TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

V času sojenja (1946) so se v skladu s 1.odst. 4.čl. Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, uporabljala pravna pravila, ki niso bila urejena z veljavnimi predpisi, kolikor niso bila v nasprotju z ustavami FLRJ in republik, z zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države, ter tudi ne z načeli ustavnega reda FLRJ in njenih republik. Tako so se kot pravna pravila uporabljale tudi določbe Zakonika o sodnem kazenskem postopanju (ZKP/29), ki je bil v Kraljevini Jugoslaviji v veljavi od leta 1929 dalje.

Res je sicer, da sta na glavni obravnavi dne 24.7.1946, ki se ni pričela znova, sodelovala druga sodnika porotnika kot na glavni obravnavi dne 3.7.1946. Vendar pa se na tako kršitev zakona obdolženec, ki je imel zagovornika, po določilu 1.odst. paragrafa 338 ZKP/29 ni mogel sklicevati v reviziji, če mu je bila okolnost, ki je vsebovala tako kršitev, znana še pred obravnavo ali če je zvedel zanjo med razpravo, a temu ni ugovarjal.

Vložnik navaja, da nekdo, ki pod prisilo pokaže pot do neke domačije, ne da bi pri tem lahko vedel, za kaj sploh gre, ne pomeni kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega. S takimi navedbami zagovornik obs. A.K. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče uveljavljati.