TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Ker ima prosilec za azil sodno varstvo v upravnem sporu primarno v smislu presoje zakonitosti in pravilnosti odločitve tožene stranke in le izjemoma tudi na podlagi koncepta spora polne jurisdikcije, in ker je treba pri razlagi predpisov izhajati iz predpostavke, da je zakonodajalec z uveljavitvijo ZMZ imel namen vzdrževati pravni sistem kot notranje usklajeno celoto, je sodišče štelo, da prehodna določba 1. odstavka 140. člena ZMZ velja le za upravni organ in postopke na prvi stopnji odločanja, ne pa tudi za uresničevanje sodnega varstva pred Upravnim sodiščem. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje neposrednega učinka določila 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak za vprašanje posrednega učinka. Omejitvi posrednemu učinku direktive sta načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. Drži pa, da neimplementirana direktiva ne sme biti uporabljena s strani državnega organa, če organ z neposrednim sklicevanjem na takšno direktivo posamezniku nalaga dolžnosti oziroma obveznosti, kar zaenkrat po sodni praksi SES velja samo za obveznosti v smislu kazenskega prava. Vendar določilo 9. člena Direktive št. 2004/83/EC tožnikom ne nalaga nobene obveznosti, ampak ima zgolj interpretacijsko naravo. Dokazno breme je v upravnem azilnem postopku deljeno tako, da mora prosilec za azil prepričljivo predstaviti, pojasniti in po možnosti z dokazi potrditi zatrjevane okoliščine in dejstva, ki utegnejo biti pomembni za pridobitev azila. Dolžnost tožene stranke pa je, da predložena dejstva in trditve prosilca ter morebitne dokaze oceni ter po potrebi preveri resnično stanje stvari z ustreznimi poročili ali tudi brez njih s konkretnimi vprašanji prosilcu za azil.