TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Prav tako ni mogla zavrniti prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnikove navedbe v prošnji ne pomenijo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba pa ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanja preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru namreč ne dosegajo ravni iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje omenjene določbe ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, kar vključuje enostrankarski sistem, več nadzora nad svobodo potovanja in večje omejitve pri pridobivanju zasebne lastnine, pa glede na odsotnost tožnikovih argumentov o tem, da gre za prepričljiv subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev njegovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ, ne pomeni preganjanja v smislu te določbe.

ZMZ loči med izjavo prosilca in osebnim razgovorom. Vendar pa opustitev osebnega razgovora v konkretnem primeru ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka, kajti tožnik je imel možnost podati pravno relevantna dejstva ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko ga je zastopal pooblaščenec. Sicer pa v tožbi ne podaja nobenih konkretnih navedb, s katerimi bi sodišče prepričal, da je opustitev osebnega razgovora lahko vplivala na zakonitost odločitve.

Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito je (še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec) deljeno med prosilca in toženko in ga torej ne nosi samo toženka.

Glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi možno izpodbijano odločbo presoditi (kvečjemu) z vidika druge alineje 28. člena ZMZ v delu, ki se nanaša na nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, kajti splošno znano dejstvo je, da na Kubi ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, tožnik pa ne navaja, da mu v primeru vrnitve na Kubo grozi smrtna kazen ali usmrtitev. Ker tožnik v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu ni predložil nobenih informacij o stanju v izvorni državi, ki bi jih bilo mogoče povezati z nevarnostjo, da bi utrpel resno škodo, dejstvo, da toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi z vidika druge alineje 28. člena ZMZ, v konkretnem primeru ne pomeni kršitve zakona.