TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Kar trije dejavniki pomembno znižujejo verjetnost, da so se dogodki res zgodili tako, kot jih opisuje tožnik, in sicer se tožnik ni kar najbolj potrudil utemeljiti svoje prošnje glede na naravo zatrjevanega razloga za preganjanje (1. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ); da ni podal nobenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti kakšnih dokazov ali indicev (2. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ) od sorodnikov, znancev ali prijateljev iz Nigerije, s čimer bi okrepil zelo šibko izpoved; da je bila njegov opis relevantnih dogodkov in vzrokov za zatrjevano preganjanje zelo pavšalen. Nobene od teh pomanjkljivosti, ki zadevajo tri dejavnike v zvezi s tretjim od kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti, tožnik ni odpravil s pojasnili in navedbami v tožbi.

Dokazni standard v azilnih zadevah je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima – torej nižji od 50 % in seveda še toliko bolj nižji od standarda, ki velja v kazenskem pravu (onkraj razumnega dvoma). Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito. Enak dokazni standard (»reasonable likelihood«) zagovarja UNHCR že 17 let.

Nekoliko bolj odprto vprašanje v praksi pa je, če je treba dokazni standard pod 50% verjetnostjo upoštevati tudi, ko gre zgolj za presojo verodostojnosti trditve o preteklem preganjanju. V obravnavanem sporu gre namreč najprej za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka, ki naj bi se po trditvah tožnika že zgodil, in šele potem tudi za oceno prihodnjega tveganja. V elementu preteklega preganjanja pa po mnenju Upravnega sodišča velja višji dokazni standard, in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.