TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I UP 3/99-2 z dne 4. 10. 2000 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1104/97-7 z dne 26. 11. 1998, odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-332/96 z dne 21. 3. 1997 in sklepom Upravne enote Ribnica št. 05-KT-321-113-93 z dne 1. 8. 1996 se ne sprejme.

Ustavno sodišče ob presoji, ali so bile v sodnem postopku kršene pravice stranke po 22. členu Ustave, ne more same po sebi ocenjevati pravilnosti dokazne ocene ter pravilnosti uporabe prava v izpodbijanih sodnih odločbah. Ustavno sodišče pa ocenjuje, da so v obravnavani zadevi upravna organa ter Upravno in Vrhovno sodišče dovolj prepričljivo in razumno obrazložili dokazno oceno glede (ne)dopolnitve zahteve za denacionalizacijo in v zvezi s tem tudi odgovorili na pritožbene in tožbene navedbe. Sodišče se ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Ker so se upravni organi in sodišča dovolj izčrpno opredelili do navedb in argumentov pritožnika, ki so v obravnavani zadevi bistvena za odločitev o zavrženju zahteve za denacionalizacijo, z izpodbijanimi odločbami pritožniku niso bila kršena ustavna jamstva procesne narave, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave. Določba 13. člena Ustave ne vsebuje nobene samostojne človekove pravice ali temeljne svoboščine, ampak splošno ureja položaj tujcev v Sloveniji. Glede na to, da tujcem zagotavlja vse pravice, zagotovljene z Ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po Ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije, je presoja o kršitvi te določbe že vključena v presoji o kršitvi izpodbijanih sodb z vidika 22. člena Ustave.