TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski davčni organ je presodil prav vse tožnikove pripombe. Ne drži, da je organ od tožnika zahteval, da zatrjevana dejstva dokaže s stopnjo gotovosti. Dovolj bi bila stopnja prepričanja, ki pa je tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni izkazal. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožniku ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Ne drži, da načelo proste presoje dokazov v davčnem postopku ne velja. Ni razvidna zatrjevana kršitev načela sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2.

Tožnik ni dokazal, da bi prav on dejansko najel kredit po sklenjeni kreditni pogodbi, kakor tudi ne kreditnega razmerja med banko in družbo A. d.o.o. ter posojilnega razmerja med sabo in omenjeno družbo.

Davčni organ je utemeljeno zaključil, da zgolj s predloženo izjavo tožnik ni uspel dokazati, da mu je bilo posojilo dejansko vrnjeno ter je posledično dano posojilo C.C. utemeljeno zajel med uporabo sredstev pri izračunu davčne osnove. Utemeljeno je ugotovil, da tožnik ni z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, ki spremljajo posojilno razmerje, dokazal danih posojil družbi in njihovega vračila, pa tudi ne vračila posojila, ki ga je dal C.C. ter da zato ni mogoče upoštevati njegovih navedb, da je iz tega denarja plačeval leasing obroke. S pogodbo o sefu, sklenjeno pred obdobjem inšpiciranja, ni izkazal, da razpolaga z vsebino sefa tudi v nadzorovanem obdobju. Isto velja za predloženi dogovor oziroma prodajno pogodbo za stanovanje, ki je bila sklenjena pred inšpiciranim obdobjem. Tožnik ni dokazal, da je v obdobju nadzora razpolagal s prihranki svoje matere in tudi ne s prihranki materinega prijatelja.