TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-725/2016/13 (1312-02) z dne 26. 10. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pristojni organ ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami.

Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne.