TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V. S. se ugodi in se izpodbijani sodbi za tega obsojenca, glede obsojenega P. K. pa po uradni dolžnosti v obsodilnem delu razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

V fazi glavne obravnave je za odločanje o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov v skladu s četrtim odstavkom 340. člena ZKP pristojen sodeči senat. Pri odločanju o predlogu za izločitev dokazov sicer ne gre za sojenje, vendar pa je vprašanje nedovoljenosti dokazov pomembno tudi za odločanje o predmetu obtožbe. Sodba se namreč po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati na nedovoljene dokaze, zato je odločanje o tem vprašanju ključnega pomena za zakonitost sodbe. Nenazadnje postane odločitev predsednika senata o (ne)dovoljenosti dokazov del sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je dopustno izpodbijati s pritožbo. Navedeno pomeni, da je vprašanje pravilne sestave sodišča pri odločanju o (ne)dovoljenosti dokazov enakega pomena kot pri sojenju. Zgolj dejstvo, da je bil predlog za izločitev dokazov podan prepozno, še ne more voditi v zaključek, da lahko o njem odloči predsednik senata in ne sodeči senat.

Zakonske norme o stvarni in funkcionalni pristojnosti sodišč, med katere spadajo določila o sestavi sodišča, so namenjene uresničevanju pravice do sodnega varstva. Sestavni del te pravice je tudi pravica do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja institut izločitve sodnika iz 39. člena ZKP. Zakonska določila o sestavi sodišča in institut izločitve sodnika torej v osnovi izvirajo iz iste ustavne pravice, kar pomeni, da lahko kršitev določb postopka o sestavi sodišča vpliva tudi na videz nepristranskosti.