TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Določba drugega odstavka 923. člena Obligacijskega zakonika izrecno določa, da se določbe XXVI. poglavja OZ o zavarovalni pogodbi ne nanašajo na zavarovanje terjatev. V to skupino spadajo tudi kreditna zavarovanja, ki po določbi 14. točke drugega odstavka 2. člena Zakona o zavarovalništvu med drugim zajemajo nevarnost neplačila, kredite z obročnim odplačevanjem idr., skratka sklenitev pogodbe z zavarovalnico, s katero si upnik (kreditodajalec) zagotovi zavarovanje, ki krije nevarnost, da dolžnik ne bi odplačal posojila. Pravila 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah se uporabijo le za tiste pogodbe, za katere veljajo pravila OZ o zavarovalnih pogodbah. Posledično se za kreditna zavarovanja ne uporabijo določbe o teku zastaralnih rokov iz 357. člena OZ (ki veljajo za zavarovalne pogodbe), ampak zastaralni roki za poroštvo, saj ima kreditno zavarovanje, v okviru katerega se zavarovalnica zaveže poravnati upniku dospelo in neplačano terjatev skupaj z zamudnimi obrestmi, vse opredelilne elemente poroštva. Sledeč postavljenemu stališču, da ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, je treba poleg posebnih pravil o zastaranju iz poroštvene pogodbe upoštevati tudi pravila o zastaranju glavne terjatve, torej pravila o zastaranju terjatve upnika (kreditodajalca) do glavnega dolžnika (kreditojemalca). Glede na to, da je temeljni posel predmetnega spora kreditna pogodba, se uporabi pravila o zastaranju kreditne pogodbe