Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni...

2441. Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025 (ReNPPTDZ)

Na podlagi 30. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, 42/02 in 47/04 – ZdZPZ) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne 15. julija 2015 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025 (ReNPPTDZ)

1. Uvod

Zdravo prehranjevanje in redna telesna dejavnost sta med ključnimi dejavniki varovanja in krepitve zdravja, ki prispevata k boljšemu zdravju, večji kakovosti življenja in k vzdržnosti zdravstvenih sistemov. Med odraščanjem zagotavljata optimalno rast in razvoj, izboljšujeta počutje in delovno storilnost pri odraslih, dolgoročno pa predvsem krepita zdravje, povečujeta kakovost življenja in prispevata k aktivnemu in zdravemu staranju.

Prehrana in telesna dejavnost sta visoko na lestvici prednostnih tem Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljnjem besedilu: SZO), kar dokazuje tudi sprejetje akcijskega načrta SZO za preprečevanje in obvladovanje nenalezljivih bolezni (WHO’s Global Action Plan for the Prevention and Control of Noncommunicable Diseases 2013–2020). V zadnjem desetletju se s problematiko intenzivno ukvarja celotna Evropska unija (v nadaljnjem besedilu: EU), saj bomo le z učinkovitimi ukrepi za krepitev in ohranjanje zdravja lahko bolje obvladovali breme kroničnih bolezni v dolgoživih družbah. Nezdravo prehranjevanje in premalo telesne dejavnosti namreč pomembno prispevata k bremenu kroničnih nenalezljivih bolezni ter k stroškom zdravstvenih blagajn. Podatki na ravni EU (Sklepi Sveta o prehrani in telesni dejavnosti (2014/C 213/01)(UL L št. 213 z dne 8. 7. 2014, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Sklepi Sveta) kažejo, da predstavljajo stroški bolezni, povezanih z debelostjo, približno 7 % sredstev (to je približno 100 milijard evrov v državah članicah EU) od vseh izdatkov za zdravstveno oskrbo, s tem da k tej številki niso vključeni posredni stroški, ki se nanašajo na slabšo storilnost zaradi zdravstvenih težav in prezgodnjo smrtnost. V Republiki Sloveniji ocenjujemo, da neposredni stroški zdravstvene oskrbe zgolj sladkorne bolezni, ki jo ima približno 7 % ljudi v Republiki Sloveniji, znašajo najmanj 114,3 milijona evrov letno. Če ne bomo učinkovito ukrepali, se bo število obolelih vsako leto povečalo za približno 3 %.

Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (Uradni list RS, št. 39/05; v nadaljnjem besedilu: nacionalni program 2005–2010), ki jo je sprejel Državni zbor Republike Slovenije leta 2005, je povezala ključne resorje in partnerje v prizadevanjih, da bi prebivalcem Republike Slovenije zagotovili ne le varno in kakovostno hrano, ampak bi jim z različnimi ukrepi tudi omogočali zdravo prehranjevanje. Dve leti zatem je bil sprejet komplementaren dokument, Nacionalni program spodbujanja telesne dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012. Z izvajanjem ukrepov je rastlo tudi zavedanje, da zdravo prehranjevanje in telesna dejavnost vplivata na zdravje posamično in skupaj – v sinergiji, ter da se učinki obeh dopolnjujejo, kar kaže na smiselnost skupnega nacionalnega programa za prehrano in telesno dejavnost. Poleg tega se je krepilo tudi zavedanje, da zdravje ne nastaja le v zdravstvenem sektorju, temveč predvsem tam, kjer ljudje živimo, delamo in se družimo, npr. v vrtcih, šolah, na delovnem mestu ter v okolju, kjer živimo in preživljamo svoj prosti čas.

Primer uspešnih sistemskih ukrepov pretekle prehranske politike so ukrepi, ki se izvajajo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in so pomembni za razvoj in utrditev prehranskih navad v aktivni življenjski dobi. Pripravljene so bile Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki so bile z Zakonom o šolski prehrani (Uradni list RS, št. 3/13 in 46/14; v nadaljnjem besedilu: Zakon o šolski prehrani) uvedene v šolski prostor. Zakon s subvencioniranjem šolske prehrane omogoča ustrezno prehranjevanje tudi učencem s slabšim socialno-ekonomskim položajem, definira vzgojne funkcije prehranske vzgoje in prepoveduje uporabo avtomatov s hrano v šolskem prostoru, ki so vplivali na porabo sladkih pijač in živil z visoko vsebnostjo sladkorja, soli in maščob. Z različnimi ukrepi šola postaja okolje z zdravimi in uravnoteženimi obroki. Uspešen primer je tudi prehrana v vrtcih, kjer otroci zaužijejo večino dnevnih obrokov, pripravljenih skladno s priporočili zdravega prehranjevanja. Za namene subvencionirane študentske prehrane so bile oblikovane smernice zdravega prehranjevanja za študente. Pozitivne premike v populaciji beležimo pri pogostejšem zajtrkovanju, večjem uživanju olivnega olja in povečanju deleža telesno dejavnih, še posebej med ženskami. Ti pozitivni trendi pa niso značilni za vse skupine prebivalcev, med njimi še posebej izpostavljamo socialno-ekonomsko ogrožene in druge prikrajšane skupine (invalidi, geografsko odmaknjeni, etnične skupine …).

Dobri sistemski ukrepi, ki tudi ekonomsko-socialno šibkejšim omogočajo ohranjati svoje zdravje, so še posebej pomembni v času ekonomske krize, saj je stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti med leti 2009 in 2013 zrasla za 3,3 %.

Kljub nekaterim pozitivnim premikom pa so nezadostni in tako imamo glede prehranjevanja in telesne dejavnosti še veliko priložnosti za izboljšanje. Zaradi obilice nezdrave ponudbe živil, ki so hkrati cenovno dostopna, in načina življenja, ki vodi v vedno večjo telesno nedejavnost oziroma sedeč življenjski slog, v Republiki Sloveniji in drugih evropskih državah kljub dosedanjim prizadevanjem narašča debelost med otroki, mladostniki in odraslimi. Med otroki se pojavlja sladkorna bolezen tipa 2, ki je bila še donedavnega značilna za odrasle, zmanjšuje pa se tudi gibalna zmogljivost med otroki in mladostniki.

Ohranjanje zdravih prehranjevalnih in gibalnih navad ter zdravega načina življenja v odraslosti predstavlja, zaradi vse hitrejšega načina življenja, poseben izziv za aktivni del populacije, ki ob službi in družini vse težje ohranja zdrav način življenja. Pri tem je pomembna tudi sprememba okolja v zadnjem desetletju, pri čemer nezdrava ponudba hrane prevladuje nad zdravo in je oglaševanje hrane z veliko vsebnostjo sladkorja, soli in maščob zelo agresivno. Velika razpoložljivost raznovrstne ponudbe hrane ob pomanjkanju časa pomeni težjo izbiro, ki zahteva dobro osveščenega potrošnika. Hiter tempo življenja in vedno več vsakodnevnega sedenja posledično vpliva na nezadostno količino vsakodnevne telesne dejavnosti.

Kot se na eni strani pojavlja problem čezmerne telesne mase in debelosti zaradi nezdravega prehranjevanja, nezadostne telesne dejavnosti in zasedenosti, je na drugi strani pogosta podhranjenost in krhkost med starejšimi odraslimi in bolniki. Ti posledično pomenita večje število hospitalizacij in obiskov drugih ustanov za starejše ter manj učinkovito zdravljenje in slabe izide zdravljenja različnih zdravstvenih težav, s tem pa povečevanje stroškov. Starajočo se populacijo je treba spodbujati in ji nuditi možnost, da ohranja svoje zdravje in ostaja zdrava in krepka tudi v starosti.

Z oblikovanjem Nacionalnega programa o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025 (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program 2015–2025), katerega pripravo je v sodelovanju z več resorji koordiniralo Ministrstvo za zdravje, želimo dobro zastavljene dejavnosti, ki so rezultat nacionalnega programa 2005–2010 in Nacionalnega programa spodbujanja telesne dejavnosti za krepitev zdravja, nadaljevati, nadgraditi ter sodelovati v skupnih prizadevanjih celotne EU v skrbi za zmanjševanje porasta debelosti in kroničnih nenalezljivih bolezni.

Vodilo pri pripravi nacionalnega programa 2015–2025 je vseživljenjski pristop, s katerim želimo v vseh življenjskih obdobjih opolnomočiti posameznika in mu s ključnimi mehanizmi olajšati odločitev in izbiro za zdravo prehranjevanje in redno telesno dejavnost. Zdrav življenjski slog, vključno z zdravim prehranjevanjem in telesno dejavnostjo za krepitev zdravja, mora biti dostopen in dosegljiv ne glede na družbeno-ekonomski status, spol ali starost, vendar pa je na vse našteto mogoče vplivati le z medsektorskim pristopom in povezanim celostnim delovanjem na različnih področjih.

Nacionalni program 2015–2025 temelji na spoštovanju pravice posameznika do zdravega življenjskega sloga, upošteva kulturno specifične načine prehranjevanja prebivalcev Republike Slovenije in možnosti za telesno dejavnost, ki jih zaradi razmeroma dobro ohranjene narave, krajinske pestrosti ter pestrih podnebnih razmer ter tradicije ponuja naša država.

Pomembna kakovost nacionalnega programa 2015–2025 je povezovanje in doseganje sinergij med že sprejetimi usmeritvami in ukrepi številnih resorjev, ki podpirajo strateške cilje nacionalnega programa, kot npr.:

–

ukrepi kmetijske politike, naravnani k povečani lokalni trajnostni oskrbi in zagotavljanju samooskrbe ter povečevanju deleža kakovostnih ekološko pridelanih živil v skladu z Uredbo o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS, št. 102/11, 18/12, 24/12, 64/12, 2/13 in 89/14),

–

ukrepi, ki jih določa Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014–2023 (Uradni list RS, št. 26/14),

–

ukrepi, usmerjeni v trajnostni razvoj in trajnostno mobilnost,

–

ukrepi, ki podpirajo socialno podjetništvo in zadružništvo,

–

ukrepi za razvoj turizma za Republiko Slovenijo kot odlično, zeleno, aktivno in zdravo destinacijo,

–

ukrepi, ki podpirajo varnost in zdravje pri delu,

–

ukrepi, ki podpirajo zdravju prijazno okolje in ohranjanje narave,

–

ukrepi za zmanjševanje administrativnih bremen javnih naročil,

–

ukrepi za aktivno in zdravo staranje.

Učinkovito usklajevanje in sodelovanje na medministrski ravni je potrebno za zagotovitev čim boljšega izkoristka vseh politik in razpoložljivih finančnih instrumentov Republike Slovenije in EU. Z namenom doseganja sinergij med sektorskimi politikami na področju zdravstva, kmetijstva, vzgoje in izobraževanja, športa, gospodarstva, okolja in drugimi ter ravnanjem ostalih deležnikov, vključno s civilno družbo in nevladnimi organizacijami ter lokalnimi skupnostmi, dokument opredeljuje naslednja prednostna področja:

–

zagotavljanje varne in zdravju koristne hrane, s poudarkom na lokalni trajnostni oskrbi in samooskrbi ter povečevanjem deleža kakovostne ekološko pridelane hrane,

–

spodbujanje telesne dejavnosti prebivalcev v vseh starostnih skupinah,

–

zagotavljanje zdravega prehranjevanja skladno s smernicami in priporočili za različne starostne skupine (še posebej v sistemu organizirane vrtčevske, šolske in študentske prehrane, bolnišnicah in domovih za starejše občane),

–

zagotavljanje dostopnosti do zdravih prehranskih izbir za socialno-ekonomsko ogrožene skupine (npr. samooskrba gospodinjstev z zelenjavo in sadjem, skupnostni oziroma urbani vrtovi, dvig zdravstvene in finančne pismenosti),

–

spodbujanje ponudbe zdravju koristnih živilskih izdelkov v sodelovanju z deležniki v živilski dejavnosti (npr. zniževanje vsebnosti sladkorja, soli in maščob v živilih),

–

spodbujanje ponudbe za zdravo izbiro v gostinstvu in turizmu v povezavi s turistično ponudbo v lokalnih okoljih s ciljem, da Republika Slovenija postane prepoznavna po odlični, zeleni, aktivni in zdravi ponudbi,

–

osveščanje potrošnikov s primernim označevanjem, predstavljanjem in trženjem živil ter z omejevanjem trženja hrane za otroke,

–

informiranje in osveščanje vseh deležnikov, vključno z javnozdravstvenimi kampanjami,

–

krepitev vloge zdravstvenega sektorja pri obvladovanju debelosti, preprečevanju podhranjenosti in spodbujanju telesne dejavnosti s ciljem zmanjševanja kroničnih bolezni,

–

izobraževanje in raziskovanje na področju prehrane in telesne dejavnosti za zdravje.

2. Ključni izzivi, vizija, namen

2.1 Ključni izzivi

2.1.1 Kronične nenalezljive bolezni in debelost

Kronične nenalezljive bolezni (v nadaljnjem besedilu: KNB), med katere prištevamo srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen tipa 2, bolezni dihal, bolezni prebavil, raka ter debelost, predstavljajo glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti v Republiki Sloveniji, saj je več kot 70 % smrti posledica najpogostejših KNB.

Kot v drugih razvitih državah se tudi v Republiki Sloveniji srečujemo s porastom čezmerne telesne mase in debelosti. Delež čezmerno hranjenih in debelih otrok in mladostnikov se je v zadnjih tridesetih letih podvojil, to povečanje je izrazitejše pri fantih, saj se je delež čezmerno težkih dečkov povečal s 13,3 % na 19,9 %, delež debelih pa se je povečal z 2,7 % na 7,5 %. Čezmerna telesna masa in debelost sta tudi pri odraslih v Republiki Sloveniji v zadnjih desetletjih naraščali. Podatki za leto 2012 kažejo, da ima v Republiki Sloveniji telesno maso, večjo od priporočene, 42 % žensk in 66,6 % moških. Pomembna je ugotovitev, da je trend naraščanja in obseg debelosti izrazitejši pri moških.

Čezmerna telesna masa in debelost sta povezani tudi s porastom števila bolnikov s sladkorno boleznijo. Sladkorna bolezen tipa 2, ki je bila še nedavno značilna predvsem za starejše, se danes pojavlja tudi pri otrocih s povečano telesno maso, pri katerih hkrati ugotavljamo tudi povišan krvni tlak in vrednosti holesterola v krvi ter zamaščenost jeter. Po ocenah ima pri nas kar 7,3 % prebivalcev sladkorno bolezen, napovedi pa predvidevajo njen porast za 3 % letno. To bo v prihodnjih letih brez ustreznega ukrepanja pomembno povečalo breme KNB in zmanjšalo delovno zmožnost že pri aktivni populaciji.

2.1.2 Energijska neuravnoteženost med presnovnimi potrebami in prehranskim vnosom

Čezmerno uživanje sladkorja je predvsem problematično med otroki in mladostniki, saj njihov vnos presega priporočila za 60 %. Večina sladkorja izvira iz sladkanih pijač, sladkih pekovskih izdelkov in sladkarij, ki se največ oglašujejo otrokom in mladostnikom. Pa tudi uživanje sladkih napitkov in pijač namesto fiziološko najprimernejše pitne vode predstavlja ne le zgolj dodatni vir energije, pač pa tveganje za razvoj presnovnih nepravilnosti. Tudi slani prigrizki kot pogosto oglaševani izdelki močno vplivajo na presežen vnos soli in transmaščob, ki pomembno presegajo dopustni vnos. Prebivalci Republike Slovenije kljub ugodnemu splošnemu trendu zmanjševanja maščob v prehrani še vedno zaužijemo preveč maščob.

Po drugi strani pa je velik izziv tudi preprečevanje podhranjenosti in doseganje prehranskih priporočil za kronične bolnike ter starejše odrasle, zlasti zagotavljanje vnosa kakovostnih beljakovin ter zagotavljanje energijskih potreb.

Hranilno in energijsko uravnoteženost prehrane in telesne dejavnosti v celotnem poteku življenja moramo zagotoviti (v vseh starostnih obdobjih) tudi skozi priporočen vnos posameznih skupin živil. Mednje sodijo sadje in zelenjava, v povprečju zaužijemo le 2/3 oziroma 1/3 priporočene vrednosti, polnozrnati žitni izdelki in ribe, bogate z omega-3 maščobnimi kislinami, ki bi jih morali uživati najmanj štirikrat toliko, kot jih v povprečju (300 g namesto sedanjih 70 g).

Za ohranjanje zdravja se odraslim priporoča vsaj 30 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti dnevno. Za doseganje večjih učinkov na zdravje in obvladovanje dejavnikov tveganja (čezmerna telesna masa, visok krvni tlak, povišane maščobe v krvi ipd.) pa je priporočljivo količino telesne dejavnosti podvojiti. Čeprav stopnja celokupne telesne dejavnosti pri odraslih Slovencih v povprečju narašča in 60 % prebivalcev doseže priporočila, opažamo izrazito neenakost med skupinami z različnim socialno-ekonomskim ozadjem. Še večji socialni razkorak je opaziti pri doseganju priporočil glede rekreativne telesne dejavnosti. Ta priporočila dosega zgolj 20 % odraslih.

Izziv pomeni tudi zagotoviti najranljivejšim skupinam dostopnost do urejenih površin za telesno dejavnost in kakovostne prehranske vire ter telesni dejavnosti prilagojeno prehrano. Še posebno skrb je treba posvetiti pritegnitvi ranljivih skupin prebivalstva v posodobljene programe krepitve zdravja v celotnem življenjskem ciklu, prednostno v času zdravega začetka življenja (za nosečnice, doječe matere, dojenčke in majhne otroke) ter v jeseni življenja (za starejšo populacijo).

Zelo pomemben izziv novega programa je tudi povečanje zavedanja o pomenu socialno-ekonomskih determinant debelosti, nezdrave prehrane in sedečega življenjskega sloga za zdravje med strokovnjaki, političnimi odločevalci, mediji in splošno javnostjo.

2.2 Vizija

V Republiki Sloveniji imajo vsi prebivalci dobre prehranjevalne in gibalne navade in dostop do zdravih izbir za prehranjevanje in telesno dejavnost, zaradi česar je višja kakovost življenja in zdravje posameznika.

2.3 Namen

Z nacionalnim programom 2015–2025 želimo izboljšati prehranske in gibalne navade prebivalcev od zgodnjega obdobja življenja do pozne starosti. S tem želimo zaustaviti in obrniti trend naraščanja telesne mase prebivalcev Republike Slovenije in vplivati na manjšo pojavnost KNB in posledično na vzdržnost zdravstvenega sistema. S predvidenimi ukrepi želimo vplivati tudi na enake možnosti za zdravje za vse prebivalce, tudi za socialno in ekonomsko ogrožene skupine, ter ugodno vplivati na bio-psiho-socialni razvoj posameznika.

Z izvajanjem nacionalnega programa 2015–2025 želimo doseči naslednje strateške cilje:

–

zmanjšati delež prebivalcev s čezmerno telesno maso in debelih;

–

zmanjšati delež prebivalcev, ki so telesno nedejavni;

–

povečati delež dojenih otrok;

–

zmanjšati delež podhranjenih in funkcionalno manj zmožnih starejših ter bolnikov;

–

povečati delež tistih, ki vsakodnevno zajtrkujejo;

–

povečati uživanje zelenjave in sadja;

–

zmanjšati vnos nasičenih maščob, sladkorja in soli;

–

zmanjšati vsebnost transmaščob v živilih.

Ovrednotenje ciljev*

Zmanjšati delež čezmerno hranjenih in debelih otrok in mladostnikov za 10 %.

Zmanjšati delež čezmerno hranjenih in debelih odraslih za 5 %.

Kazalniki

–

telesna masa in debelost pri otrocih pod 5 let

–

telesna masa in debelost pri otrocih od 6 do 9 let

–

telesna masa in debelost pri 11, 13 in 15-letnikih

–

telesna masa in debelost pri ženski/moški odrasli populaciji (indeks telesne mase ITM: 25–29,99 in več kot 30)

Zmanjšati delež prebivalcev, ki so telesno nedejavni za 10 %.

Kazalnik

–

delež prebivalcev, ki ne dosega količine celokupne telesne dejavnosti, kot jo priporoča SZO

Povečati delež izključno dojenih otrok ob 6. mesecu starosti na 20 %.

Povečati delež dojenih otrok ob ustrezni dopolnilni prehrani ob 12. mesecu starosti na 40 %.

Kazalnika

–

delež izključno dojenih otrok ob 6. mesecu

–

delež dojenih otrok ob 12. mesecu

Povečati delež prebivalcev, ki vsak dan zajtrkuje za 10 %.

Kazalnika

–

delež mladostnikov, ki vsak dan zajtrkuje

–

delež odraslih prebivalcev, ki vsak dan zajtrkuje

Povečati delež prebivalcev, ki uživajo zelenjavo vsaj enkrat na dan za 10 % in zmanjšati razliko med spoloma.

Povečati delež prebivalcev, ki uživajo sadje vsaj enkrat na dan za 5 % in zmanjšati razliko med spoloma.

Kazalnika

–

delež mladostnikov/odraslih, ki uživa zelenjavo vsaj enkrat na dan

–

delež mladostnikov/odraslih, ki uživa sadje vsaj enkrat na dan

Zmanjšati delež prebivalcev, ki pogosto uživajo sladkarije in slaščice za 15 %.

Kazalnika

–

delež mladostnikov, ki uživa sladkarije 2 do 4-krat na teden ali pogosteje

–

delež odraslih prebivalcev, ki uživa sladkarije in slaščice 1 do 3-krat na teden ali pogosteje

Zmanjšati delež prebivalcev, ki pogosto uživajo sladke pijače za 15 %.

Kazalnika

–

delež mladostnikov, ki uživa sladke pijače 2 do 4-krat na teden ali pogosteje

–

delež odraslih prebivalcev, ki uživa sladke pijače 1 do 3-krat na teden ali pogosteje

Zmanjšati vnos soli pri prebivalcih za 15 %.

Kazalnik

–

količina izločenega natrija iz 24-urnega urina pri odraslih prebivalcih (preračun na povprečni dnevni vnos v gramih)

*vsi cilji v dokumentu, kjer je to relevantno bodo spremljani ob upoštevanju vidika spolov

3. Načela za izvajanje

Pri načrtovanju in izvajanju nacionalnega programa 2015–2025 upoštevamo ta načela:

Zdravje v vseh politikah

Ob konkretnih ukrepih, izhajajoč iz nacionalnega programa 2015–2025, je poleg ukrepov v zdravstvenem sektorju treba upoštevati tudi horizontalne ukrepe drugih sektorskih politik, ki lahko posredno vplivajo na zdrave izbire in navade.

Celovitost ukrepanja

Uvajanje sistemskih rešitev, ki vključujejo specifične ukrepe za posamezne ciljne skupine prebivalstva ter hkrati posebno družbeno skrb ogroženih skupin prebivalstva vseh starosti.

Etičnost

Izvajanje nacionalnega programa 2015–2025 je v javnem interesu Republike Slovenije s porazdelitvijo socialne, moralne in okoljske odgovornosti vseh deležnikov na področju prehrane in telesne dejavnosti.

Dostopnost in dosegljivost

Zagotavljanje finančno dostopnih zdravih izbir za vse prebivalce, ne glede na njihove socialno-ekonomske, demografske in kulturne značilnosti ter posebne potrebe, upoštevajoč socialni razkorak in enakost spolov.

Partnerstvo

Krepitev sodelovanja vseh resorskih politik, nevladnih organizacij, socialnih partnerjev in zainteresirane strokovne in laične javnosti ter drugih deležnikov (npr. živilskopredelovalne industrije, gostincev, trgovcev, ponudnikov športne rekreacije) pri načrtovanju, uresničevanju in spremljanju nacionalnega programa 2015–2025.

Učinkovitost in finančna vzdržnost

Glede na omejene vire imajo prednost tisti ukrepi, za katere je dokazano, da so učinkoviti in dostopni vsem oziroma čim širšemu krogu prebivalstva, ter tisti ukrepi, ki znotraj nacionalnega programa 2015–2025 združujejo prizadevanje več resorjev.

Zmanjšanje neenakosti v zdravju

Vsi ukrepi in dejavnosti, ki izhajajo iz tega dokumenta, naj prispevajo k zmanjšanju neenakosti v zdravju kot posledica vplivanja socialnih determinant na varno in zdravo prehranjevanje in telesno dejavnost za zdravje.

Trajnostni razvoj

Glede na omejene vire imajo prednost tisti ukrepi, ki prispevajo tudi k drugim ciljem trajnostnega razvoja. Ukrepi se izvajajo skladno z načeli trajnostnega razvoja, pri izobraževalnih dejavnostih se upoštevajo Smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do douniverzitetnega izobraževanja (MIZŠ, 2007).

4. Prikaz stanja, izzivi in priporočila

4.1 Bolezni, povezane s hrano in prehrano ter nezadostno telesno dejavnostjo

KNB, med katere prištevamo srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen tipa 2, bolezni dihal, bolezni prebavil in raka ter debelost, predstavljajo glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti v Republiki Sloveniji, saj je več kot 70 % smrti posledica najpogostejših KNB (SZO, 2010b). Nastanek in razvoj teh bolezni je zelo povezan z neustrezno prehrano in telesno nedejavnostjo.

Ugotovljena sta tudi povezanost med zobnimi in ustnimi boleznimi in najpogostejšimi KNB ter vpliv ustnih in zobnih bolezni na otroško in maternalno zdravje.

Stanje na področju srčno-žilnih bolezni se pri nas izboljšuje, leta 1985 so bile te bolezni vzrok smrti pri polovici umrlih v Republiki Sloveniji, leta 2012 pa pri 37 % umrlih (podatkovni portal Nacionalnega inštituta za javno zdravje). Republika Slovenija se po pogostosti in razširjenosti sladkorne bolezni ter vzrokih zanjo ne razlikuje bistveno od držav EU. Po ocenah ima pri nas sladkorno bolezen 7,3 % prebivalcev, nacionalne napovedi pa kažejo, da se pričakuje 3-odstotni vsakoletni porast števila obolelih. Glede obolevnosti in umrljivosti za rakom spadamo med države s srednje visokimi stopnjami, stanje pa se slabša, v zadnjem desetletju se je pojavnost raka povečala za 40 % med moškimi in za 30 % med ženskami. Posebno težavo predstavljajo KNB pri mlajših starostnih skupinah, pri katerih pomembno zmanjšujejo kakovost življenja aktivne populacije in pomenijo precejšnje ekonomsko breme za državo (Hočevar Grom in drugi, 2010).

Tveganje za razvoj KNB se akumulira skozi vsa življenjska obdobja in je odvisno od bioloških, socialno-ekonomskih in drugih vplivov. Tudi neuravnotežena prehrana, ki ni prilagojena posebnim presnovnim potrebam posameznih populacijskih skupin, je pomemben dejavnik tveganja za zdravje. Kar v 38 % je tesno povezana z nastankom KNB (SZO, 2010b), primera sta današnji nezadosten vnos zelenjave pri otrocih in mladostnikih ter vnos kakovostnih beljakovin pri starejših odraslih, ki je manjši od referenčnih vrednosti za vnos hranil.

Nezadostna telesna dejavnost, ki ne dosega priporočil SZO (SZO, 2010c), oziroma sedeči življenjski slog je vedenjski dejavnik tveganja, ki ga tesno povezujemo z različnimi motnjami in predvsem z razvojem KNB. Telesna nedejavnost v svetovnem merilu povzroča 6 % bremena bolezni zaradi srčno-žilnih bolezni, 7 % bremena zaradi sladkorne bolezni tipa 2, 10 % bremena zaradi raka dojke in 10 % bremena zaradi raka na debelem črevesu. Telesna nedejavnost povzroči tudi za 9 % prezgodnjih smrti (Boutchard in drugi, 2006, Katzmarzyk in drugi, 2009). Nekatere raziskave kažejo celo, da gre 15–20 % tveganja za pojav srčno-žilnih bolezni, sladkorne bolezni tipa 2, raka na debelem črevesu, raka dojke in zlom kolka pri starejših pripisati telesni nedejavnosti. Po podatkih Evropskega urada SZO iz leta 2004 je telesna nedejavnost odgovorna za 3,5 % bremena bolezni in do 10 % vseh smrti v Evropi. Telesna nedejavnost je tudi na lestvici desetih najpogostejših dejavnikov tveganja, ki vplivajo na skupno število izgubljenih let življenja (Cavill in drugi, 2006).

Sedeč življenjski slog, čas, preživet pred različnimi zasloni, oziroma način življenja, ki vključuje zelo malo telesne dejavnosti, razporejene čez dan oziroma je ta omejena zgolj na krajše obdobje dneva, po drugi strani pa pomanjkanje zadostnega spanca pri otrocih in mladostnikih (Cappuccio in drugi, 2008, Must in Paris, 2009), sta dejavnika, ki smo jima doslej posvečali premalo pozornosti. Raziskave kažejo, da čas, ki ga preživimo sede, vpliva na splošno umrljivost, pojavnost metabolnega sindroma tudi pri otrocih (Mark in Jenssen, 2008), kot tudi na umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni. Glede na to, da čas sedenja negativno vpliva na zdravje tudi pri posameznikih, ki dosegajo priporočila za telesno dejavnost, je pomembno, da se dejavnosti poleg spodbujanja telesne dejavnosti usmerijo tudi v zmanjševanje časa sedenja (Cavill in drugi, 2006, Katzmarzyk in drugi, 2009, BHFNC, 2012). Stroka priporoča, da dejavnosti, ki jih opravljamo sede, prekinemo z vstajanjem ali še bolje z drobnimi vložki gibanja (npr. vstajanje, pretegovanje, hoja, uporaba stopnic namesto dvigala).

Čeprav stopnja celotne telesne dejavnosti pri odraslih Slovencih v povprečju narašča, opažamo izrazito neenakost med skupinami z različnim socialno-ekonomskim ozadjem. Delež odraslih, ki dosegajo priporočila za telesno dejavnost SZO (SZO, 2010c), upoštevajoč celotno telesno dejavnost, se je povečal tako pri moških kot ženskah na približno 60 %, medtem ko je delež tistih, ki dosegajo priporočila glede rekreativne telesne dejavnosti, mnogo nižji, približno 20 % (Djomba JK, 2012, Djomba JK, 2014).

Slika 1. Izgubljena leta zdravega življenja v Evropi, ki so posledica bolezni, v povezavi s prehranskimi dejavniki tveganja. *BSŽ – bolezni srca in ožilja.

&fbco;binary entityId="7c96204d-d004-4c08-bffb-faf7a91c459c" type="png"&fbcc;
Vir: Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009

Dokazano je, da lahko vzroke za nastanek KNB, ki so povezani z neustrezno prehrano, telesno nedejavnostjo in splošnim nezdravim življenjskim slogom, iščemo v socialnih in ekonomskih dejavnikih, kot so nizka stopnja izobrazbe, nizek dohodek ter s tem težja dostopnost do zdravega načina življenja. Prebivalci z višjim samoocenjenim standardom iz številnih vzrokov, vse od znanja do finančnih zmožnosti, bolje sledijo smernicam zdravega prehranjevanja ter so redno telesno dejavni in imajo manj dejavnikov tveganja ter tako bolje varujejo svoje zdravje (preglednica 1).

Preglednica 1. Najpogostejša živila in skupine živil, vključene v dnevno prehrano pri skupini prebivalcev Republike Slovenije z višjim in pri skupini z nižjim samoocenjenim socialno-ekonomskim standardom

Skupina živil	Višji vnos pri osebah z višjim materialnim standardom	Višji vnos pri osebah z nižjim materialnim standardom
Žita in žitni izdelki, škrobna živila	– kosmiči – testenine – riž	– kruh – pšenični, koruzni zdrob
Ribe, meso in mesni izdelki, jajca	– ribe, morski sadeži, ribje konzerve	– svinjina – drobovina – poltrajne in suhe salame, hrenovke – jajca
Sadje in zelenjava	– sadje in zelenjava
Mleko in mlečni izdelki	– mleko in mlečni izdelki – izdelki z manj maščob
Pijače	– sadni sok, sadni nektar – mineralna voda – voda z okusom	– čaj – kava – sok iz sadnega sirupa – alkoholne pijače
Maščobe in maščobna živila	– olivno olje – maslo	– margarina – svinjska mast – ocvirki – majoneza
Sladkor, sladila in sladice	– med – sadno-žitne rezine	– sladkor – marmelada – sladka peciva – bomboni

Vir: Gabrijelčič Blenkuš in drugi 2009, 173–4

Vse bolezni, ki so povezane s hrano, neustrezno prehrano in telesno nedejavnostjo, je smiselno preprečiti zaradi socialne in ekonomske obremenitve družbe in posameznika. Še več, zdrava prehrana in telesna dejavnost po drugi strani tudi krepita zdravje posameznika, da lahko v celoti izkoristi svoje zmožnosti in prispeva k razvoju družbe.

Izračuni SZO so pokazali, da bi zmanjšanje uporabe tobaka in škodljive rabe alkohola, zmanjšanje uživanja nezdrave prehrane in povečanje telesne dejavnosti lahko preprečilo do 80 % vseh srčno-žilnih bolezni, možganske kapi in primerov sladkorne bolezni ter več kot 40 % raka (SZO, 2010). Dejavnost države na področju zdravega življenjskega sloga, vključno z nacionalnim programom 2015–2025, je zato več kot upravičena.

4.1.1 Telesna masa in debelost

Kot v drugih razvitih državah se tudi v Republiki Sloveniji srečujemo s porastom čezmerne telesne mase in debelosti. Delež čezmerno hranjenih in debelih otrok in mladostnikov se je v zadnjih tridesetih letih podvojil. Povečanje je izrazitejše pri fantih, saj se je delež dečkov s čezmerno telesno maso povečal s 13,3 % na 19,9 %, delež debelih pa se je povečal z 2,7 % na 7,5 %. Rast deleža čezmerno težkih in debelih otrok in mladine med 6. in 19. letom starosti se je po podatkih Fakultete za šport v Ljubljani pri fantih začela zaustavljati leta 2010, pri dekletih pa leta 2011 (Starc G., 2014). Podobne rezultate v trendih prevalence čezmerne telesne mase in debelosti opisujejo tudi na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, saj pri petletnikih v obdobju 2001–2009 ugotavljajo zaustavitev naraščanja čezmerne telesne mase in debelosti in prvič tudi negativni trend hiperholesterolemije, kar je še posebej pomembno ob dejstvu, da je več kot tri četrtine fantov in deklet, ki so bili čezmerno prehranjeni v starosti 18 let, takšnih že v prvem razredu osnovne sole (Starc in Strel, 2011). Zaustavitev trenda naraščanja čezmerne telesne mase in debelosti v mlajših starostnih skupinah v Republiki Sloveniji je zaznala tudi akcijska skupina SZO COSI (SZO, 2014).

Obe slovenski raziskovalni skupini pripisujeta zaznane spremembe možnemu vplivu implementacije nacionalnega programa 2005–2010 v vrtcih in šolah (Starc, 2014, Sedej in drugi, 2014), obenem pa tudi programu Zdrav življenjski slog v šolah (Starc, 2014).

V Republiki Sloveniji smo priča precej velikim regijskim razlikam v deležu čezmerno prehranjenih otrok in mladostnikov. Posebno skrb zbujata zasavska in pomurska regija; v Zasavju delež čezmerno prehranjenih med fanti celo presega tretjino celotne populacije. Vzroki za takšno stanje so slabo raziskani, zelo verjetno so povezani z ekonomsko deprivilegiranostjo, izobrazbeno strukturo in tudi z okoljsko deprivilegiranostjo celotnega okolja (Starc, 2014).

Čezmerna telesna masa in debelost sta tudi pri odraslih v Republiki Sloveniji v zadnjih desetletjih naraščali. Podatki za leto 2012 kažejo, da ima v Republiki Sloveniji telesno maso, večjo od priporočene, 42 % žensk in 66,6 % moških (slika 2).

Slika 2. Odstotek prebivalcev s priporočeno in preseženo telesno maso

&fbco;binary entityId="86d89e5b-eb52-4992-af31-91f9362ae22a" type="png"&fbcc;

Pomembna je ugotovitev, da je trend naraščanja in obseg debelosti izrazitejši pri moških, pri obeh spolih in v vseh starostnih skupinah pa je vezan tudi na nižji socialno-ekonomski status in izobrazbo (Gabrijelčič Blenkuš in drugi 2009, Buzeti in drugi 2011, slika 3). Pri starejših in pri moških (Hlastan Ribič in drugi 2012) se povečuje zlasti delež debelih.

Slika 3. Delež čezmerno hranjenih in debelih odraslih glede na socialno-ekonomski položaj, Republika Slovenija, primerjava 1997 in 2007.

&fbco;binary entityId="88c36a69-5d31-4f8f-b54e-f7f3fed8d81c" type="png"&fbcc;

Opomba: Čezmerno prehranjene in debele osebe so tiste, ki imajo indeks telesne mase večji od 25. Osebe so se same razvrstile v skupine glede na socialno-ekonomski položaj.

Vir: Koch 1997, Gabrijelčič in drugi 2009, Buzeti in drugi 2011.

Čezmerna telesna masa in debelost sta povezani tudi s porastom števila bolnikov s sladkorno boleznijo. Sladkorna bolezen tipa 2, ki je bila še nedavno značilna predvsem za starejše, se danes pojavlja tudi pri otrocih s povečano telesno maso, pri katerih hkrati ugotavljamo tudi povišan krvni tlak in vrednosti holesterola v krvi ter zamaščenost jeter. To bo v prihodnjih letih brez ustreznega ukrepanja pomembno povečalo breme KNB in zmanjšalo delovno zmožnost že pri aktivni populaciji.

Promocijski in preventivni ukrepi glede prehrane in telesne dejavnosti so ključni za preprečevanje debelosti in varovanje pred KNB v zdravi populaciji. Pri kroničnih bolnikih skladno s spoznanji paradoksa debelosti telesno maso ocenjujemo z drugimi merili in zmanjševanje čezmerne telesne mase lahko neugodno vpliva na zdravljenje KNB (Lainščak in drugi, 2012). Zato so priporočila za prehrano in telesno dejavnost v tej skupini nekoliko drugačna.

4.2 Prehranski izzivi

Uživanje energijsko redke hrane, ustrezna hranilna sestava dnevnega obroka, pestre kombinacije primernih živil v obrokih in uživanje priporočenih dnevnih obrokov, ki so usklajeni s fiziološkimi potrebami organizma, so prehranski varovalni dejavniki zdravja (SZO, 2003). Omenjene usmeritve država lahko zagotavlja z različnimi ukrepi znotraj nacionalnega programa 2015–2025.

Pestra ponudba kakovostne in varne hrane, ki je dostopna vsem populacijskim skupinam ne glede na njihov socialni in ekonomski položaj, je temelj zdravih življenjskih navad. Pri prizadevanjih prehranske politike za povečano ponudbo zdravju koristne hrane ima pomembno vlogo partnerstvo s pridelovalci hrane, živilskopredelovalno industrijo, trgovino in gostinskimi oziroma javnimi ponudniki prehrane (SZO, 2004).

Za hranilno in energijsko uravnoteženo prehrano moramo zagotoviti tudi priporočen vnos posameznih skupin živil, ki ga opredeljujejo splošna priporočila za zdravo prehranjevanje, utemeljena na prehranskem vzorcu. Ta so osnovana na priporočilih SZO (SZO, 2000) in so prilagojena vzorcem prehranjevanja v našem prostoru. Temeljijo na preprosto razumljivih 12 konkretnih priporočilih, ki vodijo do zdravega prehranjevanja: bodisi o pripravi hrane, uživanju zadostne količine tekočine, številu in pogostosti obrokov bodisi o primernih količinah nekaterih skupin živil, ki jih Slovenci zaužijemo v premajhnih, druge pa v prevelikih količinah.

V nadaljevanju so izpostavljena ključna hranila in skupine živil, na katere želimo vplivati z nacionalnim programom 2015–2025 prek usklajenih ukrepov.

4.2.1 Sol

Povprečni vnos soli v Republiki Sloveniji znaša približno 12 gramov na dan na prebivalca, vendar se zelo razlikuje med posamezniki. Sprejeti akcijski načrt za zmanjševanje uživanja soli za obdobje 2010–2020, opiraje se na Zaključke Sveta za zmanjševanje vnosa soli v populaciji (Council conclusions on action to reduce population salt intake for better health) (2010), priporoča postopno zmanjšanje vnosa soli do še sprejemljive vrednosti 5 gramov na dan (Hlastan Ribič in drugi, 2010). Potrebe posameznika po vnosu soli so odvisne tudi od telesne dejavnosti, temperature okolja in zaužite tekočine. Po ocenah skoraj tri četrtine soli izhaja iz predelanih živil in predpripravljenih obrokov (kupljena gotova živila). K zmanjševanju vnosa soli med prebivalci pomembno prispeva osveščanje o tveganjih čezmernega vnosa soli, ki je usmerjeno k dodajanju soli med pripravo hrane doma, k razumevanju označevanja vsebnosti soli na izdelkih, k ponudnikom prehrane in k proizvajalcem prehrambnih izdelkov. Prebivalce je treba poučiti tudi o stanju, kdaj so potrebe po soli povečane, kot je to na primer pri povečani telesni dejavnosti. Ob splošnem zniževanju soli v prehrani prebivalcev je treba zagotavljati tudi primerno preskrbljenost z jodom. Zadostna preskrbljenost z jodom je ključnega pomena za zdravje ljudi, saj sta tako prenizek kot tudi previsok vnos povezana z različnimi boleznimi ščitnice. Jodiranje soli, ki ga izvaja Republika Slovenija od leta 1953, je eden od načinov za zagotavljanje ustreznega vnosa joda (Zaletel in drugi, 2011), vendar je treba vnos joda in jodiranje soli v Republiki Sloveniji še naprej pozorno spremljati.

4.2.2 Sladkor

Prebivalci nosijo odgovornost za lastno zdravje, vendar so danes izpostavljeni okolju, ki izkorišča prirojeno nagnjenost k uživanju sladkih živil. Pretirano uživanje sladkorja je predvsem problematično med otroki in mladostniki, saj pomembno prispeva k razvoju debelosti, sladkorne bolezni tipa 2, kariesa in srčno-žilnih bolezni (Agostini in drugi, 2011). Vnos enostavnih sladkorjev med našimi mladostniki za 60 % presega priporočila. Večina sladkorja izvira iz pijač, sladkih pekovskih izdelkov in sladkarij, ki povzročijo neželen hiter dvig sladkorja v krvi, vendar le kratkotrajno zmanjšajo občutek lakote. Pijače s sladkorjem, ki so hranilno revne, pomembno prispevajo k skupnemu energijskemu vnosu in med mladostniki predstavljajo skoraj polovico vseh dnevno zaužitih tekočin (Kobe in drugi, 2012). Obenem so živila z visoko vsebnostjo sladkorjev skupina, ki se največ oglašuje otrokom in mladostnikom (Šinkovec in Gabrijelčič, 2010). Hkrati je treba ciljne skupine izobraziti, kdaj je uživanje sladkorja primerno.

4.2.3 Maščobe in maščobna živila

Zaradi naraščanja srčno-žilnih bolezni ter debelosti prehrano spremljamo tudi z vidika sprememb v količinskem uživanju skupnih maščob in z vidika uravnoteženega uživanja posameznih vrst maščob. Prebivalci Republike Slovenije kljub ugodnemu splošnemu trendu zmanjševanja maščob v prehrani še vedno zaužijejo preveč maščob. Nekoliko se je izboljšala sestava zaužitih maščob, saj se je povečal delež zaužitih rastlinskih maščob na račun zmanjšanega uživanja živalskih maščob (Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009, slika 4 in slika 5). Ta uspeh lahko pripišemo dejavnosti prehranske politike v preteklem obdobju (MZ, 2005).

&fbco;binary entityId="28b4e8a8-421c-4532-b5ba-ec8c6f9f4b7b" type="png"&fbcc;
Vir: Koch 1997, Gabrijelčič Blenkuš in drugi 2009

Mleko, mlečni izdelki, meso in mesni izdelki so pomemben vir različnih hranil, hkrati pa so lahko tudi največji vir skupnih in nasičenih maščob v naši prehrani. Če bi v teh skupinah izdelke nadomeščali z izdelki z nižjo vsebnostjo maščob in maščobe uporabljali zmerno, bi vnos skupnih maščob in delež nezaželenih nasičenih maščob lažje zmanjšali na priporočene vrednosti. Ugodno bi na razmerje maščob vplivalo tudi povečano uživanje rib in različnih vrst rastlinskega olja, smiselna zamenjava živalskih maščob z rastlinskimi ter uporaba postopkov priprave, ki izključujejo cvrtje in uporabo trdne margarine.

4.2.4 Beljakovine in beljakovinska živila

Zadosten vnos kakovostnih beljakovinskih virov je pomemben pri vseh populacijskih skupinah za razvoj in vzdrževanje funkcionalne telesne mase, predvsem mišično-skeletnega sistema. Še posebej je vnos priporočenih količin beljakovin pomemben za ogrožene populacijske skupine, to je nosečnice, otroke in mladostnike ter starejše odrasle, pa tudi pri telesno dejavnih. Vrednosti za vnos beljakovin v prehrani bolnikov in starejših odraslih so višje kot v priporočilih za zdravo splošno populacijo (1,0–1,2 g/kg telesne mase, lahko tudi več) (Bauer in drugi, 2013). Ribe so pomemben vir hranljivih snovi, kot so beljakovine, vitamin B12, selen in jod. Ribe so tudi pomemben vir koristnih maščob. Mastne ribe (npr. sardele in skuše) so najpomembnejši vir omega-3 maščobnih kislin in vitamina D ter so pomemben varovalni dejavnik pred boleznimi srca in ožilja (SZO, 2003). Poraba rib se v zadnjih letih pri nas ni kaj dosti spremenila. Zaužijemo premalo rib, v povprečju le okoli 70 gramov tedensko glede na priporočilo, ki znaša 300 gramov tedensko v dveh porcijah. Vsaj enkrat tedensko ribe uživa le dobra tretjina prebivalcev. Z vidika ustreznejše sestave zaužitih maščob bi bilo smiselno mastno meso in mesne izdelke nadomestiti z ribami do dvakrat tedensko.

4.2.5 Zelenjava in sadje

Zelenjava in sadje so živila, ki vsebujejo veliko vlaknin, vitaminov in antioksidantov. Če jih ustrezno kombiniramo, dosežemo boljše učinke na zdravje. SZO priporoča vključenost zelenjave v najmanj treh dnevnih obrokih ter vključenost sadja v najmanj dveh. Za odrasle je priporočeni dnevni vnos od 450 do 650 gramov sadja in zelenjave (SZO, 2003, SZO, 2007). Uživanje sadja se je v Republiki Sloveniji v zadnjih letih povečalo in dosega spodnjo mejo priporočil ter znaša po ocenah povprečno 250 gramov dnevno, medtem ko velika večina prebivalcev še vedno ne uživa dovolj zelenjave, ocenjeni povprečni dnevni vnos je 155 gramov (Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009). Glede na oceno dnevno zaužitih količin zelenjave bi bilo treba vnos podvojiti. Zaradi bližine pridelave in krajšega skladiščenja ter s tem povezano možnostjo obiranja sadja in zelenjave v optimalni zrelosti in s tem višje biološke vrednosti dajemo prednost izbiri sezonskega sadja in zelenjave iz lokalnega okolja.

4.2.6 Polnozrnati izdelki

Polnozrnati kruh, polnozrnati žitni izdelki in kaše imajo precej višjo vsebnost vlaknin ter hranljivih snovi, kot jih imajo izdelki iz bele moke (npr. bel kruh in pecivo). Kruh iz polnozrnate moke uživa občasno 27 % prebivalcev, kar 31 % pa ga sploh ne uživa (Gabrijelčič Blenekuš in drugi, 2009). Ta odstotek je treba v prihodnje bistveno povečati, saj je zadostno uživanje vlaknin varovalni dejavnik pred KNB, še posebej rakom debelega črevesja.

4.2.7 Ritem prehranjevanja

Dnevno naj bi zaužili tri do pet obrokov, vendar le približno 40 % odraslih prebivalcev uživa vsaj tri, slaba petina pa le en obrok dnevno. Pomembno vlogo ima zajtrk, saj nam da energijo za začetek dneva. Čeprav se je navada zajtrkovanja v zadnjem desetletju izboljšala, odrasli še vedno najpogosteje opuščajo zajtrk (četrtina moških in petina žensk). Navada zajtrkovanja se nekoliko izboljšuje tudi med mladostniki, kljub temu pa jih redno vsak dan zajtrkuje nekaj manj kot 40 % (Gabrijelčič Blenekuš in drugi, 2009).

Med zaposlenimi prebivalci je še nekoliko nižji delež prebivalcev, ki vsakodnevno uživa vse tri obroke. Ker si vse več ljudi zagotavlja obroke med delovnim časom zunaj doma, bo treba več pozornosti nameniti tudi kakovosti ponudbe v obratih javne prehrane.

4.2.8 Dojenje

Dojenje je naraven in optimalen način hranjenja dojenčka, saj mu zagotavlja vsa hranila, potrebna za rast in razvoj. Leta 2010 je ob odpustu iz porodnišnice izključno ali delno dojilo 97,2 % mater, po odpustu iz porodnišnice pa dojenje razmeroma hitro upade. Do tretjega meseca dojenčkove starosti se hrani izključno z mlečnimi nadomestki že skoraj tretjina vseh dojenčkov.

Zelo dober rezultat, ki ga pripisujemo dobro urejeni zakonodaji glede porodniškega dopusta in dopusta za nego in vzgojo otroka ter zakonodaji o delovnih razmerjih, ter uspehom pobud »Novorojencu prijazna porodnišnica« in »Dojenju prijazna ustanova« dosegamo zelo dober rezultat v evropskem merilu pri deležu mater, ki dojijo ob šestem in ob dvanajstem mesecu otrokove starosti – do šestega meseca dojita dve tretjini mamic, po dvanajstem mesecu pa še vedno doji četrtina mamic. Kljub temu se do tretjega meseca dojenčkove starosti hrani izključno z mlečnimi nadomestki že skoraj tretjina vseh dojenčkov. Delež nedojenih otrok je višji pri mamicah, ki imajo nižji socialno-ekonomski status in nižjo stopnjo izobrazbe, prav tako značilno dlje dojijo mamice z več otroki kot mamice prvorodke (pilotska raziskava HRAST, podatki NIJZ, 2014).

4.3 Izzivi glede telesne dejavnosti

Zaradi sprememb v življenjskem slogu ljudi, ki so podrobneje opredeljene v podpoglavju 5.6, so za razvoj ustreznih ukrepov za povečevanje telesne dejavnosti prebivalstva pomembna nacionalno prilagojena priporočila (Bratina in drugi, 2011) in strategije za povečanje telesne dejavnosti različnih ciljnih skupin prebivalcev na podlagi ažurnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih spoznanj. Nacionalna študija z neposredno metodo merjenja telesne dejavnosti pri otrocih (Jurak in drugi, 2014) je pokazala, da naši otroci v veliki meri dosegajo priporočila SZO (2010) po zmerni do visoki telesni dejavnosti, kljub temu pa beležimo pomembne negativne medgeneracijske spremembe v njihovi telesni pripravljenosti (Strel in drugi, 2003). Vsakdanjik ljudi namreč obsega vse manj telesnega napora (več v podpoglavju 5.6), kar pomembno znižuje celotno porabo energije v primerjavi s predhodnimi generacijami. Za ohranjanje zdravja je potrebna vsakodnevna zmerna telesna dejavnost, ki pomembno zmanjšuje ogroženost za nastanek in napredovanje kroničnih bolezni. Za doseganje boljših učinkov na zdravje in obvladovanje dejavnikov tveganja (čezmerna telesna masa, visok krvni tlak, povišane maščobe v krvi ipd.) je treba še povečati količino in kakovost telesne dejavnosti (Warburton in drugi, 2006), zmanjšati čas, preživet pred zaslonom (Mark in Janssen, 2008), in imeti dovolj kakovostnega spanca (Cappuccio in drugi, 2008, Must in Parisi, 2009). Redna, kakovostno strukturirana in ustrezno intenzivna telesna vadba, katere osnovni namen je izključno izboljšanje telesnega fitnesa (telesne pripravljenosti in dobrega počutja), se kaže v izboljšanju telesne zgradbe, večji aerobni zmogljivosti in boljši motoriki (npr. večji mišični moči posameznih mišičnih skupin, večji gibljivosti, boljšem ravnotežju, boljšem nadzoru gibanja).

Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014–2023 opredeljuje izhodišča za ustrezno umeščanje športa v druge strategije in politike z namenom vzajemnega delovanja za skupni javni interes. Tako ima nacionalni program 2015–2025 kar nekaj skupnih ciljev in ukrepov, predvsem na področju telesne dejavnosti v vzgojno-izobraževalnem in delovnem okolju ter prostočasne in rekreativne telesne dejavnosti za različne ciljne skupine prebivalcev.

Telesna dejavnost je opredeljena kot kakršna koli sila, izvedena s strani skeletnih mišic, ki se konča s porabo energije nad ravnjo mirovanja (Cavill in drugi, 2006, SZO, 2007). Je gibanje v vsakodnevnem življenju, ki vključuje delo, rekreacijo, dejavnost v prostem času, telesno vadbo in športno dejavnost. Šport in telesna vadba sta namenski telesni dejavnosti, ki sta strukturirani in namenjeni izboljšanju telesne pripravljenosti. Šport po navadi vključuje tudi neko obliko tekmovanja, medtem ko je telesna vadba običajno namenjena izboljšanju zdravja in splošnega počutja in ne vključuje tekmovalnega vidika. V povezavi z zdravjem pogosto uporabljamo izraz telesna dejavnost za krepitev zdravja (angl. Health Enhancing Physical Activity ali skrajšano HEPA). Opredeljen je kot vsaka oblika telesne dejavnosti, ki koristi zdravju in funkcionalni sposobnosti brez nepotrebne škode ali tveganja. To pomeni, da je učinkovitost in korist telesne dejavnosti odvisna od lastnosti in potreb vsakega posameznika. Dejaven življenjski slog je način življenja, ki povezuje telesno dejavnost z rednimi vsakodnevnimi opravili. Cilj, za katerega bi si morali prizadevati, je vsaj 30-minutna dnevna telesna dejavnost.

Stopnji telesne dejavnosti mora ustrezati tudi energijski in hranilni vnos, saj le tako lahko razvijamo in vzdržujemo optimalno funkcijo telesa. Vendar kot kažejo podatki, je energijski vnos v splošni populaciji, ki ni zadosti telesno dejavna, pri nas previsok. Skrb vzbujajoče je, da je ob tem nezadostna telesna dejavnost v visokem deležu prisotna zlasti v mlajših starostnih skupinah. Ustrezno telesno dejavnost in primerno prehrano je treba spodbujati tudi pri ogroženih populacijskih skupinah, kot so starostniki in bolniki, pri katerih to predstavlja terapevtsko orodje.

Delež redno telesno dejavnih mladostnikov pri nas je nizek in z njihovo starostjo še upada, zlasti z vstopom v adolescenco (Zurc, 2011). Tudi opravičevanje otrok od pouka športne vzgoje (Jurak in Kovač, 2011), ki na sistemski ravni uvaja telesno dejavnost v šolski prostor, je izziv, ki mu bo treba posvetiti več pozornosti. Na podlagi podatkov samoporočanja mladih je vsak dan dovolj telesno dejavnih 25,5 % fantov in le 14,9 % deklet. Še posebej skrb vzbujajoči so podatki za dekleta, ki so telesno nedejavna v značilno višjem deležu kot fantje. Podatki kažejo, da so bolj telesno dejavni tisti mladi, ki imajo več prijateljev, kar kaže, da telesna dejavnost lahko pripomore k večjemu socialnemu omrežju in s tem posredno, pa tudi zaradi številnih drugih ugodnih vplivov, lahko pripomore tudi k boljšemu duševnemu zdravju. (Jeriček Klanšček in drugi, 2011).

Posebej skrb vzbujajoče je, da se neustrezna prehranjenost otrok in mladine kaže tudi na njihovi gibalni učinkovitosti (Strel in drugi, 2011). Povečevanje indeksa telesne mase navadno vodi v slabšanje gibalne učinkovitosti (slika 6), saj povečana telesna masa pomeni dodatno breme, ki ga morajo premagovati otroci in mladostniki. Zmanjšana gibalna učinkovitost zaradi debelosti ne pomeni le zmanjšane kakovosti življenja in zdravja posameznika, ampak pomeni tudi morebitno zmanjšano delazmožnost v odrasli dobi, kar je pomembno za splošno učinkovitost in razvojno zmožnost družbe. Podatki kažejo, da so gibalno učinkovitejši mladostniki tudi akademsko uspešnejši (Starc, 2014).

Slika 6. Gibalna učinkovitost otrok in mladostnikov (merjena z vrednostjo XT) glede na njihov prehranski status v šolskem letu 2010/2011; (vrednost XT = 50 pomeni mejo med gibalno učinkovitimi in neučinkovitimi posamezniki)

&fbco;binary entityId="6023e994-318e-4ae9-8815-5385ab5b925d" type="png"&fbcc;
Vir: Strel J, Starc G, Kovač M. Fakulteta za šport 2011

Po podatkih longitudinalne raziskave o športno-rekreativni dejavnosti Slovencev (Sila, 2010) se pri odrasli populaciji v zadnjih desetletjih telesna dejavnost sicer izboljšuje; narašča delež tistih, ki so redno telesno dejavni, in pada delež tistih, ki so nedejavni (slika 7).

Slika 7. Primerjava odstotka športno dejavnih in nedejavnih med letoma 1973 in 2008

&fbco;binary entityId="c376d92d-d4f3-4040-bc6b-f81e9cd8e92e" type="png"&fbcc;
Vir: Sila 2010

Telesna dejavnost upade posebej po 65. letu starosti, kar dve tretjini starejših ni telesno dejavnih. Delež telesno nedejavnih je največji (dobra polovica) med tistimi z najnižjo izobrazbo, medtem ko je v skupini najvišje izobraženih delež telesno nedejavnih najnižji (slaba petina). Podoben trend kažejo tudi novejši podatki raziskave Zdravje in vedenjski slog prebivalcev Republike Slovenije – delež odraslih, ki dosegajo priporočila za telesno dejavnost SZO, se je od leta 2001 do 2012 značilno povečal. Leta 2012 je delež zadostno telesno dejavnih znašal skoraj 60 %. Pri ženskah se je delež povečal za 13 %, pri moških pa za skoraj 5 %. Glede na starost je največji napredek viden v najmlajši starostni skupini (25–39 let), najmanjši pa v najstarejši (55–64 let), kljub temu pa starejše starostne skupine ostajajo bolj telesno dejavne. Izrazito povečanje deleža je vidno pri pripadnikih višjih družbenih slojev (skoraj 25 %), manjše pa pri pripadnikih srednjega sloja (12 %). Porazdelitev glede na geografska območja se je popolnoma spremenila: leta 2001 je bil najvišji delež v vzhodni Sloveniji, najnižji pa v osrednji Sloveniji. Leta 2012 je delež najvišji v zahodni, najnižji pa v vzhodni Sloveniji (slika 8). Rezultati različnih raziskav o telesni dejavnosti se razlikujejo zaradi razlik v uporabljeni metodologiji. V splošnem lahko trdimo, da se delež zadostno telesno dejavnih Slovencev povečuje, spremembe pa so zelo vezane na socialno-ekonomske dejavnike.

Slika 8: Odstotek odraslih prebivalcev Republike Slovenije, ki dosegajo zadostno količino telesne dejavnosti po priporočilih SZO, 2001–2012

&fbco;binary entityId="af35faf5-09cd-43dc-b4cc-6c295d736ac2" type="png"&fbcc;
Vir: Djomba JK, 2013

4.4 Priporočila za prehrano in telesno dejavnost

Ključna za ohranjanje telesne mase je energijska uravnoteženost med vnosom živil ter porabo, kar je izhodišče za eno od dvanajstih priporočil za zdravo prehranjevanje. Enajst prehranskih priporočil se zaključuje s pomembnim dvanajstim priporočilom o telesni dejavnosti, saj z redno telesno dejavnostjo poleg ohranjanja primerne mase vplivamo tudi na ohranjanje in izboljšanje zdravja ter zmanjšujemo možnosti za nastanek KNB. Povečana telesna masa in debelost sta namreč posledica neuravnoteženosti med energijskim vnosom in porabo.

4.4.1 Zdrava prehrana za krepitev zdravja

Priporočila za zdravo prehranjevanje so osnovana na priporočilih SZO (SZO, 2000) in so prilagojena vzorcem prehranjevanja v našem prostoru. Temeljijo na preprosto razumljivih dvanajstih konkretnih priporočilih:

1.

V jedi uživajte in jejte redno. Izbirajte pestro hrano, ki naj vsebuje več rastlinskega kot živalskega izvora.

2.

Izbirajte živila iz polnovrednih žit in žitnih izdelkov.

3.

Večkrat dnevno jejte raznoliko zelenjavo in sadje.

Izbirajte lokalno pridelano in svežo zelenjavo ter sadje.

4.

Nadzorujte količino zaužite maščobe in nadomestite večino nasičenih maščob (živalskih maščob) z nenasičenimi in nerafiniranimi vrstami olja.

5.

Nadomestite mastno meso in mastne mesne izdelke s stročnicami, ribami, perutnino ali pustim mesom.

6.

Dnevno uživajte priporočene količine manj mastnega mleka in manj mastnih mlečnih izdelkov.

7.

Jejte manj slano hrano.

8.

Omejite uživanje sladkih živil in pijač.

9.

Zaužijte dovolj tekočine.

10.

Omejite uživanje alkohola.

11.

Hrano pripravljajte zdravo in higiensko.

12.

Bodite telesno dejavni, in sicer toliko, da bo telesna masa primerna.

4.4.2 Telesna dejavnost za krepitev zdravja

Priporočila telesne dejavnosti za zdravje SZO navajajo obseg in intenzivnost telesne dejavnosti za ohranjanje oziroma izboljšanje zdravja. V splošnem zdravim odraslim, ki želijo ohraniti svoje zdravje, SZO priporoča vsaj 30 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti na dan. Za doseganje dodatnih in boljših učinkov na zdravje in obvladovanje dejavnikov tveganja (čezmerna telesna masa, visok krvni tlak, povišane maščobe v krvi ipd.) je priporočljivo količino telesne dejavnosti podvojiti. Natančna priporočila za posamezne starostne skupine prikazuje preglednica 2.

Preglednica 2: Priporočen obseg in intenzivnost telesne dejavnosti za krepitev zdravja za posamezne starostne skupine

	OHRANJANJE ZDRAVJA	IZBOLJŠANJE ZDRAVJA
Otroci in mladostniki (5 do 17 let)	– Dnevno vsaj 60 minut zmerne do zelo intenzivne telesne dejavnosti. – Večina telesne dejavnosti naj bo aerobne. – Zelo intenzivna telesna dejavnost, vključno z vajami za krepitev mišic in kosti, naj bo vključena vsaj trikrat tedensko.	– Več kot 60 minut.
Odrasli (18 do 64 let)	– Vsaj 150 minut (2,5 ure) zmerno intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali vsaj 75 minut zelo intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali ustrezna kombinacija obeh intenzivnosti. – Aerobna (vsaj zmerno intenzivna) telesna dejavnost naj se izvaja vsaj 10 minut v enem kosu. – Vaje za krepitev večjih mišičnih skupin naj se izvajajo vsaj dva dni v tednu.	– Vsaj 300 minut (5 ur) zmerno intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali vsaj 150 minut (2,5 ure) zelo intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali ustrezna kombinacija obeh intenzivnosti.
Starejši (65 let ali več)	– Vsaj 150 minut (2,5 ure) zmerno intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali vsaj 75 minut zelo intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali ustrezna kombinacija obeh intenzivnosti. – Aerobna (vsaj zmerno intenzivna) telesna dejavnost naj se izvaja neprekinjeno vsaj 10 minut. – Osebe s slabšo gibljivostjo naj izvajajo vaje za ravnotežje in preprečevanje padcev vsaj tri dni v tednu. – Vaje za krepitev večjih mišičnih skupin naj se izvajajo vsaj dva dni v tednu. – Osebe, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo dosegati priporočil, naj bodo telesno dejavne skladno s svojimi zmožnostmi in zdravstvenim stanjem.	– Vsaj 300 minut (5 ur) zmerno intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali vsaj 150 minut (2,5 ure) zelo intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali ustrezna kombinacija obeh intenzivnosti.

Vir: SZO, 2010c.

Telesna dejavnost prispeva k preprečevanju pojava številnih KNB oziroma preprečuje ali omili zaplete pri že prisotnih boleznih, prispeva pa tudi k zmanjšanju tveganja za prezgodnjo smrt (Bouchard in drugi, 2006, Cavill in drugi, 2006, SZO, 2007c). Povečanje količine telesne dejavnosti se pogosto povezuje z zmanjševanjem čezmerne telesne mase in povečanjem telesne pripravljenosti. Vendar tudi brez izgube telesne mase telesna dejavnost izboljša homeostazo krvnega sladkorja, krvne maščobe, trebušno debelost in krvni tlak. Pomemben vpliv ima na pojav oziroma zaviranje razvoja osteoporoze in sarkopenije, zato je poleg količine telesne dejavnosti in vrste intenzivnosti pomembno tudi razmerje med vajami moči, s katerimi preprečujemo osteoporozo, ter aerobnimi dejavnostmi. Prav tako ima pozitivno vlogo pri zmanjševanju vrednosti serumskega holesterola in krvnega tlaka ter pojavnosti metabolnega sindroma (Mark in Janssen, 2008).

Leta 2012 je Nacionalni center britanske fundacije za srce (British Heart Foundation National Centre-BHFNC) objavil dopolnjeno različico publikacije o dokazih vpliva na zdravje, povezanih s sedečim vedenjem (Sedentary Behaviour – evidence briefing). Priporočila za zmanjšanje časa sedenja oziroma za izboljšanje sedečega načina življenja v evropskem prostoru (še) ne obstajajo. Avstralija je prva, ki je leta 2014 izdala smernice za zmanjševanje časa sedenja oziroma za izboljšanje sedečega načina življenja za različne starostne skupine. Stroka priporoča, da se čas, ki ga preživimo sede, zmanjša na najmanjšo možno mero in da se čas sedenja čim pogosteje prekine. Glede na to, da čas sedenja negativno vpliva na zdravje tudi pri posameznikih, ki dosegajo priporočila za telesno dejavnost, je pomembno, da se dejavnosti poleg spodbujanja telesne dejavnosti usmerijo tudi v zmanjševanje časa sedenja.

4.5 Vseživljenjski pristop

Zdravo in varno prehranjevanje ter zadostna telesna dejavnost sta pomembna dejavnika v vseh življenjskih obdobjih in omogočata vzdrževanje normalne telesne mase.

V okviru nacionalnega programa 2005–2010 so bile za različna starostna obdobja prebivalcev izdelane smernice zdravega prehranjevanja. Temeljijo na uravnoteženi in varovalni prehrani ter priporočenem režimu uživanja obrokov, kar med odraščanjem zagotavlja optimalno rast in razvoj, na splošno izboljšuje počutje in delovno storilnost, dolgoročno pa predvsem krepi zdravje in prispeva k zdravemu staranju (Bratanič in drugi, 2010, Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2005, Pokorn in drugi, 2008, Gabrijelčič Blenkuš in Stanojević Jerković, 2010).

Pretekla strateška dokumenta, vezana na prehrano in telesno dejavnost za krepitev zdravja, sta vsebovala priporočila in smernice za telesno dejavnost, vezano na odraslo populacijo. Pri ciljnih skupinah, kot so otroci in mladostniki, starejši odrasli in nosečnice, se je treba nasloniti na mednarodne smernice in priporočila in tudi na smernice strokovnjakov Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. To se nanaša predvsem na Slovenske smernice za telesno udejstvovanje otrok in mladostnikov v starostni skupini od 2 do 18 let (Bratina in drugi, 2011).

Zadostna telesna dejavnost pozitivno učinkuje na zdravje človeka in krepi telesno in duševno zdravje posameznika ter zmanjšuje ogroženost, zgodnjo obolevnost in umrljivost zaradi KNB (Završnik in drugi, 2004). Debelost v otroštvu in mladosti je na primer tesno povezana z večjo obolevnostjo in umrljivostjo pri odraslih. Hkrati je dokazano, da večina otrok, ki je debelih ob vstopu v šolo, ostaja debelih tudi, ko šolo zapustijo (Starc in Strel, 2011).

Skrb za zdravje posameznika je ključna v vseh življenjskih obdobjih. Bodoči starši s prihodom otroka začenjajo novo obdobje svojega življenja in so v skrbi za otroka posebej naklonjeni spremembam v življenjskem slogu. Prehranjevanje in redna telesna dejavnost v aktivni dobi, vključujoč prvo zaposlitev, so razmeroma spregledano, a še kako pomembno področje, saj s tem obvladujemo obremenitve in stres na delovnem mestu. Posebno pozornost moramo nameniti tudi brezposelnim. Ustrezna prehranjenost in redna telesna dejavnost za zdravje v odrasli dobi, ki omogočata optimalno delovanje in obnavljanje telesa ter dobro duševno zdravje, sta dobra popotnica za zdravo starost. Ker naša družba postaja dolgoživa, je treba tretjemu življenjskemu obdobju nameniti veliko pozornosti, saj so od prehranjevanja in ohranjanja ravni telesne dejavnosti za zdravje odvisni procesi staranja in funkcionalne zmožnosti starejših (Moreland in drugi, 2004).

4.5.1 Bodoči starši, dojenčki

Prehrana v najzgodnejšem obdobju življenja, že pred rojstvom v času nosečnosti in zlasti v prvem letu življenja, ima pomembne dolgoročne učinke na razvoj in zdravje vse v odraslo dobo (Singhal et al., 2004). Omenjeni fenomen imenujemo presnovno programiranje (Lucas, 1998) ali presnovni vtis (Waterland in Garza, 1999), zato je smiselno upoštevati usklajena evropska priporočila sedmih strokovnih združenj (Child Health Foundation, DPSG, IFPA, EAPM, ISSFAL, ESPEN, ESPGHAN), ki predlagajo presejanje za ugotavljanje morebitnih prehranskih pomanjkljivosti matere, po možnosti v prvem trimesečju. Če se odkrijejo neustrezne prehranjevalne navade, je potrebno individualno svetovanje tako med nosečnostjo kot tudi med dojenjem (Koletzko in drugi, 2007).

Dojenje je naraven in optimalen način hranjenja dojenčka, ki mu zagotavlja vsa hranila, potrebna za rast in razvoj (SZO, 2004b, Fidler Mis in Benedik, 2011). V času dojenja je treba skrbeti za dobro prehrano matere, saj raziskave kažejo, da doječim materam v prehrani primanjkuje nekaterih vitaminov in mineralov (Širca Čampa, 2003, Puš in drugi, 2013). Dojenčki in mali otroci, ki niso bili dojeni, imajo povečano tveganje za okužbe, razvoj čezmerne telesne mase in debelosti, motenj presnove, zgodnjega pojava alergij in astme.

Dojenje je pomembno za zdravje matere in otroka ne le kratkoročno. Pomembno vpliva na otrokov čustveni in telesni razvoj, primerno pridobivanje telesne mase ter poznejše sprejemanje različnih okusov pri prehajanju na običajno prehrano. Ker se okus in sprejemanje raznovrstne hrane oblikuje celo pred rojstvom, med dojenjem in uvajanjem mešane prehrane pa najbolj, želimo večji pomen nameniti tudi dojenju in prehajanju na običajno, mešano prehrano (Lucas, 1998).

Nadomestki materinega mleka so sicer dobrodošla in nujna pomoč, kadar otrok iz različnih razlogov ne more biti dojen, ker pa je njihov okus ves čas enak, pri uvajanju mešane prehrane pri otrocih pogosto povzroči nesprejemanje raznolikih okusov. V času od 4. do 6. meseca, ko je otrok najbolj dojemljiv za različne okuse, je treba spodbujati dojenje in pri postopnem uvajanju mešane prehrane otroku ponuditi čim manj industrijsko predelane hrane. Treba je krepiti zavedanje, da je dojenje naraven in običajen način prehranjevanja (Cattaneo in drugi, 2005).

Telesna dejavnost nosečnic pripomore k boljši psihofizični pripravljenosti na porod in pripomore k hitrejšemu okrevanju po porodu. Nadalje zmanjša tudi breme materinstva ter povečuje verjetnost nadaljevanja dejavnega življenjskega sloga mlade družine, saj se vzorci oziroma dejaven življenjski slog z zgledom, še zlasti matere, kot kažejo raziskave, prenaša na potomce. Pri otrocih je treba že od najzgodnejših začetkov spodbujati njihovo naravno potrebo po gibanju ter otrokom omogočati možnosti za varno gibanje tako doma (okolje prilagojeno otroku) kot zunaj doma v sklopu organiziranih dejavnosti za dojenčke in majhne otroke.

4.5.2 Otroci in mladostniki

Še zlasti neustrezna je prehrana otrok in mladostnikov. Otroci in mladostniki uživajo premalo zelenjave ter rib, predvsem pa prepogosto posegajo po energijsko bogatih in hranilno revnih živilih. Sladkarije vsak dan ali pogosteje uživa 25 %, sladkane pijače pa kar 37 % mladostnikov. Kljub velikemu deležu zaužitih sladkih pijač pa mladostniki popijejo premalo tekočine, od tega več kot polovico vnosa tekočin predstavljajo sladkane pijače, kar naše mladostnike uvršča v sam svetovni vrh (Jeriček Klanšček in drugi 2011, Kobe in drugi, 2012). Tudi vnos soli je dvakrat večji od dopustne meje, ki jo določa SZO (Štimec in drugi, 2009). Otroci in mladostniki zaužijejo tudi manjše število dnevnih obrokov od priporočenega in se prehranjujejo neredno. Neuravnotežena prehrana in slabe prehranjevalne navade otrok ter motnje hranjenja so lahko po drugi strani tudi glavni vzrok podhranjenosti.

Gibalne navade staršev (dejavno preživljanje prostega časa, sedenje pred televizorjem ali računalnikom, transportne navade ipd.) lahko pomembno vplivajo na razvoj otrokovih gibalnih navad. Predšolski otroci, ki obiskujejo vrtec, so do določene mere sicer deležni strukturirane telesne dejavnosti, vendar to ne zadošča za zdrav otrokov razvoj, zato je naloga staršev, da spodbujajo telesno dejavnost otrok. To je še bolj pomembno pri otrocih, ki ne obiskujejo vrtca, saj je pri njih razvoj gibalnih navad v celoti odvisen od domačega okolja.

Delež zadostno telesno dejavnih otrok in mladostnikov v Republiki Sloveniji je premajhen. Po podatkih novejših raziskav (Zajec in drugi, 2010) naj bi bilo med tednom neorganizirano telesno dejavnih 91,9 % otrok, v povprečju eno uro in pol na dan. Z organizirano gibalno oziroma telesno dejavnostjo pa se med tednom ukvarja le 56,5 % otrok, v povprečju dve uri na teden. Čeprav podatki raziskave HBSC kažejo, da je leta 2010 nekoliko večji delež mladostnikov dosegal priporočila SZO o telesni dejavnosti kot leta 2006, a je ta delež še vedno premajhen (Jeriček Klanšček in drugi, 2011).

Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025 (ReNPPTDZ)

Časovnica