Nalaganje dokumenta...
Pravilnik o analiznem preskušanju zdravil
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 73-3430/2000, stran 9084 DATUM OBJAVE: 19.8.2000
VELJAVNOST: od 27.8.2000 do 19.9.2008 / UPORABA: od 27.8.2000 do 19.9.2008
RS 73-3430/2000
Verzija
3 / 3
Čistopis se uporablja od 20.9.2008 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 16.2.2026: NEAKTUALEN.
3430. Pravilnik o analiznem preskušanju zdravil
Na podlagi četrtega odstavka 29. člena zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št.101/99) izdaja minister za zdravstvo
P R A V I L N I K
o analiznem preskušanju zdravil
o analiznem preskušanju zdravil
1. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta pravilnik vsebuje določila o analiznem preskušanju zdravil, opisanem v farmacevtsko-kemičnem, biološkem in mikrobiološkem delu dokumentacije, ki je sestavni del predloga za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom.
Podrobnejša vsebina in struktura farmacevtsko-kemičnega, biološkega in mikrobiološkega dela dokumentacije je navedena v splošnem navodilu o farmacevtsko-kemičnem, biološkem in mikrobiološkem delu dokumentacije, ki je priloga 1 tega pravilnika.
Za posamezne skupine zdravil izdaja Urad Republike Slovenije za zdravila (v nadaljnjem besedilu: urad) navodila v obliki dodatkov k temu pravilniku.
2. člen
Posamezni pojmi iz tega pravilnika imajo naslednji pomen:
Nacionalni dodatek je Slovenski dodatek k evropski farmakopeji – Formularium Slovenicum (FS).
Organ, pristojen za evropsko farmakopejo, je Evropska direkcija za kakovost zdravil (EDQM).
Organ, pristojen za nacionalno farmakopejo, je nacionalni farmakopejski organ države, v kateri je farmakopeja izdana.
Imunološka zdravila so izdelki, ki povzročijo nastanek aktivne ali pasivne imunosti ali so namenjeni diagnosticiranju stanja imunosti (cepiva, imunski serumi, toksini, alergeni).
2. ANALIZNO PRESKUŠANJE
3. člen
Način in postopki analiznega preskušanja zdravila morajo ustrezati stanju doseženega znanstvenega napredka ob upoštevanju načel dobre kontrolne laboratorijske prakse in drugih predpisov. Postopki morajo biti validirani. Prikazani morajo biti potek in rezultati validacije.
4. člen
Vsi postopki analiznega preskušanja zdravila morajo biti opisani tako, da jih je mogoče ponoviti v kontrolnih preskusih, opravljenih na zahtevo urada, uradnega kontrolnega laboratorija ali pristojnega inšpekcijskega organa. Vsako posebno napravo in opremo je potrebno na primeren način podrobno opisati in po možnosti priložiti njeno shemo. Sestava laboratorijskih reagentov mora biti dopolnjena s postopkom priprave, če je to potrebno.
3. FARMACEVTSKO-KEMIČNI, BIOLOŠKI in MIKROBIOLOŠKI DEL DOKUMENTACIJE
5. člen
Farmacevtsko-kemični, biološki in mikrobiološki del (II del) dokumentacije za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom mora vsebovati naslednja poglavja:
IIA: sestava zdravila
IIB: postopek izdelave
IIC: kontrola kakovosti vhodnih snovi
IID: kontrolni preskusi, ki se izvajajo v vmesnih fazah izdelave
IIE: kontrola kakovosti končnega izdelka
IIF: stabilnost
IIG: biološka uporabnost/bioekvivalenca (če je potrebno)
IIH: ocena ogroženosti okolja pri zdravilih, ki vsebujejo ali so sestavljeni iz genetsko spremenjenih organizmov – GMO (če je potrebno)
IIQ: ostale informacije.
Dokumentacijo morajo pripraviti strokovnjaki z ustrezno izobrazbo in potrebnimi kvalifikacijami.
6. člen
IIA: SESTAVA ZDRAVILA
Poglavje sestava zdravila mora vsebovati podatke o kakovostni in količinski sestavi zdravila, o stični ovojnini ter o farmacevtskem razvoju zdravila.
7. člen
Podatki o kakovostni sestavi zdravila morajo vsebovati navedbo ali opis:
-
učinkovine oziroma učinkovin;
-
pomožnih snovi ne glede na njihovo vrsto ali uporabljeno količino, vključno z barvili, konzervansi, dodatki, stabilizatorji, zgoščevalci, emulgatorji, snovmi za izboljšanje okusa, aromami, itd.;
-
sestavin zunanjega dela zdravil-kapsul, želatinskih kapsul, rektalnih kapsul itd., ki jih bo uporabnik zaužil ali prejel na kak drug način;
-
stične ovojnine in, kjer je primerno, načinu zapiranja vsebnika, skupaj s podatki o pripomočkih, s katerimi se bo zdravilo uporabljalo ali apliciralo in ki bodo na voljo skupaj z zdravilom.
8. člen
Pri radiofarmacevtskem kompletu, ki mora biti označen z radioaktivnim izotopom po dobavi izdelovalca, se šteje za učinkovino tisti del formulacije, ki bo nosil ali vezal nase radioaktivni izotop. Navesti je potrebno podatke o izvoru radioaktivnega izotopa in vse sestavine, ki so pomembne za označevanje z radioaktivnim izotopom.
V generatorju se štejeta za učinkovini tako starševski kot hčerinski izotop.
9. člen
Za navedbo sestavin zdravil veljajo naslednja pravila:
-
za snovi navedene v evropski farmakopeji se uporabi glavni naslov zadevne monografije z navedbo evropske farmakopeje;
-
za snovi, ki niso navedene v evropski farmakopeji, se uporabi glavni naslov zadevne monografije v nacionalnem dodatku oziroma v farmakopeji ene od držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) ali če tudi tu niso navedene, v drugi farmakopeji z navedbo farmakopeje;
-
za druge snovi se uporabi mednarodno nelastniško ime (INN), ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija in ki ga lahko spremlja drugo nelastniško ime ali, če le-tega ni, racionalno kemično oziroma natančno znanstveno ime. Pri snoveh, ki nimajo mednarodnega nelastniškega imena ali natančnega znanstvenega imena, mora biti opisan način in iz česa so bile pripravljene ter navedeni vsi ostali potrebni podatki.
Snovi rastlinskega izvora morajo biti poimenovane tudi z latinskim imenom.
10. člen
Barvila morajo biti označena s številom E, ki je navedeno v predpisu o barvilih.
11. člen
Podatki o količinski sestavi učinkovin v zdravilu se izražajo z maso ali s številom enot biološke aktivnosti bodisi na enoto odmerka ali na enoto mase ali na prostorninsko enoto za vsako učinkovino posebej, odvisno od farmacevtske oblike.
Enote biološke aktivnosti se uporabljajo za učinkovine, ki jih ni mogoče kemično popolnoma definirati. Uporabljajo se mednarodne (internacionalne) enote biološke aktivnosti (I.E.) po določilih Svetovne zdravstvene organizacije. Če mednarodne (internacionalne) enote biološke aktivnosti (I.E.) s strani Svetovne zdravstvene organizacije še niso določene, jih je potrebno izraziti tako, da dajejo nedvoumno informacijo o aktivnosti teh učinkovin.
Če je le mogoče, mora biti biološka aktivnost izražena na enoto mase.
Podatke o količinski sestavi učinkovin je potrebno dopolniti:
-
pri zdravilih za injiciranje, z maso ali enotami biološke aktivnosti vsake učinkovine v embalažni enoti ob upoštevanju uporabne prostornine vsebnika (kjer je primerno, po rekonstituciji);
-
pri zdravilih, ki jih odmerjamo v kapljicah, z maso ali enotami biološke aktivnosti vsake učinkovine na število kapljic, ki ustreza 1ml ali 1g pripravka;
-
pri sirupih, emulzijah, pripravkih v obliki granul in drugih farmacevtskih oblikah, ki jih je treba dajati v odmerjenih količinah, z maso ali enotami biološke aktivnosti vsake učinkovine v odmerjeni količini.
Učinkovine v obliki spojin z neaktivnim delom molekule ali derivatov, morajo biti navedene količinsko z njihovo celotno maso in če je potrebno ali primerno z maso učinkovitega dela ali delov molekule. Navedba se mora skladati z odobrenimi podatki v državi, v kateri je za to učinkovino že izdano dovoljenje za promet.
Pri imunoloških zdravilih je potrebno količinsko sestavo navesti z enotami biološke aktivnosti, razen pri točno definiranih imunoloških izdelkih, za katere se koncentracija lahko izrazi z maso na prostorninsko enoto.
Pri radioaktivnih izotopih se radioaktivnost izrazi v bequerelih, izmerjenih na določen datum in če je potrebno s časom glede na časovno cono. Naveden mora biti tip sevanja.
12. člen
Izbira sestave, sestavin in stične ovojnine ter predvidena funkcija pomožnih snovi v končnem izdelku mora biti utemeljena. Izbor farmacevtske oblike in pomožnih snovi mora biti podprt z znanstvenimi podatki.
Navedeni in utemeljeni morajo biti tudi vsi presežki.
Pri radiofarmacevtskih izdelkih je potrebno vključiti tudi upoštevanje kemične/radiokemične čistote in razmerje te čistote z biodistribucijo (biološko porazdelitvijo).