TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Za presojo veljavnosti oporoke kot (enostranskega) pravnega posla (za primer smrti) se uporabljajo splošna pravila OZ o pogojih za veljavnost pravnih poslov samo tedaj, če glede konkretno zatrjevanega razloga za neveljavnost ZD nima posebnih določb. OZ se uporablja na primer v zvezi z vprašanji dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja ter možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke. In po določbah OZ je mogoče oporoko ali njen del izreči tudi za nično, ne pa je le razveljaviti na podlagi izpodbojnega zahtevka.

Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju je pravno vprašanje, ali je oporoka sploh nastala, predhodno vprašanje v pravdi, ki teče na podlagi tožbe po 224. členu ZD. Tudi pri »izpodbijanju« »nenastalih« oporok torej stranke niso vezane na zahtevek iz 61. člena ZD.

Stranka mora v primeru dvoma o veljavnosti oporoke sodno varstvo zahtevati tako, da postavi bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek ne glede na to, da pojem neveljavnosti zaobjema obe navedeni obliki.

Glede sosporništva na pasivni strani so stališča v literaturi različna. Vsem je skupna dilema, ali mora zakoniti dedič, ki izpodbija oporoko, s tožbo zajeti vse oporočne dediče, da je tožena prava stranka (ali so oporočni dediči nujni sosporniki) ali ne (in so oporočni dediči enotni sosporniki ali pa sploh niso sosporniki), po nobenem pa se ne zahteva, da bi morali biti toženi tudi (tisti) zakoniti dediči (ki se niso pridružili tožniku).

Razveljavitev oporoke bo učinkovala tudi zoper tiste zakonite dediče, ki v pravdi niso sodelovali, vendar učinek zanje ne bo neugoden: pridobili bodo dediščino, ki je sicer ne bi, njim pa bo pridržana dispozicija o tem, ali jo bodo sprejeli in obdržali.