Nalaganje dokumenta...
Resolucija o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 119-2552/2021, stran 7386 DATUM OBJAVE: 20.7.2021
RS 119-2552/2021
2552. Resolucija o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50)
Na podlagi 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20 in 105/21 – odl. US) je Državni zbor na seji dne 13. julija 2021 sprejel
R E S O L U C I J O
o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50)
o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50)
1 UVOD
Slovenija si z Resolucijo o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije 2050 (v nadaljnjem besedilu: podnebna strategija), ki se sprejema za izvajanje prvega odstavka 15. člena Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 328 z dne 21. 12. 2018, str. 1), zastavlja jasen cilj, in sicer da do leta 2050 doseže neto ničelne emisije oziroma podnebno nevtralnost. S postavljenim podnebnim ciljem podnebna strategija postavlja drugim sektorjem in njihovim sektorskim politikam cilj doseganja skupnih neto ničelnih emisij do leta 2050. Postavlja tudi strateške sektorske cilje za leti 2040 in 2050, ki jih morajo posamezni sektorji dosledno upoštevati ter vgraditi v svoje sektorske dokumente in načrte.
Ker je podnebna strategija zaveza in naloga vseh ministrstev, celotne vlade in države kot celote, je nujno v vseh pristojnih sektorjih takojšnje izvajanje že sprejetih politik in ukrepov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov (v nadaljnjem besedilu: TGP), njihova nadgradnja ter prenehanje izvajanja in sprejemanja politik in ukrepov, ki so v nasprotju z zmanjševanjem emisij TGP.
2 STRUKTURA
Za obdobje do leta 2030 dokument sloni na že sprejetih odločitvah, opredeljenih v Strategiji razvoja Slovenije 2030 (v nadaljnjem besedilu: SRS 2030), Celovitem nacionalnem energetsko podnebnem načrtu (v nadaljnjem besedilu: NEPN), Resoluciji o nacionalnem programu razvoja prometa v Republiki Sloveniji za obdobje do leta 2030 (Uradni list RS, št. 75/16; v nadaljnjem besedilu: ReNPRP30), Resoluciji o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (Uradni list RS, št. 31/20; v nadaljnjem besedilu: ReNPVO20-30) in drugih sektorskih dokumentih. Podnebna strategija navedene dokumente nadgrajuje ter zastavlja vizijo, dolgoročne cilje do leta 2050 in daje usmeritve za njihovo doseganje.
Podnebna strategija je strateški dokument in ne vsebuje konkretnih ukrepov. Akcijski načrt za izvajanje podnebne strategije do leta 2030 je NEPN. Dokumenta sta bila pripravljena usklajeno in temeljita na istih strokovnih podlagah.
Usmeritve v podnebni strategiji so podane na podlagi projekcij v strokovnih podlagah, ki analizirajo možne pristope za doseganje ciljev ob določenih predpostavkah. Projekcije upoštevajo stanje tehnologij, pričakovani razvoj in informacije ob pripravi projekcij. Na tej podlagi so bile oblikovane projekcije gospodarskega razvoja, cen energije, cen tehnologij in predpostavke glede izvajanja ukrepov.
Zapisane usmeritve nakazujejo pot doseganja podnebne nevtralnosti do leta 2050 ob zavedanju, da se v danih nepredvidljivih situacijah lahko tudi spremenijo. Primer je vpliv epidemije COVID-19, ki v projekcijah ni bil upoštevan, saj so bile projekcije pripravljene pred pojavom epidemije.
Večina usmeritev je zapisana tehnološko nevtralno, ker lahko tehnološki razvoj bistveno spremeni razmerja cen in uporabnost posameznih tehnologij za doseganje razogljičenja.
3 IZHODIŠČA
3.1 Pravni okvir in izhodišča
Podnebna strategija sledi zavezam Pariškega sporazuma (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 16/16 in 6/17 – popr.; v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum) ter je pripravljena skladno z Okvirjem dolgoročne podnebne politike Slovenije »Slovenija in zdrav planet« inUredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 328 z dne 21. 12. 2018, str. 1), zadnjič spremenjeno z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2020/1044 z dne 8. maja 2020 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z vrednostmi za potenciale globalnega segrevanja in smernicami za evidence in v zvezi s sistemom evidenc Unije ter razveljavitvi Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 666/2014 (UL L št. 230 z dne 17. 7. 2020, str. 1); (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2018/1999/EU).
Pariški sporazum, sklenjen decembra 2015 in v veljavi od 4. novembra 2016, je prvi univerzalen in pravno zavezujoč globalni podnebni sporazum, ki so ga sklenile države. Z ratifikacijo in uveljavitvijo Pariškega sporazuma (Slovenija ga je ratificirala novembra 2016) je mednarodna skupnost zavezana k omejitvi globalnega segrevanja pod 2 °C glede na predindustrijsko dobo in k prizadevanjem za omejitev globalnega segrevanja pod 1,5 °C. Pariški sporazum prvič na pravno zavezujoč način opredeljuje pomen krepitve odpornosti in zmanjšanja ranljivosti držav na učinke podnebnih sprememb, ob zagotovitvi finančnih tokov za zmanjšanje emisij TGP in za razvoj držav, ki bo odporen na podnebne spremembe, kar sovpada tudi s ciljem Agende za trajnostni razvoj do leta 2030. Slovenija bo podnebno strategijo po njenem sprejetju posredovala Evropski komisiji (v nadaljnjem besedilu: EK) in Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljnjem besedilu: UNFCCC).
3.2 Načela, vizija in usmeritve
3.2.1 Načela
Podnebna strategija temelji na načelih zmanjševanja emisij TGP, učinkovite rabe energije in zmanjševanja porabe energije, podnebne pravičnosti, pravičnega prehoda in znanstvenih dognanj. Cilji in ukrepi so utemeljeni z najnovejšimi in mednarodno priznanimi znanstvenimi dognanji ter temeljijo na načelih zakona, ki ureja varstvo okolja, med katerimi so glavna načela trajnostnega razvoja, celovitosti, sodelovanja, načelo odgovornosti povzročitelja, preventive in previdnosti. Mednje se prepletajo tudi načelo konkurenčnosti, načelo spoštovanja sektorskih ciljev za lažjo integracijo sektorske politike, načelo stroškovne učinkovitosti, načelo zagotovitve aktivne vloge Slovenije v mednarodni skupnosti, načelo ohranjanja habitatov, ki so pomembni za ohranjanja biotske raznovrstnosti in katerih stanje se tudi zaradi podnebnih sprememb slabša, ter načelo ohranjanja kulturne dediščine.
Uresničevanje podnebne strategije spodbuja ukrepe in razvoj tehnologij, ki pozitivno vplivajo na biotsko raznovrstnost, oziroma tiste, ki bodo nanjo vplivali najmanj.
3.2.2 Vizija
&fbco;binary entityId="8fc6d38a-3744-44cf-b1a4-e6f9ba19e34b" type="png"&fbcc;
Doseganje podnebne nevtralnosti pomeni, da bo Slovenija do leta 2050 dosegla neto ničelne emisije, kar pomeni, da bodo odvzemi emisij enaki kot preostale antropogene emisije TGP. Odvzemi obsegajo ponore emisij v sektorju Raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo (v nadaljnjem besedilu: LULUCF) in neposreden zajem emisij TGP.
Podnebna strategija temelji na analitičnih podlagah, ki kažejo, da Slovenija z danes poznanimi tehnologijami, ki se že preskušajo, ter številnimi ukrepi do leta 2050 lahko doseže podnebno nevtralnost. Na podlagi analiziranih scenarijev (podrobno predstavljenih v strokovnih podlagah) lahko Slovenija doseže podnebno nevtralnost vsaj z dvema scenarijema, in sicer z ambicioznim jedrskim scenarijem (v nadaljnjem besedilu: DUA JE) in ambicioznim scenarijem z uporabo sintetičnega naravnega plina (v nadaljnjem besedilu: DUA SNP).
Slovenija že danes in bo tudi v prihodnje intenzivno razvijala in spremljala ter vlagala v raziskave, nove tehnologije in razvoj za oblikovanje končnih rešitev za dosego cilja podnebne nevtralnosti.
Pomemben element prehoda v podnebno nevtralnost je čim zgodnejša vključenost zainteresiranih in strokovnih javnosti. S tem se izboljšajo kakovost predpisov in programov, izpolnjevanje obveznosti in zmanjšajo stroški za njihovo uveljavljanje.
V podnebni strategiji so zajete usmeritve za sektorje, ki prispevajo največ emisij TGP. Sektorji so razvrščeni skladno z metodologijo Mednarodnega odbora za podnebne spremembe (v nadaljnjem besedilu: IPCC), razen če ni navedeno drugače. Doseganje cilja podnebno nevtralne družbe, prilagojene na podnebne spremembe, zahteva korenite spremembe gospodarstva in družbe, ki se bodo zgodile v obdobju ene generacije. Potrebne bodo številne inovacije v celotni družbi tako tehnološke kot družbene. Iz preobrazbe v podnebno nevtralno družbo izhajajo tudi številne priložnosti za Slovenijo, ki jih bo tovrstno preoblikovanje prineslo posameznikom, družbi in gospodarstvu. Slovenija bo te priložnosti, ki jih prinašajo podnebne spremembe oziroma spremenjeno okolje (npr. podaljšane rastne dobe rastlin) tudi izkoristila. Svojo majhnost, dobro izobrazbeno strukturo in ohranjeno naravo bo izkoristila v prid učinkovitega, konkurenčnega, vključujočega in trajnostnega prehoda v podnebno nevtralno družbo.
3.2.3 Usmeritve
Glavna usmeritev, ki jo uresničuje podnebna strategija, je zmanjševanje emisij TGP. Med horizontalnimi usmeritvami, ki veljajo za vse sektorje, so še večja snovna učinkovitost, spodbujanje nizkoogljičnih virov, energetska učinkovitost, trajnostni prostorski razvoj, trajnostna gradnja in spodbujanje digitalizacije ter javna uprava kot vzor. Slovenija ne bo sprejemala politik in ukrepov ter ne bo investirala sredstev na način, ki bi škodoval zavezam Pariškega sporazuma. Med horizontalnimi usmeritvami je tudi dejstvo, da se poleg podnebne nahajamo tudi v krizi biotske raznovrstnosti, zato je pri iskanju rešitev treba iskati sinergije med obema. Morebitni posegi v okolje morajo biti izvedeni s čim manj vplivi na okolje.
Za boljšo integracijo podnebne politike v sektorske politike bo Slovenija okrepila preverjanje skladnosti dokumentov, politik, predpisov in drugih aktov s podnebno politiko ter to komponento še dodatno okrepila v procesu celovite presoje vplivov na okolje (v nadaljnjem besedilu: CPVO) oziroma presoje vplivov na okolje (v nadaljnjem besedilu: PVO). Pripravila bo tudi kriterije za ocenjevanje skladnosti dokumentov s politiko prilagajanja in blaženja podnebnih sprememb.
Preostale usmeritve so navedene v posameznih poglavjih.
3.3 Javno posvetovanje
V začetku novembra 2019 je bilo objavljeno spletno posvetovanje ob pripravi podnebne strategije Slovenije. K sodelovanju in oblikovanju podnebne strategije so bili povabljeni zainteresirani deležniki. Spletnega posvetovanja se je udeležilo 159 posameznikov in organizacij (98 posameznikov in 61 organizacij, med katerimi je bilo 30 nevladnih organizacij). Prispeli odgovori so bili strokovno pregledani in ustrezno upoštevani v osnutku podnebne strategije.
Javna obravnava dokumenta je potekala od 1. septembra 2020 do 30. septembra 2020. Prispelo je več kot 400 pripomb, ki so bile strokovno pregledane in smiselno vključene v strategijo. V času javne obravnave sta bili izvedeni tudi dve javni predstavitvi osnutka dokumenta oziroma komunikacijski delavnici, ki sta bili namenjeni dodatnemu posvetovanju in dialogu glede posameznih vsebin strategije. Javni predstavitvi sta potekali 18. septembra 2020 (predstavitev za širšo javnost) in 25. septembra 2020 (predstavitev za gospodarstvo na Gospodarski zbornici Slovenije). Obe predstavitvi je bilo zaradi omejitev druženja v času pandemije COVID-19 mogoče spremljati na spletu in tudi postavljati vprašanja.
Pred začetkom oblikovanja strategije so v sklopu projekta LIFE Podnebna pot 2050 potekale številne delavnice z različnimi deležniki za pripravo analitičnih podlag podnebne strategije.
3.4 Analiza stanja in znanstvenih dognanj glede podnebnih sprememb v Sloveniji
Izjemno hitre spremembe podnebja, ki smo jim priča predvsem v zadnjih štirih desetletjih, pomembno vplivajo na stanje in trende v drugih pomembnih naravnih sistemih. Zaradi dolge življenjske dobe TGP se bodo današnje spremembe podnebja v prihodnjih desetletjih izražale še bolj intenzivno in pogosto.
V obdobju 1961–2011 je bila najizrazitejša sprememba podnebja v Sloveniji dvig povprečne temperature zraka (za približno 0,36 °C na desetletje). Zelo strmo se je temperatura začela dvigati v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja (slika 1). Med letoma 1961 in 2019 se je povprečna temperatura zraka v Sloveniji dvignila za okoli 2 °C. V istem obdobju se je temperatura površinskih voda dvigala s trendom 0,2 °C na desetletje.
&fbco;binary entityId="10ca7aa0-be0d-4b64-904a-ef2c5ff57501" type="png"&fbcc;
Slika 1: Odklon letne povprečne temperature zraka za Slovenijo od dolgoletnega povprečja 1981–2010. Modri stolpci označujejo leta z negativnim, rdeči pa s pozitivnim povprečnim odklonom od tridesetletnega povprečja 1981–2010. Črna krivulja kaže glajeno povprečje odklona (vir: ARSO)
Medletna spremenljivost padavin je mnogo večja od medletne spremenljivosti temperature, zato je morebitne spremembe padavin teže zaznati in dokazati. V obdobju 1961–2011 so se statistično značilno zmanjšale padavine v zahodni polovici države do 20 %, v zadnjem desetletju pa se je trend zmanjševanja padavin na državni ravni ustavil (slika 2). Občutno se je zmanjšala tudi snežna odeja v sredogorju in visokogorju, ki se je v zadnjih šestdesetih letih prepolovila. Povečalo se je tudi izhlapevanje vode, ki se meri z referenčno evapotranspiracijo. Ta predstavlja vso vodo, ki izhlapi skozi referenčno rastlinsko odejo (travo), če je zaloga vode v površinskem sloju tal vseskozi zadostna. Najbolj se je referenčna evapotranspiracija povečala spomladi in poleti, na letni ravni pa je v obdobju 1961–2011 linearni trend znašal med 3 in 6 % na desetletje.
&fbco;binary entityId="067de9b5-660f-4787-8cc2-e177a9bdcbf6" type="png"&fbcc;
Slika 2: Odklon letne povprečne višine padavin za Slovenijo od dolgoletnega povprečja 1981–2010. Rjavi stolpci označujejo leta z negativnim, zeleni pa s pozitivnim povprečnim odklonom od tridesetletnega povprečja 1981–2010. Črna krivulja kaže glajeno povprečje odklona (vir: ARSO)
Spremembe podnebja, ki smo jih v preteklih šestih desetletjih zaznali z meritvami, se bodo nadaljevale v prihodnjih desetletjih. Velikostna stopnja prihodnjih sprememb pa je odvisna tudi od uspeha politik omejevanja izpustov TGP.
Naraščanje temperature zraka se bo v Sloveniji do konca stoletja nadaljevalo v vsakem primeru. V primeru optimističnega scenarija izpustov (RCP2.6) bo temperatura do konca stoletja v primerjavi z obdobjem 1981–2010 v povprečju zrasla za dodatne 1,3 °C, v primeru srednje optimističnega scenarija izpustov (RCP4.5) za dodatni 2 °C, v primeru najbolj pesimističnega scenarija izpustov (RCP8.5) pa za dodatne 4,1 °C (slika 3), glede na že izmerjena povišanja temperature v obdobju do leta 2010.
Dvig temperature bo močno povečal toplotno obremenitev, predvsem v poletnem času. Povečali se bodo število, jakost in trajanje vročinskih valov. Skladno z dvigom temperature se bo ogreval površinski sloj tal. To bo vplivalo na fenološki razvoj rastlin, ki bo zgodnejši, in na dolžino rastne dobe, ki se bo podaljšala. Pogostost spomladanskih pozeb bo ostala na podobni ravni kot v današnjem podnebju.
Skladno s temperaturo zraka bo porasla tudi temperatura površinskih voda. V primerjavi z obdobjem 1981–2010 se bo do konca stoletja temperatura površinskih voda v primeru optimističnega scenarija (RCP2.6) dvignila za okoli 0,5 °C, v primeru srednje optimističnega scenarija izpustov (RCP4.5) za približno 1 °C, v primeru najbolj pesimističnega scenarija izpustov (RCP8.5) pa za več kot 2 °C.
&fbco;binary entityId="9850c14d-df60-4f6b-9d46-a0740326ff59" type="png"&fbcc;
Slika 3: Časovni potek spremembe letnega povprečja temperature zraka v Sloveniji do konca 21. stoletja, vključno z razponi odstopanj. Prikazan je odklon od povprečja 1981–2010 (vir: ARSO)
Čeprav meritve kažejo upadanje višine padavin na letni ravni (slika 2), vsi modeli scenarijev kažejo, da se bo trend v naslednjih desetletjih obrnil. V primeru vseh scenarijev izpustov se bodo povprečne letne padavine konec stoletja v primerjavi z obdobjem 1981–2010 povečale do 20 %. Najbolj bo to povečanje posledica povečanja zimskih padavin, ki bo večje na vzhodu države. Že v sredini stoletja se bodo v vzhodni Sloveniji zimske padavine povečale do 40 %, na državni ravni do 15 %, do konca stoletja pa bo v primeru pesimističnega scenarija izpustov (RCP8.5) na vzhodu tudi do 60 %, na državni ravni pa do 40 % (slika 4) več padavin. V ostalih letnih časih bodo vse spremembe v mejah naravne spremenljivosti padavin. Kazalniki izjemnih padavin kažejo, da se bosta povečali tako jakost kot pogostost izjemnih padavin, povečanje pa bo najizrazitejše v primeru pesimističnega scenarija izpustov RCP8.5. K temu povečanju moči in števila pojavov izjemnih padavin je treba prišteti tudi povišanje temperature, kar pomeni, da bo manj padavin v obliki snežnih padavin, s tem bo manjše tudi zadrževanje vode v hladnem delu leta. Zaradi večje jakosti padavin se bo med drugim povečalo tudi tveganje za hudourniške poplave in plazove.
&fbco;binary entityId="2c54983b-69b6-415d-a571-7842e00e6ebc" type="png"&fbcc;
Slika 4: Časovni potek spremembe zimskih padavin v Sloveniji do konca 21. stoletja, vključno z razponi odstopanj. Prikazana je relativna količina glede na povprečje 1981–2010 (vir: ARSO)
Skladno z rastjo temperature zraka se bo v Sloveniji do konca stoletja nadaljevala tudi rast referenčne evapotranspiracije. V primeru srednje optimističnega scenarija izpustov (RCP4.5) bo v primerjavi z obdobjem 1981–2010 zrasla za 8 %, v primeru najbolj pesimističnega scenarija izpustov (RCP8.5) pa za 16 %. Zaradi povečanega izhlapevanja in spremenjenega padavinskega režima se bosta povečali jakost in pogostost suš. Suša je kompleksen pojav, ki se kaže na različnih ravneh (meteorološka, kmetijska, hidrološka). Mnogokrat se zgodi, da zaznamo izrazito pomanjkanje padavin (meteorološka suša) in sušo v površinskem sloju tal (kmetijska suša), medtem ko na vodotokih in pri zalogah podzemne vode ne opazimo bistvenega odstopanja od normalnih razmer. Nasprotno pa lahko po daljšem suhem obdobju padavinski dogodek takoj izboljša stanje v površinskem sloju tal, ki zadrži večino padavinske vode, suša na vodotokih in vodonosnikih pa zato ostaja. Kljub povečanju padavin na letni ravni bodo v prihodnosti nastajale težave predvsem s kratkotrajnimi, vendar zelo hudimi sušami v površinskem sloju tal. Te vrste suš bodo posledica daljšega razmika med padavinskimi dogodki, v toplem delu leta pa jih bodo spremljale tudi z zelo visoke temperature. Na rekah večjega zaostrovanja sušnih razmer ni mogoče pričakovati, spremenil pa se bo pretočni režim rek. Jakost padavin po daljših sušnih obdobjih se bo povečala, kar bo napolnilo vodotoke in podzemne rezervoarje. Za zadostno napajanje vodotokov bodo poskrbele tudi zadostne in celo povečane zimske padavine. Rečni pretoki se bodo v zimskem času dodatno povečali tudi zaradi manjšega deleža snežnih padavin, ki predstavljajo naravni zadrževalnik vode. To bo precej povečalo tveganje za poplave v zimskem času. Zaradi pričakovanega povečanja zimskih padavin se bo povečevalo tudi napajanje podzemnih voda. Mali pretoki se bodo glede na projekcije znatno spremenili v drugi polovici stoletja le na vodotokih vzhodne Slovenije in na srednji Savi, in sicer v smeri povečanja pretokov.
Slovenija velja za z vodnimi viri bogato državo in kot kažejo podnebne projekcije, bo taka tudi ostala. Padavine se bodo povečale v hladni polovici leta, ko potrebe po vodi niso velike, hkrati se bo zelo zmanjšal vpliv snežne odeje, ki je naravni zadrževalnik vode. Zato bo manj vode na voljo predvsem v površinskem sloju tal in na površinskih vodotokih v začetku rastne dobe, ko se bo hkrati povečalo tudi izhlapevanje. Kljub povečanju padavin na letni ravni se bo Slovenija v toplem delu leta soočala s sušnimi razmerami v površinskem sloju tal. Omenjene spremembe bodo vplivale tudi na podzemne vode, na obnavljanje njihove dinamičnosti in oskrbo s pitno vodo. Tako drugačen vodni in rečni režim ter povečana toplotna obremenitev bodo najpomembnejši vplivi prihodnjih sprememb podnebja, ki bodo neposredno in posredno prizadeli dejavnosti, kot so zdravstvo, kmetijstvo, gozdarstvo, energetika, predelovalna dejavnost in turizem.
3.5 Stanje emisij TGP v Sloveniji v letu 2018
Skupne emisije TGP so v Sloveniji leta 2018 znašale 17.502 kt CO2 ekv (brez upoštevanja sektorja LULUCF) in so bile nekoliko višje kot leto prej. Za leto 2020 ima Slovenija zastavljene obvezujoče cilje le za emisije TGP, ki niso vključene v shemo trgovanja z emisijami (v nadaljnjem besedilu: ne-ETS), in ti cilji bodo najverjetneje doseženi. Cilji za ne-ETS sektorje so bili zastavljeni v času, ko še ni bilo širšega političnega soglasja za odločnejše ukrepanje v globalni podnebni krizi, kar pomeni, da Slovenija dolgoročnega poteka emisij trenutno še ne obvladuje. Skrb vzbujajoča je predvsem rast emisij TGP iz prometa.
&fbco;binary entityId="12c776e9-1696-4deb-9b01-d40d2102bafa" type="png"&fbcc;
Slika 5: Delež sektorjev v skupnih emisijah TGP za leto 2018 (vir: IJS CEU)
&fbco;binary entityId="25d574cc-7658-4b77-8cff-921886ab000a" type="png"&fbcc;
Slika 6: Količina emisij po sektorjih v različnih letih (vir: IJS CEU)
3.6 Usmeritve za varstvo biotske raznovrstnosti za prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb
Procesi podnebnih sprememb, ki vsa živa bitja ogrožajo na način, kot ga še nismo doživeli, nas opozarjajo, da smo del narave in izpostavljajo pomen njenega varstva. Najnovejše ugotovitve Medvladne platforme o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES, Povzetek za oblikovalce politik globalnega poročila o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev (2019) (Summary for policymakers of the global assessment report on biodiversity and ecosystem services of the Intergovernmental Science-Policy Platform on Biodiversity and Ecosystem Services, pp. 12-13, A.2.)) in Evropske agencije za okolje (Evropsko okolje – stanje in napovedi 2020) opozarjajo, da je kriza na področju biotske raznovrstnosti neločljivo povezana s podnebno krizo. Podnebne spremembe pospešujejo nastajanje pogostih pojavov suše, poplav in požarov v naravi. Izguba narave in njeno netrajnostno izkoriščanje sta zato ključna negativna dejavnika podnebnih sprememb. Narava je tudi ključni dejavnik v boju proti podnebnim spremembam, saj uravnava podnebje ter ponuja rešitve, ki vključujejo ohranjanje in obnovo mokrišč, šotišč in obalnih ekosistemov, trajnostno upravljanje morskih območij, sonaravno gospodarjenje z gozdovi, travinjem in kmetijskimi zemljišči, ki so pomembni ukrepi za prilagoditev podnebnim spremembam in zmanjšanje emisij TGP.
Politične opredelitve v globalnih ciljih ohranjanja biotske raznovrstnosti v evropskem zelenem dogovoru (v nadaljnjem besedilu: EZD) in na nacionalni ravni v ReNPVO20-30 izpostavljajo pomen biotske raznovrstnosti za prilagajanje na podnebne spremembe. Hkrati ohranjena biotska raznovrstnost prispeva tudi k njihovemu blaženju. Pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti je v luči prilagajanja na podnebne spremembe prepoznan ter vključen tudi v nacionalne strategije in načrtovalske politike drugih resorjev, kot sta na primer kmetijstvo in gozdarstvo, manj pa v druge resorje, kar bi bilo treba nadgraditi.
Podnebne spremembe in upadanje biotske raznovrstnosti sta dva neločljiva procesa, ki ju je treba obravnavati skupaj. Podnebne spremembe močno negativno vplivajo na biotsko raznovrstnost in s tem na stabilnost ekosistemov, kar vpliva tudi na zdravje in blaginjo ljudi. Povezane so tudi rešitve zanju, zato je treba ta dva neločljiva procesa obravnavati skupaj. Narava je naš ključni zaveznik v boju proti podnebnim spremembam, Dobro ohranjeni ekosistemi in posledično ekosistemske storitve lahko pomembno prispevajo k prilagajanju in blaženju podnebnih sprememb.
3.6.1 Stanje in izzivi za ohranitev biotske raznovrstnosti
Biotska raznovrstnost pomeni variabilnost živih organizmov na genski, vrstni in ekosistemski ravni. Njeno ohranjanje se izvaja z varstvom ekosistemov in naravnih habitatov, ohranjanjem krajinskih značilnosti ter vzdrževanjem in krepitvijo populacij, ki so sposobne nadaljevati razvoj vrst v svojem naravnem okolju. Za zagotavljanje življenjskih prostorov vrst, ogroženih na ravni EU, je ključno omrežje Natura 2000. Slovenija ima s skoraj 38 % površine ozemlja največji delež med vsemi državami članicami EU. Biotska raznovrstnost v Sloveniji upada kljub izvajanju ukrepov za njeno ohranitev (Poročilo o okolju v Republiki Sloveniji 2017).
Stanje predvsem evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov, katerih življenjski prostor je kmetijska krajina, se slabša v nižinah zaradi pospeševanja kmetijstva, v hribovskih in odročnih področjih pa zaradi opuščanja rabe. Veliko habitatnih tipov, vezanih na vode, tudi mokrišča, je prav tako slabo ohranjenih. Stanje gozdov je razmeroma dobro, vključno z nekaterimi značilnimi vrstami, ki tam živijo (npr. volk, medved). Izjema so nekatere vrste s specializiranimi ekološkimi zahtevami in manjšinski habitatni tipi (npr. v nižinskih poplavnih gozdovih). Iz Poročila o stanju okolja 2017 izhaja, da so pozidava z urbanizacijo in industrializacijo, prometom in pospeševanjem kmetijstva med izstopajočimi evidentiranimi pritiski in grožnjami za evropsko pomembne vrste in habitatne tipe v Sloveniji. Podnebne spremembe in širjenje invazivnih tujerodnih vrst še dodatno poslabšujejo stanje. Zelo podobne ugotovitve izhajajo tudi iz Poročila o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po 17. členu Direktive o habitatih za obdobje 2013–2018 (Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, UL L št. 206 z dne 22. 7. 1992, str. 7). Varovana območja Natura 2000 predstavljajo živa, spreminjajoča se območja, zato je smiselna strokovna revizija določitve oziroma spremembe teh območij s ciljem, da se varujejo zlasti območja, kjer je to strokovno upravičeno, in da se zagotovi njihovo učinkovitejše upravljanje.
Raziskave kažejo, da podnebne spremembe vplivajo na širjenje invazivnih tujerodnih vrst prek ustvarjanja gostoljubnejših pogojev za te vrste zaradi izrednih vremenskih pojavov in tudi zaradi povečane dostopnosti nekaterih območij za ljudi. Gozdovi in njihova biotska raznovrstnost, funkcije in ekosistemske storitve so zaradi podnebnih sprememb izpostavljeni večjim tveganjem, kot so gozdni požari in izredni vremenski dogodki ter povečano širjenje invazivnih tujerodnih vrst in bolezni ter škodljivcev. Širše analize prispevka posameznih habitatov k zadrževanju TGP v povezavi z njihovim stanjem ohranjenosti pa v Sloveniji še niso bile opravljene.
Med drugim podnebne spremembe negativno vplivajo na opraševalce, kar ima velike posledice za biotsko raznovrstnost in zagotavljanje prehranske varnosti. Podnebne spremembe močno vplivajo tudi na morske in obalne ekosisteme, saj povzročajo segrevanje in zakisanje oceanov ter izgube kisika.
3.6.2 Izvajanje ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe
Ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti so tako globalno kot na ravni EU prepoznani kot ukrepi, ki konkretno prispevajo k blaženju in prilagajanju na podnebne spremembe. Gre za ukrepe izboljšanja stanja biotske raznovrstnosti v gozdovih, mokriščih, traviščih ter vodnih in obvodnih zemljiščih. Med primeri lahko naštejemo na primer ukrepe za odstranjevanja invazivnih tujerodnih vrst, renaturacije mokrišč in voda, prepuščanje delov gozdov naravnim procesom, ekstenzivno košnjo z upoštevanjem ciljnih vrst ali habitatnih tipov. Ti ukrepi hkrati prispevajo k povečanemu zadrževanju ogljika in preprečevanju emisij TGP, za kar se uporablja tudi pojem »naravne podnebne rešitve« (angl. natural climate solutions, nature based solutions). Po najnovejših ocenah lahko naravne podnebne rešitve prispevajo 37 % stroškovno učinkovitega preprečevanja izpusta CO2 do leta 2030 in s tem pomembno prispevajo k doseganju ciljev Pariškega sporazuma.
V Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030 so kot cilji, ki so najbolj povezani s prilagajanjem na podnebne spremembe, navedeni 2., 11., 13., 14. in 15. cilj (EEA Report Nr. 1/2017). 14. in 15. cilj sta posvečena ohranjanju in trajnostni rabi morij in celinskih ekosistemov. 15. cilj zlasti izpostavlja zaustavitev upada biotske raznovrstnosti, in sicer z varstvom, obnovo in promocijo trajnostne rabe ekosistemov.
Svetovni strateški načrt za biotsko raznovrstnost 2011–2020 z namenom ohranjanja biotske raznovrstnosti in z njo povezanih ekosistemskih storitev vključuje ukrepe za izboljšavo in obnovo vsaj 15 % degradiranih ekosistemov ter izrecno navaja s tem povezan prispevek k blaženju in prilagajanju na podnebne spremembe (15. aichijski cilj). Neposredno na blaženje podnebnih sprememb je vezan tudi 10. aichijski cilj, ki države pogodbenice poziva, naj čim bolj zmanjšajo antropogene pritiske na koralne grebene in druge ranljive ekosisteme, na katere vplivajo podnebne spremembe ali zakisovanje oceanov, tako da se bosta ohranila njihova celovitost in delovanje.
Navedene globalne zaveze povzemata tudi Strategija EU za biotsko raznovrstnost do 2020 v 2. cilju ter Akcijski načrt za naravo, ljudi in gospodarstvo (5., 6., in 10. akcija).
Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 opredeljuje vrsto konkretnih zavez in ukrepov za zavarovanje ter obnovo narave in degradiranih ekosistemov v EU do leta 2030 in trajnostno upravljanje z njimi, zlasti tistih z največ potenciala za zajemanje in shranjevanje ogljika ter za preprečevanje in zmanjševanje vpliva naravnih nesreč. Strategija med drugim predlaga povečanje deleža zavarovanih območij na kopnem in morju, zavezujoče cilje za obnovo poškodovanih ekosistemov in rek, izboljšanje stanja ohranjenosti zavarovanih habitatov in vrst ter opraševalcev na kmetijskih zemljiščih, zmanjšanje onesnaževanja, ozelenitev mest, spodbujanje ekološkega kmetijstva in drugih naravi prijaznejših kmetijskih praks ter izboljšanje stanja evropskih gozdov. Visoka biotska raznovrstnost, zdravi ekosistemi ter ekosistemske storitve in sonaravne rešitve (angl. nature based solutions) lahko pomembno prispevajo k večji odpornosti proti podnebnim spremembam.
V Evropi po najnovejših ocenah podnebne spremembe negativno vplivajo na 14 % habitatov in 13 % vrst (EEA Report Nr. 1/2017). Po predvidevanjih naj bi se ti vplivi v bližnji prihodnosti podvojili. Veliko vrst iz omrežja Natura 2000 naj bi zaradi podnebnih sprememb izgubilo primerne podnebne niše. Vplivi podnebnih sprememb na evropsko biotsko raznovrstnost se že kažejo na različne načine, na primer s spreminjanjem razširjenosti vrst, spremembami v razvojnih ciklih rastlin, v skrajševanju obdobja hibernacije in spremenjenih vrstnih migracijah. O vplivih podnebnih sprememb na vrste in habitate v Sloveniji še ni zadostnih podatkov, saj je preučevanje teh vplivov še v začetni fazi. Možni vplivi podnebnih sprememb na posamezne vrste in habitate so bili na območju Slovenije preučevani le izjemoma. Prepoznano je, da se zaradi podnebnih sprememb na morskih obalnih ekosistemih zaznava predvsem povečanje izjemnih dogodkov, ki negativno vplivajo na že tako prostorsko omejene obalne habitate in na vrste, ki jim ti habitati nudijo življenjski prostor. V okviru poročanja po Direktivi o habitatih in Direktivi o pticah (Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic; UL L št. 20 z dne 26. 1. 2010, str. 7) so bile podnebne spremembe prepoznane kot grožnja in to predvsem za vrste, ki so odvisne od celinskih vodnih ekosistemov, kot so raki, ribe, školjke in dvoživke. Iz dosedanjih raziskav o divjih opraševalcih izhaja, da med glavne razloge za njihov hiter upad, poleg intenzivnega kmetijstva, sodijo tudi podnebne spremembe. V Evropi bodo na primer spremembe za večino vrst čmrljev neugodne; na podlagi modelov se pričakuje, da bo do leta 2100 lahko skoraj polovica vrst čmrljev izgubila 50 % do 80 % sedanjega območja razširjenosti. Z raziskavo ciljnega raziskovalnega projekta Zasnova monitoringa divjih opraševalcev, ki je v teku, se v Sloveniji vzpostavlja spremljanje njihovega stanja, vključno z ugotavljanjem razlogov za njegovo slabšanje in predlogi za izboljšanje. Biotska raznovrstnost bo odpornejša proti podnebnim spremembam, če se bo ohranila in s tem zagotovila zdrave ekosisteme. To bo tudi ena ključnih prilagoditev človeštva na podnebne spremembe, saj smo prav vsi odvisni od njihovih storitev (The Natura 2000 Newsletter, 2007).
Zdrave ekosisteme se bo ohranilo ali prizadete izboljšalo na način, da se bo za obstoj populacij ključnih vrst in njihovih habitatov opustilo ali zmanjšalo rabo ter izvedlo ukrepe renaturacije.
Pomen območij Natura 2000 kot mehanizma za ohranjanje biotske raznovrstnosti pri prilagajanju na podnebne spremembe je opredeljen v Smernicah Evropske unije o podnebnih spremembah in območjih Natura 2000 (EU Guidelines on climate change and Natura 2000, 2013). Smernice poudarjajo, da imajo območja Natura 2000 pomembno vlogo zlasti kot naravni shranjevalec ogljika (zagotavljanje naravnih kapacitet za shranjevanje ogljika), kot porabnik ogljikovega dioksida (povečevanje zajemanja ogljikovega dioksida v naravnih ekosistemih), zmanjševalec tveganj zaradi vplivov izrednih dogodkov in zmanjševalec vplivov naraščajoče morske gladine. Zlasti pomembno vlogo pri shranjevanju ogljika na območjih Natura 2000 imajo gozdovi in mokrišča (barja). Obstoječa mreža Natura 2000 pokriva skoraj 30 % evropskih gozdnih površin in velik del evropskih barij. Ocene kažejo, da je na območjih Natura 2000 shranjenega okoli 9,6 milijarde ton ogljika, kar je ekvivalentno 35 milijardam ton CO2 (Guidelines on Climate Change and Natura 2000, 2013).
V Sloveniji je skupna površina območij Natura 2000 7.681 km2, od tega 7.675,5 km2 na kopnem in 5,5 km2 na morju, in pokrivajo 37,46 % površine Slovenije. Gozdovi pokrivajo 71 % površine območij Natura 2000, nad gozdno mejo je 5 %, kmetijskih zemljišč in zemljišč v zaraščanju je 23 %, voda je 1 %, pozidana pa sta 2 % površine. Na zavarovanih območjih (v Triglavskem narodnem parku, regijskih in krajinskih parkih ter rezervatih in naravnih spomenikih) je 29 % površine območij Natura 2000.
Tudi zaradi blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe si Slovenija prizadeva za ohranitev biotske raznovrstnosti z ohranitvijo habitatov in vrst v ugodnem stanju. Na tem področju je bilo izvedenih ali še poteka veliko aktivnosti, ki so del sistemskih ukrepov in številnih ciljnih projektov (Convention on Biological Diversity – Sixth National Report of the Republic of Slovenia, 2019). Izvajajo se na primer ukrepi za obnovo degradiranih habitatov in izboljšanje stanja posameznih vrst na prednostnih območjih Natura 2000 v skladu s Programom upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2015–2020, ki zajema projekte v okviru Natura 2000, financirane iz sredstev evropske kohezijske politike (npr. v projektu Obnovitev in ohranjanje mokrotnih habitatov na območju Ljubljanskega barja – PoLJUBA), in v okviru integriranega LIFE projekta za okrepljeno upravljanje Natura 2000 v Sloveniji.
Aktivnosti potekajo tudi pri zagotavljanju povezljivosti med posameznimi območji narave prek zelene infrastrukture. Njihov namen je vzpostavitev in zagotavljanje ugodnega stanja območij Natura 2000 in zavarovanih območij. Izvajajo se tudi ukrepi za preprečevanje vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst ter za njihovo odstranitev in obvladovanje. Podrobni cilji in ukrepi za doseganje ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov evropskega pomena so določeni v Programu upravljanja območij Natura 2000. Določeni so tudi odgovorni nosilci ukrepov in predvideno financiranje (npr. v okviru izvajanja javnih služb različnih sektorjev ali projektov).
ReNPVO20-30 poudarja pomen varstva narave in biotske raznovrstnosti ter prepoznava s tem povezane izzive: blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe, izraba degradiranih površin in ohranjanje ekosistemskih storitev, približevanje neto ničelni pozidavi ipd. Glede mednarodnih okoljskih zavez na svetovni ravni bo izvajanje ReNPVO20-30 podprlo predvsem zaveze, ki zadevajo ohranjanje biotske raznovrstnosti in blaženje podnebnih sprememb. Med usmeritvami Nacionalnega programa varstva narave (v nadaljnjem besedilu: NPVN), ki je sestavni del ReNPVO20-30, je tudi seznanjanje širše javnosti s povezavami med podnebnimi spremembami ter njihovimi vplivi na ekosisteme in biotsko raznovrstnost. Pripadajoči Strateški načrt za biotsko raznovrstnost do leta 2030 pa v povezavi z ukrepi Programa varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov opredeljuje konkretne ukrepe za doseganje te usmeritve in podrejenih ciljev, vključno z raziskavami povezanosti biotske raznovrstnosti in podnebnih sprememb oziroma ekosistemskih storitev.
Od leta 2019 se v Sloveniji za prilagajanje na podnebne spremembe na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti izvajajo tudi ukrepi, financirani iz Programa porabe sredstev sklada za podnebne spremembe (Odlok o Programu porabe sredstev Sklada za podnebne spremembe v obdobju 2020–2023 (Uradni list RS, št. 14/20)), in sicer ukrepi za preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst ter ukrepi za obvladovanje vplivov podnebnih sprememb na solinske ekosisteme Sečoveljskih in Strunjanskih solin ter druga mokrišča na zavarovanih območjih in območjih Natura 2000. Ukrepi so namenjeni predvsem izvedbi konkretnih aktivnosti na terenu za izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov, prilagajanje habitatov na podnebne spremembe ter izvajanje drugih akcij za preprečevanje in obvladovanje invazivnih tujerodnih vrst. Vključeni so v načrte upravljanja in načrte dela zavarovanih območij, v letne programe dela javnih zavodov, koncesionarjev, režijskih obratov ter izvajalcev pogodbenega in skrbniškega varstva.
Za obdobje po letu 2020 bo Slovenija glede na podatke o upadanju biotske raznovrstnosti in s tem povezanih negativnih posledic za ljudi globalno, na ravni EU in nacionalno okrepila prizadevanja za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Nacionalni cilji varstva biotske raznovrstnosti za obdobje 2020–2030 so opredeljeni v NPVN v okviru ReNPVO20-30. Zadani cilji, ki prispevajo tudi k prilagajanju in blaženju podnebnih sprememb, so med drugim ohranjanje ugodnega stanja domorodnih prosto živečih vrst, ohranjanje ugodnega stanja obsega in kakovosti habitatnih tipov, zlasti tistih na ekološko pomembnih območjih in območjih Natura 2000, preprečevanje vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst oziroma obvladovanje njihovega vnosa in širjenja, vzpostavljenost in vzdrževanje ključne zelene infrastrukture, ustanovitev novih zavarovanih območij, prednostno na naravovarstveno najbolj občutljivih površinah, ter povečanje znanja o biotski raznovrstnosti in njenem pomenu na vseh ravneh družbe. Pri sonaravnih podnebnih rešitvah, ki prispevajo k prilagajanju in tudi k blaženju podnebnih sprememb, ima Slovenija z največjim deležem območij Natura 2000 v EU (skoraj 38 % površine) velik potencial. Slovenija je septembra 2019 v New Yorku na Podnebnem akcijskem vrhu Združenih narodov postala tudi članica koalicije za sonaravne rešitve in se s tem zavezala k izvajanju štirih prednostnih nalog manifesta. Za Slovenijo je pomembna zlasti aktivna skrb za zeleno infrastrukturo, katere ključno ogrodje je v EU prav omrežje Natura 2000, kar je bilo ob pristopu h koaliciji za sonaravne rešitve tudi izpostavljeno. Slovenija bo skrbela za doseganje ciljev ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov na območjih Natura 2000, izboljšala bo tudi ekološko povezanost teh območij (npr. s podhodi za dvoživke na najbolj kritičnih točkah povozov, s postavitvijo zelenih mostov na starejših delih avtocestnega omrežja, na pomembnih točkah prehodov velikih zveri in drugih sesalcev).
Najpomembnejši izziv pri ohranjanju biotske raznovrstnosti bo med drugim vključevanje ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti v politike ključnih sektorjev. Skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti pri spopadanju s podnebnimi spremembami v okviru različnih resorjev, kot sta na primer kmetijstvo in ribištvo, je izpostavljena tudi v EZD. EZD izpostavlja nujnost obnove ekosistemov, ki niso v dobrem stanju, zlasti tistih bogatih z ogljikom, ter načrtuje, da bo z varstvom narave ter trajnostno rabo in obnovo biotske raznovrstnosti pomembno prispevala tudi gospodarskim koristim in ustvarjanju trajnostnih delovnih mest, rasti in razvoja v državah članicah, tudi Sloveniji.
3.6.2.1 Sprejete usmeritve in ukrepi do leta 2030
Z izvajanjem ciljev in ukrepov ReNPVO20-30 ter že obstoječih ukrepov (npr. za izboljšanje stanja mokrišč in zmanjševanje invazivnih tujerodnih vrst) bo Slovenija pozornost posvetila tudi širšemu izvajanju ukrepov na področju varstva biotske raznovrstnosti s poudarkom na izboljševanju in obnovi ekosistemov, prednostno tistih ukrepov, ki so strokovno prepoznani kot nujni in načrtovani v vsakokratnem vladnem Programu upravljanja območij Natura 2000. Za izboljšane stanja narave in uvajanje ukrepov za uvedbo naravnih podnebnih rešitev, ki bodo prinesle pozitivne učinke za biotsko raznovrstnost, bo Slovenija prednostno strokovno okrepila javno službo ohranjanja narave in strokovne službe drugih resorjev. Za to bo zagotovila dovolj sredstev iz različnih virov. Napredek bo dosegla na kmetijskih, gozdnih in vodnih zemljiščih tako v državni kot v zasebni lasti. Z izboljšanjem in obnovo ekosistemov se bo povečalo tudi blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe. Za ovrednotenje prispevka k blaženju podnebnih sprememb na območju Slovenije z izvedenimi ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti bo Slovenija zagotovila dodatne študije. Slovenija bo pridobila tudi znanja o prispevku posameznih habitatov k zadrževanju TGP v povezavi z njihovim stanjem ohranjenosti. To bo omogočilo tudi, da se v nadaljnjem odločanju o prioritetah za ohranjanje narave opredeli prednostne aktivnosti z vidika naravnih podnebnih rešitev. Slovenija bo prostorski razvoj usmerjala tako, da bo z usklajevanjem gospodarskih, družbenih in okoljevarstvenih vidikov zagotavljala ohranjanje biotske raznovrstnosti pri načrtovanju zelenega sistema urbanih območij in zelene infrastrukture na državni, regionalni in občinski ravni. Učinkoviteje bo uporabila instrumente, kot so na primer presoje načrtov in programov za izvajanje politik drugih resorjev, ter dosegla, da se ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti, opredeljeni v načrtih in programih, v praksi tudi izvedejo.
4 CILJI
4.1 Zmanjšanje emisij TGP in povečanje odvzemov po ponorih
Skladen cilj Slovenije s Pariškim sporazumom je do leta 2050 doseči neto ničelne emisije (odvzemi enaki preostalim antropogenim emisijam TGP) oziroma doseganje podnebne nevtralnosti. Slovenija bo do leta 2050 zmanjšala emisije TGP in izboljšala ponore. Zmanjšala bo izpuste TGP za 80–90 % glede na leto 2005, hkrati pa pospešila izvajanje politik prilagajanja na podnebne spremembe in zagotavljanje podnebne varnosti prebivalcev.
Za bazno leto je bilo izbrano leto 2005, saj so emisije v letu 2005 le za 0,44 % višje kot v letu 1986. Prav tako podatki za leto 2005 omogočajo ločitev na emisije v sektorjih, ki so vključeni v sistem trgovanja z emisijami, in tiste, ki niso vključeni v ta sistem.
Tabela 1: Strateški sektorski cilji zmanjševanja TGP do 2050 (vir: IJS CEU)
&fbco;binary entityId="13752d0a-ff27-40f3-b7aa-0f22420ef326" type="png"&fbcc;
&fbco;binary entityId="432a724f-f435-462e-8443-5636aef0fd72" type="png"&fbcc;
Slika 7: Potek neto ničelnih emisij v Sloveniji glede na projekcije. Graf prikazuje neto emisije, kar pomeni emisije in upoštevanje ponorov/emisij iz sektorja LULUCF. Z upoštevanjem ponorov Slovenija do leta 2050 po projekcijah dosega neto ničelne emisije (vir: IJS CEU)
Neto emisije v sektorju LULUCF so leta 2018 znašale 243 kt CO2 ekv, kar pomeni, da v sektorju niso bili beleženi ponori, temveč emisije. Cilj sektorja LULUCF v letu 2050 je neto ponor v višini vsaj –2.500 kt CO2 ekv. Zagotoviti je treba, da se ponori v pridobljenih lesnih proizvodih povečajo za 100 %, emisije zaradi širjenja naselij oziroma pozidanih in sorodnih zemljišč pa zmanjšajo za 100 % v letu 2050 glede na raven iz leta 2005. (Glej poglavje 6.6.)
4.1.1 Nacionalni cilji za leto 2030 in okvirni mejnik za leto 2040
Podnebna strategija in NEPN sta bila pripravljena usklajeno, kar pomeni, da so uporabljene projekcije emisij TGP za oba dokumenta enake. Cilji NEPN do leta 2030 so skladni z dolgoročno usmeritvijo strategije. Podnebna strategija povzema ključne usmeritve in ukrepe NEPN, ki je akcijski načrt podnebne strategije. NEPN je bil sprejet na Vladi Republike Slovenije 27. februarja 2020, zanj pa je bila opravljena tudi celovita presoja vplivov na okolje.
Za leto 2030 postavlja NEPN nacionalni cilj iz ne-ETS sektorjev, in sicer zmanjšanje emisij TGP glede na leto 2005 za vsaj 20 %. Cilj zmanjšanja vseh emisij TGP do leta 2030 je skladno z NEPN do 36 %. Strateški cilj oziroma okvirni mejnik države za leto 2040 pa je 55- do 66-odstotno zmanjšanje skupnih emisij TGP glede na leto 2005.
NEPN za leto 2030 glede na leto 2005 postavlja tudi sektorske cilje pri zmanjševanju emisij TGP, in sicer:
-
promet: +12 %,
-
široka raba (stavbe): –76 %,
-
kmetijstvo: –1 %,
-
ravnanje z odpadki: –65 %,
-
industrija*: –43 %,
-
energetika*: –34 %.
(*samo za del sektorja, ki ni vključen v sistem trgovanja z emisijami)
Za preprečitev škod zaradi podnebnih sprememb in v skladu z novimi EU cilji bo Slovenija do leta 2030 cilje še zaostrila. V najkrajšem možnem času, predvidoma v letu 2021, bo analizirala dodatni potencial po sektorjih in zasnovala ustrezne dodatne ukrepe, da bo svoje skupne emisije do leta 2030, glede na leto 2005, zmanjšala skladno s skupnim evropskim ciljem, ki je –55 %.
Nadgradnja bo predvidoma prednostno vključevala največ ukrepov s področja prometa; načrt zmanjševanja potreb po motoriziranem prometu (vključno z analizo dela od doma, vpliva 4-dnevnega delovnika na prometno delo, decentralizacijo Slovenije in vpliv te na prometno delo), ukrepe in načrte trajnostne potrošnje in proizvodnje, razogljičenja in razvoja industrijskih intenzivnih panog, ozelenitve javnih financ v podporo podnebni politiki in pripravo modela financiranja za izvedbo, razogljičenja energetskega sektorja ter ukrepe pravičnega prehoda za najranljivejše skupine in regije.
Izvedljivost zastavljenih ciljev zmanjševanja emisij TGP in doseganje podnebne nevtralnosti zahteva takojšnje izvajanje politik in ukrepov, ki so že sprejeti, ter prenehanje izvajanja in sprejemanja politik in ukrepov, ki so v nasprotju z zmanjševanjem emisij TGP.
4.2 Energetska učinkovitost
4.2.1 Stanje
Slovenija si je na področju energetske učinkovitosti zastavila cilj, da v letu 2020 primarna raba energije ne bo presegla 7,125 Mtoe. V letih 2018 in 2019 je bila še vedno v okvirih indikativnega letnega cilja. Pričakuje se izpolnitev cilja za leto 2020, kar je deloma posledica izvajanja ukrepov in deloma zunanjih dejavnikov. Na rabo energije zelo vpliva razmerje cen pogonskih goriv v Sloveniji in sosednjih državah. V letu 2020 je močno vplivala tudi krčitev ekonomskih dejavnosti zaradi epidemije koronavirusa, vendar bi bil po ocenah cilj učinkovite rabe energije (v nadaljnjem besedilu: URE) v letu 2020 dosežen tudi v podobnih okoliščinah v preteklih letih. Ukrepi URE, načrtovani tudi zaradi drugih pozitivnih učinkov, kot sta zmanjšanje onesnaženosti zraka in stroškov za energijo ter doseganje obveznega deleža obnovljivih virov energije (v nadaljnjem besedilu: OVE), niso bili v celoti izvedeni. (Glej tudi sektorska poglavja 5.1 do 5.4.)
4.2.1.1 Sprejete usmeritve in ukrepi do leta 2030
SRS 2030 izpostavlja, da učinkovita raba materialov prispeva k zmanjšanju rabe energije vsaj toliko kot ukrepi energetske učinkovitosti.
NEPN zastavlja kot cilj sistematično izvajanje sprejetih politik in ukrepov, da raba končne energije leta 2030 ne bo presegla 54,9 TWh (4.717 ktoe) in da preračunano raba primarne energije ne bo presegla 73,9 TWh (6.356 ktoe) (slika 8). Za ukrepe učinkovite rabe energije iz NEPN glej poglavja 6.1 do 6.4.
4.2.2 Vizija
&fbco;binary entityId="307127c8-f069-4d66-aa6c-586ce5e2b676" type="png"&fbcc;
Vizijo na področju energetske učinkovitost pomembno dopolnjuje vizija na področju krožnega gospodarstva in ravnanja z odpadki.
4.2.3 Cilj do leta 2050
Cilj je zagotoviti, da raba končne energije v letu 2050 ne bo višja od 40 TWh in v letu 2040 ne bo višja od 47 TWh. Cilj je tudi zmanjšati rabo primarne energije, da ta v letu 2040 ne bo višja od 65 TWh (slika 8).
&fbco;binary entityId="b2fefeb6-c251-43bb-8f19-1e6e3cf5a495" type="png"&fbcc;
Slika 8: Gibanje rabe končne energije in cilji: dosedanje gibanje v obdobju 2005–2018, sprejeti cilji za leti 2020 in 2030, predviden potek ter dolgoročni cilji za leti 2040 in 2050 (vir: IJS CEU)
4.2.4 Glavne usmeritve do leta 2050
Zagotavljanje prednosti ukrepom za zmanjšanje rabe energije in izboljšanje energetske učinkovitosti pred izgradnjo novih zmogljivosti za oskrbo z energijo je temeljna usmeritev, usklajena z načeli slovenske zakonodaje in strateškimi usmeritvami v EU. Praviloma so ti ukrepi stroškovno najučinkovitejši.
Slovenija si bo dejavno prizadevala za izboljšanje energetske učinkovitosti ter zmanjševanje rabe primarne in končne energije s širokim naborom ukrepov. S trajnostnimi praksami (krožno gospodarstvo, digitalizacija, trajnostna potrošnja, načrtovanje, trajnostne prakse na področju prometa idr.) bo obvladovala potrebe po energetskih storitvah: ogrevanju, hlajenju, transportu oziroma dostopnosti, delovanju informacijskih in komunikacijskih naprav, mehanskem delu, osvetljenosti idr. Energetske storitve bo zagotavljala ob čim manjši rabi energije na učinkovit in trajnosten način. Hkrati bo spodbujala učinkovito rabo energije in materialov, saj strategije za dvig snovne učinkovitosti prispevajo k zmanjšanju rabe energije vsaj toliko kot ukrepi energetske učinkovitosti. (Glej tudi poglavje 7.1.)
Slovenija bo pripravila podporno okolje za nadaljnji razvoj ponudbe izdelkov in storitev URE ter zmanjševanje potreb po energiji. Gradila bo na dosedanjih uspešnih praksah, spodbujala nadaljnji razvoj kakovosti storitev in izdelkov ter s tem povezanih delovnih mest. Ob primerljivih vlaganjih imajo zelena delovna mesta boljše učinke na zaposlenost, višja je izobrazbena struktura in gospodarski učinki.
Energetska učinkovitost je ključna tudi zaradi strateške zanesljivosti oskrbe oziroma zmanjšanja energetske uvozne odvisnosti in nižjih stroškov za uvožena goriva.
Slovenija bo spodbujala izboljšanje energetske učinkovitosti tudi s ciljem povečati konkurenčnost podjetij in s ciljem obvladovati cenovna tveganja ob pričakovanih višjih in bolj variabilnih cenah energentov na evropskem in svetovnih trgih (glej tudi poglavje 6.2.). Posebej bo spodbujala izvajanje ukrepov za gospodinjstva, izpostavljena tveganju energetske revščine.
Slovenija bo prednostno spodbujala ukrepe učinkovite rabe energije, ki sočasno prispevajo k prilagajanju na podnebne spremembe, kot na primer ukrep energetske sanacije stavb, ki je hkrati ukrep prilagajanja na vročinske valove.
Za prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo in doseganje ciljev strategije bo Slovenija spodbujala digitalizacijo, ki bo ključen element učinkovite rabe energije in drugih virov v logistiki, stavbah, proizvodnji, storitvenih dejavnostih, kmetijstvu in drugih sektorjih. Digitalizacija bo ključna tudi pri razogljičenju oskrbe z energijo, in sicer pri povezovanju sistemov oskrbe in rabe, zagotavljanju fleksibilnosti, zanesljivosti oskrbe z energijo, razvoju aktivnih odjemalcev itd. Digitalizacija bo ključen element uveljavljanja krožnega gospodarstva, usmerjena k izboljšanju snovne učinkovitosti in daljši življenjski dobi izdelkov (povezovanju storitev in proizvodnje, zasnove izdelkov …) ter energetske učinkovitosti. Slovenija bo sektor informacijsko komunikacijskih tehnologij (v nadaljnjem besedilu: IKT) in uporabnike usmerjala k trajnostni digitalizaciji.
4.2.5 Glavni dejavniki za dosego ciljev v letu 2050
Glavni dejavniki za doseganje ciljev so:
-
povečanje energetske učinkovitosti v sektorjih končne rabe energije in transformacij ter povezovanje med njimi (povezovanje sektorjev obravnava tudi poglavje 6.1);
-
zmanjšanje potreb po energiji pri zagotavljanju energetskih storitev in
-
uveljavljanje trajnostnih praks, ki prispevajo k manjšim potrebam po energetskih storitvah in s tem po energiji.
(Drugi dejavniki so podrobneje opredeljeni v poglavjih 6.1, 6.4 in 7.1.)
4.3 Energija iz obnovljivih virov energije
Energija iz obnovljivih virov pomeni energijo iz obnovljivih nefosilnih virov, in sicer vetrno, sončno (sončni toplotni in sončni fotovoltaični viri) in geotermalno energijo, energijo okolice, energijo plimovanja, valovanja in drugo energijo oceanov, vodno energijo, ter energijo iz biomase, deponijskega plina, plina, pridobljenega z napravami za čiščenje odplak, in bioplina.
4.3.1 Stanje
Z 21,14-odstotnim deležem OVE v bruto končni rabi energije v letu 2018 je Slovenija pod letno ciljno vrednostjo in je od 25-odstotnega ciljnega deleža v letu 2020 oddaljena še za 3,9 odstotne točke. Od leta 2010, ko je bil sprejet Akcijski načrt za obnovljive vire energije 2010–2020, se je delež OVE povečal le za 0,9 odstotne točke.
Težave pri doseganju indikativnih sektorskih ciljev OVE po Akcijskem načrtu za obnovljive vire energije za obdobje 2010–2020 v letu 2020 so v prometu (doseženih 5,5 %, cilj za leto 2020 je 10 %) in proizvodnji električne energije (doseženih 32,2 %, cilj 39,3 %), medtem ko je na področju ogrevanja in hlajenja cilj presežen (doseženih 31,6 %, cilj 30,8 %).
Finančne spodbude in predpisi so bili ključni med dosedanjimi ukrepi, ki so: podporna shema za spodbujanje proizvodnje električne energije iz OVE, zakon, ki ureja pogoje koncesije za izkoriščanje energetskega potenciala Spodnje Save, investicijske spodbude za ukrepe rabe OVE kot vira toplote v gospodinjstvih in za proizvodnjo toplote v sistemih daljinskega ogrevanja na OVE, predpisi, ki urejajo učinkovito rabo energije v stavbah (PURES), in obvezni minimalni delež OVE, soproizvodnje in odvečne toplote oziroma njihove kombinacije v sistemih daljinskega ogrevanja. Predpisan je tudi minimalni obvezni delež OVE v pogonskih gorivih, ki pa ni izpolnjen. V zadnjem obdobju vse večje učinke dosega tudi spodbujanje samooskrbe z električno energijo iz OVE.
&fbco;binary entityId="f51935f9-ed79-4c17-9927-ae8bd559670c" type="png"&fbcc;
Slika 9: Doseganje ciljnih deležev OVE v Sloveniji v obdobju 2005–2018 (vir: IJS CEU)
OVE so pomemben domač vir energije, uvozna odvisnost Slovenije je v letu 2018 znašala 48 %, domača proizvodnja energije pa 52 % in k temu so OVE prispevali 16 odstotnih točk. 22 odstotnih točk je k domači proizvodnji prispevala jedrska energija, 13 odstotnih točk pa trdna goriva. Še večji pomen imajo OVE pri proizvodnji električne energije, saj se s to proizvodnjo pokrije 32 % bruto končne rabe električne energije.
4.3.1.1 Sprejete usmeritve in ukrepi do leta 2030
NEPN kot ciljno vrednost za leto 2030 določa vsaj 27-odstotni delež obnovljivih virov v bruto končni rabi energije in naslednje indikativne sektorske cilje: 43-odstotni delež v sektorju električna energija, 41-odstotni delež v sektorju toplota in hlajenje in 21-odstotni delež v prometu (delež biogoriv je 11 %).
Ključni ukrepi, ki jih opredeljuje NEPN za spodbujanje OVE, ostajajo finančne podpore: investicijske podpore za gospodinjstva in sisteme daljinskega ogrevanja ter podporna shema za spodbujanje razpršene proizvodnje električne energije iz OVE. Drugi ukrepi, ki so bili sicer že sprejeti v predhodnih dokumentih (AN OVE), vendar pa se še ne izvajajo, so spodbujanje integracije OVE v omrežja in proaktivna vloga države pri umeščanju objektov v prostor (prostorsko opredeliti območja za proizvodnjo naprav OVE na podlagi študij, izboljšanje zakonodaje, pospešena priprava in financiranje prostorskih načrtov, dopolnitev predpisov za učinkovitejše in sonaravno umeščanje objektov v prostor idr.). NEPN načrtuje tudi pospešeno pripravo prostorskih načrtov za večnamenske strateške državne infrastrukturne in energetske projekte, uskladitev predpisov, ki urejajo prevlado javne koristi na zavarovanih območjih skladno z zakonodajo EU in prakso, ter krepitev zmogljivosti za pripravo in izvedbo projektov. Glej tudi poglavje 6.1 Oskrba z energijo.
Novi so tudi ukrepi na področju lokalnih energetskih skupnosti in skupnosti OVE za izkoriščanje OVE na področju ogrevanja in hlajenja. Načrtovani so ukrepi večnamenskega izkoriščanja geotermalne energije. NEPN opredeljuje, da bo prepoved nakupa novih kotlov na kurilno olje uveljavljena z letom 2023. Izvajanje ukrepa obveznega deleža OVE v motornem prometu se nadaljuje ter bo prihodnje usmerjeno v napredna trajnostna biogoriva ter uvajanje plinov OVE v polnilnicah stisnjenega zemeljskega plina (v nadaljevanju: SZP) in utekočinjenega zemeljskega plina (v nadaljnjem besedilu: UZP).
SRS 2030 določa enak ciljni delež OVE do leta 2030 kot NEPN.
4.3.2 Vizija
&fbco;binary entityId="7127d76e-1b0d-46f1-91be-5963a0647203" type="png"&fbcc;
4.3.3 Cilji do leta 2050
Slovenija bo povečala deleže OVE v končni rabi energije v vseh sektorjih: v prometu, pri rabi električne energije in toplote ter hladu. Skupni delež OVE bo do leta 2050 dosegel najmanj 60 %. Indikativni cilji v posameznih sektorjih so najmanj 65-odstotni delež OVE v prometu, najmanj 50-odstotni delež OVE pri ogrevanju in hlajenju ter najmanj 80-odstotni delež OVE v bruto končni rabi električne energije.
4.3.4 Glavne usmeritve do leta 2050
Za doseganje cilja neto ničelnih emisij in sistematično opuščanje rabe fosilnih goriv bo Slovenija pospešeno spodbujala širok nabor tehnologij in virov ter prodor OVE skladno z načeli in zahtevami okoljske zakonodaje.
Slovenija se bo usmerjala k večjemu izkoriščanju OVE, ki so domač vir energije, kar pozitivno vpliva na zanesljivost oskrbe, saj zmanjšuje uvozno odvisnost, prispeva k diverzifikaciji virov idr. Z opuščanjem rabe domačega premoga se bo strateški pomen OVE še povečeval.
Slovenija bo nadalje spodbujala vire, ki jih že izkorišča tradicionalno, vzpostavljala pa bo tudi pogoje za izkoriščanje širokega nabora OVE (sončno, vodno, geotermalno, vetrno energijo in energijo lesne biomase idr.), vse to skladno z načeli in zahtevami okoljske in varstvene zakonodaje. Spodbujala bo razvoj znanja, proizvodnjo tehnologij ter storitev za izkoriščanje (pretvorbo) OVE in v podporo razvoju OVE, zlasti ukrepe za medsebojno povezovanje energetskih sistemov in boljše povezovanje oziroma integracijo OVE v omrežje in za shranjevanje energije, in prodor rešitev na izvozne trge.
Slovenija bo spodbujala samooskrbo stavb, sosesk in širših skupnosti, ki izkoriščajo OVE v povezavi s shranjevanjem energije in optimizacijo povezanih energetskih sistemov. Vzpostavljeno bo podporno okolje za izvajanje ukrepov, zlasti na lokalni ravni. Vzpostavila bo celovito spodbujevalno podporno okolje, vključno z ustrezno regulativo za razvoj aktivnih odjemalcev in samooskrbovalcev ter skupnosti, ki slonijo na teh akterjih, saj bodo ključnega pomena pri doseganju ciljev na področju OVE. Za učinkovito implementacijo sprejetih ukrepov in doseganje koristi odjemalcev bo Slovenija to področje uredila v zakonodaji.
Finančne spodbude, kot so podporna shema za proizvodnjo električne energije iz OVE, investicijske spodbude za vse sektorje in potencialne nove spodbude bodo sorazmerne z učinki na podnebje, energetski sistem in okolje ter z drugimi javnimi koristmi projektov. Večje spodbude bodo namenjene rešitvam v razvoju in ob vstopu na trge. Slovenija bo intenzivno spodbujala tudi pilotne projekte izkoriščanja OVE. (Glej tudi poglavje 8.)
Hkrati z OVE bo spodbujala razvoj fleksibilnosti sistema, nujnega za delovanje elektroenergetskega sistema pri povečanem deležu OVE. Pri tem bo posebna pozornost namenjena vzpostavitvi hranilnikov energije, kratkoročnih in sezonskih. Ob podpori različnih tehnologij shranjevanja bodo imeli prednost hranilniki energije, ki temeljijo na OVE. Razvijala bo energetska omrežja, ki bodo zmožna hkrati podpreti intenzivno rast OVE in spremenjene vzorce porabe energije, zraven pa zagotoviti zanesljivost dobave vsem uporabnikom. Spodbujala bo povezovanje vseh energetskih sistemov: elektroenergetskih in plinskih omrežij, sistemov daljinskega ogrevanja in drugih. Spodbujala bo razvoj nizkoogljičnih sistemskih storitev. Zaradi optimizacije stroškov bosta potrebna nadgradnja načrtovanja in kakovostno usmerjanje razvoja na tem področju, vključno s sektorskim povezovanjem. (Glej poglavje 6.1.)
Slovenija bo nadalje v energetske namene izkoriščala lesno biomaso, pri tem je pomemben tudi gospodarski vidik, saj izraba manj kakovostnega lesa v energetske namene močno izboljša ekonomiko lesnopredelovalnih verig in energetskih sistemov. Posebej bo spodbujala manjše lokalne sisteme z zaključeno lokalno dobavo lesne biomase. Pri izkoriščanju lesa se upoštevajo načela krožnega biogospodarstva ter ohranjanja gozdnatosti in trajnostnega razvoja gozdov, ki se bodo prilagajali posledicam podnebnih sprememb in tudi ciljem zagotavljanja ponora CO2 v gozdovih (glej poglavje 6.6 LULUCF). Prednostno se bo spodbujala raba lesa kot materialne surovine za izdelke – predelava lesa, ostankov in drugih lignoceluloznih virov ima prednost pred energetskim izkoriščanjem. Pri tem bo ključna krepitev sektorja lesnopredelovalne proizvodnje, ki bo temeljila na strateških usmeritvah sektorja in spodbudah lesnopredelovalni industriji za povečanje dodane vrednosti s povezovanjem verig vrednosti in vpeljevanjem vrhunskega oblikovanja in trženja ter internacionalizaciji sektorja. Ključen bo tudi razvoj zbirnih centrov v tem okviru. Dolgoročno bodo pripravljene politike in ukrepi krožnega gospodarstva, ki bodo omogočali kaskadno rabo lesa in energetsko izkoriščanje lesnih proizvodov ob koncu njihove življenjske dobe (ob dejanskem koncu in z upoštevanjem kaskadne rabe lesa), brez bistvenih vplivov na okolje. Ob tem bo povečevala tudi obseg biomase, primerne za energijsko izrabo.
Prednostno se bo spodbujalo izkoriščanje OVE v sistemih daljinskega ogrevanja in hlajenja, da se tako dosežejo sinergije med podnebno politiko in politiko varstva zraka. Pri opredeljevanju novih lokacij so med prvimi kriteriji gostota povpraševanja po toploti in hladu ter dostopnost obnovljivih virov, pri čemer bo tak razvoj podpiralo tudi prostorsko načrtovanje. Upoštevani bodo cilji zmanjševanja obremenitve okolja, vključno s transportom lesne biomase. Spodbujanje rabe lesne biomase v individualnih kuriščih bo še naprej usmerjeno na območja, kjer raba drugih OVE ni smiselna; z izobraževanjem uporabnikov, dimnikarjev, monterjev in menjavo kurilnih naprav bo doseženo zmanjšanje emisij prašnih delcev in s tem večja kakovost zraka. Skladno z NEPN bo zato oblikovana tudi Strategija za ogrevanje in hlajenje, ki bo te sisteme spodbujala in usmerjala, prek zakonodajnih instrumentov pa bo zahtevano kontinuirano povečevanje deleža OVE v proizvodnji toplote, s finančnimi podporami pa spodbudilo pripravo in realizacijo projektov, ki standarde presegajo.
S podporo pilotnim projektom se bo Slovenija aktivno vključila tudi v razvoj in uporabo trajnostnih tehnologij za proizvodnjo sintetičnih goriv iz lesne biomase in drugih lignoceluloznih virov. Aktivno bo podpirala razvoj politik na ravni EU na tem področju, ker bo potrebna ekonomija obsega. (Glej tudi poglavje 6.1.)
Slovenija bo še naprej intenzivno povečevala izrabo sončne energije, predvsem za proizvodnjo električne energije in tudi pasivno rabo sončne energije. V ta namen bo spremenila in sončni energiji prilagodila načrtovanje sosesk in stavb ter infrastrukture. Sončno energijo bo prednostno izkoriščala na urbaniziranih in infrastrukturnih ter na degradiranih območjih (npr. kamnolomi). Za večjo učinkovitost ukrepov bo povezovala ukrepe prilagajanja in blaženja.
Usmerjala bo tudi v izgradnjo velikih sončnih elektrarn na degradiranih, industrijskih in infrastrukturnih območjih za optimizacijo stroškov vključevanja OVE v elektroenergetska omrežja. (Glej poglavje 6.1.)
Slovenija prepoznava pomen hidroenergije za razogljičenje elektroenergetskega sektorja in prednosti hidroelektrarn v primerjavi s tehnologijami za proizvodnjo električne energije iz drugih nizkoogljičnih virov, kar je zlasti izrazito pri zagotavljanju sistemskih storitev. S tem HE omogočajo tudi večje vključevanje ostalih elektrarn na OVE in drugih nizkoogljičnih virov v elektroenergetski sistem. Slovenija bo energetsko izkoriščanje hidroenergije povezovala v širši kontekst upravljanja voda na vodotokih, kot bo to določeno s Strategijo prostorskega razvoja Slovenije 2050, ki je v pripravi, ter uresničevala s tem povezane cilje (poplavna varnost, ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev mokrišč tudi kot vodnih zadrževalnikov idr.).
Vsi projekti izgradnje hidroelektrarn bodo zato večnamenski. Slovenija bo še naprej ohranjala ter nadalje razvijala znanja za načrtovanje in gradnjo hidroenergetskih objektov kot del več namenskosti rabe prostora.
Povečala bo svoje ambicije glede izkoriščanja vetrne energije in razvila programe za vključitev lokalnih skupnosti v ta razvoj.
Izraba obnovljivih virov energije in umeščanje potrebne infrastrukture za njeno izkoriščanje bo upoštevala prostorske in druge (varstvene) pogoje. Elektrarne na obnovljive vire (sončne, vetrne, hidro in druge) bo gradila s čim manj vplivi na okolje in skladno z načeli in zahtevami okoljske, varstvene in prostorske zakonodaje ter zagotavljala dosledno izvedbo projektov z vsemi omilitvenimi ukrepi. Kot je načrtovano v NEPN, bo uveljavljala tudi mehanizme, skladne z evropskim pravnim redom, za umeščanje elektrarn na varovana območja. Slovenija ima velik delež območij Natura 2000 (pribl. 38 %), zato je mogoče pričakovati, da bodo okoljski vplivi načrtovanih objektov OVE nad 10 MW inštalirane moči (voda, veter in drugo) na ta varovana območja v okviru postopkov priprave državnih prostorskih načrtov (DPN) ocenjeni kot bistveni oziroma da bodo vplivi hidroelektrarn na vode ocenjeni kot bistveni. V teh primerih bo Slovenija na predlog pobudnika v okviru postopkov prevlade druge javne koristi nad javno koristjo oziroma interesom ohranjanja narave in dobrega stanja voda skladno s slovensko in evropsko zakonodajo presodila in odločila, katera javna korist bo v konkretni zadevi prevladala.
Izgradnja večjih objektov hidroelektrarn nad 10 MW je skladna s cilji te strategije ter je v javnem interesu oziroma predstavlja javno korist zaradi sočasnih okoljskih koristi zmanjševanja emisij TGP, zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo z nizkoogljičnimi sistemskimi storitvami in nizkoogljično proizvodnjo električne energije ter doseganja gospodarskih koristi. To so tudi ključni nujni razlogi za izpeljavo postopka prevlade javnega interesa oziroma koristi.
Geotermalna energija se uvršča med še ne dovolj izkoriščene potenciale OVE, zato bo Slovenija povečala spodbujanje njenega izkoriščanja. Prednostno bo usmerjala trajnostno in učinkovito koriščenje toplote termalne vode iz geotermalnih vodonosnikov in plitve geotermalne energije. Prednostna področja in usmeritve rabe geotermalne energije bo določila Strategija ogrevanja in hlajenja z akcijskim načrtom, ki je v pripravi. Prednostno se bodo pripravile tudi analize ekonomičnosti izkoriščanja globoke geotermalne energije ter sprejeli konkretni cilji in ukrepi za njeno izkoriščanje.
Uporaba biogoriv bo prednostno usmerjena v razvoj, proizvodnjo in uporabo naprednih trajnostnih biogoriv, ob upoštevanju prehranske varnosti. Slovenija bo pri tem dosledno upoštevala in hkrati razvijala najnaprednejša načela za uravnavanje snovnih in energijskih tokov v krožnem biogospodarstvu.
Spodbujala bo raziskave in razvoj novih trajnostnih tehnologij OVE in poslovnih modelov ter tudi kakovost in učinkovitost umeščanja OVE v prostor. Intenzivno bo spodbujala razvoj in delovanje lokalnih energetskih skupnosti. Prav tako bo pospeševala investicije v obetavne in tržno še ne ekonomične projekte glede OVE v podjetjih, spodbujala potrebne raziskave, inovacije in pilotne projekte ter ozaveščala javnost o pomenu prehoda na OVE. Na podlagi rezultatov pilotnih projektov bo Slovenija določala nove prednostne usmeritve spodbujanja OVE, kot so učinkovita kaskadna izraba globoke geotermalne energije, izkoriščanja sončne energije, shranjevanja toplote in drugih.
Pri sprejemanju ukrepov na področju OVE bo Slovenija ustrezno pozornost namenila debirokratizaciji in ustrezni integraciji OVE na stavbe, v prostor in v energetski sistem. Med drugimi bo spremenila postopek izdaje vseh potrebnih dovoljenj s ciljem pospešiti in olajšati administrativne in upravne postopke za priključevanje OVE.
4.3.5 Glavni dejavniki za dosego ciljev v letu 2050
-
Povečanje proizvodnje električne energije iz OVE;
-
povečanje oskrbe s toploto in hladom iz OVE v stavbah in industriji;
-
velik delež oskrbe s toploto in hladom iz OVE v sistemih daljinskega ogrevanja in/ali hlajenja;
-
povečanje deleža OVE v prometu;
-
prodor tehnologij in sistemov v podporo OVE (shranjevanje energije, povezovanje sistemov, prožnost sistemov, povečanje zmogljivosti omrežij za distribucijo in prenos električne energije idr.).
4.3.6 Človeški viri in načrtovanje
Slovenija bo vzpostavila organizacijsko strukturo za učinkovito upravljanje spodbujanja in izvajanja ukrepov.
Spodbujanje OVE se zdaj izvaja na več kot štirih institucijah (Ministrstvo za infrastrukturo, Eko sklad, Borzen, Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljnjem besedilu: MOP) idr.). Preverjeni bodo modeli za večjo koncentracijo znanja in učinkovitejše delovanje ter prenos večine nalog v zvezi s financiranjem naložb na eno od organizacij (Eko sklad).
Sistematično bosta spodbujana izkoriščanja OVE v lokalnih skupnostih ter krepitev zmogljivosti za pripravo in izvedbo projektov na tej ravni. Izvajali se bodo ukrepi za krepitev človeških virov na lokalni ravni, v njihovih podpornih institucijah ter za povezovanje lokalnih skupnosti na vseh ravneh priprave in izvedbe projektov.
Ključna je povezava različnih deležnikov, ki bodo hitro in učinkovito usklajevali najboljše rešitve ter tudi primerno nadzirali potek teh projektov. S tem se bodo pospešili tudi vsi potrebni upravni procesi (pridobivanje okoljskih, gradbenih in drugih dovoljenj).
Slovenija bo izvajala usposabljanja na vseh ravneh v podporo načrtovanju in izvajanju ukrepov ter nadaljnjemu razvoju področja.
Za učinkovito in kakovostno umeščanje v prostor bo zagotovila kadrovske zmogljivosti, vzpostavila mehanizme reševanja nesoglasij med nosilci urejanja prostora in nosilci projektov ali načrtov in druge ukrepe.
5 POLITIKE IN USMERITVE PRILAGAJANJA
5.1 Stanje
V Sloveniji smo priča velikim spremembam podnebja in njegovih spremenljivk. Povprečna temperatura zraka se je v obdobju 1961–2011 dvignila za 1,7 °C, višina padavin pa se je v istem časovnem obdobju na letni ravni zmanjšala za okoli 15 % v zahodni polovici države in za 10 % v vzhodni polovici države. Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja, ki jo je pripravila Agencija Republike Slovenije za okolje (Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja, Sintezno poročilo – prvi del, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, 2018), prikazuje, da se bo podnebje v Sloveniji spreminjalo tudi v prihodnje, na kar se bo treba prilagoditi. (Glej poglavje 3.4.) Prilagajanje na podnebne spremembe je neločljivo povezano z uspehom na področju blaženja podnebnih sprememb; bolj bo človeštvo uspešno pri zmanjševanju emisij TGP, manjši bodo vplivi podnebnih sprememb in potrebnega bo manj prilagajanja. Učinkom podnebnih sprememb se ni več mogoče izogniti, zato je prilagajanje nanje ključnega pomena, zato da se obvladujejo tveganja, ki jih prinašajo, in potencirajo podnebne spremembe. Že danes se pojavljajo pogostejši ekstremni vremenski pojavi (suše, močnejši nalivi, vročinski valovi ipd.), prisotne so tujerodne vrste, kar dokazuje, da se okolje okoli nas spreminja. Le s skupnimi ukrepi blaženja (zmanjševanja emisij TGP podnebnih sprememb) in prilagajanja (ukrepi in politike za načrtno zmanjševanje ranljivosti in povečanje odpornosti za zaznane ali pričakovane vplive podnebnih sprememb) na podnebne spremembe se lahko ustvari na vplive podnebnih sprememb bolj odporno družbo.
Kot izhaja iz predloga podnebnega zakona EU (Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi Uredbe (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila)) bodo morale države članice sprejeti celovite nacionalne strategije in načrte za prilagajanje, saj je prilagajanje ključni element za dolgoročni globalni odziv na podnebne spremembe. Slovenija je leta 2016 sprejela Nacionalni strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam (v nadaljnjem besedilu: SOPPS), ki vključuje usmeritve za večjo vključenost prilagajanja v politike, ukrepe in ravnanja. Akcijski načrt še ni izdelan, v obdobju sprejema SOPPS je dejavno delovala medresorska delovna skupina. V sektorju kmetijstva in gozdarstva je bila leta 2008 sprejeta sektorska strategija prilagajanja, izdelana sta bila tudi dva akcijskega načrta (2009–2011 in 2010–2011), ki sta se izvedla. Pozneje se ukrepi zaradi prenehanja zagotavljanja sredstev niso več izvajali. V obdobju 2014–2020 je bilo obravnavanje podnebnih sprememb med strateškimi cilji Skupne kmetijske politike, v novi kmetijski politiki 2021–2027 je prilagajanje izpostavljeno kot eden izmed osrednjih ciljev. Ukrepe prilagajanja vsebujejo tudi nekatere druge sektorske politike, predvsem na področju voda (npr. Načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti 2017–2021, načrti upravljanja voda).
Osnutek Poročila o izvajanju SOPPS v obdobju 2016–2020 (od sprejetja v decembru leta 2016) kaže različen nivo uspeha pri izvajanju posameznih korakov. Najuspešnejše je bilo vključevanje prilagajanja podnebnim spremembam v strateško načrtovanje, vključevanje v evropske in mednarodne dejavnosti, zagotavljanje podnebnih storitev in koraki glede na izdelavo analize stanja na področju izobraževanja. Izvajanje nekaterih korakov je bilo ocenjeno kot le delno uspešno, na primer okrepljena raba instrumentov PVO in CPVO, medresorsko sodelovanje, povezovanje zbirk podatkov in komunikacijske aktivnosti. Kot večinoma neuspešno je bilo ocenjeno povezovanje z lokalno in regionalno ravnjo (nacionalna kontaktna točka ni bila ustanovljena) in zasebnim sektorjem ter aktivnosti vzpostavitve rednega sodelovanja med raziskovalci in odločevalci (podnebni portal ni bil vzpostavljen). Ključen dosežek je bilo pomembno povečanje sredstev za namene prilagajanja, največji neuspeh pa izostanek napredka pri pripravi kazalnika in ocen ranljivosti. Te aktivnosti so se s sprejetjem ReNPVO20-30 prestavile v naslednja leta, kar je skladno s pričakovanimi obveznostmi v okviru nove zakonodaje EU na področju podnebnih pravil.
5.2 Vizija
&fbco;binary entityId="18afae89-7682-452b-9808-f8d20886ca33" type="png"&fbcc;
5.3 Cilj do leta 2050
Iz SOPPS: »Cilj na področju prilagajanja podnebnim spremembam je zmanjšati izpostavljenost vplivom podnebnih sprememb, občutljivost in ranljivost Slovenije ter povečati odpornost in prilagoditvene sposobnosti družbe.«
Slovenija bo na področju prilagajanja pospešila in celoviteje izvajala sprejete dokumente in ukrepe ob hkratnem spodbujanju pridobitve strokovnih podlag. Spremljala bo izpostavljenost Slovenije podnebnim spremembam, okrepila prilagoditvene sposobnosti družbe ter tako dvignila pripravljenost in odzivnost slovenske družbe na podnebne spremembe. Prednost bo dajala sonaravnim rešitvam in ukrepom. Ukrepi prilagajanja bodo stroškovno učinkoviti, do njih pa bodo imele dostop tudi najranljivejše skupine prebivalstva.
5.4 Glavne usmeritve do leta 2050
Slovenija se na nove podnebne razmere, ki se jim ne moremo izogniti, sicer že prilagaja, vendar prepočasi. Zato bo takoj pospešila aktivnosti na področju prilagajanja podnebnim spremembam. Pravočasen odziv je ključen za učinkovito dosego ciljev prilagajanja, saj so pravočasne prilagoditve tudi cenejše.
Na področju prilagajanja na podnebne spremembe je v Sloveniji treba okrepiti številne aktivnosti. Slovenija bo predvsem nadaljevala in nadgrajevala znanje o vplivih podnebnih sprememb na posamezen sektor (prek izdelave ocen ranljivosti) ter na tej podlagi načrtovala prednostne ukrepe. Pripravila bo analizo in načrt pridobivanja manjkajočih podatkov in strokovnih podlag ter tako vzpostavila sistematičen sistem pridobivanja podatkov (raziskav). Slovenija nekoliko zaostaja tudi na področju izvajanja sprejetih dokumentov in načrtov na področju prilagajanja (tudi glede izvajanja SOPPS), zato bo pospešeno izvajala sprejeti SOPPS.
Spletno posvetovanje za pripravo te strategije je pokazalo, da je poznavanje prilagajanja (in tudi ukrepov) na podnebne spremembe med širšo javnostjo precej bolj šibko kot področje blaženja, zato bo Slovenija (skladno s SOPPS) okrepila tudi informiranje, izobraževanje in usposabljanje na tem področju.
Področje prilagajanja je prav tako kot področje blaženja podnebnih sprememb horizontalno, posamezni sektorji pa se med seboj prepletajo in povezujejo. Zato je za oblikovanje učinkovitih ukrepov nujno strateško, povezano in vključujoče sodelovanje na vseh področjih, z dobro organizirano strukturo ter razvojem znanja in kompetenc na področju prilagajanja.
Prednost pri snovanju ukrepov prilagajanja bo Slovenija dajala sonaravnim rešitvam, ki bodo zagotavljale ekološko povezljivost in ohranjanje oziroma revitalizacijo ekosistemov ter posledično prispevale k izboljšanju stanja biotske raznovrstnosti. Pri sonaravnih rešitvah, ki prispevajo k prilagajanju in tudi k blaženju podnebnih sprememb, ima Slovenija z največjim deležem območij Natura 2000 v EU (skoraj 38 % površine) velik potencial. Za Slovenijo je pomembna zlasti aktivna skrb za zeleno infrastrukturo, katere ključno ogrodje je v EU prav omrežje Natura 2000. Pomemben del zelene infrastrukture, predvsem v urbanih in gosto poseljenih območjih, so tudi zelene površine v urbanih okoljih, ki jih bo Slovenija ohranjala in jih skladno z drugimi sektorskimi cilji še povečevala. Vzpostavila bo dodatne mehanizme za ohranjanje in krepitev zelenih površin na javnih in zasebnih površinah (zagotavljanje zadostnih zelenih površin, ureditev enotnega upravljanja in vzdrževanja).
Prednost pri prilagajanju na podnebne spremembe bo Slovenija dajala vodi prijaznim rešitvam, ki bodo z ustreznimi ukrepi pripomogle k doseganju vsebinskih ciljev varstva, rabe in urejanja voda. Za uspešno prilagajanje na podnebne spremembe je ključno intenzivnejše vključevanje varstva in trajnostnega upravljanja voda na področja drugih politik, kot so lokalni in regionalni razvoj, prostorsko načrtovanje, energetika, promet, kmetijstvo, ribištvo in turizem. Pri prilagajanju na podnebne spremembe je treba ustrezno zasledovati cilj trajnostne rabe vode, ki omogoča različne vrste rabe ob upoštevanju dolgoročnega varstva razpoložljivih virov in njihove kakovosti. Zagotavljati je treba varstvo, izboljševanje in obnavljanje teles podzemne vode ter ravnotežje med njenim odvzemanjem in obnavljanjem. Izboljšati je treba tudi doseganje ciljev vodne direktive na drugih vodnih telesih.
Slovenija bo sistematično in tudi finančno spodbujala pripravo potrebnih strokovnih podlag, znanje iz prilagajanja pa bo vključevala v vse sektorske politike, predvsem v politike trajnostnega urejanja prostora in prostorskega načrtovanja. Dolgoročno prostorsko načrtovanje bo povezano z varstvom okolja, spreminjanjem podnebja in ustreznim prilagajanjem nanj ter postavljeno v ustrezen strateško razvojni položaj. Slovenija bo zagotovila premagovanje sektorskih, disciplinarnih in organizacijskih meja, hkrati bo poskrbela za usklajenost sektorskih strategij in načrtov, saj so si sicer lahko ukrepi v nasprotju, pri čemer bodo imeli prednost ohranjena narava, zdravo okolje in trajnostni prostorski razvoj.
Slovenija bo v prihodnosti spodbujala in podpirala le investicije, ki bodo podnebno odporne, oziroma infrastrukturo bolj odporno na podnebne spremembe. Učinkovito bo izkoriščala tudi nove priložnosti, ki jih bodo prinesle podnebne spremembe (npr. podaljšanje rastne dobe rastlin, možnosti gojenja novih rastlin, nove priložnosti v turizmu).
Kjer koli bo to mogoče, se bodo skupaj izvajali ukrepi blaženja in prilagajanja, saj večina ukrepov prispeva k ciljem na področju zmanjševanja emisij TGP in povečevanja odpornosti. Med tovrstna področja spadajo na primer povečevanje energetske učinkovitosti stavb, prehranska samooskrba in obnova degradiranih ekosistemov ter zelena urbana infrastruktura, ki pomaga zniževati temperaturo, kar pomeni tudi manj energije za hlajenje, hkrati pa urbana zelena infrastruktura pozitivno vpliva na biotsko raznovrstnost in učinek toplotnega otoka v mestih.
5.5 Glavna področja ukrepanja
Ker so od sprejetja SOPPS na voljo številne nove raziskave in strokovne podlage s področja prilagajanja podnebnim spremembam ter novi dokumenti, izdani na ravni EU, zastavljajo odločnejše ukrepanje na področju podnebnih sprememb, bo Slovenija v roku enega leta ovrednotila SOPPS in ga po potrebi ustrezno dopolnila.
Takoj bo začela odpravljati vrzeli in nadaljevala pripravo ustreznih strokovnih podlag za prilagajanje podnebnim spremembam. Dopolnila bo pomanjkljive strokovne podlage ter zapolnila vrzeli v pomanjkanju znanja in organiziranosti za izvajanje. (Glej poglavje 9.)
Izdelala bo oceno ranljivosti za področje voda (ali pa bo področje voda integrirala v druge sektorje), kmetijstva, gozdarstva, javnega zdravja, turizma, biotske raznovrstnosti, stavb, energetike, prometa, prostorskega načrtovanja, industrije, urbanih in ruralnih področij, obalnih predelov, morja in ribištva, kulturne dediščine … Pri oceni ranljivosti bo Slovenija prednostno izdelala oceno ranljivosti na področju kmetijstva, gozdarstva, javnega zdravja, narave in turizma.
V načrte upravljanja voda bo vključevala tudi ocene ranljivosti na podnebne spremembe (površinskih, podzemnih voda in tudi pitne vode). Za izdelavo ranljivosti na področju voda bo morala Slovenija predhodno zapolniti vrzeli na področju strokovnih podlag in študij (npr. izdelala projekcije dviga morske gladine, študije poplav – identifikacija območij, monitoring, intenziteta poplav) in tudi prilagoditi rabo zemljišč glede na rezultate.
Pripravo ocen ranljivosti bo Slovenija metodološko čim bolj uskladila, sistem ciljev in ukrepov pa zasnovala tako, da bo mogoče dosegati sinergije in izločiti ukrepe, ki poslabšujejo stanje ali možnosti doseganja ciljev na katerem od podpodročij.
Kratkoročne aktivnosti prilagajanja načrtuje že ReNPVO20-30.
Tabela 2: Načrtovane aktivnosti na področju prilagajanja (vir: ReNPVO20-30)
&fbco;binary entityId="e9a9633a-f217-4441-b9f4-c391ac4e070d" type="png"&fbcc;
Za njihovo izvedbo bo Slovenija okrepila kapacitete, opolnomočila deležnike in sistemsko uredila financiranje na področju prilagajanja. (Glej poglavje 8.) Krepila bo tudi znanje na področju prilagajanja in uredila organizacijsko strukturo. (Glej poglavje 9.) Prilagajanje bo enakovredno vključila v organizacijsko strukturo blaženja, saj so med ukrepi blaženja in prilagajanja pogoste sinergije.
5.6 Glavni dejavniki za dosego cilja do leta 2050
Ustrezne strokovne podlage, človeški viri (njihovo število in usposobljenost) in organizacijska struktura.
5.7 Človeški viri
Za izvajanje prilagoditvenih ukrepov je nujno usposabljanje in izobraževanje o prilagajanju na podnebne spremembe na vseh ravneh. Razvoj znanja in kompetenc bo Slovenija pospešila v raziskovalni in akademski sferi, v strokovni in poklicni ter s formalnim in neformalnim izobraževanjem. Pomembne so okoljske študije naravoslovnih, tehničnih in družboslovno-humanističnih ved, predvsem pa se bo spodbujala interdisciplinarnost. Za raziskave bo namenila dodatna sredstva in najpozneje do leta 2023 razpisala vsaj 5 ciljnih raziskovalnih projektov na temo prilagajanja podnebnim spremembam (od tega vsaj 2 interdisciplinarna) oziroma namenila sredstva za (nekoliko) daljše projekte na področju prilagajanja (npr. LIFE). S tem bo povečala bazo strokovnjakov in ljudi, ki delajo na področju prilagajanja podnebnim spremembam, hkrati si bo prizadevala zajeziti odtok znanja v tujino. Povezala bo obstoječe raziskovalne in pedagoške programe ter sistemsko uredila področje financiranja.
Hkrati bodo potrebni tudi finančni viri za takojšnji začetek izvedbe že znanih možnih upravičenih ukrepov prilagajanja, s čimer pa se bodo strokovnjaki na operativnem delu tudi izobraževali.
Lokalnim skupnostim bo Slovenija zagotavljala podporo in znanje za pripravo oziroma implementacijo ukrepov prilagajanja. V načrtu je vzpostavitev kontaktne točke za koordinacijo in spodbudo izvajanju ukrepov na regionalni in lokalni ravni.
5.8 Predlagani kazalci spremljanja napredka
Stopnja ranljivosti Slovenije na ravni države in občin (nabor kazalcev za stopnjo ranljivosti) (Kazalec ranljivosti Slovenije na podnebne spremembe, 2016).
6 STRATEGIJA PO SEKTORJIH
6.1 Oskrba z energijo
6.1.1 Opis stanja emisij in ključnih ukrepov
Oskrba z energijo je z 29,7 % druga med sektorji v skupnih emisijah TGP, pri tem je 87 % emisij iz premogovih elektrarn oziroma termoelektrarn toplarn.
Proces razogljičenja se že izvaja; emisije so se v obdobju med letoma 2005 in 2018 zmanjšale za 25,6 %, k temu pa sta največ prispevala zaprtje Termoelektrarne Trbovlje in zmanjšanje rabe premoga v termoelektrarni Šoštanj. Z izgradnjo hidroelektrarn na spodnji Savi in sončnih elektrarn ter drugih razpršenih enot v tem obdobju se je povečala proizvodnja električne energije iz OVE za 0,8 TWh, kar je 5 % glede na rabo bruto končne električne energije.
Energetski sistem do zdaj zelo uspešno obvladuje tveganja ter zagotavlja visoko raven strateške in obratovalne zanesljivosti zaradi uravnoteženosti energetske mešanice, diverzifikacije proizvodnih lokacij, zanesljivosti enot in zagotavljanja kakovostnih sistemskih storitev. Cene energije v Sloveniji ne odstopajo bistveno od povprečne ravni v EU.
6.1.1.1 Sprejete usmeritve in ukrepi do leta 2030
Z NEPN je sprejeta odločitev o postopnem opuščanju rabe premoga v energetske namene pred letom 2050. Natančna časovnica bo sprejeta leta 2021, skladno z načeli in v okviru programa pravičnega prehoda. Raba premoga se bo do leta 2030 zmanjšala za 30 % glede na leto 2005, po tem letu se premog izkorišča samo še na eni lokaciji. NEPN na področju jedrske energije načrtuje nadaljevanje izkoriščanja v Sloveniji in celovito preučitev možnosti dolgoročne rabe jedrske energije ter do leta 2027 sprejetje odločitve glede izgradnje nove jedrske elektrarne. Načrtuje povečanje proizvodnje električne energije iz OVE in doseganje 43-odstotnega deleža OVE do leta 2030 v bruto rabi končne električne energije, k čemur bodo največ prispevale sončne elektrarne.
Predviden je pospešen razvoj omrežja za distribucijo električne energije s ciljem povečati zmogljivost, odpornost na motnje in fleksibilnost v podporo elektrifikaciji rabe, zlasti v prometu, ter povečati razpršeno proizvodnjo električne energije iz OVE do leta 2030.
Ključni instrumenti, ki so v NEPN opredeljeni za doseganje zastavljenih ciljev, so evropska shema za trgovanje z emisijami (ETS), finančne in druge spodbude za razpršeno proizvodnjo električne energije iz OVE, nadgradnja načrtovanja in odločanja o velikih hidroelektrarnah, predhodno omenjeni načrt opuščanja rabe premoga in prestrukturiranja regij ter sklop spodbud za razvoj omrežja za distribucijo električne energije. Načrtuje se pospešen razvoj sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja, 1-odstotno letno povečanje deleža OVE ter odvečne toplote in hladu v sistemih daljinskega ogrevanja in hlajenja ter nadaljevanje obstoječih instrumentov za spodbujanje ukrepov.
6.1.2 Vizija
&fbco;binary entityId="698a3963-f6b7-4eb5-842a-6baf50b0346f" type="png"&fbcc;
6.1.3 Cilji do leta 2050
V sektorju oskrbe z energijo je cilj dosegati minimalne emisije do leta 2050. Vmesni strateški cilji so zmanjšanje za 32 % do leta 2030, do leta 2040 pa bo zmanjšanje emisij odvisno od odločitve glede zapiranja TEŠ 6 oziroma nadgradnje tega bloka z napravami za zajem in skladiščenje CO2.
&fbco;binary entityId="b6e00fd4-c3e5-4791-93fd-68a1d02a531e" type="png"&fbcc;
Slika 10: Gibanje emisij v obdobju 2005-2018 in predviden potek po projekcijah do leta 2050 za dva scenarija (vir: IJS CEU)
Cilji sektorja do leta 2050 na področju zanesljivosti oskrbe z energijo so zmanjšati uvozno odvisnost pri vseh energentih ter diverzificirati vire in lokacije za zagotavljanje samozadostnosti v nepredvidenih in kritičnih razmerah, hkrati pa tudi obvladovati tveganja ob negotovih okoliščinah in dosegati pozitivne koristi novih razvojnih priložnosti na skupnih energetskih trgih.
6.1.4 Glavne usmeritve do leta 2050
Temeljna usmeritev ravnanja z energijo v Sloveniji daje prednost ukrepom učinkovite rabe energije pred izgradnjo novih zmogljivosti za oskrbo z energijo.
Za zagotavljanje strateške zanesljivosti oskrbe z energijo oziroma oskrbe z energetskimi storitvami bo proces razogljičenja tudi po letu 2030 potekal tako, da bo elektroenergetski sistem zagotavljal čim večjo pokritost porabe oziroma samozadostnost električne energije s konkurenčno proizvodnjo električne energije in sistemskimi storitvami v Sloveniji za obvladovanje tveganj v nepredvidljivih in kritičnih okoliščinah. Večina starejših večjih elektrarn se bo umaknila iz obratovanja, kar bo po letu 2030 velik izziv za doseganje ciljev zanesljivosti. Cilja sta tudi čim manjša odvisnost od uvoza energije po energentih in tudi po namenih rabe energije ter povečanje prožnosti in prilagodljivosti (robustnosti) elektroenergetskega sistema na pričakovane, bolj dinamične obratovalne razmere.
Zagotavljala se bo nadaljnja diverzifikacija primarnih virov, dobavnih poti, lokacij in tehnologij za proizvodnjo električne energije, vključno z diverzifikacijo lokacij za sistemsko proizvodnjo električne energije. Zaradi spremenjenih vzorcev pri porabi energije v prihodnje bodo vloženi potrebni napori za zagotavljanje obratovalne zanesljivosti: razpoložljivih količin električne energije, moči (krajevno in časovno) in drugih sistemskih storitev, zlasti v kritičnih razmerah.
Poleg ciljev nizkoogljičnosti in zanesljivosti so zastavljeni sektorski cilji konkurenčnosti. Dogajanje v mednarodnem prostoru v tem sektorju bo zelo vplivalo na razvoj tudi v Sloveniji, še zlasti cene električne energije na evropskem trgu. Srednje- in dolgoročno se pričakujejo višje cene energije in zelo spremenjena razmerja cen med sezonami. Za zagotavljanje konkurenčnosti oskrbe z energijo bo ključno obvladovanje tveganj, zato je treba dolgoročno zagotoviti visoko prilagodljiv energetski sistem (glej tudi poglavje 6.2.6.). Obvladovanje tveganj bo skupaj z izkoriščanjem novih razvojnih priložnosti osnova za zagotavljanje konkurenčnosti družbe, gospodarstva in energetike.
Vodilo pri usmerjanju razvoja sektorja za doseganje konkurenčnosti bo optimizacija družbenih stroškov (vseh stroškov, vključno z eksternimi), s tem bo konkurenčnosti družbe dana prednost pred konkurenčnostjo sektorja, za kar bodo pripravljeni ustrezni mehanizmi usmerjanja, to je ekonomski in fiskalni instrumenti, ki bodo dopolnjevali mehanizme na ravni EU, EU ETS in druge. Pomemben cilj je tudi zagotavljati konkurenčnost javnih storitvenih dejavnosti. Slovenija bo spodbujala razvoj novih poslovnih priložnosti, vključno z naprednimi energetskimi storitvami. Usmerjala bo izgradnjo novih enot, zlasti v tiste nizkoogljične vire, ki močneje vplivajo na slovensko gospodarstvo, so ekonomsko vzdržni in imajo čim manjši vpliv na okolje.
Poleg ukrepov učinkovite rabe energije, ukrepov krožnega gospodarstva in drugih ukrepov za zmanjšanje potreb po energiji, predstavljenih v poglavjih (6.2 do 6.4 in 7), bodo na poti doseganja cilja za Slovenijo ključna naslednja področja ukrepanja:
-
razogljičenje proizvodnje električne energije z opustitvijo rabe fosilnih goriv najpozneje do leta 2050;
-
opuščanje rabe premoga skladno s časovnico, ki jo bo Slovenija sprejela v Nacionalni strategiji za opuščanje rabe premoga in prestrukturiranje premogovnih regij v skladu z načeli pravičnega prehoda do konca leta 2021, kjer se bo pri določanju časovnice upoštevalo načelo pravičnega prehoda;
-
prednostna izvedba vseh potrebnih korakov, skladno s predpisi, za zagotovitev dolgoročnega obratovanja obstoječe jedrske elektrarne, ki pomembno prispeva k nizkoogljični proizvodnji električne energije;
-
znatno povečevanje proizvodnje električne energije iz OVE;
-
izkoriščanje energetskega potenciala vodne, vetrne, geotermalne in drugih OVE, skladno z načeli in zahtevami okoljske in varstvene zakonodaje. Predvidena je tudi uporaba postopkov prevlade javnega interesa za umeščanje projektov OVE v prostor (glej poglavje 4.3.4);
-
povečevanje prožnosti elektroenergetskega sistema v podporo elektrifikaciji rabe, zlasti v prometu, in povečanju nizkoogljične proizvodnje električne energije s pospešenim razvojem omrežij za distribucijo in prenos električne energije, objektov za shranjevanje energije in nizkoogljičnih sistemskih storitev ter s povezovanjem energetskih sistemov in sektorjev;
-
na področju jedrske energije Slovenija načrtuje dolgoročno rabo jedrske energije in v ta namen izvede upravne postopke in pripravo dokumentacije za investicijsko odločanje.
Za doseganje zastavljenih politik in ciljev sektorja je ključna tudi komplementarna prostorska politika, ki usklajuje vse komponente razvoja v prostoru. Strategija prostorskega razvoja Slovenije 2050 je v pripravi. Pri tem je pomembno ohranjanje obstoječih energetskih lokacij ter razvoj novih okoljsko in prostorsko sprejemljivih lokacij. Za nadaljnji razvoj energetike je potrebno tudi bolj sistematično, pravočasno in proaktivno umeščanje potencialnih energetskih objektov v prostor, na primer tudi z varovanjem prenosnih koridorjev, strateško presojo in odločanjem o potencialnih lokacijah za energetsko izkoriščanje, vključno s pravočasno pripravo državnih prostorskih načrtov.
6.1.5 Glavna področja ukrepanja
V obdobju do leta 2050 se pričakuje zmanjšanje porabe končne energije za skoraj 30 %, ob tem rast pa porabe električne energije za skoraj 40 % glede na leto 2017. Delež električne energije v končni rabi energije se bo do leta 2050 predvidoma povečal na okrog 50 %, saj bo elektrifikacija pomemben dejavnik razogljičenja v sektorjih končne rabe energije.
V tem obdobju se bo Slovenija soočala še z vrsto negotovosti, zato bo izbira energetske mešanice v letu 2050 zelo odvisna tudi od nadaljnjega razvoja tehnologij in njihove konkurenčnosti ter novih priložnosti. Z enakimi in podobnimi vprašanji se soočajo vse države. Ne glede na zaznane negotovosti, vedno prisotne pri pripravi dolgoročnih strategij, se lahko zastavi cilj razogljičenja sektorja do leta 2050, saj strokovne podlage kažejo, da je tak prehod mogoč. Poti za doseganje zastavljenih ciljev so lahko različne. Zaradi negotovih razmer tudi v prihodnje je treba danes ohraniti določeno stopnjo prožnosti glede novih enot in prihodnjih virov energije. Na tej poti se bo treba večkrat odločiti in izbirati med alternativami za nizkoogljično proizvodnjo električne energije, tako da bodo zagotovljene tudi vse sistemske funkcije oskrbe z električno energijo. Pri izbiri bo treba upoštevati navedene usmeritve in merila:
-
podnebni cilji;
-
čim nižji vplivi na okolje oziroma okoljska sprejemljivost projektov;
-
konkurenčnost in finančna izvedljivost;
-
strateške in obratovalne vidike zanesljivosti oskrbe z energijo.
Za obvladovanje tveganj bo morala Slovenija ohraniti visoko prilagodljivost spremenljivim razmeram ter zagotavljati vse potrebne podlage za strateško in investicijsko odločanje. (Glej tudi poglavje 6.1.5.)
Za ohranitev stabilnega elektroenergetskega sistema z vsemi funkcijami bo v Sloveniji potrebna izgradnja dveh ali več sistemskih elektrarn. Glede na sedanje analize bo izbira vključevala tudi eno ali kombinacijo več naslednjih možnosti: izgradnjo novega bloka jedrske elektrarne, več manjših jedrskih elektrarn, elektrarne na ogljično nevtralne sintetične pline. V Sloveniji so možnosti izkoriščanja hidroenergije, vetrne energije, biomase in geotermalne energije za proizvodnjo električne energije omejene, proizvodnjo v sončnih elektrarnah pa je treba kombinirati s sezonskim shranjevanjem energije. Treba je poskrbeti za ustrezno zanesljivost oskrbe z električno energijo prek celega leta, zlasti kritična sta meseca december in januar, ko je tudi poraba energije največja. Ogljično nevtralen sintezni plin je opcija, ki omogoča shranjevanje viškov električne energije, proizvedene iz OVE, in njihovo izkoriščanje, ko te proizvodnje ni na voljo. Jedrska energija je opcija, ki zagotavlja pasovno proizvodnjo prek celega leta, zato jo je treba pozimi dopolniti z dodatno proizvodnjo iz drugih virov. Del rešitve je tudi soproizvodnja toplote in električne energije z ogljično nevtralnimi viri v sistemih daljinskega ogrevanja in v aktivnih odjemalcih, kar pa je tudi že upoštevano v analiziranih scenarijih. S tehnološkim razvojem se bodo opcije še nadgrajevale oziroma razvijale. Pričakovati je mogoče, da bo dejanski potek doseganja neto ničelnih emisij in drugih ciljev po vsej verjetnosti kombinacija vseh naštetih ukrepov – za večjo stroškovno učinkovitost bo treba sistem in scenarije njegovega razvoja sproti čim bolj prilagajati novim okoliščinam. Dosedanje analize nedvoumno kažejo, da si ambiciozen cilj tudi na področju oskrbe z energijo lahko zastavimo in bo ta imela pomembno vlogo pri razogljičenju drugih sektorjev.
Za razogljičenje osebnega prometa, drugih porabnikov in povečanje razpršene proizvodnje in s tem nove strukture ponudbe povpraševanja na trgu z električno energijo bo Slovenija povečevala prožnost svojega elektroenergetskega sistema in zagotavljala usklajen razvoj sistemov. Intenziven bo razvoj rešitev za shranjevanje energije, in sicer kratkoročno in sezonsko shranjevanje, kar bo doseženo z rešitvami znotraj elektroenergetskega sistema (na porabniški strani), s povezovanjem elektroenergetskih sistemov s sistemi daljinskega ogrevanja in plinskim omrežjem, s krepitvijo mednarodnih povezav in uvajanjem digitalizacije. Na teh področjih v svetu potekajo intenzivna razvojna prizadevanja s ciljem znižati stroške shranjevanja za različne tehnološke možnosti, v kar se vključuje tudi slovensko znanje. Potrebna bo tudi velika prilagodljivost režimov obratovanja klasičnih elektrarn, kar bo pomembno za obvladovanje cenovnih tveganj in zagotavljanje obratovalne zanesljivosti oziroma vseh potrebnih sistemskih storitev. Za kratkoročno shranjevanje električne energije je pomembno izrabiti, poleg drugih možnosti, tudi obstoječo infrastrukturo, kot so akumulacijski bazeni hidroelektrarn (glej tudi poglavje 4.3). Sisteme za prenos in distribucijo električne energije bo Slovenija razvijala tako, da bo koncept polnjenja električnih vozil optimiran in usklajen z lokalno proizvodnjo električne energije ter da bo prenosno in distribucijsko omrežje omogočalo dobavo večjih moči v času konic povpraševanja, zlasti lokalno. Zaradi optimizacije stroškov bo potrebno tudi dobro usklajevanje med razvojem samooskrbe, sistemov za shranjevanje energije in polnilne infrastrukture ter razvojem omrežij oziroma energetskih sistemov. Sektorsko povezovanje elektroenergetskega sistema in prometa bo vodilo do racionalnega koncepta polnjenja vozil, ki bo zahteval manjša vlaganja in večjo stabilnost oskrbe z električno energijo.
Sistemi daljinskega ogrevanja in hlajenja imajo v emisijah TGP iz oskrbe z energijo sicer manjši delež, za zmanjševanje emisij TGP pa bodo v prihodnosti temeljili prednostno na izkoriščanju odvečne toplote ter na obnovljivih in drugih podnebno nevtralnih virih energije (npr. sintetični podnebno nevtralen plin). Za njihov vzdržni razvoj je predvidena širitev omrežij, zlasti na območjih z večjo gostoto poselitve, kjer je opredeljen velik potencial za širitev obstoječih sistemov in za nove sisteme, kar bo omogočalo nadaljnje razogljičenje končne rabe pri novih odjemalcih. Količina energije na obstoječih območjih se bo zaradi večje energetske učinkovitosti končne rabe v stavbah zmanjševala, zato morajo sistemi prilagoditi poslovne modele in se tehnološko posodobiti z izvajanjem ukrepov za zmanjševanje izgub, s prehodom na nižje temperaturne režime pri distribuciji toplote, s povečanjem kapacitet za shranjevanje toplote, optimizacijo proizvodnje toplote (in hladu), avtomatizacijo in digitalizacijo upravljanja obratovanja, vključevanjem manjših razpršenih virov ter povezovanjem z elektroenergetskim sektorjem (proizvodnja toplote iz električne energije v času negativnih cen), nadgradnjo poslovnih modelov in razvojem dodatnih storitev za porabnike energije. Delež OVE v sistemih daljinskega ogrevanja in hlajenja (v nadaljnjem besedilu: DOH) se bo intenzivno povečeval, poleg lesne biomase predvsem z vgradnjo večjih toplotnih črpalk za izkoriščanje plitve geotermalne energije (glej tudi poglavje 4.3), sončne energije (v novih manjših sistemih DO oziroma v večjem obsegu v okviru pilotnih projektov) in tudi vseh drugih razpoložljivih obnovljivih virov in virov odvečne toplote (iz industrije, storitev, komunalne infrastrukture idr.). Za podporo uvajanju teh in drugih še neuveljavljenih tehnologij bodo izvedeni pilotni projekti. Povečanje soproizvodnje toplote in električne energije, predvsem iz OVE, ostaja pomembna razvojna usmeritev za sisteme DOH, kar bo dodatno prispevalo k večji prožnosti in zanesljivosti elektroenergetskega sistema ter k nižjim cenam v zimskem obdobju. Zato bo nujno treba usklajeno načrtovati oba sistema. Nacionalna strategija ogrevanja in hlajenja z akcijskim načrtom bo ključna podlaga za učinkovito implementacijo ukrepov na nacionalni in lokalni ravni. Čeprav se bo količina toplote iz sistemov daljinskega ogrevanja zmanjšala, bo Slovenija do leta 2050 podvojila delež stavb, ki se ogrevajo in hladijo iz daljinskih sistemov. Sistemi DOH bodo zelo pomembni pri razogljičenju ogrevanja in hlajenja ter zaradi sinergij med podnebno politiko in politiko varstva zraka.
Slovenija se bo intenzivno vključila v aktualni razvoj proizvodnje in oskrbe s sintetičnimi ogljično nevtralnimi plinastimi in tekočimi gorivi (tudi »e-goriva«: H2, CH4, NH3, metanol, motorna goriva idr.). S proizvodnjo teh goriv, predvsem iz viškov električne energije iz OVE, bo pomembno prispevala k zagotavljanju stabilnega delovanja elektroenergetskega sistema in shranjevanju viškov energije. Zato bo zagotovila potrebno nadgradnjo plinske in druge infrastrukture, izvedbo pilotnih projektov ter v prihodnje tudi zanesljivo in konkurenčno oskrbo teh energentov.
Priprave na uvajanje novih tehnologij se pri nas začenjajo, vendar bo treba aktivnosti intenzivirati. Kratkoročno bo treba zlasti bolj spodbujati pilotne projekte in ključne analize možnosti za uvajanje novih tehnologij ter analize možnosti za sezonsko in drugo shranjevanje energije idr. Razvoj v Sloveniji je pomemben tudi zaradi poslovnih priložnosti v širši regiji.
Na področju prilagajanja na podnebne spremembe bo Slovenija zagotavljala odpornost energetskega sistema, zlasti omrežij za prenos in distribucijo električne energije, na posledice podnebnih sprememb, in sicer na vremenske ujme in poplave. Odpornost na podnebne spremembe bo pomembno vodilo tudi pri načrtovanju sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja (zmanjšanje potreb po ogrevanju, povečanje po hlajenju). Zlasti kompleksne so povezave pri energetskem izkoriščanju voda, kjer bo treba ustrezno upoštevati vse potencialne sinergije (poplavna varnost, zadrževanje voda) in tudi tveganja (segrevanje voda, zmanjševanje biotske raznovrstnosti, doseganje ciljev za vode idr.). Podnebne spremembe bodo vplivale tudi na razpoložljivost biomase.
6.1.6 Glavni dejavniki za dosego ciljnih emisij do leta 2050
Za razogljičenje sektorja in v podporo razogljičenju drugih sektorjev bodo ključni naslednji dejavniki:
-
večja energetska učinkovitost vseh sistemov;
-
postopno opuščanje rabe premoga in drugih fosilnih goriv;
-
znatno povečanje proizvodnje električne energije iz nizkoogljičnih virov energije;
-
znatno povečanje proizvodnje iz ogljično nevtralnih plinastih goriv;
-
vzpostavitev sistema oskrbe z alternativnimi gorivi za opustitev rabe fosilnih goriv v tovornem prometu;
-
razogljičenje in širitev sistemov daljinskega ogrevanja;
-
razvoj sistemov, zlasti omrežij, v smeri večje prožnosti in povezovanja sistemov oziroma sektorjev;
-
izgradnja sistemov za hranjenje električne in drugih energij;
-
nove tehnologije.
6.1.7 Človeški viri
Ključne odločitve o prihodnjih opcijah v energetiki zahtevajo upoštevanje potreb po kadrih za izpeljavo posameznih rešitev in njihovo dolgoročno perspektivo, da tako prispevajo k ustvarjanju dodane vrednosti v Sloveniji. V tem okviru bo Slovenija sistematično spodbujala pridobivanje:
-
razvojnih znanj, ki jih bo krepila tudi s spodbujanjem izvajanja pilotnih projektov;
-
znanj za implementacijo projektov, vključno z znanji o vodenju projektov, financiranju, tehničnih vidikih implementacije, vodenju upravnih postopkov idr.;
-
znanj na področju načrtovanja projektov;
-
znanj za učinkovito upravljanje in vzdrževanje energetskih objektov;
-
znanj za kakovostno in učinkovito umeščanje energetskih objektov v prostor, tudi s ciljem izvoza tega znanja;
-
znanj na področju prilagajanja oziroma odpornosti na podnebne spremembe, (npr. na področju upravljanja voda).
6.1.8 Predlagani kazalci spremljanja napredka
-
Emisije TGP v sektorju oskrbe z energijo;
-
deleži OVE v bruto rabi končne energije, električne energije, energije v prometu in energije za ogrevanje in hlajenje;
-
deleži ogljično nevtralnih virov v oskrbi s tekočimi gorivi, s plinastimi gorivi in v proizvodnji električne energije;
-
specifične emisije na enoto proizvedene električne energije pri oskrbi s tekočimi gorivi in s plinastimi gorivi;
-
delež stavb, ki se ogrevajo iz sistemov daljinskega ogrevanja;
-
delež OVE in odvečne toplote v sistemih daljinskega ogrevanja in hlajenja;
-
povprečne specifične emisije na enoto proizvedene daljinske toplote v vseh sistemih v Sloveniji.
6.2 Industrija
6.2.1 Opis stanja emisij in ključnih ukrepov
Skupne emisije TGP iz zgorevanja goriv v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu ter iz industrijskih procesov so leta 2018 znašale 3.014 kt CO2 ekv. V obdobju 2005–2018 so se emisije zmanjšale za 23 %, pri čemer so se emisije iz zgorevanja goriv zmanjšale za 26 %, procesne emisije pa za 17 % (slika 12). Leta 2018 so procesne emisije v skupnih emisijah v sektorju industrije obsegale 39 %.
Največji delež emisij CO2 v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, če ne upoštevamo posrednih emisij iz porabe električne energije, ima proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov (38 %; velik delež procesnih emisij), sledijo ji proizvodnja kovin z 20 %, proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja z 12 % ter proizvodnja kemikalij in kemičnih izdelkov s 5 %. Ostale panoge skupaj predstavljajo okoli 25-odstotni delež emisij v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu. Slovensko gospodarstvo ima v primerjavi z EU velik delež energetsko intenzivnih dejavnosti v dodani vrednosti ter znotraj tega razmeroma majhno število podjetij, ki tvorijo glavnino porabljene energije in ustvarjenih izpustov v predelovalnih dejavnostih.
&fbco;binary entityId="bb6c7b5e-e9b4-4006-925a-773e64b0bd7f" type="png"&fbcc;
Slika 11: Analiza gibanja emisij TGP v sektorju industrije v obdobju 2005–2018 (vir: IJS CEU)
Emisije iz sektorja industrije predstavljajo 17 % skupnih emisij TGP; ta sektor je po velikosti emisij na tretjem mestu.
Proces zmanjševanja emisij se v industrijskem sektorju že izvaja, vendar pa je treba intenzivnost povečati. Zmanjšanje emisij TGP je posledica različnih dejavnikov, predvsem okoljskih obvez, uveljavljanja dajatve na emisije ogljikovega dioksida in trgovanja z emisijami ter izvajanja ukrepov učinkovite rabe energije, uporabe obnovljivih virov, izboljšav industrijskih proizvodnih procesov in prestrukturiranja znotraj posameznih panog.
6.2.1.1 Sprejete usmeritve in ukrepi do leta 2030
NEPN načrtuje postopno zmanjšanje emisij TGP do leta 2030 v večji meri, kot to določa Uredba (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030 kot prispevku k podnebnim ukrepom za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 (UL L št. 156 z dne 19. 6. 2018, str. 26; v nadaljnjem besedilu: Uredba o delitvi bremen), tj. vsaj za 20 % glede na leto 2005 z doseganjem indikativnih sektorskih ciljev. Za industrijo (samo za del sektorja, ki ni vključen v sistem trgovanja z emisijami) NEPN predvideva 43-odstotno zmanjšanje emisije TGP do leta 2030 (glede na izhodiščno leto 2005). Industrija je do leta 2017 zmanjšala emisije TGP za 26 %.
NEPN načrtuje povečanje na vsaj 30-odstotni delež OVE v industriji, z upoštevanjem izrabe odvečne toplote, pri čemer predvideva tudi 1,3-odstotno letno povečanje deleža OVE v ogrevanju in hlajenju v industriji, vključno z odpadno toploto in hladom, kar je skladno z zahtevami 23. člena prenovljene Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L št. 328 z dne 21. 12. 2018, str. 82; v nadaljnjem besedilu: Direktiva (EU) 2018/2001).
V skladu z NEPN bo treba zmanjšati rabo fosilnih virov energije in odvisnost od uvoza fosilnih virov energije s podporo izvedbi pilotnih projektov za proizvodnjo sintetičnega metana in vodika (indikativni cilj 10-odstotni delež metana ali vodika obnovljivega izvora v prenosnem in distribucijskem omrežju do leta 2030).
Električna energija postaja vse pomembnejši vir energije za gospodarstvo. Energetska konkurenčnost in nizek ogljični odtis gospodarstva bosta v obdobju do leta 2030 še vedno v veliki meri temeljila na nizkoogljičnih domačih virih, kot sta vodna in jedrska energija. V skladu z usmeritvami NEPN se bo izboljšala diverzifikacija primarnih virov za proizvodnjo električne energije, večja bo izraba OVE, delno pa tudi uporaba zemeljskega plina pri soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom, ki bo do leta 2030 ciljno dosegla vsaj 5 % proizvodnje električne energije v Sloveniji.
Predvidena je tudi povečana raba biomase v skupinskih in industrijskih napravah za ogrevanje ter povezovanje z DO. Proizvodnja toplote in elektrike je za Slovenijo pomembna, saj ji to omogoča izboljšanje zanesljivosti in konkurenčnosti zagotavljanja energije, zmanjšanje emisij TGP in varovanje okolja.
Ključni instrumenti NEPN na tem področju so evropska shema za trgovanje z emisijami, finančne in druge spodbude za ukrepe učinkovite rabe energije in razpršeno proizvodnjo električne energije iz OVE ter soproizvodnjo električne energije in toplote (v nadaljnjem besedilu: SPTE) z visokim izkoristkom ter podpora izvedbi pilotnih projektov za proizvodnjo sintetičnega metana in vodika ter tehnologij CCS (tehnologije zajema in shranjevanja ogljika) in CCU (tehnologije zajema in ponovne uporabe ogljika). Pomembno vlogo bosta imela tudi načrt prestrukturiranja regij in nova slovenska industrijska politika ter raba sredstev Podnebnega sklada za izvedbo ukrepov pravične tranzicije. NEPN načrtuje tudi nepovratne finančne spodbude za ukrepe zmanjševanja procesnih emisij v industriji.
NEPN predvideva zmanjšanje količine nastalih odpadkov ter spodbujanje ponovne uporabe in recikliranja in čim večje upoštevanje ciljev krožnega gospodarstva, še zlasti pri gradbenih in industrijskih odpadkih. Predvidena je tudi podpora za izgradnjo manjkajoče infrastrukture za ravnanje s komunalnimi, industrijskimi in nevarnimi odpadki za spodbujanje uporabe recikliranih materialov kot surovin.
Vzpostavitev ustreznih spodbud oziroma ekonomskih signalov je ključnega pomena za omrežno integracijo OVE, lokalno prilagajanje proizvodnje in odjema ter za sodelovanje industrijskih podjetij v sistemskih storitvah. V sklopu ukrepov NEPN so predvidene tudi spodbude (tehnična in kadrovska podpora) za spodbujanje lokalnih energetskih skupnosti in skupnosti OVE, v katere je lahko vključena tudi industrija.
6.2.2 Vizija
&fbco;binary entityId="5f291599-1f78-4e54-8912-abcdb0159119" type="png"&fbcc;