Odločba o razveljavitvi 23. člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo

4672. Odločba o razveljavitvi 23. člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo

Številka: Up-1857/07-70

U-I-161/07

Datum: 3. 12. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Andra Perića in Alana Perića, oba Republika Hrvaška, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d.n.o. – o.p., Ljubljana, na seji 3. decembra 2009

o d l o č i l o:

Člen 23 Zakona o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo (Uradni list RS, št. 29/06) se razveljavi.

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 7279/2006 z dne 31. 1. 2007 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1054/2002-I z dne 7. 7. 2006 se zavrže.

Pobudnika oziroma pritožnika (v nadaljevanju pobudnika) izpodbijata 23. člen Zakona o Skladu Republike Slovenije za nasledstvo in visokem predstavniku Republike Slovenije za nasledstvo (ZSNVPN). Ta določa, da ostanejo prekinjeni oziroma odloženi (če pa so se nadaljevali, se ponovno prekinejo oziroma odložijo) vsi postopki pred sodišči v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), ki zadevajo devizne hranilne vloge v poslovni banki ali katerikoli njeni podružnici v katerikoli državi naslednici nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) in ki so prekinjeni oziroma odloženi na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93 in nasl. – v nadaljevanju ZSSuk). Določa tudi, do kdaj navedena prekinitev oziroma odlog traja. Pobudnika menita, da je 23. člen ZSNVPN v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker naj bi odlagal uveljavljanje pravnega varstva za nedoločen in nedoločljiv čas v prihodnost, s čimer naj bi onemogočal učinkovito uveljavljanje pravice do meritorne sodne odločbe. Pri tem se pobudnika sklicujeta na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-195/99 z dne 12. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03 in OdlUS XI, 256) in št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05 in OdlUS XIV, 110). Menita, da iz pravice do sodnega varstva izhaja, da je treba posamezniku dejansko, ne le formalno, zagotoviti, da o njegovih pravicah in pravnih koristih odloča sodišče. Sodišče naj bi moralo o zahtevi za pravno varstvo vsebinsko odločiti v razumnem času. Te zahteve naj v primeru izpodbijane določbe ne bi bile izpolnjene, ker je zakonodajalec vezal nadaljevanje postopka na nastop bodočega negotovega dejstva, zato naj pobudnika ne bi mogla predvideti, kdaj se bo postopek nadaljeval. Pobudnika dalje 23. členu ZSNVPN očitata neskladje z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Poudarjata, da je določba tako nedoločna, da pravni naslovniki na njeni podlagi ne morejo vedeti, kdaj se bodo prekinjeni postopki nadaljevali, in so v pravni negotovosti glede časa meritorne obravnave njihovih zahtevkov. Nadaljevanje postopkov naj bi bilo nepredvidljivo, saj naj bi bilo po preteklih izkušnjah povsem negotovo, kdaj (če sploh) bo rešeno vprašanje prevzema jamstva SFRJ ali Narodne banke Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) za devizne hranilne vloge.

Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da je poseg v pravico do sodnega varstva, ki izhaja iz 23. člena ZSNVPN, utemeljen z javnim interesom, ki ga v celoti upravičuje. Nadaljevanje oziroma dokončanje sodnih postopkov pred sklenitvijo sporazuma o prevzemu jamstev SFRJ ali NBJ za devizne vloge v skladu s 7. členom priloge C Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva, Uradni list RS, št. 71/02, MP, št. 20/02 – v nadaljevanju MSVN) bi utegnilo po mnenju Državnega zbora prejudicirati rešitev tega vprašanja z mednarodnimi pogajanji. Poleg tega naj bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je zoper Novo Ljubljansko banko, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju NLB), in Ljubljansko banko, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju LB), v teku veliko število pravdnih in izvršilnih postopkov, njihovo nadaljevanje in dokončanje pred sklenitvijo sporazuma pa naj bi negativno vplivalo na stabilnost slovenskega bančnega sistema. Državni zbor meni, da trenutek nadaljevanja postopka v izpodbijani določbi niti ne bi mogel biti natančneje določen, saj zakonodajalec ne more predvideti, kdaj bo sklenjen navedeni sporazum. Iz MSVN naj bi vendarle izhajalo, da mora do njega priti čim prej. Zavzema stališče, da bi bila zakonska določba, ki bi omogočala nadaljevanje prekinjenih postopkov pred sklenitvijo sporazuma iz 7. člena priloge C MSVN, dejansko v nasprotju z MSVN. Državni zbor navaja, da je treba pri presoji sorazmernosti posega v človekovo pravico do sodnega varstva upoštevati, da lahko tožniki v sporih v zvezi z deviznimi hranilnimi vlogami, vloženimi v bankah zunaj ozemlja RS, sodno varstvo uveljavljajo pred sodišči Republike Hrvaške (v nadaljevanju RH). Državni zbor zavrača očitke o kršitvi 2. člena Ustave iz enakih razlogov kot očitke o posegu v prvi odstavek 23. člena Ustave.

Vlada meni, da 23. člen ZSNVPN ni v neskladju z Ustavo. V svojem (prvem) mnenju odgovarja le na očitke pobudnikov o neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Navaja, da se naslednice nekdanje SFRJ v MSVN niso dogovorile o prevzemu jamstev nekdanje SFRJ ali NBJ za devizne hranilne vloge, pač pa so sklenile, da se morajo pogajanja o tem odprtem vprašanju nemudoma nadaljevati. Vlada RS naj bi si prizadevala za začetek pogajanj, vendar teh pobud druge države naslednice dosedaj niso sprejele. Vlada pojasnjuje, da je RS z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in nasl. – v nadaljevanju UZITUL) uredila jamstvo za izplačilo starih deviznih vlog nediskriminacijsko in v skladu s teritorialnim načelom. ZSNVPN naj bi določal za nadaljevanje postopkov odložni pogoj, ki ga je vzpostavil že MSVN. Čas »odložitve« postopkov naj bi bil določljiv, ker je vezan na pogajanja, ki jih zahteva mednarodna pogodba, ratificirana od vseh podpisnic. Zato Vlada ocenjuje, da izpodbijana določba ne odvzema pravice do sodnega varstva, pač pa njeno uresničitev le odlaga do rešitve predhodnega vprašanja, ki je nujna za meritorno odločanje sodišč. Poseg v navedeno človekovo pravico naj bi bil zato dopusten. Vlada opozarja, da bi lahko dokončanje prekinjenih oziroma odloženih sodnih postopkov v primeru sklenitve sporazuma z drugimi državami naslednicami pomenilo »prejudic«.