TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba V. K. zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju se ne sprejme v obravnavo.

Ker že zakon določa, da sodnik, dodeljeni na delo na Vrhovno sodišče, sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti s poročanjem na sejah senatov Vrhovnega sodišča, ni utemeljen pritožničin očitek, da ji je bila zaradi sodelovanja okrožnega sodnika na seji senata, ki je odločal o njeni reviziji, kršena pravica, da o njenih pravicah odloči z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen Ustave, prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prvi odstavek 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah). Pri odločanju o ustavni pritožbi se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Ker sklepanju sodišč o višini pravične odškodnine ni mogoče odreči razumne presoje, kršitev ustavne določbe o enakem varstvu pravic ni podana (22. člen Ustave). Ker zadevi, ki naj bi utemeljevali pritožničino trditev, da sta sodišči v njenem primeru odločili drugače kot sicer, nista bili končani v revizijskem, ampak v rednem sodnem postopku, pritožnica ni izkazala, da bi izpodbijani odločitvi odstopali od ustaljene sodne prakse in bi zaradi tega kršili ustavno določbo o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave).