TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Zadeve I U 1180/2013, I U 1188/2013, I U 1190/2013 in I U 1631/2013 se združijo v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva vodi naprej kot I U 1180/2013.

II. Tožbam tožnikov zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 490-14/2012/30 z dne 19. 6. 2013, se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-14/2012/30 z dne 19. 6. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožbama drugega tožnika, tretje tožnice in četrte tožnice zoper sklep Ministrstva za kulturo, št. 490-14/2012-MIZKS/35 z dne 1. 8. 2013, se ugodi in se sklep Ministrstva za kulturo, št. 490-14/2012-MIKZS/35 z dne 1. 8. 2013, odpravi.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške tega postopka prvi tožnici v znesku 342,00 EUR, tretji in četrti tožnici pa v (skupnem) znesku 684,00 EUR, vsem v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. Stroškovni zahtevek stranke z interesom J.J. se zavrne.

Ker drugi tožnik ni zavezanec za vračilo nepremičnin, ki so po potrdilu o namenski rabi delno ali v celoti opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, je napačno določen kot zavezanec za njihovo vračilo.

Do ugovorov o pozidanosti obravnavnih nepremičnin se upravni organ v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti in je odločba v tem delu neobrazložena.

Izvajalec javne službe izkazuje pravni interes za nepremičnine, ki naj bi se vrnile v naravi, če v oziroma na njih opravlja dejavnost javne službe, ki je po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ovira za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi.

Organ bi moral tretjo tožnico in četrto tožnico obravnavati kot zavezani stranki z upravičenjem uveljavljanja ugovorov glede ovir za vračilo v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (kot tudi po 32. členu ZDen) in vsebinsko presoditi njune ugovore, vključno z opredelitvijo glede podanih dokaznih predlogov in izvedbo dokazov, za katere bo organ presodil, da so potrebni za ugotovitev resničnega stanja stvari. Tretja tožnica in četrta tožnica teh ovir nista uveljavljali zgolj z izjavami, kot to navaja prvostopenjski organ, temveč tudi z drugimi listinami, podali pa sta tudi druge dokazne predloge, o katerih se organ do sedaj še niti ni opredelil, niti ni o njih odločil.