Odločba o razveljavitvi 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih, kolikor določa, da ureditev iz 15.a do 15.t člena Zakona o finančnih zavarovanjih velja tudi za primere tistih notarskih hipotek, ki so jih hipotekarni dolžniki ustanovili pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih

3522. Odločba o razveljavitvi 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih, kolikor določa, da ureditev iz 15.a do 15.t člena Zakona o finančnih zavarovanjih velja tudi za primere tistih notarskih hipotek, ki so jih hipotekarni dolžniki ustanovili pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih

Številka: U-I-196/14-31

Datum: 5. 11. 2015

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s pobudo družb Kolosej kinematografi, d. o. o., Ljubljana, in SIP nepremičnine, d. o. o., Ljubljana, ki ju zastopa Iztok Ščernjavič, odvetnik v Ljubljani, na seji 5. novembra 2015

Člen 10 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih (Uradni list RS, št. 82/13) se razveljavi, kolikor določa, da ureditev iz 15.a do 15.t člena Zakona o finančnih zavarovanjih (Uradni list RS, št. 67/11 – uradno prečiščeno besedilo in 82/13) velja tudi za primere tistih notarskih hipotek, ki so jih hipotekarni dolžniki ustanovili pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih.

Z dnem razveljavitve 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih v skladu s 1. točko tega izreka se šteje, da je notarska prodaja na podlagi notarskih hipotek, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo tega zakona, ustavljena. Notar v teh primerih vrne plačano varščino in hipotekarnemu upniku obračuna nastale notarske stroške v breme predujma, razliko pa mu vrne.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 15.a do 15.t člena Zakona o finančnih zavarovanjih se zavrže.

Pobudnici izpodbijata 15.a do 15.t člen Zakona o finančnih zavarovanjih (v nadaljevanju ZFZ) in 10. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnih zavarovanjih (v nadaljevanju ZFZ-C). Menita, da je 10. člen ZFZ-C, kolikor se nanaša tudi na notarske hipoteke, ki so bile ustanovljene pred začetkom veljavnosti ZFZ-C, v neskladju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena Ustave, z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Podrejeno pa trdita, da so izpodbijani 15.a do 15.t člen ZFZ, ki urejajo notarsko prodajo nepremičnine, v neskladju z 22. členom Ustave in 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter s pravico do zasebne lastnine in avtonomijo pogodbenih strank v obligacijskem razmerju iz 33. člena Ustave.

Pobudnica družba Kolosej kinematografi je v pobudi, ki jo je vložila 8. 9. 2014, navajala, da ima v lasti nepremičnino, ki jo je na podlagi Sporazuma o zavarovanju terjatve, sklenjenega v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, zastavila v zavarovanje za prejeti bančni kredit. Navajala je, da zaradi finančnih težav kredita ni več mogla odplačevati in da je banka upnica odpoklicala kredit. Navajala je tudi, da se je banka upnica odločila, da prednostno plačilno upravičenje, pridobljeno s hipoteko, uveljavlja v postopku notarske prodaje nepremičnine. Zatrjevala je, da je postopek notarske prodaje njene nepremičnine že v teku ter da se rok za oddajo ponudb izteče 24. 10. 2014, rok za sklenitev pogodbe pa 7. 11. 2014. Pobudnica družba Kolosej kinematografi je odgovorila na poziv Ustavnega sodišča, da se izjavi glede spremembe lastništva zadevne nepremičnine. V vlogi z dne 5. 1. 2015 zatrjuje, da je kljub prodaji nepremičnine, katere pogodbo je priložila, še vedno dolžnica banke upnice, ki je zahtevala notarsko prodajo nepremičnine, kot tudi ostalih bank, ki imajo svoje terjatve zavarovane s hipotekami na tej nepremičnini, zaradi česar po njenem mnenju še vedno izkazuje pravni interes za pobudo. Pobudnica v isti vlogi hkrati predlaga, naj se pravni interes za pobudo prizna tudi kupovalki nepremičnine, to je družbi SIP nepremičnine. Družba SIP nepremičnine je 5. 1. 2015 vložila predlog za vstop v postopek v zadevi. Zatrjuje, da kot kupovalka na podlagi sklenjene prodajne pogodbe za predmetno nepremičnino izkazuje pravni interes za pobudo, in sicer kot singularna pravna naslednica na podlagi 190. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

Pobudnici primarno menita, da pomeni možnost uporabe določb ZFZ o notarski prodaji, ki jo narekuje 10. člen ZFZ-C, kršitev prepovedi povratne veljave zakona iz 155. člena Ustave. Navajata, da je bila hipoteka, na podlagi katere je banka upnica zahtevala notarsko prodajo nepremičnine, ustanovljena pred uveljavitvijo ZFZ-C. Pobudnici navajata, da v pogodbi o ustanovitvi hipoteke, sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, sicer res ni bilo določeno, da mora banka upnica plačilno pravico uveljaviti v sodnem postopku na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15 – v nadaljevanju ZIZ), vendar pa menita, da je treba upoštevati, da je družba Kolosej kinematografi (kot tudi drugi subjekti, ki stopajo v pogodbena razmerja) pogodbo sklenila ob upoštevanju veljavne zakonodaje. Navajata, da je za dolžnika ob sklenitvi pogodbe o hipoteki nedvomno ključnega pomena, na kakšen način oziroma v katerem postopku in s kakšnimi jamstvi bo lahko hipotekarni upnik uresničil svoje plačilno upravičenje. Pobudnici se sicer strinjata, da je učinkovitost postopka realizacije hipoteke ustavno dopusten cilj, vendar pa menita, da je način, kako ga je zakonodajalec želel doseči, to je z izključitvijo temeljnih procesnih jamstev dolžnika, neprimeren. Menita, da zakonodajalec izhaja iz napačnega izhodišča, da je treba temeljna procesna jamstva dolžniku zagotoviti le v sodnem postopku, v postopku notarske prodaje pa ne. Zatrjujeta, da je notarja treba šteti za tribunal v smislu 6. člena EKČP in da morajo biti temeljna procesna jamstva dolžnika zagotovljena tudi v postopku pred notarjem. Poudarjata, da v primeru izpodbijanih zakonskih določb ZFZ ne gre za procesni zakon, ki bi lahko začel veljati takoj, ampak zakon z izključitvijo temeljnih procesnih jamstev dejansko posega tudi v materialnopravni položaj pobudnic.

Pobudnici menita, da če izpodbijane določbe niso v neskladju s 155. členom Ustave, pa so v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Menita, da so njuna pričakovanja, da bo nepremičnina prodana v postopku, v katerem jima bodo zagotovljena temeljna procesna jamstva in možnost varstva zasebne lastnine, varovana v okviru načela zaupanja v pravo. Zatrjujeta, da bi upnik lahko svojo pravico do plačila realiziral tudi v postopku notarske prodaje, če bi bili v tem postopku dolžniku zagotovljeni temeljna procesna jamstva in možnost varstva zasebne lastnine na enaki ravni kot v postopku sodne prodaje po določbah ZIZ. Zatrjujeta, da se je položaj dolžnika v postopku notarske prodaje po ZFZ v primerjavi s položajem, ki bi ga imel v sodnem postopku na podlagi ZIZ, bistveno poslabšal. Navajata, da dolžnik v postopku notarske prodaje nepremičnine nima ne pravice do sodnega varstva ne pravice do pravnega sredstva, da ne more vplivati na ugotovljeno vrednost nepremičnine, da notar zapadlosti terjatve (tudi v nasprotju z drugim odstavkom 153. člena Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13 – v nadaljevanju SPZ) ne ugotavlja, da je mogoča prodaja nepremičnine po izhodiščni ceni 70 % likvidacijske vrednosti nepremičnine ter da niso spoštovana pravila iz 200.a in 200.b člena ZIZ. Pobudnici se z utemeljitvijo zakonodajalca, da naj bi se z uveljavitvijo notarske prodaje izboljšala unovčljivost notarskih hipotek, ne strinjata. Menita, da se učinkovitosti postopka ne more doseči z izključitvijo temeljnih procesnih jamstev dolžnika. Menita, da poseg zakonodajalca v pravice hipotekarnega dolžnika prestane test sorazmernosti le, če bi zakonodajalec predvidel prehodni režim. Navajata, da je na to opozorila tudi zakonodajnopravna služba. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-79/12 z dne 7. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 17/13) v zvezi s presojo položaja meničnega zavezanca. Menita, da je zakonodajalec zaradi odsotnosti prehodne ureditve posegel tudi v načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Pobudnici zatrjujeta, da je postopek notarske prodaje na podlagi ZFZ tudi v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP, ker ne zagotavlja poštenega postopka. Menita, da postopek, ki hipotekarnemu upniku omogoča prodajo s hipoteko zavarovane nepremičnine, v katerem hipotekarni dolžnik nima možnosti, da bi se seznanil s cenitvijo nepremičnine ali kakorkoli vplival na njeno ceno, in ki dolžniku ne daje možnosti vložiti ne zahteve za sodno varstvo ne pravnega sredstva, ne zadosti standardu poštenega postopka. Navajata, da je varstvo lastninske pravice odloženo na čas po končanju postopka notarske prodaje in da se lahko doseže le v dolgotrajni odškodninski pravdi. Poleg tega menita, da je sestavni del pravice do poštenega postopka tudi pravica, da postopek vodi notar, ki je nepristranski in neodvisen, ter navajata, da v postopku notarske prodaje na podlagi ZFZ hipotekarni dolžnik ne more zahtevati izločitve notarja oziroma dodelitve zadeve drugemu notarju. Opozarjata, da je v konkretni zadevi prodaje nepremičnine notar, ki vodi postopek, notar, s katerim banka upnica sicer redno posluje pri opravljanju svojih zadev. Zatrjujeta, da ob tem argument zakonodajalca, da je notar oseba javnega zaupanja, notariat pa javna služba, ni prepričljiv, saj je tudi sodišče zaupanja vredna javna institucija, pa je na podlagi ZIZ mogoče zahtevati izločitev sodnika in zoper njegove odločitve vložiti pravno sredstvo.

Pobudnici menita, da je postopek notarske prodaje nepremičnine na podlagi ZFZ, v katerem se hipotekarni dolžnik ne seznani s cenitvijo nepremičnine in nima možnosti vplivati na ceno nepremičnine, v nasprotju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Menita, da možnost varstva lastninske pravice v naknadnem odškodninskem postopku ne zadošča zahtevi iz 33. člena Ustave, saj bi po njunem mnenju lastnik moral imeti pravico svojo lastnino zaščititi že v postopku notarske prodaje. V neskladju s 33. členom Ustave naj bi bil tudi tretji odstavek 15.g člena ZFZ, ki določa, da se nepremičnina ponudi v prodajo po izhodiščni ceni 70 % ocenjene vrednosti nepremičnine pri prisilni poravnavi. Pobudnici namreč menita, da to dejansko pomeni prodajo po 50-odstotni tržni vrednosti, kar naj bi bil nesorazmeren poseg v lastninsko pravico, ob tem, da upnik ni omejen glede možnosti, da predlaga notarsko prodajo nepremičnine ne glede na višino terjatve in trajanje zamude. Pobudnici še menita, da različna določitev izhodiščne cene za prodajo nepremičnine po ZFZ in ZIZ ni utemeljena ter da je zato kršeno tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave. Neupravičeno neenaka obravnava v bistvenem podobnih položajev pa naj bi izhajala tudi iz tega, da ZFZ ne določa smiselne uporabe 200.a in 200.b člena ZIZ v postopku notarske prodaje. Slednje naj bi pomenilo, da bo upnik kljub morebitnemu prevzemu nepremičnine obdržal do hipotekarnega dolžnika še celotno terjatev, ki bo višja od 70 % likvidacijske vrednosti nepremičnine. Zato naj bi bil v neskladju s pravico do zasebne lastnine tudi 15.s člen ZFZ. Ob tem se pobudnici sklicujeta na razloge odločbe Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 132/04, in OdlUS XIII, 77).

Pobudnici zatrjujeta, da ZFZ učinkuje neposredno, saj hipotekarni dolžnik nima možnosti doseči presoje ustavnosti zakona v kakšnem drugem postopku, saj v postopku ni izdan noben akt, zoper katerega bi imel sodno varstvo ali pravno sredstvo. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-297/08 z dne 7. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 30/11, in OdlUS XIX, 20). Zato menita, da izkazujeta neposredni in konkretni pravni interes za pobudo.