TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, S. L. v višini 500 EUR in R. B. v višini 400 EUR.

V opisu kaznivega dejanja nasilništva izrecno ni navedeno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Nedovršni glagoli v zakonskih dispozicijah pa sami zase ne izražajo nujno zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo tudi njihovo trajajočo naravo ali zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanja. Tudi iz opisa 296. člena KZ-1 kot celote je razvidno, da vsaj posamezne izvršitvene oblike lahko trajajo dlje časa oziroma gre po naravi za trajajoča ravnanja.

Iz opisa celotnega ravnanja namreč nedvoumno izhaja, da sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obsojenca z njim oškodovanca spravljala v podrejen položaj. To je izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca dva, da sta oškodovanca napadla izza hrbta (od zadaj), torej nepričakovano, da ga je eden prijel za vrat, da sta mu prizadejala več udarcev po glavi in rebrih, da sta ga z udarci zbila na kolena in ga v tem položaju še naprej tepla, tako z rokami kot z nogami, zaradi česar je bil oškodovanec proti njima nemočen, kar pomeni, da se napada ni mogel ubraniti ali se mu izogniti. Da je bil oškodovanec popolnoma nemočen in v podrejenem položaju je v opisu dejanja tudi izrecno navedeno kot posledica ravnanja obsojencev.

Procesna situacija neposrednosti in ekonomičnosti postopka, ki jo predvideva 353. člen ZKP, upoštevajoč navedena načela, ne zahteva, da se glavna obravnava začne znova (od začetka).