TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi storilca se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje.

 

Določilo prvega odstavka 19. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) med drugim določa, da se storilca, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor, vendar besedila tega prvega odstavka ni mogoče razlagati tako, da bi bil uklonilni zapor obligatoren v vseh primerih, ko globa ni plačana, saj smoter določitve uklonilnega zapora ne more biti nasilje nad posameznikom, za katerega ni mogoče pričakovati uspešnosti prisilne izterjave. Zato določitev uklonilnega zapora ne sledi avtomatično neplačilu globe v določenem roku po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe, temveč ga vselej določi sodišče ali po uradni dolžnosti ali na predlog prekrškovnega organa šele potem, ko presodi upravičenost uklonilnega zapora v konkretnem primeru. Zato sodišče ne preizkuša samo enega pogoja za odreditev uklonilnega zapora, to je neplačilo dolga, temveč presodi tudi druge pogoje, ki ne dovoljujejo prisiljevanja k plačilu z uklonilnim zaporom posebej, če je sodišče s temi okoliščinami seznanjeno. Ker gre torej za presojo sodišča ali je prisiljevanje sploh upravičeno glede na nezmožnost storilca odzvati se zahtevi po plačevanju globe, kot smotru uklonilnega zapora, mora sodišče te okoliščine pred odločitvijo tudi raziskati tako, da je mogoča presoja utemeljenosti določitve uklonilnega zapora.