Odločba o ugotovitvi, da je 28. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v neskladju z Ustavo

1639. Odločba o ugotovitvi, da je 28. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-109/15-14

Datum: 19. 5. 2016

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Varuha človekovih pravic, na seji 19. maja 2016  

Člen 28 Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 14/13, 99/13, 57/15 in 90/15) je v neskladju z Ustavo.  

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.  

Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se upravičencem do subvencije v tržnih in hišniških stanovanjih, ki izpolnjujejo dohodkovne in druge pogoje za pridobitev neprofitnega stanovanja, prizna tudi subvencija do priznane neprofitne najemnine na način, kot je določen za subvencije neprofitnih najemnin.  

Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 25. člena Zakona o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin (Uradni list RS, št. 14/15 – v nadaljevanju ZUUJFO), ki je črtal (razveljavil) drugi stavek tretjega odstavka 28. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Predlagatelj navaja, da je bila z ZUUJFO subvencija za tržna in hišniška stanovanja sestavljena iz dveh delov, in sicer iz subvencije, ki je bila razlika med priznano tržno in priznano neprofitno najemnino, in dodatne subvencije do višine priznane neprofitne najemnine. Z izpodbijano določbo naj bi zakonodajalec določenim upravičencem ukinil pravico do dodatne subvencije. Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana ureditev v neskladju z 2., 14., 15., 34., 35., 50. in 78. členom Ustave ter z 8. in 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. členom Prvega protokola k EKČP. Predlagatelj navaja, da so neprofitna najemna stanovanja namenjena uvajanju ustavne pravice do primernega stanovanja, uresničevanju načela socialne države in zagotavljanju človeškega dostojanstva. Država naj bi bila dolžna zagotavljati pravno varnost bivališča oziroma doma vsem državljanom Republike Slovenije. Pravica do bivališča naj bi bila varovana v 11. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPESKP) in v Evropski socialni listini – spremenjena (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – MESL). Pravica do bivališča naj bi pomenila tudi pravico do življenja tam, kjer uživamo varnost, mir in dostojanstvo. Republika Slovenija naj bi bila dolžna spoštovati, ščititi in zagotavljati pravico do ustreznega bivališča. Država naj bi bila dolžna zagotoviti uživanje te pravice brez kakršnekoli diskriminacije. Po mednarodnem pravu človekovih pravic naj bi bila Republika Slovenija dolžna zagotoviti varnost uživanja bivališča vsem ljudem. Navedena dolžnost države naj bi bila na podlagi zakona prenesena na lokalno raven, zato naj bi bili občinski organi dolžni zagotoviti vse pogoje za izvrševanje pravice iz 87. člena Ustave. Predlagatelj navaja, da državi ni uspelo vzpostaviti takih pravnih okvirov, ki bi zagotavljali, da bi občine lahko zagotovile učinkovito izpolnjevanje zakonskih določil s sprejetjem prostorskih aktov za gradnjo neprofitnih stanovanj, in s tem zagotoviti izpolnjevanja mednarodnih standardov. Številne občine po Republiki Sloveniji naj ne bi imele zagotovljenega zadostnega števila neprofitnih stanovanj, namenjenih za začasno reševanje stanovanjskih stisk. Zato naj bi država v tistih občinah, kjer zaradi neurejenih prostorskih aktov ni bilo mogoče uveljaviti pravice do najema neprofitnega stanovanja, to nadomestila s pravico uveljavljanja subvencije najemnine. S tem naj bi država omogočila vsem, ki nimajo možnosti bivanja v neprofitnem stanovanju, ker takšnih stanovanj občina njihovega bivališča ne zagotavlja, bivanje v tržnem najemnem stanovanju pod enakimi pogoji. Po mnenju predlagatelja je bila s tem zagotovljena enaka obravnava najemnikov, ki nimajo možnosti najema neprofitnega stanovanja, s tistimi najemniki, ki to možnost imajo. S sprejetjem ZUUJFO, ki je spremenil ZUPJS, naj bi se to razmerje porušilo. Pravica do bivališča naj ne bi bila več zagotovljena vsakomur, temveč naj bi bila prepuščena arbitrarnemu kriteriju, tj. ali občina razpolaga z zadostnim številom neprofitnih stanovanj.

Zaradi izpodbijane zakonske določbe posamezniki oziroma družine ne bodo imeli možnosti bivati v tržnem najemnem stanovanju pod enakimi pogoji kot tisti, ki imajo možnost najema neprofitnega stanovanja, saj ne bodo upravičeni tudi do subvencije neprofitnega dela tržne najemnine. Izpodbijana določba, ki ukinja del subvencije najemnine, naj bi povzročala neenakost med najemniki, ki so na podlagi predpisov upravičeni do najema neprofitnega stanovanja. Dodelitev neprofitnega stanovanja je vezana na stalno prebivališče. Če ima upravičenec do neprofitnega stanovanja stalno prebivališče v občini, ki ima na voljo neprofitna stanovanja, bi pravico do subvencije najemnine lahko uresničil. Če pa upravičenec prebiva v občini, ki nima neprofitnih stanovanj, te pravice ne more uresničiti. Z izpodbijano določbo naj bi bilo uveljavljeno razlikovanje med dvema analognima skupinama prebivalcev. Neenakost med tistimi, ki so jim dodeljena neprofitna stanovanja, in tistimi, ki jim niso, ker v občini ni zagotovljeno zadostno število neprofitnih stanovanj, naj bi pomenila kršitev 14. člena Ustave. Navedena neenakost naj ne bi bila posledica drugačnega dejanskega stanja ali materialnih razmer med upravičenci, temveč je izključno posledica okoliščin, na katere posameznik ne more vplivati. Izpodbijana določba pa naj bi pomenila tudi diskriminacijo v povezavi z 8. členom EKČP in 1. členom Prvega protokola k EKČP.

Predlagatelj zatrjuje, da potreba po varčevanju ne sme biti razlog za neizpolnjevanje ustavnih zavez države. Ustavno sodišče naj bi zavzelo stališče, da se obseg pravic, določenih z zakonom, lahko zmanjša, vendar pa bi moral zakonodajalec pri tem upoštevati pravico iz 50. člena Ustave. Zakonodajalec naj v konkretnem primeru ne bi izkazal, da je poseg v človekovo pravico nujen, primeren in sorazmeren, zato naj bi bila izpodbijana ureditev tudi v neskladju z načelom socialne države (2. člen Ustave). Najemniki, ki živijo v občini, ki ne razpolaga z neprofitnimi stanovanji, naj ne bi mogli pridobiti subvencije najemnine, ki je namenjena reševanju socialne ogroženosti. Izpodbijana ureditev naj bi kršila tudi pravici iz 34. in 35. člena Ustave. Z ukinitvijo subvencije naj bi država vplivala na povečanje brezdomstva, zato naj bi izpodbijana ureditev pomenila tudi kršitev 78. člena Ustave. Predlagatelj zatrjuje, da pojem premoženja zajema tudi socialne prejemke. Ko zakon določeno pravico določi in ima posameznik legitimno pričakovanje, da jo bo pod določenimi pogoji užival, naj bi ukinitev te pravice pomenila tudi poseg v pravico do premoženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Ukinitev subvencije v primerih, ko posamezniki niso več zmožni plačevati najemnine in morajo zato zapustiti stanovanje, po mnenju predlagatelja lahko preraste tudi v kršitev 3. in 8. člena EKČP.

Državni zbor je v odgovoru navedel, da je Vlada ob sprejetju ZUUJFO navedla, da se bo s spremembo tretjega odstavka 28. člena ZUPJS vzpostavilo stanje pravic upravičencev do subvencije tržne najemnine, kot je veljajo pred sprejetjem ZUPJS. Pred sprejetjem ZUPJS naj bi bili najemniki tržnih stanovanj upravičeni le do subvencije v višini razlike med priznano tržno najemnino in priznano neprofitno najemnino. Po začetku uporabe ZUPJS pa so bili ti najemniki upravičeni še do dodatne subvencije od priznane neprofitne najemnine. S tem naj bi se bistveno povečale finančne obveznosti občin. Črtanje tretjega odstavka 28. člena ZUPJS naj bi pomenilo finančno razbremenitev občin in vrnitev na pravno ureditev, ki je že veljala. Državni zbor predlaga, naj Ustavno sodišče zahtevo predlagatelja zavrne.