za izdelavo programov za...

4180. Uredba o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 4. člena zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/97) in prvega odstavka 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/93, 23/96 in 47/97) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O
o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Ta uredba določa vsebino in vrste investicijske dokumentacije ter postopke in merila za ugotavljanje učinkovitosti, ki so podlaga za odločanje o investicijah in je eden od pogojev za pričetek oddaje javnega naročila v skladu s predpisi, s katerimi se ureja poraba in gospodarjenje z javno- finančnimi sredstvi, in z načeli finančno-tržne ter narodno-gospodarske upravičenosti.

2. člen

Razlage pojmov

V metodologiji pomenijo posamezni pojmi naslednje:

1)

“Analiza občutljivosti“ je analiza učinkov in tveganj, ki so posledica spreminjanja ključnih stroškov in koristi investicije.

2)

“Analiza stroškov in koristi“ je način ekonomskega ovrednotenja, pri katerem se v denarju izrazijo stroški in koristi, upoštevajo pa se tudi stroški in koristi, ki se jih ne da izraziti v denarju.

3)

“Analiza stroškovne učinkovitosti“ je primerjava stroškov različnih tehnologij izdelave ali zagotavljanja enakih ali podobnih končnih izdelkov ali storitev, pri čemer ni nujno, da je njihova vrednost izražena v denarju.

4)

“Celovit projekt” sestavlja več investicijskih projektov, od katerih vsak predstavlja tehnično-tehnološko in ekonomsko zaokroženo celoto, kot na primer naložba v izgradnjo avtoceste na celotnem potezu trase med dvema pomembnejšima središčema (koridor), modernizacija železniške proge, izgradnja telekomunikacijskega omrežja na širšem področju, ureditev vodotoka v vodnem gospodarstvu itd.

5)

“Diskontiranje“ je postopek za pretvarjanje bodočih denarnih vrednosti v primerljivo sedanjo vrednost s pomočjo diskontne stopnje.

6)

“Diskontna stopnja“ je letna odstotna mera, po kateri se sedanja vrednost denarne ali kake druge obračunske enote nacionalnega gospodarstva v naslednjih letih zmanjšuje s časom.

7)

“Ekonomska analiza“ je skupni naziv za ovrednotenja, pri katerih se upoštevajo vsi ekonomski stroški in koristi.

8)

“Ekonomska doba investicije“ je privzeto obdobje, za katerega ugotavljamo učinke investicije. Obsega obdobje od pričetka realizacije investicije, poskusnega in rednega obratovanja s predpisano standardno kvaliteto.

9)

“Interna stopnja donosnosti“ je tista diskontna stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost projekta enaka nič.

10)

“Investicije“ so naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja države in drugih vlagateljev. Investicije so aktivnosti pri rabi resursov, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti.

11)

“Investicijska dokumentacija“ je opredeljena in navedena v metodologiji in predstavlja osnovo za odločanje v investicijskem ciklusu.

12)

“Investicijski projekt“ je skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, pri katerem se uporabljajo omejeni resursi z namenom pridobivanja koristi.

13)

“Investitor ali soinvestitor“ je pravna oseba, ki je opredeljena v investicijski dokumentaciji. Investitor je lahko hkrati tudi naročnik.

14)

“Minimalna varianta“ je varianta, ki vključuje stroške za ohranjanje zmogljivosti na obstoječem nivoju v ekonomski dobi investicijskega projekta.

15)

“Negotovost“ je verjetnost, da bo v procesu investiranja, poskusni in redni proizvodnji, prišlo do spremembe izhodiščnih pogojev ter posledično do spremembe rezultata; če je možno to verjetnost številčno izraziti, jo imenujemo stopnja tveganja.

16)

“Neto sedanja vrednost“ je razlika med diskontiranim tokom vseh koristi in diskontiranim tokom vseh stroškov investicije.

17)

“Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta“ je oseba, ki jo v ta namen imenuje investitor.

18)

“Ovrednotenje“ je postopek določitve ciljev, raziskave različnih variant ter primerjave stroškov in koristi pred odločitvijo o nameravani investiciji.

19)

“Projektna dokumentacija“ je dokumentacija opredeljena v zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 59/96) in druga dokumentacija, ki je podlaga za pripravo investicijske dokumentacije (idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt informatizacije, tehnološki projekt itd.). Vsebina projektne dokumentacije je določena v pravilniku o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije (Uradni list RS, št. 35/98).

20)

“Relativna neto sedanja vrednost“ je razmerje med neto sedanjo vrednostjo projekta in investicijskimi stroški,

21)

“Stalne cene“ so enotni imenovalec vseh vrednostnih izrazov. To so cene, ki veljajo v času izdelave investicijske dokumentacije. Stalne cene lahko vključujejo tudi pričakovane strukturne spremembe, ki se preverjajo v analizi občutljivosti.

22)

“Tekoče cene“ so cene, kakršne pričakujemo v času realizacije investicije; pri analizi delno realiziranih investicij so tekoče cene dejansko realizirane cene za realizacijo investicije na osnovi situacij oziroma obračunov del.

23)

“Upravljalec investicije“ je pravna oseba, ki upravlja z izvedeno investicijo po predaji v uporabo in skrbi za zagotavljanje predvidenih učinkov.

24)

“Varianta brez investicije“ je varianta, ki ne vključuje nobenih investicijskih izdatkov za ohranjanje obstoječih kapacitet.

3. člen

Področje uporabe

Ta metodologija se uporablja v postopku izdelave programov za javna naročila investicijskega značaja in sprejemanja odločitev o:

1)

investicijah v nakup, gradnjo, rekonstrukcijo, adaptacijo in investicijsko vzdrževanje osnovnih sredstev (objektov, opreme, zemljišč, nematerialnega premoženja, blagovnih rezerv, strateških zalog),

2)

prodaji ali opustitvi uporabe obstoječih osnovnih sredstev,

4)

investicijah, ki zahtevajo državna poroštva,

5)

investicijah, vključenih v nacionalne programe.

4. člen

Metodologija določa:

1)

metodološko osnovo za pripravo dokumentov, ki se uporabljajo kot strokovna podlaga za ocenjevanje upravičenosti in učinkovitosti investicij;

2)

vrsto in vsebino investicijske dokumentacije v postopku investiranja;

3)

mejne vrednosti za izdelavo posamezne vrste investicijske dokumentacije po stalnih cenah v času priprave le-te, in sicer:

-

za investicijske projekte vrednosti med 50,000.000 in 100,000.000 tolarjev, najmanj dokument identifikacije investicijskega projekta,

-

za investicijske projekte nad vrednostjo 100,000.000 tolarjev, dokument identifikacije investicijskega projekta in investicijski program,

-

za investicijske projekte nad vrednostjo 500,000.000 tolarjev, dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijsko zasnovo in investicijski program,

-

za investicijske projekte pod vrednostjo 50,000.000 tolarjev je potrebno zagotoviti dokument identifikacije investicijskega projekta, in sicer:

1.

pri tehnološko zahtevnih investicijskih projektih,

2.

pri investicijah, ki imajo v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice (na primer visoki stroški vzdrževanja itd.),

3.

v primerih, ko obstaja več variant za doseganje določenih ciljev;

4)

postopke in udeležence investiranja pri pripravi investicijske dokumentacije, ocenjevanju učinkovitosti investiranja ter odločanju o investicijah;

5)

minimum meril za ocenjevanje upravičenosti ter učinkovitosti investicij, ki se izvaja v vseh fazah investicijskega procesa, tj. od priprave investicijske dokumentacije do spremljanja učinkov izvedenih investicij.

V primeru, ko je bila izdelana predinvesticijska zasnova za celovit projekt, ni potrebno ponovno izdelovati predinvesticijske zasnove za posamezne investicijske projekte, čeprav njihova vrednost presega 500,000.000 tolarjev; osnovni pogoj pa je, da so ciljne predpostavke iz celovitega projekta ostale nespremenjene;

5. člen

Pri izračunih se v metodologiji uporabljajo naslednje metode:

1)

analiza stroškov in koristi,

2)

analiza stroškovne učinkovitosti,

3)

podjetniška analiza poslovanja za tisti del dejavnosti, ki se trži,

4)

analiza vplivov investicije na proračun,

5)

analiza občutljivosti.

II. OSNOVE ZA OVREDNOTENJE IN OCENJEVANJE INVESTICIJ

6. člen

Naslednji osnovni postopek ovrednotenja je potrebno smiselno uporabiti glede na vrsto investicijske dokumentacije:

1)

Določitev ciljev

-

cilji se določijo na osnovi evidentiranja potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja;

-

cilji morajo biti usklajeni s strategijami, nacionalnimi programi in zakoni ter opredeljeni tako, da je možno ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje;

-

cilji morajo biti definirani tako, da je možno identificirati ekonomične variante za njihovo realizacijo.

2)

Priprava predlogov variant za doseganje ciljev

-

za oceno izvedljivosti ciljev investicije je obvezna izdelava najmanj primerjave minimalne variante (ali variante “brez“ investicije) z varianto “z“ investicijo. Variante se med seboj razlikujejo glede na različne možne lokacije, predračunske vrednosti investicije, vire in načine financiranja, roke izvedbe in druge pomembnejše elemente investicije;

-

variante obsegajo investicijo v celoti ter posamezne ekonomsko-tehnične celote, ki so podlaga za projekt za razpis ter razpisno dokumentacijo za oddajo del;

-

v posameznih primerih se upoštevajo variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (fazna gradnja, koncesije, gradnja na ključ itd.).

3)

Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake od variant

-

v ovrednotenje so vključeni stroški in koristi posameznih udeležencev v celotnem procesu investiranja;

-

ocenjevanje količin temelji na predpisani projektni dokumentaciji (predhodne idejne rešitve in študije, idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za izvedbo, tehnološki načrt, standardi in normativi dejavnosti, prostorski izvedbeni akt z lokacijsko dokumentacijo v primeru prostorskih ureditvenih pogojev itd.);

-

stroški in koristi, ki jih upoštevamo pri ovrednotenju, so:

1.

naložbe v zemljišča, objekte, opremo ter ostali investicijski stroški (stroški investicijske dokumentacije, stroški nadzora, stroški financiranja itd.) ter investicijsko vzdrževanje v ekonomski dobi investicije,

2.

stroški obratovanja v ekonomski dobi investicije,

3.

koristi, ki jih lahko izrazimo v denarju in nedenarne koristi (posredne in neposredne);

-

stroški in koristi se ugotavljajo po statični (za reprezentativno leto v ekonomski dobi) in dinamični metodi (za celotno ekonomsko dobo investicije) in v obdobju, v katerem pričakujemo njihov nastanek;

-

izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo institucije z javnimi pooblastili;

-

vsi stroški in koristi so izraženi v denarju na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje, eskontiranje);

-

vsaka varianta vsebuje izračun finančno-tržnih, ekonomskih in drugih kazalcev učinkovitosti investicij ter opis meril, ki jih ni možno izraziti v denarju;

-

pri ocenjevanju programov za javna naročila investicijskega značaja se uporablja splošna diskontna mera, ki upošteva stanje in tendence dolgoročne obrestne mere in tveganja v okolju splošnega gospodarskega (ne)ravnotežja.

Splošna diskontna stopnja je spodnja cena rabe kapitala, ki jo ob upoštevanju tveganja zagotavlja investicijski program v času svoje ekonomske dobe.

4)

Ugotavljanje občutljivosti variant

-

investicijska dokumentacija vsebuje analizo občutljivosti investicije tako, da:

1.

opredeli kritične parametre investicijskega projekta, pri katerih so projekcije nezanesljive, po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja ter

2.

izkaže ugotovitve analize v možnih vplivih na končni rezultat oziroma v možnih odmikih od projekcij.

5)

Izbor optimalne variante in predstavitev rezultatov

-

vsako od variant je potrebno presojati tudi z vidika omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, institucionalnih itd.);

-

v predstavitvi rezultatov morajo biti navedeni cilji, obravnavane variante, primerjava variant, optimalna varianta, način ocenjevanja izvedbe in obratovanja investicije.

6)

Novelacija investicijskega programa

-

novelacija investicijskega programa se izdela, če se spremenijo ključne predpostavke iz investicijskega programa (na primer sprememba tehnologije, terminskega plana izvedbe, virov financiranja, sprememb na tržišču itd.) v takem obsegu, da se bodo najmanj za 15% spremenili stroški ali koristi investicije;

-

v novelaciji investicijskega programa se ugotavljajo odstopanja, ki so v mejah odstopanj iz analize občutljivosti, odstopanja, ki so posledica pomanjkljivosti pri projektiranju in odstopanja, na katera projektanti niso mogli vplivati;

-

upravičenost izdelave novelacije investicijskega programa se preveri pred pričetkom izvajanja investicije in ob poročilih o izvajanju investicije ter v primeru, ko je od veljavnega investicijskega programa do odločitve o investiciji preteklo več kot eno leto.

III. VRSTE IN OBVEZNA VSEBINA INVESTICIJSKE DOKUMENTACIJE

7. člen

Glede na fazo investicijskega procesa (načrtovanje, izvedba in obratovanje investicije), je potrebno izdelati naslednje vrste investicijske dokumentacije:

1)

dokument identifikacije investicijskega projekta,

2)

predinvesticijsko zasnovo,

3)

investicijski program ali novelacijo investicijskega programa,

4)

študijo izvedbe nameravane investicije,

5)

poročilo o izvajanju investicijskega projekta,

Uredba o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja

Časovnica