TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

  Sodba Vrhovnega sodišča št. III Ips 77/2014 z dne 9. 12. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.  

Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča do seznanitve in do opredelitve, kar (sicer v omejenem obsegu) velja tudi za instančna sodišča. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo. Pravica, da instančno sodišče trditve in stališča iz pravnega sredstva obravnava, jih ovrednoti in v primeru zavrnitve obrazloži, zakaj ne vzdržijo, je sestavni del pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave.   Vrhovno sodišče je zaradi spremenjenega pravnega izhodišča kot prvo v postopku obravnavalo tudi očitano ravnanje stečajnega upravitelja z vidika njegove morebitne protipravnosti (zaradi preslepitve in zlorabe stečajnega postopka) v luči zatrjevane odškodninske odgovornosti. Zato bi moralo pojasniti, zakaj je kljub očitani preslepitvi in zlorabi stečajnega postopka s strani stečajnega upravitelja v kontekstu zatrjevane odškodninske odgovornosti presojo osredotočilo zgolj na očitek, naslovljen na pritožnico, da je bila ustrezno seznanjena z dejstvom obsega stečajne mase. S tem, ko je Vrhovno sodišče v kontekstu zatrjevane preslepitve in zlorabe stečajnega postopka presojo osredotočilo zgolj na omenjeni vidik in ko tudi ni pojasnilo, zakaj so morda očitki, naslovljeni na stečajnega upravitelja, v okoliščinah primera očitno neutemeljeni, je kršilo pritožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave.