TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča

stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Smučanje samo po sebi ni nevarna dejavnost, prav tako pa smučišče

samo po sebi ni nevarna stvar, zato je odgovornost upravljalcev

smučišč praviloma krivdna, objektivna pa le tedaj, kadar so podane

take posebne okoliščine (kot primeroma sodišče prve stopnje navaja

poledenelo smučišče, pri čemer je mišljena večja poledenela površina

ali celotno pobočje), zaradi katerih bi dopuščanje smučanja na njem

lahko predstavljalo nevarno dejavnost (čeprav gre tudi v takem

primeru praviloma za krivdno odgovornost, saj bi obratovanje smučišča

v takih razmerah nasprotovalo 1. odstavku 10. člena ZVJS). Nadalje pa

bi bila lahko podana objektivna odgovornost drugega toženca kot

upravljalca sedežnice, če bi prišlo do škodnega dogodka zaradi

delovanja sedežnice v njenem vplivnem območju. Dokazno breme o

obstoju ledene ploskve oziroma nevarnega mesta na progi je na strani

tožnika v okviru dokazovanja škodljivega dejstva (ne v okviru

dokazovanja krivde, saj se ta domneva - šele če bi tožeča stranka

dokazala to dejstvo, bi morala tožena stranka dokazovati, da je

ravnala kot je treba in da je škoda nastala brez njene krivde; 1.

odstavek 154. člena ZOR). Vsaka ledena ploskev na smučišču ni takšna,

da bi od upravljalca smučišča terjala ustrezno ravnanje, pač pa je to

le takšna ledena ploskev, ki zaradi svoje velikosti ali lege

predstavlja nevarno mesto na progi (3. odstavek 9. člena ZVJS) in

torej predstavlja takšen riziko za smučarja, ki ga ta v danih

časovnih in vremenskih razmerah na progi takšne težavnostne stopnje

ni mogel pričakovati in je zato izven sfere, za katero prevzema

odgovornost sam, ker se s tem športom ukvarja.