TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Predlog se zavrže.

Izpostavljena vprašanja se sicer v pretežnem delu nanašajo na naravo sklepanja sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen za vrnitev nadomestne nepremičnine upravičencu, vendar je iz obrazložitve, ki obširno povzema kronologijo dolgoletnega postopka vračanja, mogoče razbrati le, da tožnik nasprotuje dejanskemu stanju, in sicer ugotovitvi sodišča, da zemljišče parc. št. 2222/2 ni bilo med ponujenimi zemljišči, in ugotovitvi, s kakšnim namenom je zatrjeval neprimernosti ponudbe.

Na stališče v sodbi, da je SKGZ dolžan skleniti sporazum o nadomestnih zemljiščih samo za katero od teh, ki jih je ponudil upravičencu, ciljajo tretje, četrto in šesto vprašanje (s podvprašanji). Vendar v predlogu ni obrazloženo, zakaj je omenjeno stališče sodišča napačno, saj so navedbe o tem nasprotujoče. Tožnik namreč na eni strani trdi, da je nesklenjen sporazum kršitev zakonske obveznosti SKGZ, na drugi pa, da ima SKZG diskrecijsko pravico glede sklenitve sporazuma, pri čemer se v nadaljevanju celo sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 313/2010 z dne 13. 6. 2013, da je vprašanje sklenitve sporazuma obligacijsko, civilnopravno vprašanje (ne pa torej zakonsko predpisana dolžnost).