TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 580,00 evrov.

Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev gre za eno - kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obsojenca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neplačilo regresa za leto 2009 in odpravnin), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Ker gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, ki se je začelo izvrševati v času veljavnosti KZ, nadaljevalo pa v času veljavnosti KZ-1, je treba dejanje pravno opredeliti po KZ-1, čeprav novi zakon za storilca ni milejši, ker na novo inkriminira izvršitveno ravnanje neplačevanja prispevkov.

Konkretni očitek se kaže v neupravičenih ponavljajočih in zaporednih opustitvah zakonskih dolžnosti obsojenca, da oškodovanima delavcema izplača celotno plačo. Z neizplačilom celotne plače je bilo poseženo v temeljno pravico delavcev, da na podlagi opravljenega dela dobita vse, kar jima po zakonu pripada, torej tudi plačilo celotne plače. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebno, da nastopi posledica v obliki prikrajšanja delavčeve pravice, ko delavec sploh ne dobi ene od temeljnih pravic ali pa se mu ta pravica sicer prizna, vendar v omejenem obsegu. Obsojenčevo delno izplačilo posamezne plače, ob dodatnem zakonskem pogoju zaporedja treh neizplačanih plač, zato ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja in uveljavitev njegove kazenskopravne odgovornosti. Inkriminacija po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je jezikovno in pomensko jasna, z njo pa se dodatno varuje položaj delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja in njegova upravičenja na podlagi opravljenega dela, torej tudi pravice do celotne plače.