TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Ugovor toženke, da zaradi narave vrnjenih nepremičnin ni možno njuno ekonomsko izkoriščanje z oddajanjem v najem, po vsebini predstavlja prerekanje obstoja dejanskih okoliščin, ki omogočajo odločanje o višini zahtevka po metodi, ki so jo v tožbi izbrali tožniki. S takšnim ugovorom so dejstva, ki so jih tožniki zatrjevali v okviru metode ugotavljanja višine izgubljene koristi (možnost oddajanja nepremičnin v najem), postala sporna (prim. 214. člen ZPP). Ker zanje materialno dokazno breme nosijo tožniki, je utemeljenost zahtevka (glede na to, da se tožniki v svoji trditveni podlagi niso opirali na druge možne metode ugotavljanja višine izgubljene koristi) odvisna od rezultata dokaznega postopka glede obstoja teh dejstev. Zaradi tako postavljenega ugovora tožba iz navedenih razlogov ni postala nesklepčna in je pritožbeno sodišče pri tem vprašanju zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 72. člena ZDen.