TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se:

kaznivi dejanji, opisani pod točkama I/1 in I/2 izreka prvostopenjske sodbe, pravno opredelita kot kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika

in se obsojencema na podlagi 57. in 58. člena Kazenskega zakonika izrečeta

pogojni obsodbi,

v katerih se:

- obsojenemu M. K. za vsako kaznivo dejanje razžalitve pod točkama I/1 in I/2 po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika določi kazen

1 (en) mesec zapora,

nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika določi

enotna kazen 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora;

- obsojeni B. K. za kaznivo dejanje razžalitve pod točko I/1 po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika določi kazen

1 (en) mesec zapora,

ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja.

II. V preostalem se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Posplošenost izjav, pri čemer so nekatere od njih izražene v obliki namigovanj in ne trditev, negativna vrednostna ocena zasebnih tožilcev, ki se odraža skozi celotno inkriminirano besedilo anonimne prijave in skozi besede, ki jih je obsojenec o zasebnih tožilcih izrekel sosedi, ter odsotnost dejanske podlage za takšne očitke, so skupno tiste odločilne okoliščine, ki govorijo v prid kaznivega dejanja razžalitve.