TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 320,00 EUR.

Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema.

Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.