Odločba, da sta 145.a in 145. c člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij v skladu z ustavo; 5. točka 145.b člena ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa roka, v katerem mora biti izdan poseben zakon o izdaji obveznic; da 3. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa pravice do povrnitve stroškov postopka

2563. Odločba, da sta 145.a in 145. c člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij v skladu z ustavo; 5. točka 145.b člena ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa roka, v katerem mora biti izdan poseben zakon o izdaji obveznic; da 3. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa pravice do povrnitve stroškov postopka

Ustavno sodišče je v postopku ocene ustavnosti, začetem na pobude Janeza Rozmana iz Ljubljane in dr. Ksenije Rozman iz Ljubljane, ki jo zastopa pooblaščenec Janez Rozman, dr. Rajka Turka, dr. Josipa Turka in Milice Abram iz Ljubljane, ki jih zastopa Igor Dernovšek, odvetnik v Ljubljani, dr. Johannesa Attemsa z Dunaja, ki ga zastopa Rok Fink, odvetnik v Celju, Cecilije Pavlin, Amalije Murn in Hinka Kirna iz Ljubljane, ki jih zastopa Irena Polak–Remškar, odvetnica v Ljubljani, Amalije Likar in Petra Bedjaniča iz Ljubljane, ki ju zastopa pooblaščenec Novica Novaković iz Ljubljane, Franca Gerdena iz Trebnjega, ki ga zastopata Hranislav S. Đurković, odvetnik v Kopru, in Stanko Prijatelj, odvetnik v Ljubljani, Julije Zaletel, Olge Zaletel in Magdalene Betetto iz Ljubljane, ki jih zastopa Irena Polak–Remškar, odvetnica v Ljubljani, Toma Kneza iz Ljubljane, ki ga zastopa Nataša Vidovič, odvetnica v Ljubljani, dr. Aleksandra Majdiča z Bleda, ki ga zastopa Nataša Vidovič, odvetnica v Ljubljani, dr. Ljuba Sirca iz Kranja, ki ga zastopa Nataša Vidovič, odvetnica v Ljubljani, dr. Igorja Levstka iz Ljubljane, ki ga zastopa Nataša Vidovič, odvetnica v Ljubljani, Jureta Filipčiča in Mladena Terčelja iz Ljubljane, Miha Jemca iz Zuga, Švica, ki ga zastopa Aleš Rojs, odvetnik v Ljubljani, Alojzije Farič, Anice Cimperc, Alojzije Osvald in Mirka Lemeža ml., vseh iz Maribora, ki jih zastopa pooblaščenec Igor Osvald iz Maribora, ter Franca Zdolška iz Maribora, Milana Zdolška iz Dobja pri Planini, Marka Zdolška iz Šentjurja, Terezije Zdolšek iz Šentjurja, Marije Rep iz Maribora in Emilije Zdolšek iz Šentjurja, ki jih zastopa Dušan Pungartnik, odvetnik v Šentjurju, na seji dne 16. julija 1998

Člena 145.a in 145.c zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 23/82, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95 in 10/98) nista v neskladju z ustavo.

Peta točka 145.b člena istega zakona ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa roka, v katerem mora biti izdan poseben zakon o izdaji obveznic.

Člen 3 zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98) ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa, da imajo neupravičeno obsojeni ali njegovi dediči, ki so začeli postopke za vrnitev premoženja oziroma za plačilo odškodnine pred njegovo uveljavitvijo, pravico do povrnitve stroškov postopka tudi za del zahtevka, s katerim glede na določbo 3. člena zakona ne bodo uspeli.

Ugotovljeni neskladnosti iz 2. in 3. točke izreka te odločbe je zakonodajalec dolžan odpraviti najkasneje v roku šest mesecev od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobuda za oceno ustavnosti tretjega odstavka 145. člena in 145.č člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij se zavrne.

V uvodu te odločbe navedeni pobudniki izpodbijajo zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 – v nadaljevanju: Novela ZIKS) v celoti ali pa le posamezne določbe (Janez Rozman in dr. Ksenija Rozman, dr. Rajko Turk, dr. Josip Turk in Milica Abram, Cecilija Pavlin, Amalija Murn in Hinko Kirn). Pobudniki uveljavljajo kršitev določb 2., 3., 8., 14., 15., 22., 26., 30., 33., 153. in 155. člena ustave. Vsi pobudniki uveljavljajo kršitev načela enakosti in poudarjajo, da izpodbijane spremembe zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS) pomenijo očitno neenakopravno obravnavanje državljanov, ki so bili neupravičeno obsojeni pred letom 1958, v primerjavi s tistimi, ki so bili obsojeni kasneje, prav tako pa tudi s tistimi, katerim je bila v času do uveljavitve izpodbijanih sprememb že pravnomočno prisojena denarna odškodnina za zaplenjeno premoženje, četudi so bili obsojeni pred letom 1958.

Vsi pobudniki predlagajo tudi, da ustavno sodišče začasno zadrži izvršitev izpodbijanih določb. Predloge opravičujejo z nastankom težko popravljivih posledic, in sicer:

– nepotrebno delo že tako obremenjenih sodišč in dodatni finančni stroški – sodišča naj bi na podlagi spremenjenega materialnega predpisa začela izdajati odločbe o zavrnitvi zahtevkov, postavljati nove izvedence za oceno premoženja na podlagi določb ZDen in podzakonskih predpisov;

– pobudnikom in drugim upravičencem naj bi nastali veliki stroški z vložitvami zahtevkov in tožb, za katere izpodbijani zakon ne predvideva povrnitve oziroma naj bi bili celo upravičenci dolžni povrniti pravdne stroške toženi stranki Republiki Sloveniji v primeru zavrnitve njihovih zahtevkov;

– zavrnitev zahtevkov naj bi ob predpostavki, da bi ustavno sodišče razveljavilo povratno veljavo (3. člen), pomenilo ponovno zavlačevanje reševanja teh zadev na sodiščih in s tem kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave, ki je bila z dolgotrajnimi postopki in moratoriji že tako kršena;

– v primeru razveljavitve izpodbijanih določb naj bi nastala na sodiščih še večja zmeda, dodatni stroški in problemi v postopkih.

Posamezni pobudniki v pobudah še navajajo:

– Pobudnika Janez in dr. Ksenija Rozman menita, da je ZIKS zakon, ki velja že od leta 1978 in zagotavlja ustavno pravico do rehabilitacije neupravičeno obsojenih. Vsaka povezanost ZIKS z ZDen je po mnenju pobudnikov nedopustna in brez pravne podlage, ker urejata vsak svoje pravno področje. Nadalje navajata, da je parlament zavestno kršil ustavo, saj je z izpodbijanim zakonom ponovno uvedel ureditev, ki jo je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-10/92 že razveljavilo. Razlogi za sprejem izpodbijanega zakona so po mnenju pobudnikov v nasprotju z načelom pravne države, saj naj bi bilo iz zakonodajnega gradiva razvidno, da pomeni za zakonodajalca pričakovani dohodek višjo vrednoto kot pa spoštovanje ustave.

– Pobudniki dr. Rajko Turk, dr. Josip Turk in Milica Abram navajajo, da je bilo v nepravdnem postopku št. Nz 394/94 že odločeno, da je Mestna občina Ljubljana dolžna plačati pobudnikom znesek 5,225.035 SIT odškodnine za zaplenjeno premoženje. Navedena odločba pa še ni pravnomočna, ker je nasprotna udeleženka vložila pritožbo, ki pa še ni rešena. Na podlagi 3. člena Novele ZIKS naj bi se ta postopek, ki je bil že pred dvema letoma zaključen na prvi stopnji, moral vrniti na prvo stopnjo in njihova zahteva naj bi se obravnavala po ZDen, ki priznava pobudnikom manjše pravice. Po mnenju pobudnikov ne obstajajo pogoji, določeni v drugem odstavku 155. člena ustave za povratno veljavo predpisov, in je zakonodajalec s tem, ko je določil uporabo Novele ZIKS za vse še nepravnomočno končane postopke, posegel v razmerja za nazaj in s tem kršil 155. člen ustave.

– Pobudnik dr. Johannes Attems navaja, da je sprememba ZIKS v nasprotju z načelom pravne države, saj država ne more spremeniti zakona v svoj prid, potem ko je že veliko strank z enakimi zahtevki uspelo in so dobile vrnjeno zaplenjeno premoženje. Tudi sam pobudnik je v postopku denacionalizacije že dobil vrnjenih 1.400 ha gozdov, vendar je zahtevek umaknil in zahteval vrnitev po ZIKS, ki je takrat veljal. Pobudnik nadalje sprašuje, kdo bo povrnil ogromne stroške izvedencev, ki jih v denacionalizacijskem postoku krije zavezanec, v nepravdnem postopku pa predlagatelj sam. V dopolnitvi svoje pobude pobudnik meni, da mu je država s sprejemom izpodbijanega zakona izrekla novo kazen zaplembe premoženja, ki je ne predvideva noben zakon.

– Pobudniki Cecilija Pavlin, Amalija Murn in Hinko Kirn navajajo, da so dne 27. 3. 1997 vložili tožbo, s katero zahtevajo plačilo izgube dobička, ki so jo utrpeli z zaplembo premoženja njihovemu pravnemu predniku. Brez razumnega in stvarnega razloga naj bi zakonodajalec odrekel pravico do povrnitve škode prav osebam, ki so bile obsojene v času največje revolucionarne evforije na najstrožje kazni in za dejanja, ki jih niso nikoli storile. Opozarjajo na zelo visoke stroške, ki so jih že imeli upravičenci z vložitvijo tožb (takse in odvetniški stroški).

– Pobudnika Anamarija Likar in Peter Bedjanič kot pravna naslednika po pokojni dr. Hermini Bedjanič navajata, da poprava krivic neupravičeno obsojenim ne bi smela temeljiti na ZDen, ker je kriva obsodba pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic, hude duševne bolečine, ponižanje in degradacijo v družbi. V nasprotju z 28. in 155. členom ustave naj bi bil 3. člen izpodbijanega zakona, ker določa nov postopek, način in obseg vračanja po krivici zaplenjenega premoženja z učinkom za nazaj.

– Pobudnik Franc Gerden je vložil dve pobudi, v katerih navaja, da je pravica do povrnitve škode nastala v trenutku, ko je bila pravnomočno razveljavljena kazen zaplembe premoženja, in da je imel v tistem času na podlagi ZKP pravico do popolne povrnitve škode, to je tudi izgubljenega dobička.

– Pobudniki Julija Zaletel, Olga Zaletel in Magdalena Betetto navajajo, da je pristojno sodišče s sklepom z dne 15. 5. 1995 že odločilo, da mora Republika Slovenija dedinjam Franca Zaletela plačati 54,768.160 SIT odškodnine, vendar pa odločba še ni pravnomočna. Menijo, da s sprejemom izpodbijanih sprememb niso več upravičene do vrnitve dejanske vrednosti zaplenjenega premoženja oziroma niso upravičene do ničesar, saj izpodbijane določbe samo predvidevajo izdajo posebnega zakona, ki naj bi uredil izdajo obveznic za plačilo odškodnine. Takšno urejanje priznanih pravic naj bi povzročalo pravno negotovost, saj nihče ne ve, kdaj bo navedeni posebni zakon tudi sprejet, pomeni pa tudi protiustaven način urejanja, ki se ga zakonodajalec vse pogosteje poslužuje. Po mnenju pobudnic obremenitev nacionalnega gospodarstva ne opravičuje kršitve z ustavo zagotovljenih pravic. Poudarjajo, da so se, upoštevajoč veljavni pravi red in odločbo ustavnega sodišča št. U-I-10/92, odločile za uveljavljanje svojih zahtevkov na podlagi ZIKS in s tem prevzele visoke sodne stroške za izvedence in odvetnika.

– Pobudnik Tomo Knez v svoji pobudi navaja, da izpodbijane spremembe in dopolnitve pomenijo vračanje v čas pred sprejemom ustavnega amandmaja XCVI in odstop od načel 29. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Opozarja, da izpodbijane določbe posegajo v pravnomočne sodne odločbe in v že pridobljene pravice ter da ustvarjajo neenako obravnavanje neupravičeno obsojenih oseb.

– Pobudnik dr. Aleksander Majdič v svoji pobudi navaja, da izpodbijane določbe ZIKS spreminjajo njegov položaj v teh postopkih. Poudarja, da je XCVI. amandma k ustavi SRS vzpostavil enakost med neupravičeno obsojenimi in s tem odpravil ideološko oviro za popravo krivic žrtvam povojnih razmer.

– Pobudnik dr. Ljubo Sirc uveljavlja tudi kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah v zvezi s Resolucijo 1096 z dne 27. 6. 1996 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Meni, da pravica do povrnitve škode nastane v trenutku, ko je krivična sodba razveljavljena, in ne šele s pravnomočno sodbo o vrnitvi premoženja, kot je to navedeno v obrazložitvi predloga izpodbijanega zakona. Po mnenju pobudnika navedbe v obrazložitvi predloga izpodbijanega zakona o tem, da “krivic ni mogoče popraviti v celoti, da bi bila obremenitev gospodarstva prevelika, da je Slovenija socialna država, da naj se ne bi storile nove krivice”, ne opravičujejo zakonodajalca, da ne bi vrnil zaplenjenega premoženja v celoti ali dal zanj “pravično gmotno odškodnino”. Nadalje pobudnik poudarja, da se zakonodajalec glede povratne veljave izpodbijanih določb neopravičeno sklicuje na javno korist. Po pobudnikovem mnenju prav javna korist in načelo socialne države zahtevata, da pride čim hitreje do vrnitve premoženja tistim, ki so sposobni z njim gospodariti in ustvarjati večje učinke. Opozarja, da namen zaplemb v kazenskih postopkih ni bil le odvzem premoženja, ampak zasramovanje podjetnikov, in da teh postopkov ni mogoče primerjati s postopki nacionalizacije. Vendar meni, da bi bilo kljub temu potrebno izenačiti vračanje premoženja vsem upravičencem. Potrebno bi bilo uporabiti načela odškodninskega prava, povrnitev pa bi morala obsegati tržno vrednost odvzetega premoženja in ne vrednost, ugotovljeno na podlagi zakonskih in podzakonskih aktov. Zato pobudnik daje tudi pobudo za oceno ustavnosti ZDen. Ustavno sodišče je to pobudo izločilo in jo bo obravnalo kot samostojno zadevo pod št. U-I-137/98.

– Pobudnik dr. Igor Levstek navaja, da pomenijo izpodbijane spremembe ZIKS vračanje v čas pred sprejemom ustavnega amandmaja XCVI in odstopanje od načel 26. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ker izpodbijane določbe ne priznavajo več pravice do povračila izgubljenega dobička, naj bi s tem ponovno vzpostavljale neenakost, ki jo je ustavno sodišče z razveljavitvijo 92. člena ZDen že odpravilo.

– Pobudnika Jure Filipčič in Mladen Terčelj navajata, da izpodbijani zakon pomeni vzpostavitev ureditve, ki je veljala pred sprejemom ustavnega amandamaja XCVI. To naj bi pomenilo odstopanje od načel, vsebovanih v 29. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah, kar pa se opravičuje z lahkotno ugotovitvijo, da smo pač v tranziciji, ki naj bi dopuščala manj togo spoštovanje ustavnih in zakonskih določb. Menita, da ZIKS kot predpis, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij in je neke vrste “strokovni” zakon, ne more posegati v določbe 13. člena, drugega odstavka 539. člena in 540. člena ZKP.

– Pobudnik Miha Jemec izpodbija 145.c člen, ker mu več ne priznava polne odškodnine za odvzeto premoženje, tako kot to določata zakon o kazenskem postopku in zakon o obligacijskih razmerjih. Meni, da je spremenjena ureditev v nasprotju s 30. členom ustave, in da zakonodajalec zaradi proračunske problematike in načela socialne države ne bi smel posegati v pravico neupravičeno obsojenih do popolne odškodnine, ki jo priznavajo vsi civilizirani narodi.

– Pobudniki Alojzija Farič, Anica Cimperc, Alojzija Osvald in Mirko Lemež ml. izpodbijajo poleg 145.a in 145.c člena tudi tretji odstavek 145. člena in 145.č člen. V pobudi se sklicujejo tudi na 15. člen ustave. Menijo, da izpodbijane določbe preprečujejo uresničevanje pravic iz 26. in 30. člena ustave in zanikajo pravico do odprave posledic kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi in četrti odstavek 15. člena ustave). Menijo, da zakonodajalec ni imel razlogov, ki bi dovoljevali v skladu s tretjim odstavkom 15. člena ustave in stališči ustavnega sodišča omejitev pravic iz 26. in 30. člena ustave. Pravice drugih, ki naj bi jih varovale izpodbijane določbe (pravice državljanov do določene storitve države, ki se financira iz proračuna, ali katerakoli druga pravica) niso “enakega ranga” kot pravici iz 26. in 30. člena ustave. Poudarjajo, da poseg v pravici iz 26. in 30. člena ni nujen in primeren. Država bi morala z drugimi ukrepi, predvsem zmanjšanjem svojih stroškov in učinkovitejšim nadzorom, pokriti povečanje izdatkov zaradi izplačila odškodnin.

– Franc Zdolšek, Milan Zdolšek, Marko Zdolšek, Terezija Zdolšek, Marija Rep in Emilija Zdolšek menijo, da določba 145.a člena pomeni dejansko določbo 92. člena ZDen, ki jo je ustavno sodišče razveljavilo, in da zakonodajalec nima nobenih razlogov za izenačitev njihovega položaja s položejem denacionalizacijskih upravičencev. Pobudniki poudarjajo, da je njihov zahtevek izključno zahtevek civilnega odškodninskega prava in nima nobene zveze s podružbljanjem zasebne lastnine in kasnejšo denacionalizacijo. V primeru nezakonite kazenske zaplembe gre za nezakonito ravnanje državnega organa ali konkretnega sodnika, za katero je v razmerju do oškodovanca odgovorna država. Predlagajo razveljavitev izpodbijanih določb.

Državni zbor (odgovor Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve z dne 21. 5. 1998, po opravljeni obravnavi na Odboru za notranjo politiko in pravosodje) meni, da izpodbijana ureditev ne pomeni kršitve ustave. Zakonodajalec je pri izpodbijani ureditvi upošteval načelo socialne države in načelo enakosti vseh oseb, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno ali podržavljeno po drugi svetovni vojni, ter možnosti skupnosti za poravnavo vseh obveznosti iz naslova vračanja zaplenjenega premoženja. Kot prvi pomembni razlog pri oceni naj bi se upoštevalo dejstvo, da je zakonodajalec z izpodbijanimi spremembami glede vračanja odvzetega premoženja vzpostavil enakopravnost vseh prizadetih. Upošteval je, da bi premoženje oškodovancev, če kazenske obsodbe ne bi bilo, prešlo v državno lastnino na podlagi kakšnega drugega pravnega naslova. Drugi pomembni razlog, ki naj bi opravičeval izpodbijano ureditev, je načelo socialne države, ki zahteva, da se upošteva splošno premoženjsko stanje v državi. Država mora ravnati tako, da zaradi individualnih interesov ne bo prizadeta javna korist in mora zato poravnavanje posebnih škod urediti po načelu sorazmerne, socialni državi primerne izravnave bremen med državo in davkoplačevalci. Posebno ureditev opravičuje tudi dejstvo, da je od škodnih dogodkov preteklo več kot 40 let in da je v tem času prišlo do številnih sprememb oziroma dejanskih posegov v odvzeto premoženje. Nadalje so v pojasnilu navedeni podatki o številu in višini zahtevkov, ki kljub temu, da so nepopolni, opozarjajo na ogroženost plačilne sposobnosti države. Izključitev zahtevkov za povrnitev izgubljenega dobička je narekovala tudi narava tega instituta odškodninskega prava, ki priznava povrnitev koristi, ki bi jo imel oškodovanec v normalnih razmerah in na temelju razumnih in opravičljivih pričakovanj. Ker za obdobje od 1945 do 1958 ni mogoče zatrjevati, da je šlo za normalne razmere in za normalno predvidljivo korist oškodovanca, postane višina izgubljenega dobička vprašljiva, saj gre za povrnitev škode, ki je bila povzročena v povsem svojevrstnih razmerah. Navedbe pobudnikov, da izpodbijane določbe posegajo v pridobljene pravice, so po mnenju nasprotnega udeleženca neutemeljene. Pravna podlaga za odškodninski zahtevek nastane šele z razveljavitvijo kazni zaplembe premoženja, kar pa še ne pomeni, da je s tem že pridobljena pravica do določene odškodnine. Ta pravica se pridobi šele na podlagi pravnomočne sodne odločbe in zato izpodbijane spremembe in dopolnitve ne posegajo v že pridobljene pravice oškodovancev.