Nalaganje dokumenta...
Uredba za izvajanje carinskega zakona
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 46-2221/1999, stran 5459 DATUM OBJAVE: 14.6.1999
RS 46-2221/1999
2221. Uredba za izvajanje carinskega zakona
Na podlagi 7., 14., 27., 33., 35., 38., 46., 58., 59., 63., 66., 72., 120., 120.a, 121., 124., 132., 140., 140.c, 141., 146., 148., 154., 155., 157., 157.a, 157.d, 157.e, 157.h, 158 in 167. člena carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) in prvega odstavka 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 23/96 in 47/97) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
za izvajanje carinskega zakona
za izvajanje carinskega zakona
I. DEL: SPLOŠNI IZVEDBENI PREDPISI
1. POGLAVJE: SPLOŠNO
1. člen
(definicije pojmov)
Za uporabo te uredbe imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
1.
izraz "zvezek ATA" pomeni mednarodni carinski dokument za začasni uvoz določen z ATA konvencijo oziroma Istanbulsko konvencijo;
2.
izraz "podatki, potrebni za identifikacijo blaga" pomeni take podatke, ki se uporabljajo za identifikacijo blaga v komercialnem smislu in omogočajo carinskim organom, da uvrstijo blago v nomenklaturo carinske tarife kot tudi količine blaga;
3.
izraz "blago nekomercialnega značaja" pomeni blago za katerega se določeni carinski postopek zahteva občasno in katerega narava in količina kaže na to, da je namenjen za zasebno, osebno ali družinsko uporabo prejemnika oziroma osebe, ki jih prinaša oziroma jasno kaže na to, da gre za darila;
4.
izraz "ukrepi trgovinske politike" pomeni netarifne ukrepe, ki so del trgovinske politike države in urejajo uvoz oziroma izvoz blaga, kot so npr. nadzorni in zaščitni ukrepi, količinske omejitve ter uvozne in izvozne prepovedi;
5.
izraz "ukrepi kmetijske politike" pomeni netarifne in tarifne ukrepe, ki so del kmetijske politike države in urejajo uvoz oziroma izvoz kmetijskih proizvodov in živil;
6.
izraz "nomenklatura carinske tarife" pomeni nomenklaturo, določeno z uredbo Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) na podlagi zakona o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95);
7.
izraz "harmonizirani sistem" pomeni harmonizirani sistem poimenovanj in šifrskih oznak blaga;
8.
izraz "Istanbulska konvencija" pomeni konvencijo o začasnem uvozu, sklenjeno v Istanbulu dne 26. junija 1990.
2. člen
(razveljavitev odločbe o sprejemu zavarovanja)
Odločba carinskega organa v zvezi z zavarovanjem carinskega dolga, s katero je carinski organ sprejel obveznost garanta, da bo plačal zahtevan znesek carinskega dolga na prvi poziv se razveljavi, če ta obveznost ni izvršena.
3. člen
(definicija računalniške izmenjave podatkov)
(1)
Carinska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: Carinska uprava) lahko dovoli, da se za formalnosti določene s carinskimi predpisi, uporablja sistem računalniške izmenjave podatkov.
(2)
Za namene tega člena, imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
1.
pojem "računalniški sistem izmenjave podatkov" pomeni
a. izmenjavo standardiziranih sporočil s carinskimi organi;
b. vnos informacij, nujnih za izvedbo zadevnih formalnosti v carinski informacijski sistem;
2.
pojem "standardizirana sporočila" pomeni vnaprej določeno strukturo sprejeto za elektronsko izmenjavo podatkov.
(3)
Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena se lahko izda, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1.
spoštovana so načela carinskih predpisov,
2.
zagotovljeni so ukrepi za preverjanje vira podatkov in zavarovanje podatkov pred nevarnostjo nepooblaščenega dostopa do njih, izgube, spremembe ali uničenja.
4. člen
(elektronski podpis)
Če carinski organ dovoli, da se formalnosti izvršijo s pomočjo računalniškega sistema izmenjave podatkov, lahko določi tudi pravila za nadomestitev lastnoročnega podpisa z elektronskim.
2. POGLAVJE: ZAVEZUJOČE INFORMACIJE
1. PODPOGLAVJE: DEFINICIJE
5. člen
(definicije)
Za namene tega poglavja imajo naslednji pojmi naslednji pomen:
1.
pojem "zavezujoča informacija" pomeni informacijo o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife ali informacijo o poreklu blaga, ki je ob izpolnjenih pogojih iz 6. in 8. člena te uredbe zavezujoča za carinske organe;
2.
pojem "vložnik zahtevka" pomeni:
a. v primeru uvrščanja v nomenklaturo carinske tarife: osebo, ki je pri carinskem organu vložila zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife;
b. v primeru porekla blaga: osebo, ki je pri carinskem organu vložila zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o poreklu blaga in ima opravičljiv razlog za vložitev zahtevka;
3.
pojem "imetnik informacije" pomeni osebo, kateri je bila zavezujoča informacija izdana.
2. PODPOGLAVJE: POSTOPEK ZA PRIDOBITEV
ZAVEZUJOČE INFORMACIJE
6. člen
(zahtevek)
(1)
Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije se vloži pri Carinski upravi.
(2)
Posamezen zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife se sme nanašati samo na eno vrsto blaga. Posamezen zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o poreklu blaga se sme nanašati samo na eno vrsto blaga in en set okoliščin, ki spremenijo poreklo blaga.
(3)
Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife mora vsebovati:
1.
naziv in sedež oziroma stalno prebivališče imetnika informacije ter njegovo matično in davčno števiko;
2.
ime oziroma firmo in sedež oziroma stalno prebivališče vložnika zahtevka, če je to druga oseba kot imetnik informacije;
3.
predlagano osem (devet) mestno tarifno oznako nomenklature carinske tarife, v katero naj bi se uvrstilo blago z utemeljitvijo uvrstitve;
4.
natančen opis blaga, ki omogoča njegovo identifikacijo in uvrstitev v nomenklaturo carinske tarife;
5.
če je uvrstitev blaga v nomenklaturo odvisna od nje, sestavo blaga in metode preiskav, uporabljenih za določitev sestave blaga;
6.
vzorce, fotografije, načrte, kataloge ali druge dokumente, ki so na razpolago in lahko pomagajo Carinski upravi pri pravilni uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife, je treba priložiti zahtevku;
7.
soglasje vložnika zahtevka, da bo priskrbel prevod katerega koli dokumenta, ki je priložen zahtevku, če bi bilo to potrebno in če bo Carinska uprava tako zahtevala;
8.
vse podatke, ki jih je treba obravnavati kot zaupne;
9.
izjavo vložnika zahtevka, ali sam že razpolaga z informacijo o uvrstitvi enakega ali podobnega blaga v nomenklaturo carinske tarife oziroma je zanjo že zaprosil ter, ali ve, če je bila zavezujoča informacija o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife za enako ali podobno blago v Sloveniji že izdana ali vložen zahtevek zanjo;
10.
privolitev, da se smejo predložene informacije shraniti v javni datoteki Carinske uprave.
(4)
Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije o poreklu blaga mora vsebovati:
1.
naziv in sedež oziroma stalno prebivališče imetnika informacije ter njegovo matično in davčno števiko;
2.
ime oziroma firmo in sedež oziroma stalno prebivališče vložnika zahtevka, če je to druga oseba kot imetnik informacije;
3.
ustrezno pravno podlago;
4.
natančen opis blaga in štirimestno tarifno številko nomenklature carinske tarife, v katero se uvršča;
5.
sestavo blaga in metode preiskav, ki so bile uporabljene za določitev sestave blaga ter, po potrebi ceno blaga franko tovarna;
6.
okoliščine, ki omogočajo določitev porekla, podatke o uporabljenih materialih in njihovem poreklu, tarifni številki, posamezne vrednosti in opis dejstev (pravila o spremembi tarifne številke, dodane vrednosti, opis operacij in postopkov ali kakšno posebno pravilo) na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da so pogoji za pridobitev porekla izpolnjeni; predvsem mora biti navedeno natančno pravilo za pridobitev porekla, ki je bilo uporabljeno in predvideno poreklo blaga;
7.
vzorce, fotografije, načrte, kataloge in druge razpoložljive dokumente o sestavi blaga in vdelanih materialov, ki lahko pomagajo pri opisu proizvodnega postopka oziroma predelave materialov;
8.
soglasje vložnika zahtevka, da bo priskrbel prevod katerega koli dokumenta, ki je priložen zahtevku, če bi bilo to potrebno in če bo Carinska uprava tako zahtevala;
9.
vse podatke, ki jih je treba obravnavati kot zaupne;
10.
izjavo vložnika zahtevka, ali sam že razpolaga z informacijo o poreklu enakega ali podobnega blaga oziroma je zanjo že zaprosil ter, ali je bila zavezujoča informacija o poreklu blaga za enako ali podobno blago oziroma materiale kot so navedeni v 4. ali 6. točki tega odstavka v Sloveniji že izdana ali vložen zahtevek zanjo;
11.
privolitev, da se smejo predložene informacije shraniti v javni datoteki Carinske uprave.
(5)
Če Carinska uprava ob prejemu zahtevka meni, da ne vsebuje vseh podatkov, ki so potrebni za pravilno mnenje, lahko zahteva od vložnika zahtevka, da predloži dodatne podatke. Roki iz 8. člena te uredbe začnejo teči v trenutku, ko Carinska uprava razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami za sprejem odločitve. Carinska uprava obvesti vložnika zahtevka, da je prejela popoln zahtevek in kdaj začne teči rok iz 8. člena te uredbe.
7. člen
(dodatna preverjanja)
(1)
Če je za ugotovitev dejanskega stanja zaradi izdaje zavezujoče informacije, potrebna kemično-fizikalno-tehnološka ali kakšna druga preiskava blaga, ki je ni mogoče opraviti v carinskem laboratoriju, pošlje Carinska uprava vzorce blaga ustrezni strokovni organizaciji, da opravi potrebne preiskave.
(2)
Carinska uprava pošlje vzorce blaga organizaciji v skladu s prejšnjim odstavkom, ko dobi predhodno pisno privolitev vložnika zahtevka, da bo nosil stroške preiskave.
(3)
Če vložnik zahtevka ne predloži Carinski upravi pisne privolitve iz prejšnjega odstavka v roku osmih dni po prejemu obvestila Carinske uprave, se postopek za izdajo zavezujoče informacije ustavi.
8. člen
(rok za izdajo potrdila)
(1)
Zavezujočo informacijo Carinska uprava izda kakor hitro je mogoče.
(2)
Če zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife ni bilo mogoče izdati v roku treh mesecev od dneva prejema popolnega zahtevka, Carinska uprava obvesti vložnika zahtevka o razlogih za zamudo in določi rok v katerem pričakuje, da jo bo lahko izdala.
(3)
Zavezujočo informacijo o poreklu blaga Carinska uprava izda v 150 dneh od dneva prejema popolnega zahtevka.
(4)
Zavezujoča informacija se izda na obrazcu, ki je v prilogi 1 oziroma v prilogi 2. Prilogi 1 in 2 sta sestavni del te uredbe.
(5)
Zavezujoča informacija mora vsebovati navedbo, kateri podatki se bodo šteli za zaupne.
9. člen
(ugovor in pritožba zoper informacijo)
(1)
Imetnik informacije, ki ne soglaša z izdano zavezujočo informacijo, lahko v roku 15 dni od dneva vročitve zavezujoče informacije vloži pisni ugovor pri Carinski upravi, in sicer:
1.
v primeru zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife - glede uvrstitve blaga v nomenklaturo carinske tarife oziroma utemeljitve uvrstitve;
2.
v primeru zavezujoče informacije o poreklu blaga - glede opredelitve porekla blaga oziroma utemeljitve določitve porekla ter uvrstitve blaga v nomenklaturo carinske tarife.
(2)
Carinska uprava odloči o ugovoru na podlagi dokumentacije, na podlagi katere je bilo potrdilo izdano, lahko pa zahteva predložitev dodatnih dokumentov in podatkov.
(3)
Carinska uprava odloči o ugovoru z odločbo, zoper katero je mogoča pritožba. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za finance.
3. PODPOGLAVJE: PRAVNI UČINEK ZAVEZUJOČIH INFORMACIJ
10. člen
(uporaba in zavezujoči značaj zavezujočih informacij)
(1)
Razen v primerih iz 4.a in 47. člena carinskega zakona lahko zavezujočo informacijo uporabi samo imetnik zavezujoče informacije.
(2)
Carinski organi lahko zahtevajo od imetnika zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife, da carinske organe obvesti, da razpolaga z zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife za blago, ki je predmet postopka pred carinskimi organi.
(3)
Organi, pristojni za preverjanje sprejemljivosti zavezujoče informacije o poreklu blaga lahko zahtevajo od imetnika zavezujoče informacije, da jih ob izvrševanju formalnosti obvesti, da razpolaga z zavezujočo informacijo o poreklu za blago v zvezi s katerim izvršuje te formalnosti.
(4)
Imetnik zavezujoče informacije se lahko sklicuje na izdano zavezujočo informacijo, samo če:
1.
v zadevah z zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife: dokaže carinskim organom, da zadevno blago v vseh pogledih ustreza tistemu, navedenemu v predloženi zavezujoči informaciji;
2.
v zadevah z zavezujočo informacijo o poreklu blaga: dokaže organom iz tretjega odstavka tega člena, da zadevno blago in okoliščine, na podlagi katerih se določa njegovo poreklo v vseh elementih ustreza blagu in okoliščinam, ki so opisane v informaciji.
4. PODPOGLAVJE: DOLOČBE, KI SE UPORABIJO V
PRIMERU PRENEHANJA VELJAVNOSTI ZAVEZUJOČE INFORMACIJE
11. člen
(merodajen trenutek za uveljavitev sprememb pri izdaji zavezujočih informacij)
(1)
Če je sprejet kateri izmed ukrepov ali predpisov, ki so navedeni v šestem odstavku 7. člena carinskega zakona, Carinska uprava sprejme potrebne ukrepe, ki zagotavljajo, da bodo zavezujoče informacije od takrat naprej izdane v skladu s sprejetim ukrepom ali predpisom.
(2)
V primeru zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife se za namene iz prejšnjega odstavka upošteva kot merodajni trenutek:
1.
v primeru spremembe predpisov iz alinee (i) točke (a) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona, ki zadevajo spremembe carinske nomenklature oziroma določajo ali vplivajo na uvrstitev blaga v nomenklaturo carinske tarife - dan začetka uporabe sprememb;
2.
v primeru spremembe pojasnjevalnih opomb k nomenklaturi carinske tarife iz alinee (ii) točke (a) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona - naslednji dan po njihovi uradni objavi.
(3)
V primeru zavezujoče informacije o poreklu blaga se za namene prvega odstavka tega člena upošteva kot merodajni trenutek:
1.
v primeru sprememb predpisov iz alinee (i) točke (b) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona, ki zadevajo določanje porekla blaga in v primeru sprememb pravil iz alinee (ii) točke (b) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona - dan začetka njihove uporabe;
2.
v primeru ukrepov iz alinee (ii) točke (b) šestega odstavka 7. člena carinskega zakona, ki zadevajo spremembe pojasnjevalnih opomb po sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o pravilih o poreklu blaga in pravilih o poreklu blaga, sprejetih v okviru mednarodnih pogodb - naslednji dan po njihovi uveljavitvi.
12. člen
(uporaba zavzujoče informacije v skladu s sedmim odstavkom 7. člena carinskega zakona)
Če imetnik zavezujoče informacije, ki v skladu s sedmim odstavkom 7. člena carinskega zakona ni več veljavna, želi uveljaviti možnost uporabe takšne informacije tri meece po njeni razveljavitvi, mora carinskemu organu predložiti vse potrebne dokumente iz katerih je razvidno, da je že pred razveljavitvijo informacije sklenil zavezujoče kupoprodajne pogodbe za zadevnoblago.
3. POGLAVJE: POREKLO BLAGA
1. PODPOGLAVJE: NEPREFERENCIALNO POREKLO BLAGA
13. člen
(osnovni kriteriji)
Nepreferencialno poreklo blaga se ugotavlja na podlagi osnovih kriterijev iz 12. do 14. člena carinskega zakona in posebnih kriterijev, ki jih določa to podpoglavje.
1. oddelek: predelave oz. obdelave, ki spremenijo poreklo
14. člen
(posebni kriteriji za tekstil in tekstilne proizvode ter za nekatere druge proizvode, ki niso tekstil in tekstilni proizvodi)
(1)
Ta oddelek določa za tekstil in tekstilne proizvode, ki se uvrščajo v XI. oddelek nomenklature carinske tarife in za nekatere druge proizvode, ki niso tekstil in tekstilni proizvodi vrste obdelav ali predelav, ki, v skladu s kriteriji iz 14. člena carinskega zakona, tem proizvodom dodelijo poreklo države, v kateri je bila obdelava ali predelava opravljena.
(2)
Pojem " država " lahko pomeni tretjo državo, skupnost držav ali Republiko Slovenijo.
15. člen
(podrobnejši kriteriji za tekstil in tekstilne proizvode)
(1)
Če se v skladu s 14. členom carinskega zakona ugotavlja poreklo tekstila in tekstilnih proizvodov, ki se uvrščajo v XI. oddelek nomenklature carinske tarife, se šteje, da so tekstil oziroma tekstilni proizvodi po poreklu iz tiste države, kjer je bil izvršen celotni postopek predelave.
(2)
Kot "celotni postopek predelave" iz prejšnjega odstavka se šteje obdelava oziroma predelava, zaradi katere se pridobljeni proizvod razvršča v drugo tarifno številko nomenklature carinske tarife kot je tarifna številka nomenklature carinske tarife vseh materialov brez porekla, ki so bili uporabljeni v postopku predelave.
(3)
Pri ugotavljanju porekla proizvodov iz priloge 4 k tej uredbi kot "celotni postopek predelave" šteje samo postopek, ki je naveden tretjem stolpcu te priloge, ne glede na to, ali pri predelavi teh proizvodov pride do spremembe tarifne številke nomenklature carinske tarife v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne. Priloga 4 je sestavni del te uredbe.
(4)
Način uporabe pravil iz priloge 4 je določen v uvodnih opombah iz priloge 3 k tej uredbi. Priloga 3 je sestavni del te uredbe.
(5)
V skladu s tem členom blago v naslednjih primerih ne pridobi porekla, čeprav je zaradi predelave prišlo do spremembe tarifne številke nomenklature carinske tarife (minimalne oziroma nezadostne obdelave):
1.
postopki, ki so potrebni za ohranitev blaga v nespremenjenem stanju med prevozom in skladiščenjem (prezračevanje, razprostiranje, sušenje, odstranjevanje pokvarjenih delov ipd.)
2.
enostavno odstranjevanje prahu, presejavanje ali izločevanje, sortiranje, klasificiranje (vključno s sestavljanjem v set), pranje, razrezovanje;
3.
- zamenjava embalaže ter razdeljevanje in združevanje tovorkov;
-
preprosto pakiranje blaga v etuije, vreče, škatle, zaboje; nameščanje na lepenko ali les ipd. ter drugi preprosti postopki pakiranja blaga za prodajo;
4.
etiketiranje in označevanje blaga ali njegove embalaže;
5.
preprosto sestavljanje delov blaga v popoln proizvod;
6.
kombinacija dveh ali več postopkov iz 1. do 5. točke tega odstavka.
16. člen
(podrobnejši kriteriji za proizvode, ki niso tekstil in tekstilni proizvodi iz XI. oddelka nomenklature carinske tarife)
(1)
V primeru pridobljenih proizvodov, ki so navedeni v prilogi 5 k tej uredbi, se obdelava ali predelava navedena v tretjem stolpcu te priloge šteje kot postopek ali predelava, ki omogoča pridobitev porekla v skladu s 14. členom carinskega zakona. Priloga 5 je sestavni del te uredbe.
(2)
Način uporabe pravil iz priloge 5 je določen v Uvodnih opombah iz priloge 3 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
17. člen
(skupne določbe za vse proizvode)
Kjer seznama v prilogi 4 in 5 k tej uredbi določata, da proizvod pridobi poreklo, če vrednost uporabljenih materialov brez porekla ne presega določenega odstotka cene franko tovarna pridobljenega proizvoda, imajo pri izračunu tega odstotka naslednji pojmi naslednji pomen:
1.
"vrednost" pomeni carinsko vrednost v času uvoza uporabljenih materialov brez porekla ali, če ta ni znana in se ne da ugotoviti, prvo preverljivo ceno, plačano za materiale v državi, kjer se opravi predelava;
2.
"cena franko tovarna" pomeni ceno franko tovarna pridobljenega proizvoda zmanjšano za vse notranje dajatve, ki se ali se lahko povrnejo pri izvozu pridobljenega proizvoda;
3.
"vrednost, pridobljena na osnovi postopkov sestavljanja" pomeni povečanje vrednosti zaradi sestavljanja, vključno z zaključnimi postopki in postopki preverjanja, ter vgradnje vseh delov po poreklu iz države, kjer se navedeni postopki opravljajo vključno z dobičkom in splošnimi stroški, ki nastanejo v tej državi zaradi teh postopkov.
2. oddelek: posebna pravila za rezervne dele, dodatke in orodje
18. člen
(dodatki, rezervni deli in orodje)
(1)
Za dodatke, rezervne dele in orodje, ki se dobavijo skupaj z opremo, strojem, aparatom ali vozilom in tvorijo del njegove standardne opreme, se šteje, da imajo enako poreklo kot ta oprema, stroj, aparat ali vozilo.
(2)
Za bistvene rezervne dele za opremo, stroje, aparate ali vozila, ki se sprostijo v prost promet ali izvozijo prej kot oprema, stroji, aparati ali vozila, se šteje, da imajo isto poreklo kot oprema, stroj, aparat ali vozilo samo, če so izpolnjeni pogoji iz 19. člena te uredbe.
19. člen
(pogoji za bistvene rezervne dele)
(1)
Domneva iz drugega odstavka prejšnjega člena se lahko upošteva le, če:
1.
je to nujno zaradi uvoza v namembno državo ali
2.
vključitev bistvenega rezervnega dela v opremo, stroje, aparate ali vozilo v proizvodni proces ne bi preprečila, da bi ta oprema, stroj, aparat ali vozilo dobilo slovensko poreklo ali poreklo države, kjer se opravlja proizvodni proces.
(2)
Za opremo, stroje, aparate ali vozila iz prejšnjega člena se šteje blago, ki se razvršča v XVI., XVII. in XVIII. oddelek nomenklature carinske tarife.
(3)
Za bistvene rezervne dele iz prvega odstavka tega člena se štejejo deli:
1.
brez katerih pravilno delovanje blaga iz prejšnjega odstavka, ki je bilo predhodno sproščeno v prost promet ali predhodno izvoženo ne bi bilo mogoče,
2.
ki so značilni za blago iz prejšnjega odstavka in
3.
so namenjeni za normalno vzdrževanje blaga iz prejšnjega odstavka in za nadomestitev enakih rezervnih delov, ki so poškodovani ali neuporabni.
20. člen
(dokazovanje porekla v primeru iz člena 18. te uredbe)
(1)
Oseba, ki zahteva izdajo potrdila o poreklu blaga za rezervne dele v skladu z 18. členom te uredbe, svoji zahtevi priloži:
1.
izjavo, da so rezervni deli, na katere naj se potrdilo nanaša, namenjeni za normalno vzdrževanje opreme, stroja, aparata ali vozila,
2.
natančne podatke o opremi, stroju, aparatu ali vozilu, kateremu je rezervni del namenjen in
3.
podatke o potrdilu o poreklu blaga, ki je bilo izdano za opremo, stroj, aparat ali vozilo za vzdrževanje katerega je namenjen rezervni del, za katerega se zahteva novo potrdilo o poreklu blaga.
(2)
Podatki iz prejšnjega odstavka morajo biti vsebovani tudi v potrdilu o poreklu blaga za uvožene bistvene rezervne dele.
(3)
V zvezi s preverjanjem pogojev iz 18. in 19. člena te uredbe lahko pristojni organi zahtevajo tudi, da vložnik zahtevka predloži dodatne dokaze za svoje navedbe, kot npr. račune ali kopije računov, ki se nanašajo na opremo, stroje, aparate ali vozila, pogodbe ali druge dokumente, ki kažejo na to, da je dobava določenega rezervnega dela opravljena v sklopu normalnega vzdrževanja.
3. oddelek: Izvedbeni predpisi glede potrdil o poreklu blaga
21. člen
(dokazovanje porekla blaga in obvezna vsebina potrdila o poreklu blaga)
(1)
Če se ob uvozu zahteva dokazovanje porekla blaga, se le-to dokazuje s predložitvijo ustreznega potrdila o poreklu blaga.
(2)
Potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga mora:
1.
biti izdano s strani zanesljive organizacije ali organa, ki gaje država izdajateljica potrdila in za to ustrezno pooblastila,
2.
vsebovati vse podatke, potrebne za identifikacijo blaga, na katerega se nanaša, predvsem pa:
-
število tovorkov, njihovo naravo in označbe oziroma številke, ki so na tovorkih,
-
tip blaga,
-
bruto in neto težo blaga, če to ni mogoče, pa podatke o številu ali volumnu blaga, posebej kadar je to glede na naravo blaga primerneje,
-
ime oziroma firmo in sedež dobavitelja blaga ter
3.
nedvomno dokazovati, da je blago, na katerega se nanaša po poreklu iz določene države.
(3)
Carinski organ lahko sprejme potrdilo iz prejšnjega odstavka, izdano v drugi državi samo, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.
(4)
Minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino določi vrste blaga pri uvozu katerih je treba predložiti potrdilo o poreklu blaga v skladu s tem členom.
22. člen
(postopek za izdajo potrdila o slovenskem poreklu blaga - nepreferencialno poreklo)
(1)
Potrdilo o poreklu blaga se izda na podlagi pisnega zahtevka, ki ustreza vzorcu iz priloge 6 k tej uredbi in je njen sestavni del.
(2)
Vložnik zahtevka je odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov v zahtevku za izdajo potrdila o poreklu blaga in mora na zahtevo pristojnega organa le-temu priskrbeti še dodatne podatke in dokumente, ki dokazujejo njegove navedbe v zahtevku.
23. člen
(pristojnost in pogoji za izdajo potrdila o nepreferencialnem slovenskem poreklu blaga ter dodatno preverjanje podatkov)
(1)
Potrdila iz prvega odstavka prejšnjega člena, izdaja Gospodarska zbornica Slovenije na obrazcu, ki ustreza vzorcu iz priloge 6 k tej uredbi. Potrdila o poreklu morajo biti sestavljena v slovenščini in angleščini ali francoščini.
(2)
Gospodarska zbornica Slovenije izda potrdilo o slovenskem poreklu blaga samo, če so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o poreklu blaga in če blago, na katerega se potrdilo nanaša ustreza kriterijem za pridobitev slovenskega porekla.
24. člen
(poenostavitve pri izdaji potrdil o poreklu blaga in izdaja več izvodov istega potrdila o poreklu blaga)
(1)
Glede na okoliščine posameznega primera, če vložnik zahtevka v določenem časovnem obdobju redno izvaža istovrstno blago, lahko Gospodarska zbornica Slovenije odloči, da bo izdala potrdilo o poreklu blaga, ne da bi vložnik moral vsakokrat predložiti posebni pisni zahtevek, vendar pa mora pri tem zagotoviti spoštovanje predpisanih kriterijev in pogojev.
(2)
Potrdilo o poreklu blaga se izda v enem izvodu. Na zahtevo vložnika zahtevka in če je to potrebno zaradi trgovanja z zadevnim blagom, se lahko izda več izvodov istega potrdila o poreklu blaga. Na vseh nadaljnjih izvodih mora biti oznaka, da gre za kopijo. Dodatni izvodi morajo biti izdelani na obrazcih, ki ustrezajo vzorcu iz priloge 6 k tej uredbi.
25. člen
(način izpolnjevanja in številčenja potrdil o poreklu blaga)
(1)
Zahtevek in potrdilo o poreklu blaga iz prejšnjega člena morata biti izpolnjena s pisalnim strojem (računalnikom) ali v rokopisu, z velikimi tiskanimi črkami, vendar enotno.
(2)
Potrdilo o poreklu blaga mora vsebovati serijsko številko, po kateri ga je mogoče identificirati. Potrdilo in zahtevek morata vsebovati isto serijsko številko. Gospodarska zbornica Slovenije lahko številči potrdila o poreklu blaga v skladu z vrstnim redom njihove izdaje.
26. člen
(naknadno izdana potrdila o poreklu blaga)
(1)
Potrdilo o poreklu blaga se izjemoma lahko izda tudi po opravljenem izvozu izdelkov, na katere se nanaša, če ni bilo izdano ob izvozu zaradi nenamernih napak ali opustitev ali posebnih okoliščin.
(2)
V zahtevku za naknadno izdajo potrdila o poreklu baga mora izvoznik navesti kraj in datum izvoza izdelkov, na katere se nanaša potrdilo o poreklu blaga, in navesti razloge za svojo zahtevo.
(3)
Gospodarska zbornica Slovenije lahko izda potrdilo o poreklu blaga naknadno samo po opravljenem preverjanju, če se podatki v izvoznikovi zahtevi ujemajo s podatki v ustreznem spisu.
(4)
Potrdila o poreklu blaga, ki so izdana naknadno, morajo v rubriki "Opombe" vsebovati eno od naslednjih navedb:
"ISSUED RETROSPECTIVELY",
"IZDANO NAKNADNO",
"DELIVRE A POSTERIORI"
27. člen
(izdaja dvojnika potrdila o poreklu blaga)
(1)
V primeru tatvine, izgube ali uničenja potrdila o poreklu blaga lahko izvoznik zaprosi Gospodarsko zbornico Slovenije za izdajo dvojnika na podlagi izvoznih dokumentov, ki jih ima.
Polje "Opombe" dvojnika potrdila o poreklu blaga mora vsebovati eno od naslednjih navedb "DUPLICATE", "DVOJNIK" ali "DUPLICATA".
(2)
Dvojnik, na katerem mora biti datum izdaje prvotnega potrdila o poreklu blaga, začne veljati s tem datumom.
28. člen
(izdaja potrdila o poreklu blaga na podlagi predhodno izdanega potrdila)
Če je blago, za katero je izdano potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga, pod carinskim nadzorom in je to potrebno zaradi pošiljanja vseh ali nekaterih izdelkov drugam znotraj ali izven carinskega območja, je mogoče na zahtevo upravičenca zamenjati prvotno dokazilo o poreklu z enim ali več potrdili o poreklu blaga. To potrdilo o poreklu blaga izda carinski organ, pristojen za carinski nadzor nad zadevnim blagom.
29. člen
(hramba zahtevkov)
Gospodarska zbornica Slovenije mora hraniti originale zahtevkov za izdajo potrdil in drugo dokumentacijo, na podlagi katerih je izdala potrdila o poreklu blaga tri leta od poteka leta v katerem je bilo potrdilo izdano.
2. PODPOGLAVJE: PREFERENCIALNO POREKLO BLAGA
30. člen
(kriteriji za ugotavljanje preferencialnega porekla blaga)
(1)
Kadar je ugotavljanje porekla blaga potrebno zaradi ugotavljanja upravičenosti preferencialnega carinskega obravnavanja posameznega blaga, se le-to ugotavlja v skladu z nacionalnimi predpisi oziroma mednarodnimi pogodbami, ki določajo takšno obravnavanje.
(2)
Če predpisi iz prejšnjega odstavka ne vsebujejo določil o ugotavljanju in dokazovanju preferencialnega porekla blaga, se primerno uporabljajo splošni kriteriji iz 12. do 14. člena carinskega zakona in podrobnejši kriteriji, ki jih za nepreferencialno poreklo določa ta uredba.
31. člen
(dokazovanje preferencialnega porekla blaga)
(1)
Preferencialno poreklo blaga se dokazuje s predložitvijo dokazil o poreklu blaga, katerih uporaba je dogovorjena z nacionalnimi predpisi ali mednarodnimi pogodbami, ki določajo preferencialno carinsko obravnavanje.
(2)
Če je z mednarodno pogodbo, ki določa preferencialno carinsko obravnavanje določeno, da je mogoče posameznim upravičencem dovoliti kakšne poenostavitve v zvezi z dokazovanjem porekla blaga, izda na podlagi pisnega zahtevka dovoljenje za izvajanje teh poenostavitev Carinska uprava.
(3)
Pri izdaji dovoljenj iz prejšnjega odstavka Carinska uprava upošteva predvsem:
1.
jamstva vložnika zahtevka v zvezi s pravilnim izvajanjem poenostavljenega postopka,
2.
zanesljivost vložnika zahtevka pri vodenju carinskih postopkov.
32. člen
(dokazila o slovenskem poreklu blaga - preferencialno poreklo)
(1)
FORM A obrazec, ki dokazuje slovensko poreklo blaga za uveljavljanje preferencialnega obravnavanja blaga na podlagi preferencialnih shem, izdaja Gospodarska zbornica Slovenije, če so izpolnjeni predpisani pogoji.
(2)
Druga dokazila o slovenskem poreklu blaga, ki se uporabljajo za uveljavljanje preferencialnega carinskega obravnavanja (npr. potrdilo o prometu blaga EUR.1), izdajajo carinski organi, če ni z mednarodnimi sporazumi, ki določajo preferencialno carinsko obravnavanje določena pristojnost drugega organa.
33. člen
(izjava dobavitelja)
(1)
Dobavitelj blaga v notranjem prometu (v nadaljevanju: domači dobavitelj) mora na zahtevo kupca izdati dokazilo o poreklu blaga - izjavo dobavitelja, če bo za blago, ki ga dobavlja ob izvozu zahtevana izdaja potrdila o preferencialnem poreklu blaga ne glede na to ali bo blago izvoženo v nespremenjenem stanju ali bo predelano, dodelano ali vdelano v drugo blago.
(2)
Izjava dobavitelja se lahko izda za vsak posel posebej (kratkoročna izjava) ali za obdobje, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev (dolgoročna izjava).
(3)
Izjava dobavitelja iz prvega odstavka tega člena mora ustrezati vsebini vzorca iz priloge 7 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
34. člen
(rok za hrambo zahtevkov)
Zahtevke za izdajo potrdil o preferencialnem poreklu blaga in dokumentacijo morajo pristojni organi hraniti najmanj tri leta od poteka leta, v katerem je bilo potrdilo izdano.
3. PODPOGLAVJE: SPLOŠNO
35. člen
(preprečevanje zlorab)
Če carinski organ ugotovi, da je določena predelava ali obdelava v posamezni državi v smislu prvega odstavka 14. člena carinskega zakona izvršena z namenom, da se zaobidejo predpisi v zvezi z blagom, po poreklu iz te države, se pod nobenim pogojem ne more šteti, da je blago zaradi takšne obdelave ali predelave pridobilo poreklo države, kjer je bila obdelava ali predelava izvršena.
4. POGLAVJE: CARINSKA VREDNOST
1. PODPOGLAVJE: IZVEDBENI PREDPISI ZA DOLOČANJE CARINSKE VREDNOSTI
36. člen
(carinska vrednost)
(1)
Carinska vrednost je transakcijska vrednost v skladu s 16. členom carinskega zakona. To je pri prodaji blaga za izvoz zaradi uvoza na carinsko območje dogovorjena, dejansko plačana ali plačljiva cena, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 16. člena carinskega zakona in ki je bila popravljena v skladu z 20. členom carinskega zakona.
(2)
Dejansko plačana ali plačljiva cena zajema vsa plačila kupca ali koga drugega, ki jih je ta za uvoženo blago moral ali jih mora plačati prodajalcu ali v njegovo korist. Plačila se lahko opravijo posredno ali neposredno, v gotovini ali drugačni obliki plačila.
(3)
Če carinske vrednosti ni mogoče določiti v skladu s 16. členom carinskega zakona, se carinska vrednost določi v skladu s predvidenim vrstnim redom iz 17. do 19. člena carinskega zakona.
(4)
Za namene določanja carinske vrednosti v skladu s 16. členom carinskega zakona se za blago, za katerega dogovorjena cena v trenutku, ki je merodajen za vrednotenje, še ni bila plačana, praviloma upošteva cena, ki naj bi bila plačana za izpolnitev obveznosti.
37. člen
(definicije izrazov)
(1)
V tem poglavju imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
1.
"izdelano blago": tudi pridelano, proizvedeno ali z izkopom pridobljeno blago;
2.
"enako blago": blago ki je bilo izdelano v isti državi in je v vseh pogledih enako, vključno s fizičnimi lastnostmi, kakovostjo in slovesom proizvoda. Malenkostne razlike v izgledu blaga ne vplivajo na to, da blago ne bi veljalo za enako, če se sicer v skladu s to definicijo šteje za enako blago;
3.
"podobno blago": blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, enake lastnosti in enako materialno sestavo, ki mu omogočajo izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati. Pri ugotavljanju, ali je neko blago podobno, je treba med drugim upoštevati tudi kakovost in sloves blaga ter obstoj blagovne znamke;
4.
"blago enakega razreda ali vrste": blago, ki sodi v isto skupino ali področje blaga, ki ga izdeluje neka industrija ali industrijska panoga ter vključuje tudi enako in podobno blago.
5.
Izraza "enako blago" ali "podobno blago" ne vključujeta blaga, ki vsebuje tehnologije, storitve razvoja, osnutke, načrte in skice, za katere popravek v skladu z 10. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona ni bil opravljen, ker so bile storitve opravljene v Sloveniji.
38. člen
(porazdelitev vrednosti v primeru delnih pošiljk ali pri delni izgubi ali poškodbi pošiljke)
(1)
V primeru, da se del večje pošiljke enakega, v okviru ene same transakcije kupljenega blaga, deklarira za sprostitev v prost promet, predstavlja v skladu s prvim odstavkom 16. člena carinskega zakona dejansko plačano ali plačljivo ceno tisti del celotne cene, ki ustreza razmerju med količino deklariranega blaga in celotno količino kupljenega blaga.
(2)
Sorazmerno porazdelitev dejansko plačane ali plačljive cene je pred sprostitvijo v prost promet treba opraviti tudi, če se blago, ki je predmet vrednotenja, delno izgubi ali poškoduje.
39. člen
(upoštevanje tujih dajatev)
Kadar dejansko plačana ali plačljiva cena blaga, ki se vrednoti, vsebuje znesek nacionalnih dajatev države porekla ali države izvoznice, se ta znesek ne všteva v carinsko vrednost blaga, če se carinskemu organu dokaže, da je blago bilo ali da bo oproščeno teh dajatev v korist kupca.
40. člen
(upoštevanje faktur)
(1)
Pri uporabi 16. člena carinskega zakona se šteje, da je blago prodano za izvoz zaradi uvoza na carinsko območje, če se blago v Sloveniji deklarira za sprostitev v prost promet. V primeru zaporednih prodaj blaga pred njegovim vrednotenjem se lahko upošteva le zadnja prodaja pred vnosom blaga na carinsko območje oziroma zadnja prodaja na carinskem območju, ki se je opravila pred sprostitvijo vrednotenega blaga v prost promet. Če se deklarirana cena nanaša na prodajo blaga, pred zadnjo prodajo, na podlagi katere je bilo blago vnešeno na carinsko območje, je treba carinskemu organu dokazati, da je to prodaja za izvoz blaga zaradi uvoza na carinsko območje.
(2)
Pri izvajanje prejšnjega odstavka se upoštevajo 62. in 64. do 67. člena te uredbe.
(3)
Če se blago med prodajo in sprostitvijo v prost promet uporablja v tujini, ni nujno, da se transakcijska vrednost uporabi kot carinska vrednost.
(4)
Kupcu ni treba izpolnjevati nobenih drugih pogojev, razen da je stranka kupoprodajne pogodbe.
41. člen
(vpliv omejitev na vrednost blaga)
Pri preverjanju, ali obstajajo omejitve iz 3. točke drugega odstavka 16. člena carinskega zakona, je potrebno upoštevati konkreten kupoprodajni posel.
42. člen
(nedoločljivi prodajni pogoji in obveznosti)
(1)
Če carinski organ pri določanju carinske vrednosti v skladu s 4. točko drugega odstavka 16. člena carinskega zakona ugotovi, da je kupoprodajni posel ali cena uvoženega blaga odvisna od pogojev ali obveznosti, katerih vrednost je glede na uvoženo blago mogoče določiti, se ta vrednost šteje za posredno plačilo kupca prodajalcu in s tem za del dejansko plačane ali plačljive cene.
(2)
Prejšnji odstavek se ne uporablja, če se pogoji ali obveznosti nanašajo na:
(a) dejavnosti, ki jih kupec izvaja za lasten račun, vključno z dejavnostmi v zvezi z nadaljnjo prodajo uvoženega blaga, v skladu z 43. členom te uredbe razen tistih, za katere se opravi popravek v skladu z 20. oziroma 21. členom carinskega zakona, četudi prodajalcu prinašajo koristi ali pa so bile predmet dogovora med kupcem in prodajalcem. Stroški takšnih dejavnosti se pri določanju carinske vrednosti ne vštevajo v dejansko plačano ali plačljivo ceno;
(b) vrednosti storitev, ki jih je v skladu z 20. oziroma 21. členom carinskega zakona treba prišteti dejansko plačani ali plačljivi ceni.
(3)
Kot nedoločljivi pogoji in obveznosti, ki izvirajo iz kupoprodajnega posla, se štejejo predvsem primeri, ko:
(a) prodajalec določi ceno za uvoženo blago pod pogojem, da kupec kupi določene količine drugega blaga;
(b) je cena za uvoženo blago odvisna od cene ali cen, po katerih kupec prodaja drugo blago prodajalcu uvoženega blaga;
(c) se cena za uvoženo blago določa na podlagi oblike plačila, ki ni v zvezi z uvoženim blagom.
43. člen
(dejavnosti, ki jih kupec izvaja za lastni račun)
(1)
Dejavnosti iz točke (a) drugega odstavka prejšnjega člena so vse dejavnosti, ki se nanašajo na reklamo in pospeševanje prodaje blaga, ter vse dejavnosti v zvezi z jamstvi in garancijami za to blago.
(2)
Dejavnosti iz prejšnjega odstavka, ki jih opravi kupec sam, se štejejo za dejavnosti, opravljene za njegov račun, tudi če gre za obveznost kupca, ki je bila dogovorjena s prodajalcem uvoženega blaga.
44. člen
(izkupički iz nadaljnje prodaje)
Dogovorjeno, dejansko plačano ali plačljivo ceno blaga, ki ga jepotrebno vrednotiti, je pri določanju carinske vrednosti mogoče upoštevati tudi v primerih iz 5. točke drugega odstavka 16. člena carinskega zakona, če je ceno mogoče popraviti v skladu z 9. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona.
45. člen
(povezanost med kupcem in prodajalcem)
(1)
Kupec in prodajalec sta v skladu s 6. točko drugega odstavka 16. člena carinskega zakona medsebojno povezana le:
(a) če je eden izmed njiju član vodstva podjetja drugega;
(b) če sta oba solastnika ali družbenika iste osebne družbe;
(c) če sta v medsebojnem delovnem razmerju kot delodajalec in delojemalec;
(d) če je katera koli oseba neposreden ali posreden lastnik ali imetnik 5 ali več odstotkov delnic z glasovalno pravico ali dele ev obeh oseb ali pa ima neposreden ali posreden nadzor nad njimi;
(e) če eden izmed njiju neposredno ali posredno nadzira drugega;
(f) če oba neposredno ali posredno nadzira ista tretja oseba;
(g) če skupaj neposredno ali posredno nadzirata isto tretjo osebo ali
(h) če sta v krvnem sorodstvu do katerega koli kolena, v stranski vrsti pa do četrtega kolena, ali če sta v zakonu ali svaštvu do drugega kolena.
(2)
Osebe, ki so med seboj povezane tako, da je ena izmed njih ekskluzivni zastopnik ali ekskluzivni koncesionar druge, se štejejo za medsebojno povezane samo, če zanje velja eden izmed kriterijev iz prejšnjega odstavka.
(3)
Za nadziranje druge osebe se šteje razmerje med osebama, v katerem ima ena izmed obeh oseb tolikšen vpliv na poslovanje druge osebe, da le-ta ne more prosto oblikovati cen in sestavljati kalkulacij.
(4)
Dogovori o licenčninah se sami po sebi ne štejejo za medsebojno povezanost.
46. člen
(vpliv medsebojne povezanosti na ceno)
(1)
Dejstvo, da sta kupec in prodajalec medsebojno povezana v skladu s prejšnjim členom, ne predstavlja zadostnega razloga, da transakcijske vrednosti ne bi bilo mogoče sprejeti kot carinske vrednosti. Če je potrebno, se okoliščine kupoprodajnega posla preučijo in v primeru, da medsebojna povezanost ni vplivala na ceno, se sprejme transakcijska vrednost. Če carinski organ na podlagi informacij deklaranta ali informacij, pridobljenih iz drugih virov, sumi, da je povezanost med kupcem in prodajalcem vplivala na ceno, potem o tem seznani deklaranta in mu da mo nost, da odgovori na ugotovitve carinskega organa.
(2)
V primeru kupoprodajnega posla med povezanimi osebami se transakcijska vrednost sprejme in blago ovrednoti v skladu s 16. členom carinskega zakona, če deklarant dokaže, da je ta vrednost zelo blizu eni izmed naslednjih, v istem ali pribli no istem času veljavnih vrednosti:
(a) transakcijski vrednosti pri prodaji enakega ali podobnega blaga za izvoz zaradi uvoza v Slovenijo med kupcem in prodajalcem, ki nista povezana ali
(b) carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, določeni v skladu s 1. ali z 2. točko prvega odstavka 18. člena carinskega zakona.
(3)
Pri primerjanju vrednosti blaga iz prejšnjega odstavka se upoštevajo tudi razlike glede oblike kupoprodajnega posla, količine blaga, elementov, določenih v 20. členu carinskega zakona, in stroškov, ki jih pri prodaji z njim nepovezanemu kupcu nosi prodajalec.
(4)
Primerjave iz drugega odstavka tega člena se izvedejo le na zahtevo deklaranta in slu ijo zgolj za primerjalne namene. V skladu z drugim odstavkom tega člena se ne smejo določati alternativne transakcijske vrednosti.
47. člen
(uporaba transakcijske vrednosti enakega ali podobnega blaga)
(1)
Za določanje carinske vrednosti v skladu s 17. členom carinskega zakona se uporabi transakcijska vrednost enakega ali podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za pribli no enako količino blaga, kot je količina blaga, ki se vrednoti. Če takšnega kupoprodajnega posla ni, potem se upošteva transakcijska vrednost za enako ali podobno blago, ki je bilo prodano na drugi komercialni ravni in/ali pa tudi v drugačnih količininah, upoštevajoč naslednji vrstni red:
(a) enaka komercialna raven, vendar v drugačnih količinah;
(b) drugačna komercialna raven, vendar v pribli no enakih količinah;
(c) različna komercialna raven in različne količine.
(2)
Transakcijsko vrednost določeno v skladu s prejšnjim odstavkom je treba popraviti za razlike glede komercialnih ravni kupoprodaje in/ali količine, če predlo eni dokumenti omogočajo točne in natanče popravke, ne glede na to, če ti pomenijo povečanje ali zmanjšanje vrednosti.
(3)
Če so v transakcijsko vrednost vključeni stroški v skladu s 4. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, se morajo pri popravkih upoštevati bistvene razlike pri teh stroških med uvoženim blagom in ustreznim enakim ali podobnim blagom, ki izhajajo iz razlik v razdalji in vrsti prevoza.
(4)
Če se v skladu s tem členom ugotovi več transakcijskih vrednosti enakega ali podobnega blaga, se za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga uporabi najni ja izmed teh vrednosti.
(5)
Pri uporabi tega člena se upošteva transakcijska vrednost blaga, ki ga je izdelala tretja oseba, le v primeru, če carinski organ ne razpolaga s transakcijskimi vrednostmi za enako ali podobno blago, ki ga je izdelala ista oseba kot vrednoteno blago.
(6)
Transakcijska vrednost uvoženega enakega ali podobnega blaga je carinska vrednost, ki je bila v skladu s 16. členom carinskega zakona e prej priznana in ki vsebuje popravke v skladu s 4. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona ter z drugim odstavkom tega člena.
48. člen
(deduktivna metoda določanja carinske vrednosti)
(1)
V skladu s prvo alineo 1. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona se od cene blaga odštejejo:
(a) pri prodaji v Sloveniji običajno plačane ali dogovorjene provizije ali običajne trgovske mar e in skupni stroški (vključno s stroški prodaje) za uvoženo blago enakega razreda ali vrste in
(b) običajni stroški prevoza in zavarovanja ter s tem povezani stroški, ki nastanejo v Sloveniji.
(2)
Če se niti uvoženo blago niti uvoženo enako ali podobno blago ni prodajalo v istem ali pribli no istem času kot blago, ki je predmet vrednotenja, potem se carinska vrednost uvoženega blaga iz tega odstavka določi, v skladu z določili 1. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona in prvega odstavka tega člena, na osnovi cene na enoto, po kateri se uvoženo blago ali uvoženo enako ali podobno blago proda v Sloveniji v največji skupni količini kot prvo po uvozu blaga, ki se vrednoti, vendar ne kasneje kot 90 dni po uvozu, in to v stanju, v katerem je bilo uvoženo.
(3)
Pri uporabi tega člena je "cena na enoto, po kateri se uvoženo blago proda v največji skupni količini", tista cena, po kateri se proda pri prvi prodaji po uvozu na carinsko območje med nepovezanimi osebami največje število enot blaga.
(4)
Za določanje cene na enoto v skladu s tem členom se ne smejo uporabiti primeri prodaj v Sloveniji osebam, ki neposredno ali posredno, brezplačno ali po zni anih cenah dobavljajo blago ali opravljajo storitve iz 5., 6., 7. in 10. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona v zvezi z izdelavo ali prodajouvoženega blaga.
(5)
Čas prve prodaje po uvozu je v skladu z drugim odstavkom tega člena dan opravljene prodaje uvoženega blaga ali uvoženega enakega ali podobnega blaga v dovolj veliki količini za določitev cene za enoto.
49. člen
(metoda izračunane vrednosti)
(1)
Carinska vrednost v skladu z 2. točko prvega odstavka 18. člena carinskega zakona (izračunana vrednost) se načeloma določa le na podlagi podatkov, ki so na razpolago pri osebah s sedežem ali stalnim prebivališčem v Sloveniji.
(2)
Podatke o elementih za izračunano vrednost, ki jih navede sam proizvajalec blaga ali pa posreduje deklarant zaradi določitve carinske vrednosti, lahko Carinska uprava Republike Slovenije s soglasjem proizvajalca preveri tudi v tujini, če pravočasno obvesti pristojni organ te države in ta ne oporeka postopku preverjanja.
(3)
Če se razen podatkov, ki jih je navedel proizvajalec ali v njegovem imenu posredoval deklarant, za določanje carinske vrednosti uporabijo tudi drugi podatki, carinski organ ob upoštevanju 8b. člena carinskega zakona obvesti deklaranta na njegovo zahtevo o uporabljenih podatkih, njihovem izvoru in izračunih na njihovi osnovi.
(4)
Kot vrednost materiala in stroškov se v skladu s prvo alineo 2. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona štejejo tudi stroški iz 2. in 3. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona.
(5)
Kot vrednost stroškov in izdatkov iz tretje alinee 2. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona se štejejo stroški in izdatki za blago in storitve iz 5., 6., 7. in 10. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, ki jih je kupec zagotovil oziroma opravil neposredno ali posredno v zvezi z izdelavouvoženega blaga. Vrednost storitev iz 10. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, ki so bile opravljene na carinskem območju, se upošteva le, če se zaračunajo proizvajalcu.
(6)
V skladu z drugo alineo 2. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona se kot vrednost stroškov štejejo neposredni in posredni stroški za izdelavo in prodajo blaga za izvoz, ki niso všteti v prvi alinei 2. točke prvega odstavka 18. člena carinskega zakona.
50. člen
(določanje carinske vrednosti v skladu z 19. členom carinskega zakona)
(1)
Carinske vrednosti, določene v skladu z 19. členom carinskega zakona, morajo v največji mo ni meri temeljiti na e poprej določenih carinskih vrednostih.
(2)
Metode vrednotenja, ki se uporabijo v skladu z 19. členom carinskega zakona, morajo v največji mo ni meri ustrezati metodam iz 16., 17., in 18. člena carinskega zakona. Omenjene metode se lahko uporabijo v prilagodljivih okvirih, ki ustrezajo zahtevam iz prvega odstavka 19. člena carinskega zakona.
51. člen
(provizije)
(1)
V skladu s 1. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona se v carinsko vrednost vštevajo vsa plačila, ki jih kupec plača posrednikom v zvezi s kupoprodajo blaga, če le-ta niso bila vračunana v plačano ali plačljivo ceno.
(2)
Nakupne provizije, ki jih plača kupec za posredovanje pri nakupu blaga, se ne vštevajo v carinsko vrednost, če so izkazane ločeno. Nakupne provizije pomenijo plačila kupca njegovemu zastopniku za storitve zastopanja v tujini za nakup blaga, ki se vrednoti.
52. člen
(embalaža)
Če je embalaža namenjena ponovni uporabi pri nadaljnjih uvozih, se na zahtevo deklaranta v carinski vrednosti upoštevajo sorazmerno porazdeljeni stroški.
53. člen
(kraj vnosa na carinsko območje)
Kot kraj vnosa blaga na carinsko območje se štejejo:
(a) carinski mejni prehod - v cestnem in železniškem prometu;
(b) pristanišče raztovarjanja - v pomorskem prometu;
(c) prvo namembno letališče - pri prevozu blaga v zračnem prometu;
(d) kraj, kjer blago prestopi kopensko mejo carinskega območja - za blago, ki se prevaža na drug način.
54. člen
(stroški prevoza in zavarovalnine)
(1)
Če je dogovorjena dobava "franko namembni kraj na carinskem območju" in če višine prevoznih stroškov od kraja vnosa na carinsko območje do kraja dobave ni mogoče ugotoviti iz pogodb in drugih predlo enih listin, se v carinsko vrednost vštejejo celotni prevozni stroški.
(2)
Če je blago dobavljeno po enotni ceni "franko namembni kraj na carinskem območju", ki ustreza ceni na kraju vnosa, se stroški, ki se nanašajo na transport znotraj carinskega območja, od te cene ne odštevajo. Odbitek se upošteva v primeru, če se carinskemu organu dokaže, da bi bila cena "franko kraj vnosa na carinsko območje" ni ja od enotne cene "franko namembni kraj na carinskem območju".
(3)
Če je prevoz brezplačen ali je opravljen z lastnimi vozili kupca, se v carinsko vrednost vštevajo stroški do kraja vnosa na carinsko območje, določeni na osnovi običajno uporabljene tarife za enake načine prevoza. Deklarant mora predložiti dokaze o tako obračunanih stroških.
(4)
Stroški zavarovanja za uvoženo blago se v celoti vštevajo v carinsko vrednost.
(5)
Poštne pristojbine za blago, ki se prevaža v poštnem prometu, se do namembnega kraja v celoti vštejejo v carinsko vrednost. Izvzete so morebitne dodatne poštne pristojbine, ki se obračunavajo na carinskem območju.
(6)
Pristojbine iz prejšnjega odstavka se ne vštevajo v carinsko vrednost blaga, katerega uvoz ni komercialne narave.
(7)
Peti in šesti odstavek ne veljata za hitre poštne službe.
55. člen
(blago, ki ga prodajalcu zagotovi kupec)
(1)
Blago lahko v skladu s 5., 6. in 7. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona kupec zagotovi prodajalcu posredno ali neposredno. To blago, razen tistega, navedenega v 7. točki prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, mora biti nato uporabljeno pri izdelavi uvoženega blaga in v njem vsebovano ali porabljeno.
(2)
Blago iz 5. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, ki ga je zagotovil kupec, je bilo lahko nabavljeno v kateri koli državi v tujini, vključno z državo prodajalca.
(3)
Za blago v skladu s 6. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona se štejeta blago iz 5. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, če to ni bilo kupljeno v tujini, in potrošni material.
56. člen
(Stroški za orodja, kalupe, matrice ipd.)
Sorazmerni del vrednosti orodja, kalupov, matric in podobnih proizvodov, uporabljenih pri proizvodnji uvoženega blaga, ki se v skladu s 7. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona všteva v carinsko vrednost uvoženega blaga, je znesek amortizirane vrednosti teh proizvodov, uporabljenih pri proizvodnji uvoženega blaga.
57. člen
(Določila o licenčninah)
(1)
Kot nadomestila in stroški iz 8. točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: licenčnine) se štejejo predvsem plačila za uporabo pravic v zvezi:
(a) s proizvodnjo uvoženega blaga (predvsem patenti, vzorci, modeli in tehnološki know-how);
(b) s ponovno prodajo uvoženega blaga v izvoz (predvsem blagovne in storitvene znamke ter zaščiteni modeli);
(c) z uporabo in nadaljnjo prodajo uvoženega blaga (predvsem avtorske pravice in tehnološki postopki, ki so neločljivo vključeni v uvoženo blago).
(2)
Če se carinska vrednost uvoženega blaga določa v skladu s 16. členom carinskega zakona, se prištejejo licenčnine k dejansko plačani ceni ali plačljivi ceni za uvoženo blago le, če se to plačilo:
(a) nanaša na blago, ki je predmet vrednotenja in
(b) predstavlja prodajni pogoj za uvoženo blago.
(3)
Če je uvoženo blago le del ali dodatna oprema blaga, ki se izdeluje na carinskem območju, lahko licenčnino prištejemo k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago le, če se licenčnina nanaša na uvoženo blago.
(4)
Če se blago uvaža v razstavljenem stanju ali se pred nadaljnjo prodajo samo nebistveno obdela, npr. razredči ali prepakira, to ne izključuje dejstva, da se licenčnina nanaša na uvoženo blago.
(5)
Če se licenčnine delno nanašajo na uvoženo blago, delno pa na druge dele ali dodatno opremo, ki se blagu doda po uvozu, ali na storitve po uvozu, se licenčnine porazdelijo zgolj na osnovi objektivnih in določljivih dejstev.
(6)
Licenčnina za pravico uporabe blagovne znamke se k dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago prišteje le tedaj, kadar:
(a) se licenčnina nanaša na blago, ki je bilo po uvozu ponovno prodano v nespremenjenem stanju ali le nebistveno obdelano oziroma predelano,
(b) se to blago prodaja z blagovno znamko, nameščeno pred uvozom ali po njem in za katero se plačuje licenčnina, ali
(c) kupec nima mo nosti nabave tega blaga pri drugih, s prodajalcem nepovezanih dobaviteljih.
(7)
Če kupec licenčnino plača tretji osebi, so pogoji iz drugega odstavka tega člena izpolnjeni le tedaj, če prodajalec ali z njim
povezana oseba zahteva od kupca plačilo tej tretji osebi.
(8)
Če je način obračunavanja licenčine odvisen od cene uvoženega blaga, se, dokler ni dokazano nasprotno, domneva, da se plačilo licenčnine nanaša na vrednoteno blago.
(9)
Če se znesek licenčnine obračuna neodvisno od cene uvoženega blaga, se lahko plačilo licenčnine prav tako nanaša na vrednoteno blago.
(10)
Država, v kateri ima sedež prejemnik licenčnine, pri uporab 8.točke prvega odstavka 20. člena carinskega zakona ni pomembna.
58. člen
(vrednotenje storitev, opravljenih v tujini)
(1)
K posebej plačanim storitvam iz 10. točke prvega odstavka 20.člena carinskega zakona sodijo tudi storitve, ki jih je kupec dobavil brezplačno ali po znižani ceni.
(2)
Stroški raziskav in osnutkov skic se v skladu z 10. točko prvega odstavka 20. člena carinskega zakona ne vštevajo v carinsko vrednost.
59. člen
(upoštevanje pribitnih in odbitnih elementov pri vrednotenju)
(1)
Pri določanju carinske vrednosti se nobenih drugih elementov, razen tistih, iz prvega odstavka 20. člena carinskega zakona, ne more prištevati k dejansko plačani ali plačljivi ceni.
(2)
Vsak element, ki se ga po določilih prvega odstavka tega člena doda k dejansko plačani ali plačljivi ceni, se mora opirati izključno na objektivna in količinsko določljiva dejstva.
(3)
Če so prikazani ločeno od dejansko plačane ali plačljive cene za uvoženo blago, se v carinsko vrednost ne vštevajo naslednji elementi:
(a) prevozni stroški za uvoženo blago, ki so nastali po prispetju blaga na carinsko območje,
(b) plačila storitev za graditev, postavitev, monta o, vzdr evanje ali tehnično pomoč, če so bile te storitve opravljene v zvezi z uvoženim blagom (npr. industrijskimi obrati, stroji ali opremo) po uvozu,
(c) stroški financiranja v skladu s 24.členom carinskega zakona,
(d) nadomestila in stroški za pravico do razmno evanja uvoženega blaga na carinskem območju. Za razmnoževanje (reproduciranje) se šteje predvsem grafično in tridimenzionalno razmnoževanje, zgraditev oziroma izvedba arhitekturnega ali drugega objekta oziroma naprave, fotografiranje, tonsko in vizualno snemanje in prikazovanje ter shranjevanje v elektronski obliki.
(e) nakupne provizije in
(f) uvozne carinske dajatve in druge dajatve, ki jih je treba plačati pri uvozu ali pri prodaji blaga na carinskem območju.
60. člen
(posebnosti glede upoštevanja pribitnih in odbitnih elementov pri vrednotenju)
(1)
Ne glede na drugi in tretji odstavek 49. člena te uredbe lahko carinski organ na zahtevo udeleženca dovoli, da se zneski določenih elementov, ki se prištevajo k plačani ali plačljivi ceni, tudi če niso bili količinsko določljivi v trenutku nastanka dolga (drugi odstavek 49. člena te uredbe) oziroma zneski določenih elementov, ki se ne vštevajo v carinsko vrednost, v primerih, ko v trenutku nastanka carinskega dolga niso bili prikazani ločeno (tretji odstavek 49. člena te uredbe) določijo na podlagi posebnih (ustreznih) kriterijev.
(2)
V primerih iz prejšnjega odstavka se deklarirana carinska vrednost ne šteje kot začasna vrednost v skladu z 142. členom te uredbe.
(3)
Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena je mogoče izdati:
(a) če bi izvedba postopka v skladu s 142. členom te uredbe predstavljala nesorazmerno velike stroške glede na okoliščine primera;
(b) če bi bila uporaba nadomestnih metod vrednotenja v skladu z 17. do 19. členom carinskega zakona glede na okoliščine primera neustrezna;
(c) v primeru obstoja utemeljenih razlogov, da dolgovane uvozne dajatve v nekem obdobju ne bodo zaradi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena nižje, kot bi bile, če dovoljenje ne bi bilo izdano;
(d) če izdaja dovoljenja ne vpliva na konkurenčnost gospodarskih subjektov.
61. člen
(upoštevanje finančnih stroškov pri nadomestnih metodah vrednotenja)
Finančni stroški se obravnavajo v skladu s 24. členom carinskega zakona tudi pri uporabi nadomestnih metod vrednotenja iz 17. do 19. člena carinskega zakona.
62. člen
(sprejemljivost transakcijske vrednosti)
(1)
Carinske vrednosti uvoženega blaga carinskemu organu ni treba določati na podlagi transakcijske vrednosti, če ta ob upoštevanju drugega odstavka tega člena dvomi, da prijavljena transakcijska vrednost ustreza plačani ali plačljivi ceni iz 16. člena carinskega zakona.
(2)
Če obstaja dvom iz prejšnjega odstavka, lahko carinski organ v skladu s petim odstavkom 64. člena te uredbe zahteva predložitev dodatnih podatkov. Če kljub dodatno predlo enim podatkom dvom še vedno obstaja, mora carinski organ deklaranta pred sprejemom dokončne odločitve na njegovo zahtevo pisno obvestiti o razlogih za dvome ter mu zagotoviti ustrezen rok za predložitev pojasnil. O dokončni odločitvi ter o razlogih odločitve mora carinski organ deklaranta obvestiti pisno.
2. PODPOGLAVJE: POSEBNA PRAVILA VREDNOTENJA
1. oddelek: programska oprema
63. člen
(vrednotenje programske opreme za naprave za avtomatsko obdelavo podatkov)
(1)
Ne glede na določila 16. do 26. člena carinskega zakona se pri določanju carinske vrednosti pri uvozu nosilcev podatkov, ki vsebujejo podatke ali programska navodila, namenjenih za uporabo v napravah za avtomatsko obdelavo podatkov, upošteva samo vrednost nosilcev podatkov, če je vrednost podatkov ali programskih navodil prikazana ločeno od vrednosti nosilce podatkov.
(2)
V skladu s tem členom ne veljajo kot:
(a) "nosilci podatkov": integrirana vezja, polprevodniki in podobne naprave ali blago, ki vsebuje takšna integrirana vezja ali naprave;
(b) "podatki in programska navodila": zvočni, kinematografski ali video posnetki.
3. PODPOGLAVJE: PRIJAVA PODATKOV O CARINSKI VREDNOSTI IN DOKUMENTI, KI JIH JE TREBA PREDLOŽITI
64. člen
(prijava carinske vrednosti in pripadajoči dokumenti)
(1)
Če se carinska vrednost določi v skladu s 16. do 27.členom carinskega zakona, je potrebno skupaj s carinsko deklaracijo pravilno prijaviti podatke, ki se nanašajo na carinsko vrednost uvoženega blaga (v nadaljevanju: prijava carinske vrednosti). Prijava carinske vrednosti se opravi v skladu z navodili iz priloge 8 k tej uredbi na obrazcu DCV, ki ustreza vzorcu obrazca v prilogi 9 k tej uredbi, in po potrebi dopolni z enim ali več obrazci DCV BIS, ki ustrezajo vzorcu obrazca v prilogi 10 k tej uredbi. Priloge 8, 9 in 10 so sestavni del te uredbe.
(2)
Pri izvajanju prejšnjega odstavka se primerno uporablja 96. člen te uredbe.
(3)
Prijavo carinske vrednosti sme v skladu s prvim odstavkom tega člena vložiti le oseba s stalnim prebivališčem ali sedežem na carinskem območju in ki razpolaga z vsemi podatki za prijavo carinske vrednosti, pri čemer se primerno uporablja drugi odstavek 47. člena carinskega zakona.
(4)
Carinski organ lahko ne zahteva predložitve prijave carinske vrednosti v skladu s prvim odstavkom tega člena, če carinske vrednosti blaga ni mogoče določiti v skladu s 16. členom carinskega zakona. V takih primerih mora oseba iz tretjega odstavka tega člena pristojnemu carinskemu organu navesti ali posredovati vse podatke, ki jih ta zahteva za določitev carinske vrednosti na podlagi ustreznega člena carinskega zakona. Podatek mora biti carinskemu organu posredovan v obliki in na način, ki ga ta določi.
(5)
Osebe, navedene v tretjem odstavku tega člena, so ob prijavi carinske vrednosti dol ne zagotoviti:
(a) točnost in popolnost podatkov, navedenih v prijavi carinske vrednosti,
(b) verodostojnost dokumentov, predlo enih kot dokazilo teh podatkov in
(c) vse dodatne podatke in predložiti vse listine, ki so potrebne za določanje carinske vrednosti blaga.
65. člen
(primeri, ko ni treba priložiti DCV)
(1)
Če to ni nujno za pravilen obračun uvoznih dajatev, carinski organ lahko deklaranta oprosti obveznosti predložitve prijave carinske vrednosti ali njenega dela v skladu s prvim odstavkom prejšnjega člena v naslednjih primerih:
(a) če carinska vrednost ene pošiljke uvoženega blaga ne presega 1,000.000 tolarjev in ne gre za delno pošiljko istega pošiljatelja istemu prejemniku ali
(b) če gre za uvoz, ki ni komercialne narave ali
(c) če prijava ustreznih podatkov ni potrebna za uporabo carinske tarife ali se v tej tarifi predvidene dajatve na osnovi posebnega carinskega predpisa ne zaračunavajo.
(2)
Pri uvozu blaga, ki ga isti prodajalec po istih trgovinskih pogojih stalno dobavlja istemu kupcu, lahko carinski organ dovoli, da, podatkov iz prvega odstavka prejšnjega člena v vsaki prijavi carinske vrednosti ni potrebno podati v popolni obliki; mora pa to biti storjeno ob vsaki spremembi navedenih pogojev in najmanj enkrat vsaka tri leta.
(3)
Oprostitev v skladu s tem členom lahko carinski organ prekliče in zahteva predložitev obrazca DCV, če ugotovi, da kateri izmed pogojev za to oprostitev ni bil izpolnjen ali ni več izpolnjen.
66. člen
(druge oblike prijave carinske vrednosti)
Pri uporabi sistema za avtomatsko obdelavo podatkov ali če se za neko blago dovoli poenostavitev glede carinskih deklaracij, lahko Carinska uprava dovoli odstopanja od oblike prikaza podatkov, potrebnih za določanje carinske vrednosti.
67. člen
(priloge k prijavi carinske vrednosti)
Oseba iz tretjega odstavka 64. člena te uredbe mora carinskemu organu poleg prijave carinske vrednosti predložiti dva izvoda fakture za uvoženo blago, na osnovi katere je bila prijavljena carinska vrednost. En izvod obdrži carinski organ, drugega pa overi s carinskim žigom in nanj vpiše številko carinske deklaracije ter ga vrne deklarantu.
5. POGLAVJE: VNOS BLAGA NA CARINSKO OBMOČJE
1. PODPOGLAVJE: PREDLOŽITEV BLAGA CARINSKEMU ORGANU
68. člen
(kraj in čas predložitve ter izjema)
(1)
V skladu s prvim odstavkom 32. člena carinskega zakona se blago predloži v času uradnih ur na uradnem prostoru carinskega organa ali na drugem mestu, ki ga odobri carinski organ.
(2)
Uradni prostor carinskega organa za posamezne vrste prevoza je določen s to uredbo ali pa ga določi carinski organ in to objavi na oglasni deski carinskega organa.
(3)
Uradne ure carinskih organov določi direktor Carinske uprave. To se objavi na oglasni deski carinskega organa.
(4)
Ne glede na prejšnje odstavke tega člena se lahko blago predloži carinskemu organu izven časa njegovih uradnih ur in izven uradnega prostora. Morebitne stroške v zvezi s takšno predložitvijo, ki jih določi direktor Carinske uprave, nosi deklarant.
69. člen
(predpregled in odvzem vzorcev pred začetkom carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga)
(1)
Predpregled blaga iz 33. člena carinskega zakona se dovoli na podlagi ustnega zahtevka udeleženca glede na okoliščine posameznega primera. Za odvzem vzorcev je vedno potrebno vložiti pisni zahtevek.
(2)
Pisni zahtevek udeleženec podpiše in ga vloži pri carinskem organu, kjer je predloženo blago. Vsebovati mora naslednje podatke:
-
ime in naslov vložnika zahtevka
-
podatek, kje se nahaja blago
-
številko skupne prijave, če je bila vložena, razen če carinski organ sam ne vpiše tega podatka ali podatek o predhodnem carinskem postopku ali podatke o prevoznem sredstvu, na katerem se blago nahaja
-
vse druge potrebne podatke za identifikacijo blaga
(3)
Če carinski organ ugodi pisnemu zahtevku , izda odločbo v obliki uradnega zaznamka na zahtevku. V primeru odvzema vzorcev, določi tudi količino blaga, ki jo je dovoljeno vzeti.
(4)
Predpregled blaga in odvzem vzorcev se izvedeta pod nadzorom in način, ki ga določi carinski organ.
(5)
Udeleženec nosi riziko in stroške razpakiranja, tehtanja, prepakiranja in vseh drugih postopkov z blagom ter stroške analize.
(6)
Vzeti vzorci se upoštevajo pri določitvi količine blaga, za katero se dovoli določena carinsko dovoljena raba ali uporaba. Če se odvzeti vzorci pri analizi uničijo ali poškodujejo, tako da nimajo več nikakršne uporabne vrednosti, zanje ne nastane carinski dolg. Z odpadki in ostanki se ravna v skladu s četrtim
odstavkom 141. člena carinskega zakona.
2. PODPOGLAVJE: SKUPNA PRIJAVA
70. člen
(listine, ki se lahko uporabijo kot skupna prijava)
(1)
Skupno prijavo izpolnjeno na obrazcu iz prvega odstavka 35. člena carinskega zakona podpiše vlagatelj. Vzorec obrazca je v prilogi 11 k tej uredbi in je njen sestavni del.
(2)
Carinski organ sprejme skupno prijavo, vnese predpisane podatke in jo shrani, da bi lahko preveril ali je za navedeno blago zahtevana ena od carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga v rokih iz 37. člena carinskega zakona.
(3)
Če je bilo blago pred predložitvijo v tranzitnem postopku, je skupna prijava izvod tranzitne deklaracije namenjen namembnemu organu.
(4)
Carinski organ lahko dovoli, da se skupna prijava vloži z uporabo računalniške obdelave podatkov. V tem primeru se smiselno uporabi drugi odstavek tega člena.
(5)
Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov pa se skupna prijava obvezno vloži na predpisanem obrazcu, če carinski organ to zahteva.
71. člen
(odgovornost za blago)
(1)
Oseba iz tretjega odstavka 34. člena carinskega zakona mora, kadar koli carinski organ to zahteva, ponovno pokazati nedotaknjeno blago, navedeno v skupni prijavi, ki ni bilo raztovorjeno s prevoznega sredstva, dokler za blago ni določena vrsta carinsko dovoljene rabe ali uporabe.
(2)
Vsaka oseba, ki razpolaga z raztovorjenim blagom, zaradi prevoza ali skladiščenja, mora pokazati nedotaknjeno blago, kadar koli carinski organ to zahteva.
3. PODPOGLAVJE: ZAČASNA HRAMBA BLAGA
72. člen
(prostor za začasno hrambo blaga)
(1)
Začasna shramba je prostor iz drugega odstavka 38. člena carinskega zakona, ki je stalno odobren za začasno hrambo blaga.
(2)
Za začasno shrambo, ki je ne upravlja carinski organ, lahko ta zaradi zagotavljanja uporabe carinskih predpisov zahteva tudi:
-
soključarstvo carinskega organa z upravljalcem začasne shrambe,
-
da upravljalec začasne shrambe vodi takšno evidenco o blagu, ki omogoča spremljanje gibanja blaga.
73. člen
(shranjevanje blaga v začasno shrambo)
Začasno hranjeno blago se shrani v začasno shrambo s skupno prijavo.
74. člen
(odgovornost za izvajanje ukrepov, ki jih zahteva carinski organ)
Razen v primerih iz 42. člena carinskega zakona in v primeru prodaje blaga mora oseba, ki je vložila skupno prijavo, upoštevati ukrepe carinskega organa iz prvega odstavka 40. člena carinskega zakona in nositi nastale stroške. Če skupna prijava ni vložena, je odgovorna za izvršitev teh obveznosti oseba, ki bi v skladu s tretjim odstavkom 34. člena carinskega zakona morala vložiti skupno prijavo.
4. PODPOGLAVJE: POSEBNE DOLOČBE, KI SE UPRABLJAJO ZA BLAGO, KI SE POŠILJA PO MORJU IN PO ZRAKU
1. oddelek: splošno
75. člen
(kraj predložitve)
Če se blago pripelje na carinsko območje po morju ali po zraku in če se samo z enim prevoznim dokumentom ter z isto vrsto prevoza, brez pretovarjanja, pošilja v drugo pristanišče ali na drugo letališče na carinskem območju, se blago carinskemu organu predloži v pristanišču ali na letališču, kjer se blago raztovori ali pretovori.
2. oddelek: posebne določbe za ročno in oddano prtljago potnikov
76. člen
(definicije)
V tem poglavju šteje za:
-
domače letališče: vsako letališče na carinskem območju;
-
mednarodno domače letališče: vsako letališče na carinskem območju, na katerem se sme z dovoljenjem poblaščenih organov opravljati promet s tujino;
-
domači let: let zrakoplova med dvema letališčema na carinskem območju brez vmesnega pristanka, ki se ne začne in ne konča na letališču, ki ni na carinskem območju;
-
domače pristanišče: katero koli pomorsko pristanišče na carinskem območju;
-
plovbo skozi slovensko teritorialno morje: plovba plovila, ki opravlja redni promet med dvema ali več domačimi pristanišči brez vmesnih pristankov;
-
plovilo za razvedrilo: zasebno plovilo za potovanje po željah uporabnikov;
-
zrakoplov splošne kategorije: zrakoplov, ki se ne uporablja za prevoz proti plačilu in/ali najem ali za dela v zraku oziroma komercialno dejavnost:
-
prtljago: vsi predmeti, ki jih imajo potniki kakor koli s seboj zaradi potovanja.
77. 10. člen
(vrste prtljage)
V tem poglavju se prtljaga v zračnem prometu šteje za:
-
oddano prtljago, če je predana v prevoz na odhodnem letališču in če oseba med letom ali ob vmesnih pristankih, do prtljage nima dostopa;
-
ročno prtljago, če jo oseba prinese v kabino zrakoplova ali je med pevozom oseba lahko prišla v stik s prtljago.
78. člen
(kraj, kjer se opravijo formanosti)
Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na:
1.
ročno in oddano prtljago oseb, ki začnejo potovanje z zrakoplovom, ki prihaja s tujega letališča in ki po vmesnem pristanku na domačem letališču nadaljuje pot do drugega domačega letališča, se opravijo na tem zadnjem domačem letališču, pod pogojem, da je to mednarodno letališče; v tem primeru se za to prtljago upoštevajo predpisi, ki veljajo za prtljago oseb, ki prihajajo iz tujine, če te ne morejo dokazati carinskim organom, da je blago, ki se v prtljagi nahaja, domače blago;
2.
ročno in oddano prtljago oseb, ki začnejo potovanje z zrakoplovom, ki ima vmesni pristanek na drugem domačem letališču,preden ta nadaljuje pot na tuje letališče, se opravijo na odhodnem letališču, pod pogojem, da je to mednarodno letališče; v tem primeru se kontrola ročne prtljage lahko opravi na letališču, na katerem zrakoplov opravi vmesni pristanek z namenom, da se ugotovi, ali blago, vsebovano v ročni prtljagi zadostuje pogojem za prost promet na carinskem območju.
3.
osebno prtljago oseb, ki uporabljajo storitve pomorskega plovila za promet s tujimi pristanišči, se opravi v pristanišču za mednarodni promet, kjer se taka prtljaga natovori ali raztovori.
79. člen
(izjeme glede kraja, kjer se opravijo formalnosti)
Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na prtljago oseb:
1.
na plovilu za razvedrilo, se izvedejo v katerem koli slovenskem pristanišču, ne glede na zastavo plovila in ne glede na to, kam je namenjeno;
2.
v zrakoplovu splošne kategorije se izvedejo:
-
ob prihodu na prvem letališču, ki mora biti mednarodno domače letališče, za zrakoplove, ki prihajajo s tujega letališča, če zrakoplov po vmesnem pristanku nadaljuje pot do drugega domačega letališča;
-
na zadnjem mednarodnem domačem letališču, če gre za zrakoplov, ki prihaja iz domačega letališča in po vmesnem pristanku nadaljuje pot na letališče v tujini.
80. člen
(natovarjanje in pretovarjanje prtljage)
(1)
Če se prtljaga, ki prihaja na domače letališče z zrakoplovom s tujega letališča, na tem domačem letališču pretovarja v zrakoplov, ki nadaljuje let v carinskem območju, se:
-
vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na oddano prtljago, izvedejo na domačem letališču, kjer se potovanje zaključi, pod pogojem, da je to mednarodno letališče;
-
vse kontrole ročne prtljage izvedejo na prvem domačem mednarodnem letališču; izjemoma, če se pokaže potreba po kontroli oddane prtljage, se lahko izvede dodatna kontrola na domačem mednarodnem letališču, kjer se potovanje zaključi;
-
kontrola oddane prtljage lahko izvede na prvem domačem letališču samo izjemoma, če se pokaže potreba po kontroli ročne prtljage.
(2)
Če se na domačem letališču natovori prtljaga na zrakoplov, ki leti na drugo domače letališče ter se na drugem domačem letališču pretovori na zračno plovilo, namenjeno na tuje letališče, se:
-
vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na oddano prtljago, izvajajo na domačem letališču, kjer se potovanje začne, pod pogojem, da je to mednarodno domače letališče;
-
vse kontrole ročne prtljage izvedejo na zadnjem domačem mednarodnem letališču; pred tem se lahko kontrola te prtljage izvede na letališču, kjer se potovanje začne, samo izjemoma, če se pokaže, da je to po kontroli oddane prtljage nujno potrebno;
-
dodatne kontrole oddane prtljage lahko izvedejo na zadnjem domačem letališču samo izjemoma, če se pokaže potreba po pregledu ročne prtljage.
(3)
Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na prtljago, ki prihaja na domače letališče v javnem zračnem prevozu s tujega letališča in se na tem letališču pretovori na zrakoplov splošne kategorije, ki je namenjen za let na carinskem območju, se izvedejo na letališču, kjer se javni zračni prevoz zaključi.
(4)
Vse kontrole in formalnosti, ki se nanašajo na prtljago, ki se na na domačem letališču natovori na zrakoplov splošne kategorije, ki je namenjen za let na carinskem območju, zato da bi se na drugem domačem letališču pretovorila na zrakoplov v javnem zračnem prevozu, namenjen na tuje letališče, se izvedejona domačem letališču, kjer se ta javni zračni prevoz začne.
81. člen
(označevanje prtljage)
(1)
Oddana prtljaga, registrirana na domačem letališču, se označi s priponko ali nalepko, ki jo pritrdi na prtljago na domačem letališču pristojni delavec ob prevzemu prtljage.
2) Vzorec nalepke oziroma priponke iz prejšnjega odstavka in opis njenih tehničnih značilnosti je v prilogi 12 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
6. POGLAVJE: CARINSKE DEKLARACIJE - OBIČAJNI POSTOPEK
1. PODPOGLAVJE: PISNE CARINSKE DEKLARACIJE
1. oddelek: splošno
82. člen
(deklaracija za več vrst blaga)
Če je z eno carinsko deklaracijo zajeto blago, ki se uvršča v dve ali več postavk nomenklature carinske tarife, se podatki za posamezno postavko štejejo kot samostojna deklaracija.
83. člen
(elektronske deklaracije)
(1)
Če carinski deklarant uporablja sistem računalniške izmenjave podatkov za vložitev carinske deklaracije, lahko Carinska uprava odobri, da se lastnoročni podpis nadomesti z drugo vrsto identifikacije, vendar le če so izpolnjeni tehnični in upravni pogoji, ki jih določi Carinska uprava.
(2)
Carinska uprava lahko dovoli, da se deklaracije, vložene preko sistema računalniške izmenjave podatkov, neposredno potrdijo v okviru tega sistema, namesto ročnega oziroma mehanskega potrjevanja z žigom in podpisom pristojnega carinskega delavca.
(3)
Pod pogoji in na način, ki ga določi Carinska uprava, se lahko dovoli, da se posamezni podatki v pisni carinski deklaraciji nadomestijo s tem, da se pošljejo pristojnemu carinskemu organu v elektronski obliki.
84. člen
(hramba spremljajočih dokumentov)
Dokumente, ki spremljajo carinsko deklaracijo hrani carinski organ, razen če ta ne odloči drugače ali če deklarant potrebuje te dokumente za druge namene. V tem primeru morajo carinski organi zagotoviti, da teh dokumentov ne bo več mogoče uporabiti drugače kot dokazilo o količini ali vrednosti blaga, na katerega se nanašajo.
85. člen
(vložitev carinske deklaracije in predložitev blaga)
(1)
Carinska deklaracija se vloži pri carinskem organu, kjer je blago predloženo. Carinska deklaracija se lahko vloži takoj, ko je blago predloženo.
(2)
Carinski organ lahko dovoli, da se carinska deklaracija vloži prej preden se predloži blago. V tem primeru carinski organ določi rok, v katerem mora biti blago predloženo, pri čemer upošteva okoliščine posameznega primera. Če blago ni predloženo v tako določenem roku, se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena.
(3)
Če je carinska deklaracija vložena prej, preden je blago, na katerega se nanaša, prispelo do carinskega organa ali do drugega kraja, določenega s strani carinskega organa, se lahko sprejme šele, ko je blago predloženo carinskemu organu.
86. člen
(čas vložitve carinske deklaracije)
(1)
Carinska deklaracija se vloži v času uradnih ur pristojnega carinskega organa.
(2)
Ne glede na prejšnji odstavek lahko pristojni carinski organ na zahtevo deklaranta dovoli, da se deklaracija vloži izven časa njegovih uradnih ur. Morebitne stroške nosi deklarant.
(3)
Vsaka deklaracija, ki se vloži pri pooblaščenem delavcu carinskega organa na drugem mestu, ki ga odobri carinski organ v soglasju z upravičencem, se šteje, da je bila vložena pri tem carinskem organu.
(4)
Stroške predložitve deklaracije izven uradnih ur carinskega organa ter stroške vložitve deklaracije na drugem mestu v skladu s prejšnjim odstavkom določi direktor Carinske uprave.
87. člen
(označitev datuma sprejema)
Datum sprejema carinske deklaracije mora biti zabeležen na njej.
88. člen
(sprememba podatkov v carinski deklaraciji in datum sprejema)
Carinski organ lahko dovoli oziroma zahteva, da se sprememba podatkov v carinski deklaraciji v skladu s 50. členom carinskega zakona izvrši tako, da se vloži nova carinska deklaracija, ki nadomesti prvotno vloženo. V tem primeru se kot datum sprejema carinske deklaracije, ki je merodajen za določitev dajatev in
uporabo drugih pravil o zadevnem carinskem postopku, šteje datum sprejema prvotne deklaracije.
2. oddelek: obrazec pisne carinske deklaracije
89. člen
(definicije izrazov)
V tem podpoglavju imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
(a) "komplet ECL": osemlistni komplet listov 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8 oziroma petlistni komplet listov 1/6, 2/ 7, 3/8 in 4/5 oziroma 5/4;
(b) "set ECL": listi ECL, potrebni za izvedbo izbranega carinskega postopka;
(c) "dvonamenska uporaba": uporaba ustreznih setov iz petlistnega kompleta, ko je potrebno na listih ECL prečrtati neuporabljeno številčno oznako;
(d) "polje": del ECL, ločen s črto in označen s številko ali veliko tiskano črko in tekstualnim opisom;
(e) "podpolja": vidno označeni deli polja, ki jih štejemo od leve proti desni;
(f) "dopolnilo ECL": obrazec, ki je sestavni del ECL in se uporablja, če se v pošiljki deklarira blago, uvrščeno v več kot eno devetmestno oznako nomenklature carinske tarife.
90. člen
(uporaba obrazcev za pisne deklaracije)
(1)
ECL se uporablja kot obrazec za pisne carinske deklaracije za začetek katerega koli carinskega postopka in za ponovni izvoz blaga iz carinskega območja.
(2)
Ne glede na prejšnji odstavek se lahko za pisne carinske deklaracije uporabijo tudi drugi obrazci, če to omogočajo carinski predpisi za zadevni carinski postopek, ki se izpolnijo na način, določen za njihovo uporabo. Po potrebi se dopolnijo s podatki, ki so potrebni za zahtevani carinski postopek.
(3)
Prvi in drugi odstavek tega člena ne preprečujeta:
-
opustitve pisne carinske deklaracije v skladu s 106. do 117. členom te uredbe;
-
opustitve pisne carinske deklaracije na obrazcu iz prvega odstavka tega člena, kadar se za poštne pošiljke v skladu s 118. in 119. členom te uredbe uporabljajo posebna pravila;
-
uporabe posebnih obrazcev, ki poenostavljajo deklaracijo v posameznih primerih, vendar le, če Carinska uprava odobri takšne posebne obrazce;
-
uporabe nakladnic v tranzitnem postopku, kadar pošiljko sestavlja več vrst blaga;
-
tiskanja izvoznih, tranzitnih in uvoznih carinskih deklaracij ter dokumentov, ki dokazujejo carinski status blaga na uradnih ali zasebnih računalniških sistemih in če je to potrebno, na praznih listih papirja;
-
tiskanja ECL obrazcev preko računalniškega sistema za izdelavo carinskih deklaracij, če je tak sistem odobrila Carinska uprava.
91. člen
(osem- in petlistni komplet)
(1)
Enotna carinska listina se predloži v setih, ki jih sestavljajo listi, potrebni za izvedbo formalnosti zahtevanega carinskega postopka.
(2)
Kadar se pred tranzitnim postopkom zahteva drug carinski postopek, se lahko predloži set, sestavljen iz listov, potrebnih za izvedbo formalnosti tranzitnega in predhodnega postopka.
(3)
Seti, na katere se nanašata prvi in drugi odstavek, so sestavljeni:
-
bodisi iz listov osemlistnega kompleta, v skladu z vzorcem iz priloge 13 k tej uredbi, ki je njen sestavni del, ali
-
ali iz listov petlistnega dvonamenskega kompleta, v skladu z vzorcem iz priloge 15 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
(4)
Ne glede na tretji odstavek 90. člena, 101. do 105. člena ali 142. do 177. člena te uredbe se lahko obrazci deklaracij dopolnijo, kadar je to potrebno, z enim ali več dopolnilnih obrazcev (v nadaljevanju: dopolnila ECL), predlo enih v setih, ki vsebujejo izvode, potrebne za izvedbo izbranega carinskega postopka. Dopolnila so sestavni del enotne carinske listine, na katero se nanašajo.
(5)
Oblika in vsebina setov dopolnil ECL, ki jih sestavljajo bodisi listi iz osemlistnega kompleta ali listi dvonamenskega petlistnega kompleta je določena v prilogah 14 in 16 k tej uredbi, ki sta njen sestavni del.
(6)
Na glede na četrti odstavek tega člena lahko carinski organ določi, da se dopolnilni obrazci ne smejo uporabljati, kadar se za predložitev takih deklaracij uporablja računalniški sistem.
92. člen
(omejitev odgovornosti deklaranta)
(1)
Če se en set ECL uporabi za izpeljavo tranzitnega in predhodnega carinskega postopka, je v skladu s 47.a členom carinskega zakona vsaka stranka odgovorna samo za tiste podatke, ki se nanašajo na carinski postopek, v katerem ona nastopa kot deklarant ali glavni zavezanec ali pooblaščenec enega od njiju.
(2)
V skladu s prejšnjim odstavkom mora deklarant, ki uporablja ECL, izdan v zvezi s predhodnim carinskim postopkom, pred vložitvijo lastne deklaracije preveriti točnost obstoječih podatkov v poljih ECL, za katere je on odgovoren kakor tudi uporabnost teh podatkov za zadevno blago in carinski postopek, ki ga je zahteval. Po potrebi mora deklarant te podatke dopolniti.
(3)
V primerih iz prejšnjega odstavka mora deklarant nemudoma obvestiti carinski organ, pri katerem je bila deklaracija vložena, če je odkril kakršna koli neskladja med zadevnim blagom in obstoječimi podatki. V tem primeru mora deklarant svojo carinsko deklaracijo izpolniti na novem obrazcu ECL.
93. člen
(dolžnost carinskih organov v primeru uprabe ene ECL za več zaporednih carinskih postopkov)
Če se ECL uporabi za več zaporednih carinskih postopkov, carinski organ preveri, da se podatki na deklaracijah za različne carinske postopke med seboj ujemajo.
94. člen
(izpolnjevanje ECL)
Enotna carinska listina mora biti izpolnjena v skladu z navodili v prilogi 19 k tej uredbi in vsemi dodatnimi predpisanimi pravili. Priloga 19 je sestavni del te uredbe.
95. člen
(kodeks šifer)
Šifre, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju ECL in dopolnila ECL so v prilogi 20 k tej uredbi in so njen sestavni del.
96. člen
(opis enotne carinske listine)
(1)
ECL in dopolnilo ECL sta formata 210 x 297 mm, lahko sta krajša 5 mm ali daljša 8 mm. Papir mora biti samokopirni, najmanjše mase 44 gramov na kvadratni meter in ne sme vsebovati celuloze.
(2)
Polja ECL morajo biti razporejena v desetinah inča v horizontalni in šestinah inča v vertikalni smeri (računalniški izpis).
(3)
Obrazec je natiskan na belem papirju v zeleni barvi. Polja 1 (prvo in tretje podpolje), 2, 3, 4, 5, 6, 8, 15, 17, 18, 19, 21, 25, 27, 31, 32, 33 (prvo podpolje), 35, 38, 40, 44, 50, 51, 52, 53, 55 in 56 na listih z zaporedno številko 1, 4, 5, in 7 so zelene barve, medtem ko so druga polja in listi z zaporedno številko 2, 3, 6 in 8 bele barve.
(4)
Polje 1 (prvo in tretje podpolje), 2, 3, 31, 32, 33 (prvo podpolje), 35, 38, 40 in 44 dopolnila ECL so na listih 1, 4, 5 in 7 zelene barve, medtem ko so druga polja in listi z zaporedno številko 2, 3, 6 in 8 bele barve.
(5)
Obarvana polna črta ob desnem robu je široka 3 mm. Prekinjena črta je sestavljena iz barvnih kvadratkov 3 x 3 mm in trimilimetrskih presledkov. Med prekinjeno in polno črto dvonamenskega seta iz tretjega odstavka 4. člena tega pravilnika je presledek širine 1 mm.
(6)
Samokopirna polja ECL so določena v prilogah 17 in 18 k tej uredbi, ki sta njen sestavni del.
(7)
Carinska uprava lahko zahteva, da se na obrazcih ECL natisne naziv in naslov tiskarja ali druga identifikacijska oznaka.
3. oddelek: dokumenti, ki se priložijo carinski deklaraciji
97. člen
(Sprostitev v prost promet)
(1)
Deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet se priložijo naslednji dokumenti:
(a) račun in ostale komercialne listine, na podlagi katerih je prijavljena carinska vrednost blaga v skladu 68. členom te uredbe;
(b) pravilno izpolnjena deklaracija o carinski vrednosti blaga, če je to potrebno v skladu s 64. členoma te uredbe;
(c) dokumenti, potrebni za preferencialno obravnavanje blaga ali uporabo drugih ukrepov, ki odstopajo od veljavnih predpisov za deklarirano blago;
(d) vsi drugi dokumenti, potrebni za izvajanje predpisov, ki urejajo sprostitev deklariranega blaga v prost promet.
(2)
Carinski organi lahko zahtevajo, da se ob vložitvi deklaracije predložijo prevozne listine oziroma listine v zvezi s predhodnim carinskim postopkom. Kadar se ena vrsta blaga predlož v dveh ali več tovorkih / pošiljkah, lahko zahtevajo tudi predložitev seznama pošiljk ali enakovrednega dokumenta, v katerem je navedena vsebina posameznega tovorka/pošiljke.
(3)
Če se v skladu s 66. členom carinskega zakona uporabi enotna carinska stopnja ali je blago lahko oproščeno plačila uvoznih dajatev, ni treba zahtevati dokumentov iz točk a, b in c prvega odstavka tega člena, razen če carinski organ meni, da so ti dokumenti potrebni zaradi pravilne uporabe predpisov, ki urejajo sprostitev zadevnega blaga v prost promet.
98. člen
(tranzit blaga)
(1)
Tranzitni deklaraciji mora biti prilo ena prevozna listina. Odhodni carinski organ lahko odpusti obveznost predložitve te listine v trenutku izvajanja formalnosti za začetek tranzitnega postopka. Na zahtevo carinskega ali drugega pristojnega organa pa je treba prevozno listino predložiti kadarkoli med prevozom.
(2)
Ne glede na poenostavitve se carinski dokument za izvoz ali ponovni izvoz blaga s carinskega območja ali kateri koli drug dokument z enakim učinkom predloži odhodnemu carinskemu organu skupaj s tranzitno deklaracijo, na katero se nanaša.
(3)
Carinski organi lahko, glede na okoliščine, zahtevajo predložitev dokumenta v zvezi s predhodnim carinskim postopkom.
99. člen
(postopki z ekonomskim učinkom)
(1)
ECL za začetek carinskega postopka z ekonomskim učinkom, razen začasnega izvoza na oplemenitenje, morajo biti priloženi:
(a) dokumenti iz 97. člena te uredbe, razen če gre za skladiščenje blaga v carinskem skladišču tipa A,B,C, E ali F, ko je potrebno priložiti listino, iz katere je razvidna masa, število tovorkov, količina in trgovski opis blaga.
(b) dovoljenje za zadevni carinski postopek ali kopijo zahtevka za dovoljenje, kadar se uporabi drugi odstavek 237. člena te uredbe, razen v primerih začetka postopka carinskega skladiščenja ali pri uporabi tretjega odstavka 248. člena, tretjega odstavka 326. člena ali čertega odstavka 360. člena te uredbe.
(2)
Deklaraciji za začetek postopka začasnega izvoza na oplemenitenje morajo biti priloženi naslednji dokumenti:
(a) dokumenti iz 100. člena te uredbe in
(b) dovoljenje za postopek ali kopija zahtevka za dovoljenje, kadar se uporabi tretji odstavek 409. člena te uredbe, razen v primeru uporabe drugega odstavka 418. člena te uredbe.
(3)
Drugi odstavek 97. člena te uredbe velja tudi za deklaracije za začetek vsakega postopka z ekonomskim učinkom.
(4)
Carinski organi lahko dovolijo, da se dokumenti, na katere se nanašata točka (b) prvega odstavka in točka (b) drugega odstavka tega člena, hranijo pri imetniku dovoljenja, namesto da se priložijo deklaraciji.
100. člen
(izvoz in ponovni izvoz)
(1)
Izvoznim deklaracijam ali deklaracijam za ponovni izvoz morajo biti prilo eni vsi dokumenti, potrebni za pravilen izračun izvoznih dajatev in uporabo drugih določb za izvoz zadevnega blaga.
(2)
Pri izvajanju prejšnjega odstavka se uporablja drugi odstavek 97. člena te uredbe.
2. PODPOGLAVJE: CARINSKE DEKLARACIJE,
VLOŽENE Z UPORABO SISTEMA RAČUNALNIŠKE IZMENJAVE PODATKOV
101. člen
(elektronska izmenjava podatkov)
(1)
V skladu s točko (b) prvega odstavka 46. člena carinskega zakona lahko Carinska uprava dovoli vložitev carinske deklaracije s pomočjo elektronske izmenjave podatkov.
(2)
Carinska uprava ob izdaji dovoljenja iz prejšnjega odstavka odloči tudi, ali mora deklarant kljub odobreni elektronski izmenjavi podatkov vložiti pisno carinsko deklaracijo ali ne.
(3)
Kadar se za zaključek drugih formalnosti zahteva papirni izvod carinske deklaracije, se ta, na zahtevo deklaranta, predloži in overi bodisi pri pristojnem carinskem organu bodisi v skladu z drugim odstavkom 83. člena te uredbe.
102. člen
(dovoljenje)
(1)
Dovoljenje za elektronsko izmenjavo podatkov izda Carinska uprava vsakemu zainteresiranemu udele encu posebej na njegovo pisno zahtevo. Obvezno vsebino zahtevka in dovoljenja določi direktor Carinske uprave.
(2)
Opis strukture elektronskih sporočil določi direktor Carinske uprave in je sestavni del dovoljenja.
103. člen
(vložitev deklaracije in izvedba postopka)
(1)
Šteje se, da je deklaracija s pomočjo elektronske izmenjave podatkov vlo ena pri carinskem organu v trenutku, ko ta sprejme elektronsko sporočilo. Eno elektronsko sporočilo lahko vsebuje več deklaracij, vendar carinski organ vodi postopek za vsako deklaracijo posebej.
(2)
V primerih, ko Carinska uprava v skladu z drugim odstavkom 101. člena te uredbe zahteva predložitev pisne deklaracije, določi trenutek vložitve deklaracije v dovoljenju.
(3)
Carinska uprava v primeru elektronsko predlo ene carinske deklaracije določi način izvajanja 133. člena te uredbe.
104. člen
(vsebina vrnjenega sporočila)
(1)
Carinski organ potrdi prejem paketa elektronskih podatkov s povratnim sporočilom, ki vsebuje vsaj dogovorjene identifikacijske podatke vsake deklaracije, vrsto odkritih napak, če je nepravilna, oziroma evidenčno številko carinske deklaracije in datum sprejema, če je deklaracija pravilna.
(2)
Sporočilo lahko vsebuje tudi podatke o načinu pregleda blaga in prepustitvi blaga deklarantu.
105. člen
(Elektronska izmenjava drugih podatkov)
Carinska uprava lahko dovoli tudi elektronsko izmenjavo drugih dokumentov za začetek izbranega carinskega postopka.
3. PODPOGLAVJE: USTNE IN DRUGE DEKLARACIJE
1. oddelek: ustne carinske deklaracije
106. člen
48. člen PCD - EU
(ustna carinska deklaracija za sprostitev v prost promet)
(1)
Ustno carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet se lahko odda, če gre za naslednje primere:
1.
v primeru deklariranja blaga nekomercialne narave:
-
blago, ki je v potnikovi osebni prtljagi,
-
blago, ki je poslano fizičnim osebam ali
-
v drugih primerih manjšega pomena, ko carinski organ odobri ustno deklaracijo;
2.
v primeru deklariranja blaga komercialne narave, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
-
skupna vrednost ene pošiljke enega deklaranta ne presega 80.000 tolarjev,
-
pošiljka ni del redne serije večih enakih ali podobnih pošiljk in če
-
blaga ne prevaža neodvisni prevoznik kot del večje komercialne prevozne operacije;
3.
v primeru ponovnega uvoza blaga iz 110. člena te uredbe, ki je v skladu s 167. členom carinskega zakona upravičeno do oprostitve plačila carinskega dolga;
4.
gre za prevozna sredstva, ki se ponovno uvažajo na carinsko območje v skladu s 167. členom carinskega zakona;
5.
gre za uvoz blaga, ki je v skladu z 11. točko 161. člena carinskega zakona oproščeno plačila carine.
107. člen
(ustna carinska deklaracija za izvozni carinski postopek)
Ustno carinsko deklaracijo za izvoz blaga se lahko odda, če gre za naslednje primere:
1.
pri izvozu blaga nekomercialne narave, če gre za:
-
blago, ki je v potnikovi osebni prtljagi;
-
blago, ki ga odpošiljajo fizične osebe;
2.
pri izvozu blaga iz 2. točke prejšnjega člena;
3.
pri izvozu prevoznih sredstev, registriranih na carinskem območju, če so namenjeni, da bodo ponovno uvoženi;
4.
v drugih primerih manjšega pomena, ko carinski organ odobri ustno deklaracijo.
108. člen
(omejitve, predložitev pisnih dokumentov in pisne deklaracije)
(1)
Carinske deklaracije ni mogoče oddati v primeru, da pooblaščenec iz 4.a člena carinskega zakona želi z ustno deklaracijo začeti carinski postopek v imenu in za račun druge osebe ali v lastnem imenu in za račun druge osebe.
(2)
Carinski organ lahko tudi za ustno deklarirano blago zahteva od deklaranta, da predloži dokumente, ki dokazujejo njegove ustne navedbe (računi ipd.).
(3)
Če carinski organ sumi, da ustne navedbe deklaranta niso pravilne ali popolne, lahko zahteva da deklarant izpolni pisno carinsko deklaracijo.
109. člen
(pisno potrdilo o plačilu uvoznih dajatev)
(1)
Če je za blago, za katero je vložena ustna deklaracija, nastal carinski dolg, carinski organ izda deklarantu pisno potrdilo o plačilu uvoznih dajatev, ki se izpolni na obrazcu iz priloge 21 k tej uredbi in je njen sestavni del.
(2)
Deklarant ima pravico do pritožbe zoper odločitev carinskega organa o obračunu uvoznih dajatev iz prejšnjega odstavka.
110. člen
(ustna deklaracija za začasni uvoz blaga)
(1)
V skladu s pogoji iz 361. člena te uredbe se lahko odda ustno carinsko deklaracijo za začetek carinskega postopka začasnega uvoza blaga za:
1.
žive živali, ki se uvažajo za namene iz 12. in 13. točke priloge 43 k tej uredbi in opremo, ki izpolnjuje pogoje iz 352 člena te uredbe;
2.
embalažo iz 346. člena te uredbe, ki se uvaža napolnjena, in je označena s trajnimi neuničljivimi oznakami osebe s sedežem izven carinskega območja;
3.
opremo za radio in televizijsko oddajanje in vozila, specialno opremljena za te namene ter njihovo opremo, ki jo začasno uvažajo zasebne ali javne organizacije, ustanovljene izven carinskega območja, če se lahko dokaže, da so bile povabljene s strani državnih organov ali drugih oseb, ki predstavljajo javni sektor in je tak začasni uvoz v javnem interesu;
4.
instrumente in aparate, potrebne zdravnikom za nudenje pomoči pacientom in so opredeljeni v skladu s 3. točko prvega odstavka 339. člena te uredbe;
5.
blago iz 113. člena te uredbe;
6.
v drugih primerih manjšega pomena, ko carinski organ odobri ustno deklaracijo.
(2)
Carinski organ lahko sprejme ustno carinsko deklaracijo tudi za ponovni izvoz blaga, iz prejšnjega odstavka.
2. oddelek: deklariranje s konkludentnim dejanjem
111. člen
(deklariranje s konkludentnim dejanjem - sprostitev v prost promet)
Če se predloženega blaga izrecno ne deklarira, se šteje, da je bilo naslednje blago deklarirano za sprostitev v prost promet s konkludentim dejanjem iz 114. člena te uredbe:
1.
blago nekomercialne narave, ki je v potnikovi osebni prtljagi in je oproščeno plačila carine v skladu s 1. ali 2. točko prvega odstavka 161. člena carinskega zakona ali kot ponovno uvoženo blago;
2.
blago, ki je oproščeno plačila carine v skladu z 11. točko prvega odstavka 161. člena carinskega zakona;
3.
prevozna sredstva, ki so oproščena plačila carine kot ponovo uvoženo blago;
4.
blago neznatne vrednosti, za katerega je deklarant v skladu s četrtim odstavkom 30. člena carinskega zakona oproščen obveznosti prevoza blaga do carinskega organa, vendar le, če to blago ni zavezano plačilu uvoznih dajatev.
112. člen
(deklariranje s konkludentnim dejanjem - izvoz)
Če se predloženega blaga izrecno ne deklarira, se šteje, da je bilo naslednje blago deklarirano za izvoz s konkludentim dejanjem iz 2. točke prvega odstavka 114. člena te uredbe:
1.
blago nekomercialne narave v potnikovi osebni prtljagi, če ni zavezano plačilu izvoznih dajatev;
2.
prevozna sredstva, ki so registrirana na carinskem območju in namenjena za ponovni uvoz
3.
v drugih primerih manjšega pomena, če to odobri carinski organ.
113. člen
(deklariranje s konkludentnim dejanjem - začetek in zaključek začasnega uvoza)
(1)
Če naslednje predloženo blago ni izrecno pisno ali ustno deklarirano, se šteje, da je bilo deklarirano za začetek postopka začasnega uvoza s konkludentim dejanjem iz 114. člena te uredbe in v skladu s 363. in 398. členom te uredbe:
1.
osebni predmeti potnika, vključno s predmeti za športne aktivnosti iz 350. člena te uredbe;
2.
prevozna sredstva iz 382. do 389. člena te uredbe.
(2)
Če blago iz prejšnjega odstavka ni izrecno pisno ali ustno deklarirano, se šteje da je deklarirano za ponovni izvoz, s katerim se zaključi postopek začasnega uvoza s konkludentnim dejanjem iz 114. člena te uredbe.
114. člen
(oblike konkludentnih dejanj kot carinskih deklaracij)
(1)
Pri izvajanju 111. do 113. člena te uredbe se naslednja dejanja štejejo kot carinska deklaracija:
1.
v primeru, ko je blago prepeljano do carinskega organa ali drugega mesta, ki ga določi carinski organ, v skladu s točko (a) prvega odstavka 30. člena carinskega zakona:
-
prenos blaga preko carinskega mejnega prehoda, ki nima ločenih kontrolnih izhodov, ne da bi deklarant sam od sebe vložil carinsko deklaracijo,
-
uporaba zelenega ("nič za prijaviti") izhoda, če carinski organ posluje po sistemu ločenih kontrolnih izhodov;
2.
v primeru, ko je v skladu s četrtim odstavkom 30. člena carinskega zakona zadevna oseba oproščena obveznosti prevoza blaga do pristojnega carinskega organa ali v primeru izvoza v skladu s 112. členom te uredbe ali v primeru ponovnega izvoza blaga v skladu z drugim odstavkom 113. člena te uredbe:
-
enostavni prenos blaga preko carinske črte.
(2)
Če je blago iz 1. točke 111. člena , 1. točke 112. člena, 1. točke prvega odstavka 113. člena ali drugega odstavka 113. člena te uredbe vsebovano v potnikovi prtljagi, ki se prevaža v železniškem prometu, vendar ne v času potovanja potnika, in se deklarira pri pristojnem carinskem organu ne da bi bil potnik osebno prisoten, se lahko, v skladu s pogoji in omejitvami, ki so zajete v njem, uporabi dokument iz priloge 22 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
115. člen
(pravne posledice konkludentnih dejanj)
(1)
Če so izpolnjeni pogoji iz 111. do 113. člena te uredbe, se šteje kot, da je bilo blago predloženo carinskemu organu v smislu prvega odstavka 49. člena carinskega zakona, da je bila deklaracija sprejeta ter blago prepuščeno v zahtevani postopek v trenutku, ko je bilo izvršeno dejanje iz 114. člena te uredbe.
(2)
Če carinski organ pri kontroli ugotovi, da je deklarant oddal carinsko deklaracijo v skladu s 114. členom te uredbe, čeprav predpisani pogoji iz 111. do 113. člena te uredbe niso bili izpolnjeni, se šteje, kot da je blago vnešeno ali iznešeno iz carinskega območja nezakonito.
3. oddelek: skupne določbe za 1. in 2. oddelek tega podpoglavja
116. člen
(omejitev uporabe ustnih deklaracij in deklariranja s konkludentnimi dejanji)
Določbe 106. do 114. člena te uredbe ne veljajo za blago, za katero se zahteva povrnitev plačanih uvoznih dajatev ali za blago, ki je predmet kakršnih koli omejitev, prepovedi ali posebej predpisanih formalnosti.
117. člen
(definicija potnika)
(1)
Pri izvajanju 1. in 2. oddelka tega podpoglavja se šteje, da je potnik oseba, ki:
1.
pri uvozu:
-
začasno prihaja na carinsko območje, nima pa na carinskem območju običajnega bivališča in
-
se vrača na carinsko območje, kjer ima običajno bivališče, potem ko je bil začasno v tujini;
2.
pri izvozu:
-
začasno odhaja iz carinskega območja, kjer običajno biva in
-
zapušča carinsko območje, kjer nima običajnega bivališča in kjer se je začasno mudila.
(2)
Izraz "običajno bivališče" pomeni bivališče, opredeljeno v skladu z drugim odstavkom 4. točke 338. člena te uredbe.
4. oddelek: poštni promet
118. člen
(primeri in pogoji)
(1)
Naslednje poštne pošiljke se štejejo, da so deklarirane:
1.
za sprostitev v prost promet:
(a) ko so vnešene na carinsko območje:
-
razglednice in pisma, ki vsebujejo le osebna sporočila,
-
braillova pisma
-
tiskovine, ki niso zavezane plačilu uvoznih dajatev,
-
vse druge pisemske in paketne pošiljke, ki so v skladu četrtim odstavkom 30. člena carinskega zakona oproščene obveznosti prevoza do carinskega organa;
(b) ko so predložene carinskim organom:
-
vse pisemske in paketne pošiljke, ki niso navedene v točki (a), če jim je priložena deklaracija C1 in/ali deklaracija C2/CP3;
2.
za izvoz:
(a) ko jih sprejme pošta, če gre za pisemske ali paketne pošiljke, ki niso zavezane plačilu izvoznih dajatev
(b) ko so predložene carinskemu organu, če gre za pisemske ali paketne pošiljke, ki so zavezane plačilu izvoznih dajatev, če jim je priložena deklaracija C1 in/ali deklaracija C2/CP3.
(2)
Prejemnik (če gre za 1. točko prejšnjega odstavka) oziroma pošiljatelj (če gre za 2. točko prejšnjega odstavka) se šteje za deklaranta in, če to pride v poštev, za carinskega dolžnika, razen če carinski organ določi, da je deklarant in carinski dolžnik pošta.
(3)
Pri izvajanju prvega odstavka tega člena se, za blago, ki ni zavezano plačilu carine, šteje, da je bilo predloženo carinskim organom, carinska deklaracija sprejeta in prepustitev blaga deklarantu odobrena, ko je blago:
(a) dostavljeno prejemniku, če gre za uvoz oziroma
(b) pošta sprejela, če gre za izvoz.
(4)
Če je pisemsko oziroma paketno pošiljko treba predložiti carinskim organom in ji ni priložena deklaracija C1 ali/in deklaracija C2/CP3 ali če ta deklaracija ni popolna, carinski organ odloči na kakšen način je treba vložiti carinsko deklaracijo oziroma jo dopolniti.
119. člen
(omejitve)
Določb prejšnjega člena ni mogoče uporabiti, če:
1.
pošiljke vsebujejo blago komercialne narave, katerega vrednost presega 80.000 tolarjev,
2.
pošiljke vsebujejo blago komercialne narave, in je del rednih serij enakih operacij,
3.
je carinska deklaracija narejena v pisni obliki, oddana ustno ali pa z uporabo pripomočkov za elektronsko izmenjavo podatkov ali
4.
pošiljka vsebuje blago, navedeno v 116. členu te uredbe.
7. POGLAVJE: PREVERJANJE DEKLARACIJE,
UGOTOVITVE IN DRUGI UKREPI, KI JIH SPREJME CARINSKI ORGAN
1. PODPOGLAVJE: PREVERJANJE BLAGA
120. člen
(kraj in čas pregleda blaga)
(1)
Blago se pregleda na kraju in v času, ki ga za to določi carinski organ.
(2)
Na zahtevo carinskega deklaranta lahko carinski organ pregleda blago tudi izven določenih uradnih ur. Deklarant nosi morebitne dodatne stroške, nastale s takšnim pregledom.
(3)
Direktor Carinske uprave izda cenik stroškov, nastalih zaradi pregleda blaga, ki se na zahtevo stranke opravi izven sedeža carinskega organa oziroma izven uradnih ur tega organa.
121. člen
(obvestitev deklaranta o pregledu)
(1)
Carinski organ o odločitvi, da bo pregledal blago, obvesti carinskega deklaranta ali njegovega pooblaščenca. Obvestilo se ne posreduje pisno.
(2)
Če se carinski organ odloči le za delni pregled blaga, v obvestilu iz prejšnjega odstavka navede tudi, katere tovorke oziroma dele blaga bo pregledal.
(3)
Odločitev carinskega organa o načinu in obsegu pregleda je dokončna.
122. člen
(obveznosti deklaranta)
(1)
Carinski deklarant ali oseba, ki jo pooblasti, da je prisotna pri pregledu blaga, mora carinskim organom nuditi vso potrebno pomoč. Če nudena pomoč ne zadošča, lahko carinski organ zahteva, da deklarant določi drugo osebo, ki bi lahko nudila potrebno pomoč.
(2)
Če carinski deklarant zavrne sodelovanje pri pregledu blaga ali ne pooblasti druge osebe, ki bi carinskim organom pri pregledu lahko nudila potrebno pomoč, carinski organ določi rok, v katerem mora carinski deklarant izpolniti svoje obveznosti. Namesto, da bi določil rok v skladu s tem odstavkom lahko carinski organ odloči, da bo opustil nameravani pregled blaga.
(3)
Če deklarant v roku, ki je določen v skladu s prejšnjim odstavkom ne izpolni svojih obveznosti, carinski organ v zvezi z izvajanjem 57. člena carinskega zakona nadaljuje pregled blaga na deklarantov riziko in stroške. Če okoliščine posameznega primeratako zahtevajo, lahko carinski organ pozove k sodelovanju tudi druge službe in strokovnjake v skladu z veljavnimi predpisi.
(4)
Če je zaradi tehničnih lastnosti blaga potrebno pri pregledu blaga zagotoviti sodelovanje posebej usposobljenih oseb, carinski deklarant pa ne more zagotoviti njihove takojšnje prisotnosti,mora o tem pisno obvestiti carinski organ. V tem primeru carinski organ določi rok, v katerem mora carinski deklarant zagotoviti prisotnost oseb, ki bodo nudile carinskemu organu potrebno pomoč pri pregledu takšnega blaga.
(5)
Ugotovitve pregleda blaga, ki ga izvede carinski organ v skladu s tretjim odstavkom tega člena ima enake pravne posledice kot ugotovitve pregleda, ki jih carinski organ izvede v prisotnosti deklaranta ali njegovega pooblaščenca.
(6)
Namesto, da izvede ukrepe iz drugega do četrtega odstavka tega člena lahko carinski organ šteje carinsko deklaracijo za umaknjeno, če deklarantova odklonitev sodelovanja pri pregled oziroma imenovanja druge osebe, ki bi lahko carinskim organom nudila potrebno pomoč, ni preprečila ugotavljanja, ali so bili predpisi, ki urejajo prepustitev blaga v zahtevan carinski postopek kršeni in če s takšnim ravnanjem deklarant ne izigrava oziroma ne poskuša izigravati določb 51. in 64. člena carinskega zakona.
2. PODPOGLAVJE: ODVZEM VZORCEV
123. člen
(odvzem vzorcev)
(1)
Če se carinski organ odloči, da bo vzel vzorce blaga za preiskavo, o svoji odločitvi obvesti deklaranta ali njegovega pooblaščenca. Obvestilo se ne posreduje pisno.
(2)
Carinski organ vzame vzorce sam ali pa jih vzame deklarant ali njegov pooblaščenec v prisotnosti carinskega delavca. Vzorce vzame le v tolikšni količini, ki je nujno potrebna za analizo in testno analizo.
(3)
Če se vzamejo vzorci, se to zabeleži na carinski deklaraciji ali na dodatnem listu, ki se doda carinski deklaraciji in sestavi zapisnik o odvzemu vzorcev, ki se priloži deklaraciji.
124. člen
(zapisnik o odvzemu vzorcev)
(1)
Zapisnik o odvzemu vzorcev iz tretjega odstavka prejšnjega člena se sestavi na obrazcu, katerega vzorec je v prilogi 23 k tej uredbi in je njen sestavni del.
(2)
Zapisnik o odvzemu vzorcev je tiskan na samokopirnem papirju formata A-4 v treh izvodih, od katerih je:
1.
izvod v črni barvi namenjen za carinski laboratorij
2.
izvod v zeleni barvi namenjen za carinski organ, ki je vzorec vzel in
3.
izvod v rdeči barvi za carinskega deklaranta.
(3)
Carinski labaratorij mora prejeti ustrezne spremljajoče dokumente k carinski deklaraciji, ki pojasnjujejo vrsto blaga, njegovo naravo, količino in tehnične karakteristike.
(4)
Za vzorce blaga, ki so uvrščeni v skupine nevarnih snovi, mora biti k izvodu zapisnika o odvzemu vzorcev, ki je namenjen carinskemu laboratoriju, priložen izvod VARNOSTNEGA LISTA.
(5)
Zapisnik iz prvega odstavka tega člena se lahko napiše tudi v obliki računalniškega zapisa, če tak zapis upošteva pogoje iz tega člena in rubrike iz vzorca v prilogi 23 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
125. člen
(ravnanje z blagom pri odvzemu vzorcev)
Za blago, ki bi se pri odvzemu vzorcev lahko poškodovalo, če bi se vzorci odvzeli na kraju carinskega pregleda (npr. sterilno, na svetlobo občutljivo, na vlago občutljivo blago idr.), lahko carinski organ, kateremu je blago predloženo, dovoli, da se vzorci vzamejo, ob prisotnosti carinskega organa, pristojnega, glede na kraj odvzema vzorcev, v prostorih deklaranta ali v drugih primernih prostorih.
126. člen
(obveznosti deklaranta pri odvzemu vzorcev)
(1)
Carinski deklarant oziroma njegov pooblaščenec mora carinskemu organu nuditi vso potrebno pomoč pri odvzemu vzorcev.
(2)
Če deklarant odkloni sodelovanje in pomoč pri odvzemu vzorcev ali noče biti prisoten pri odvzemu vzorcev, carinski organ postopa v skladu z drugim stavkom prvega odstavka in drugega do šestega odstavka 122. člena te uredbe.
127. člen
(število vzorcev in količina blaga za vzorec)
(1)
V skladu z drugim stavkom drugega odstavka 123. člena te uredbe carinski organ vzame praviloma vsaj dva reprezentativna vzorca. Iz določenega blaga se v soglasju z deklarantom vzame povprečni vzorec blaga (npr. pri tekočinah, praških ipd.).
(2)
Nujno potrebne količine iz drugega odstavka 123. člena te uredbe znašajo praviloma:
1.
za tekočine, paste, trdne snovi: 10 - 20 g ali do 100 ml;
2.
za blago v zvitkih: cca 10 cm po celi širini;
3.
za blago v listih ali ploščah: cca 30 x 30 cm;
4.
za žice, monofilamente, preje, vrvi ipd.: cca 10 m;
5.
za blago, pakirano za prodajo na drobno: en primerek v izvirni embalaži;
6.
za druge vrste blaga: količine, ki so navedene v 1. do 5. točki tega odstavka.
(3)
Če okoliščine posameznega primera tako dopuščajo ali zahtevajo, se lahko vzamejo tudi manjše ali večje količine od količin, navedenih v prejšnjem odstavku.
(4)
Stroji oziroma naprave se lahko ponazorijo tudi s prospekti, načrti, skicami, fotografijami ali kakšnimi drugimi pisnimi dokumenti, ki vsebujejo potrebne informacije za določitev narave blaga.
128. člen
(označevanje vzorcev)
Carinski organ ustrezno označi vsak odvzeti vzorec za zagotovitev njegove istovetnosti vključno z namestitvijo carinskih oznak, kot sta pečat ali carinska zalivka.
129. člen
(ravnanje z vzetimi vzorci)
(1)
Carinski organ, ki je vzel vzorce blaga, en primerek vsakega vzorca skupaj z ustreznim izvodom zapisnika o odvzemu vzorcev pošlje carinskemu laboratoriju, ki opravi potrebne preiskave.
(2)
Če potrebne preiskave ni mogoče opraviti v carinskem laboratoriju, se vzorec pošlje strokovni organizaciji, da opravi potrebne preiskave.
130. člen
(dopolnitev pošiljke)
(1)
Odvzete vzorčne količine blaga se ne odštevajo od količine blaga, prijavljene v carinski deklaraciji, razen če so vzorci vzeti v carinskem postopku carinskega skladiščenja ali tranzitnem postopku.
(2)
V primeru preverjanja carinske deklaracije za izvoz ali deklaracije za začasen izvoz blaga na oplemenitenje, carinski organ lahko dovoli deklarantu, če to dovoljujejo okoliščine posameznega primera, da, z namenom, da popolni pošiljko, nadomesti odvzeto vzorčno količino blaga z enako količino enakega
blaga.
131. člen
(ravnanje z vzorci po opravljeni analizi)
(1)
Vzorci, ki se pri preiskavi ne uničijo, se na zahtevo in strošek deklaranta vrnejo, potem ko niso več potrebni v postopku, predvsem ko so izčrpana že vsa pravna sredstva, ki jih je imel deklarant na razpolago zoper odločbo carinskega organa, sprejeto na podlagi rezultatov preiskave zadevnega vzorca.
(2)
Če deklarant ne zahteva, da se mu vzorci vrnejo, se lahko uničijo ali shranijo pri carinskem organu. V posebnih primerih, predvsem pa kadar gre za vzorce, ki so nevarni za okolje ali so strupi iz I. skupine strupenosti, lahko carinski organ zahteva od deklaranta, da odstrani preostanek vzorcev.
132. člen
(stroški preiskave)
(1)
Carinski organ izda deklarantu obračun stroškov opravljene preiskave, pri čemer upošteva podatke carinskega laboratorija, navedene v zapisniku o rezultatih preiskave.
(2)
Cenik stroškov iz prejšnjega odstavka izda direktor Carinske uprave.
(3)
Obračun stroškov iz prvega odstavka tega člena se izda samo, če:
1.
se s preiskavo vzorcev ugotovi, da je bil v carinsk deklaraciji naveden napačna tarifna številka nomenklature carinske tarife ali, če
2.
so bili vzorci vzeti na zahtevo carinskega deklaranta.
(4)
Deklarant nosi tudi dejanske stroške, ki nastanejo, če se vzorci vrnejo deklarantu oziroma uporabniku ali če se vzorci uničijo, ker jih deklarant v primerih iz prejšnjega člena ni prevzel.
(5)
Stroške iz tega člena mora carinski deklarant poravnati v 30 dneh po prejemu obračuna stroškov.
(6)
Sredstva iz prejšnjega odstavka so prihodek državnega proračuna.
3. PODPOGLAVJE: REZULTATI PREVERJANJA
DEKLARACIJE IN PREPUSTITEV BLAGA DEKLARANTU
133. člen
(rezultati preverjanja deklaracije)
(1)
Če carinski organ preveri carinsko deklaracijo, mora na deklaraciji, vsaj na listu, ki ga zadrži ali na dokumentu, ki se ji priloži, zabeležiti razloge in rezultate preverjanja. Če je preverjanje izvedel z delnim pregledom blaga, mora zabeležiti tudi podatke o tovorku oziroma delu blaga, ki ga je pregledal.
(2)
V zaznamku iz prejšnjega odstavka carinski organ navede tud podatek, da je bil deklarant oziroma njegov pooblaščenec odsoten med pregledom blaga.
(3)
Če se rezultati preverjanja ne ujemajo s podatki, navedenimi v carinski deklaraciji, carinski organ to zabeleži na deklaraciji, vsaj na listu, ki ga zadrži ali na posebnem dokumentu, ki se priloži deklaraciji. Navede podlage za obračun carinskega dolga in drugih dajatev za deklarirano blago in osnove za obračun povračil ali dajatev za izvoz blaga ter druge ugotovitve, ki so pomembne za uporabo predpisov o carinskem
postopku, v katerega je bilo blago prepuščeno.
(4)
Rezultati preverjanja carinskega organa morajo po potrebi navajati ukrepe za ugotavljanje istovetnosti, ki jih je carinski organ sprejel. V njih morajo biti navedeni datum in podpis osebe, ki je izvedla preverjanje.
(5)
Če carinski organ ne preverja deklaracije, na le-to ali na dokument, ki se ji priloži v skladu s prvim odstavkom tega člena, ne vpiše zaznamkov.
134. člen
(prepustitev blaga deklarantu)
(1)
Prepustitev blaga povzroči nastanek obveznosti za plačilo dajatev, ugotovljenih na podlagi podatkov v carinski deklaraciji.
(2)
Če je verjetno, da bi rezultati preverjanja carinske deklaracije lahko povzročili višji carinski dolg, kot pa je carinski dolg, ki bi ga carinski organ moral obračunati na podlagi podatkov, navedenih v carinski deklaraciji, mora carinski deklarant, prej preden mu je blago prepuščeno, ne glede na zaključek preverjanja, predložiti ustrezen instrument zavarovanja tudi za morebitno razliko v višini obračunanega carinskega dolga
ali pa plačati tako določen višji carinski dolg.
(3)
Če carinski organ, na podlagi preverjanja deklaracije ugotovi, da znesek carinskega dolga ne odgovarja podatkom, ki jih je navedel deklarant v deklaraciji, blago prepusti, če deklarant plača drugače ugotovljeni carinski dolg ali predloži ustrezen instrument zavarovanja.
(4)
Če carinski organ vzame vzorce blaga zaradi preverjanja točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije, lahko prepusti blago deklarantu prej, preden je končana preiskava vzorcev, če jenastali ali morebitni carinski dolg v zvezi s tem blagom plačanoziroma ustrezno zavarovan in če prepustitve ne onemogočajo drugi
razlogi.
(5)
Če carinski organ pred končanim preverjanjem carinske deklaracije ne more ugotoviti, ali je blago, na katerega se deklaracija nanaša, predmet kakršnih koli omejitev ali prepovedi,
ne more prepustiti blaga deklarantu, dokler niso znani rezultati preverjanja
135. člen
(način prepustitve blaga)
(1)
Način prepustitve blaga deklarantu zavisi od kraja na katerem se blago nahaja in načina, kako se izvaja carinski nadzor.
(2)
Če je za blago vložena pisna carinska deklaracija, se datum prepustitve navede na deklaraciji ali dokumentu, ki se ji priloži. Kopija priloženega dokumenta se vroči deklarantu.
4. PODPOGLAVJE: DRUGI UKREPI CARINSKIH ORGANOV
ORGANOV
136. člen
(postopanje v primeru druge do četrte alinee 1. točke 57. člena carinskega zakona)
(1)
V primeru, da carinski organ ne more prepustiti blaga deklarantu zaradi enega od razlogov iz druge do četrte alinee 1. točke 57. člena carinskega zakona, mora določiti deklarantu rok, v katerem mora izpolniti predpisano obveznost.
(2)
Če carinski deklarant v primeru iz druge alinee 1. točke 57. člena carinskega zakona ne predloži zahtevanih dokumentov v roku, ki ga določi carinski organ v skladu s prejšnjim odstavkom, se carinska deklaracija šteje za umaknjeno.Upošteva se četrti odstavek 51. člena carinskega zakona.
(3)
Če carinski organ šteje deklaracijo za umaknjeno, to na deklaraciji vidno označi, v polju za opombe navede razlog za umik, deklaracijo, razen lista št. 1 (pri izvoznih postopkih) oziroma lista št. 6 (pri uvoznih postopkih), skupaj s priloženimi dokumenti pa vrne deklarantu.
(4)
Če carinski deklarant v primeru iz tretje alinee 1. točke 57. člena carinskega zakona in ne glede na morebitni umik deklaracije v skladu s prvim odstavkom 51. člena carinskega zakona ali 141. členom carinskega zakona, ne predloži ustreznega instrumenta zavarovanja za plačilo carinskega dolga ali ne plača nastalega carinskega dolga v roku, ki ga določi carinski organ v skladu s prvim odstavkom tega člena, carinski organ sprejme predhodne ukrepe za odvzem blaga. Če pred odvzemom blaga deklarant izpolni
svojo obveznost ter plača carinski dolg ali predloži ustrezen instrument zavarovanja, se mu blago prepusti.
(5)
Do odvzema blaga iz prejšnjega odstavka lahko carinski organ premesti blago na poseben prostor, kjer je blago pod carinskim nadzorom.
(6)
Če se v primeru iz četrte alinee 1. točke 57. člena carinskega zakona v danem roku ne odpravijo prepovedi in omejitve, ki onemogočajo izvedbo izbranega carinskega postopka, deklarant pa ne umakne deklaracije in ne zahteva druge dopustne carinsko dovoljene rabe ali uporabe za zadevno blago, se blago odvzame. Carinski organ sme dati blago v prodajo, če interesent dokaže, da zanj ne veljajo ali ne veljajo več prepovedi in omejitve, ki so onemogočale izvedbo izbranega carinskega postopka.
137. člen
(umik deklaracije po prepustitvi blaga deklarantu)
Carinski organ lahko v skladu s tretjim odstavkom 51. člena carinskega zakona dovoli umik carinske deklaracije tudi po prepustitvi blaga deklarantu, če:
1.
carinski organ ugotovi, da je bil za blago pomotoma začet določen carinski postopek, zaradi katerega je nastal carinski dolg, namesto, da bi bilo deklarirano za drug carinski postopek. Carinski organ bo v tem primeru dovolil umik deklaracije, če carinski deklarant vloži pisni zahtevek v roku treh mesecev po dnevu sprejema carinske deklaracije in če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) dotedanja uporaba blaga ni v nasprotju s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bi se lahko dovolil drugi carinski postopek,
(b) blago je v trenutku, ko je bilo deklarirano za prvi postopek izpolnjevalo tudi pogoje za odobritev drugega postopka in
(c) blago je takoj deklarirano za postopek, katerega je deklarant dejansko elel;
v tem primeru velja carinska deklaracija za drugi carinski postopek od dneva sprejema umaknjene carinske deklaracije;
V utemeljenih primerih lahko carinski organ sprejme zahtevek deklaranta za umik deklaracije tudi po poteku roka treh mesecev.
2.
je bilo ugotovljeno, da je bil za določeno blago pomotoma začet določen postopek, zaradi katerega je nastal carinski dolg, namesto da bi bil ta postopek začet za drugo blago. Carinski organ bo v tem primeru dovolil umik deklaracije, če deklarant vloži pisni zahtevek v roku treh mesecev po dnevu sprejema carinske deklaracije in če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) blago, za katero je bil postopek prvotno začet:
-
ni bilo uporabljano drugače, kot je dovoljeval prvotni postopek
-
je bilo zanj ponovno vzpostavljeno prvotno stanje in
-
je bila zanj glede na okoliščine primera, takoj zahtevana druga carinsko dovoljena raba ali uporaba; v tem primeru učinkuje deklaracija ali prijava za drugo carinsko dovoljeno rabo ali uporabo od dneva sprejema umaknjene deklaracije;
(b) blago, za katero bi moral biti začet zadevni carinski postopek:
-
bi lahko bilo v času, ko je bila prva deklaracija vložena, predloženo istemu carinskemu organu in
-
je deklarirano za enak carinski postopek, kot je bil opredeljen v prvi deklaraciji.
V utemeljenih primerih lahko carinski organ sprejme zahtevek deklaranta za umik deklaracije tudi po poteku roka treh mesecev.
3.
je bilo blago naročeno v okviru kataloške prodaje in je vrnjeno, carinski organ dovoli umik carinske deklaracije, če je carinski deklarant vložil zahtevek v roku treh mesecev po dnevu sprejema carinske deklaracije in če je bilo blago izvoženo na naslov dobavitelja ali na naslov osebe, ki jo je on opredelil;
4.
je blago deklarirano za izvoz oziroma začasni izvoz na oplemenitenje in so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) v primeru, da je blago predmet izvoznih dajatev, izvoznih spodbud, zahtevka za povračilo uvoznih dajatev ob izvozu ali drugih posebnih ukrepov za izvoz, deklarant:
-
predloži carinskemu organu, ki je sprejel carinsko deklaracijo za izvoz blaga, dokazilo, da blago ni zapustilo carinskega območja;
-
predloži temu carinskemu organu vse izvode carinske deklaracije skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki mu jih je ta carinski organ izročil ob sprejemu carinske deklaracije;
-
predloži temu carinskemu organu dokazilo, da so bila povračila uvoznih dajatev in druge spodbude za izvoz blaga povrnjene oziroma so pristojni organi sprejeli potrebne ukrepe za povrnitev teh zneskov in
-
v skladu z veljavnimi predpisi, izvede vse druge obveznosti, ki jih, glede na okoliščine posameznega primera, določi carinski organ za ureditev primera.
Zaradi umika carinske deklaracije, se glede odpisov količin po potrdilih ali drugih listinah, ki so bila prilo ena izvozni carinski deklaraciji, vzpostavi prejšnje stanje.
Če je za izvozno deklarirano blago določeno, da mora v določenem roku zapustiti carinsko območje, lahko carinski organ šteje takšno deklaracijo za umaknjeno, če blago v tem roku ne zapusti carinskega območja. O umiku deklaracije carinski organ pisno obvesti deklaranta.
(b) v primeru, da gre za drugo blago, kot je navedeno v prejšnji točki, če je carinski deklarant obvestil carinski organ, ki je sprejel carinsko deklaracijo za izvoz blaga o tem, da blago ni zapustilo carinskega območja in je vrnil vse izvode deklaracije skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki mu jih je carinski organ izročil ob sprejemu carinske deklaracije;
5.
je treba zaradi ponovnega izvoza blaga vložiti deklaracijo,veljajo za umik te deklaracije smiselno določila 4. točke tega člena.
6.
je v skladu z 2. točko 73. člena carinskega zakona bil za domače blago začet postopek carinskega skladiščenja, lahko carinski organ dovoli umik carinske deklaracije za ta postopek, če deklarant dokaže, da so bili sprejeti predpisani ukrepi za primerne izpolnitve pogoja določitve ene od predpisanih rab ali uporab.
Če do poteka roka, ki je bil določen za skladiščenje, ni bil vlo en zahtevek za začetek katere od predpisanih rab ali uporab sprejme carinski organ potrebne ukrepe, določene s posebnimi predpisi iz 2. točke 73. člena carinskega zakona.
5. PODPOGLAVJE: NAKNADNO PREVERJANJE DEKLARACIJE
138. člen
(naknadno preverjanje)
(1)
Carinski organ se lahko odloči za preverjanje deklaracije po prepustitvi blaga z namenom, da bi s pregledom komercialne in druge dokumentacije pri deklarantu ali drugi osebi, ki razpolaga s potrebnimi podatki, po možnosti pa tudi s pregledom blaga ugotovil, ali je bil pravilno določen carinski dolg, če so bili pravilno uporabljeni ukrepi trgovinske in druge politike in ali se spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega carinskega postopka. Naknadno preverjanje lahko opravi tudi na zaprosilo tujih carinskih organov, ko jim nudi pravno pomoč v okviru mednarodnega sodelovanja.
(2)
Če carinski organ na podlagi rezultata naknadnega preverjanja ugotovi, da je bil napačno obračunan carinski dolg, sprejme potrebne ukrepe za doplačilo, povračilo ali odpust dolga. V primeru kršenj določb o trgovinskih in drugih politikah svoje ugotovitve sporoča pristojnim državnim organom. Na podlagi mednarodnega sodelovanja daje zahtevana kontrolna sporočila tujim carinskim organom.
(3)
Za naknadno preverjanje se primerno upoštevajo 1. do 3. podpoglavje tega poglavja.
(4)
Če se pri naknadnem preverjanju odvzamejo vzorci, se to navede v zapisniku o naknadnem preverjanju deklaracij.
8. POGLAVJE: POENOSTAVLJENI POSTOPKI
1. PODPOGLAVJE: SPLOŠNE DOLOČBE
139. člen
(vrste poenostavitev)
(1)
Uporaba nepopolne deklaracije omogoča carinskemu organu, da, v upravičenih primerih sprejme deklaracijo, ki ne vsebuje vseh podatkov, ki bi morali biti navedeni za odobritev zahtevanega carinskega postopka oziroma, ki ji niso priloženi vsi dokumenti, ki bi morali biti priloženi za odobritev zahtevanega carinskega postopka.
(2)
Poenostavljeni postopek deklariranja omogoča, da se za blago začne uveljavljani carinski postopek na podlagi predložitve poenostavljene deklaracije in naknadne predložitve dopolnilne deklaracije, ki je lahko, glede na okoliščine primera splošna, periodična ali rekapitulacijska.
(3)
Deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov omogoča, da se za blago začne uveljavljani carinski postopek v prostorih imetnika dovoljenja ali na drugem prostoru, ki ga odobri carinski organ.
140. člen
(pristojnost carinskih organov za vložitev zahtevkov)
(1)
Zahtevek za izdajo dovoljenja za poenostavljeni postopek deklariranja oziroma za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov se vloži pri carinarnici, ki je krajevno pristojna glede na sedež in glavno knjigovodstvo vložnika zahtevka.
(2)
Carinarnica iz prejšnjega odstavka zahtevek skupaj s svojim mnenjem pošlje v pristojno odločanje Carinski upravi. O zahtevku odloči Carinska uprava.
141. člen
(elektronsko poslovanje)
Če se za poenostavljeni postopek uporablja sisteme za obdelavo podatkov ali računalniške sisteme za izmenjavo podatkov, se primerno uporabljajo določbe 83. in 101. do 105. člen te uredbe.
2. PODPOGLAVJE: DEKLARACIJE ZA SPROSTITEV
BLAGA V PROST PROMET
1. oddelek: nepopolne deklaracije
142. člen
(deklaracija, ki ne vsebuje vseh podatkov)
Deklaracija za sprostitev v prost promet, ki jo lahko sprejme carinski organ na podlagi pisnega zahtevka deklaranta, ne glede na to, da ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, mora vsebovati najmanj naslednje podatke:
-
podatke v poljih 1 (druga poddelitev), 14, 21, 31, 33, 37, 40 in 54 enotne carinske listine,
-
opis blaga, ki omogoča carinskim organom, da lahko takoj in nedvomno ugotovijo tarifno oznako carinske nomenklature, v katero se uvršča blago,
-
carinsko vrednost blaga, če gre za blago, ki je zavezano plačilu ad valorem uvoznih dajatev; ali, če je očitno, da deklarant ne more deklarirati carinske vrednosti, začasno navedbo vrednosti, ki je sprejemljiva za carinski organ, upoštevajoč predvsem informacije, ki so na razpolago deklarantu;
-
vse druge podatke, ki jih carinski organ potrebuje za to, da se zagotovi identifikacija blaga, uporaba predpisov o sprostitvi blaga v prost promet ter ugotovi vrednost zavarovanja, ki ga je treba položiti, da bi bilo blago lahko prepuščeno deklarantu.
143. člen
(deklaracija, ki ji niso priloženi vsi dokumenti)
(1)
Deklaraciji za sprostitev v prost promet, ki jo lahko carinski organ sprejme na podlagi zahtevka deklaranta, ne da bi ji bili priloženi vsi predpisani dokumenti, morajo biti priloženi vsaj dokumenti, ki morajo biti predloženi preden se deklarirano blago sprosti v prost promet.
(2)
Ne glede na prejšnji odstavek, se lahko sprejme tudi carinsko deklaracijo, kateri niso priloženi vsi dokumenti, ki morajo biti predloženi preden se blago sprosti v prost promet, če se carinskemu organu pred tem zanesljivo dokaže, da:
-
manjkajoči dokumenti obstajajo in so veljavni,
-
ti dokumenti niso mogli biti priloženi deklaraciji zaradi razlogov, na katere carinski deklarant ni mogel vplivati in da
-
bi zamuda pri sprejemu takšne carinske deklaracije preprečila sprostitev blaga v prost promet ali bi zaradi zamude bilo treba obračunati uvozne dajatve po višji stopnji.
(3)
Manjkajoči dokumenti morajo biti navedeni na deklaraciji.
144. člen
(sprejem nepopolne deklaracije in uporaba preferencialnih carinskih stopenj)
(1)
Ko carinski organ sprejme nepopolno deklaracijo določi tudi rok, v katerem mora deklarant predložiti manjkajoče podatke ali predložiti manjkajoče dokumente. To obdobje ne sme biti daljše od enega meseca od dneva sprejema nepopolne deklaracije.
(2)
Če je manjkajoči dokument potreben za odobritev znižane carinske stopnje ali stopnje "prosto" in carinski organi utemeljeno domnevajo, da bi se za blago deklarirano z nepopolno deklaracijo lahko uporabila ta znižana carinska stopnja ali stopnja "prosto", lahko na zahtevo carinskega deklaranta odobrijo dodatni rok za predložitev tega dokumenta. Ta dodatni rok ne sme biti daljši od treh mesecev.
(3)
Če manjkajoči podatki ali dokumenti zadevajo carinsko vrednost, lahko carinski organi, če je glede na okoliščine posameznega primera to nujno potrebno, določijo daljši rok ali podaljšajo prej določen rok, vendar tako določen skupni rok ne sme presegati predpisanih rokov.
(4)
Če se znižana carinska stopnja ali stopnja "prosto" lahko uporabi za blago, sproščeno v prost promet v okviru carinskih kvot ali plafonov ali v okviru ukrepov za preferencialno obravnavanje, pa običajne carinske stopnje niso bile ponovno uvedene, lahko carinski organ odobri uporabo carinske kvote ali preferencialnega obravnavanja šele po predložitvi dokumenta, ki je pogoj za odobritev kvote oziroma preferencialnega obravnavanja. Dokument mora biti v vsakem primeru predložen:
-
prej, preden je carinska kvota izkoriščena ali,
-
v drugih primerih, pred dnem, ko se ponovno uvedejo običajne carinske stopnje.
(5)
Če so dokumenti, od katerih je odvisna uporaba znižane carinske stopnje ali carinske stopnje "prosto" predloženi pristojnemu carinskemu organu v skladu s tem členom po preteku roka veljavnosti te preferencialne carinske stopnje, se lahko znižana stopnja uveljavi le, če je bila deklaracija za sprostitev zadevnega blaga sprejeta pred potekom veljavnosti preferencialnih carinskih stopenj.
145. člen
(prepustitev blaga deklarantu)
(1)
Sprejem nepopolne carinske deklaracije ne more odložiti prepustitve blaga deklarantu, razen če za to obstajajo drugi utemeljeni razlogi. Ne glede na 134. člen te uredbe carinski organ prepusti blago deklarantu v skladu s pogoji iz tega člena.
(2)
Če naknadna predložitev podatkov ali dokumentov, ki niso bili priloženi v času, ko je bila sprejeta nepopolna deklaracija, ne more vplivati na višino uvoznih dajatev za tako deklarirano blago, carinski organ takoj obračuna uvozne dajatve izračunane po običajnem postopku.
(3)
Če je carinski deklarant v skladu s tretjo alineo 142. člena te uredbe navedel le začasne podatke o vrednosti deklariranega blaga, carinski organ:
-
takoj obračuna znesek uvoznih dajatev določen na podlagi te navedbe in
-
če je to glede na okoliščine primera potrebno zahteva, da deklarant predloži instrument zavarovanja v višini razlike med zneskom, obračunanim na podlagi začasnih podatkov in najvišjim možnim zneskom uvoznih dajatev, ki bi jih bilo treba obračunati za to blago.
(4)
V primerih, ki niso navedeni v prejšnjem odstavku, pa naknadna predložitev podatkov ali dokumentov lahko vpliva na višino uvoznih dajatev, ki jih je treba obračunati za deklarirano blago, je treba postopati v skladu z naslednjimi pravili:
(a) v primeru, če se lahko zaradi naknadne predložitve manjkajočega podatka ali dokumenta odobri uporabo znižane carinske stopnje, potem carinski organ:
-
takoj obračuna uvozne dajatve plačljive po znižani stopnji in
-
zahteva, da deklarant predloži instrument zavarovanja v višini razlike med zneskom, obračunanim na podlagi prejšnje alinee in zneskom uvoznih dajatev, ki bi jih bilo treba obračunati za to blago, če bi se uporabila običajna carinska stopnja;
(b) v primeru, če se lahko zaradi naknadne predložitve manjkajočih podatkov ali dokumentov odobri popolna oprostitev plačila carine, carinski organ zahteva predložitev instrumenta zavarovanja v višini zneska, ki bi moral biti plačan, če bi se uvozne dajatve izračunale po običajni carinski stopnji.
(5)
Ne glede na kakršne koli morebitne naknadne spremembe, predvsem zaradi dokončne določitve carinske vrednosti, carinski deklarant lahko, namesto da predloži instrument zavarovanja, zahteva, da se takoj obračuna:
-
če se uporablja druga alinea tretjega odstavka ali druga alinea točke (a) četrtega odstavka tega člena - znesek uvoznih dajatev, ki bi se obračunale na podlagi običajne carinske stopnje ali
-
če se uporablja točka (b) četrtega odstavka tega člena, znesek uvoznih dajatev, obračunanih po običajni carinski stopnji.
146. člen
(postopek po preteku roka iz 144. člena te uredbe)
Če do poteka roka iz 144. člena te uredbe deklarant ni predložil podatkov, ki so potrebni za dokončno določitev carinske vrednost blaga oziroma ni predložil manjkajočih podatkov ali dokumentov,
carinski organ obračuna dajatve, v višini, za katero je deklarant predložil instrument zavarovanja v skladu z drugo alineo tretjega odstavka ali drugo alineo točke (a) ali točko (b) četrtega odstavka 145. člena te uredbe.
carinski organ obračuna dajatve, v višini, za katero je deklarant predložil instrument zavarovanja v skladu z drugo alineo tretjega odstavka ali drugo alineo točke (a) ali točko (b) četrtega odstavka 145. člena te uredbe.
147. člen
(dopolnitev ali nadomestitev nepopolne deklaracije)
(1)
Carinski deklarant lahko nepopolno deklaracijo, ki jo je carinski organ sprejel v skladu s 142. do 145. členom te uredbe, dopolni ali, s soglasjem carinskega organa nadomesti s popolno carinsko deklaracijo, ki ustreza pogojem iz 48. člena carinskega zakona.
(2)
V primeru, če se nepopolna deklaracija nadomesti z novo, se kot merodajni datum za določitev katerih koli dajatev in uporabo drugih ukrepov za sprostitev blaga v prost promet, šteje datum sprejema nepopolne deklaracije.
2. oddelek: poenostavljen postopek deklariranja
148. člen
(oblika poenostavljenega postopka deklariranja)
(1)
Carinski deklarant lahko, na podlagi pisnega zahtevka, ki vsebuje vse potrebne podatke, pridobi dovoljenje, da pod pogoji in na način, določen v 149. in 150. členu te uredbe, ob predložitvi blaga carinskemu organu le-tega deklarira na poenostavljen način.
(2)
Poenostavljen postopek deklariranja se lahko dovoli tako, da se dovoli vlaganje carinske deklaracije za sprostitev v prost promet v obliki:
-
nepopolne carinske deklaracije, izpolnjene na obrazcu "enotna carinska listina" ali
-
komercialnega ali drugega uradnega dokumenta, ki ga spremlja pisna zahteva deklaranta za sprostitev blaga v prost promet, vendar pa mora taka poenostavljena deklaracija vsebovati vsaj podatke, potrebne za identifikacijo blaga.
(3)
Pisno zahtevo iz druge alinee prejšnjega odstavka lahko nadomesti splošna zahteva, ki velja za vse, v določenem obdobju začete postopke za sproščanje blaga v prost promet. V tem primeru mora biti v dokumentu iz druge alinee prejšnjega odstavka jasno označena odobritev splošne zahteve v skladu s tem odstavkom.
(4)
Poenostavljeni deklaraciji morajo biti priloženi vsi dokumenti, od katerih je odvisna sprostitev v prost promet. Uporablja se drugi odstavek 143. člena te uredbe.
(5)
Pri izvajanju tega člena se upošteva tudi 168. člen te uredbe.
149. člen
(pogoji za odobritev poenostavljenega postopka deklariranja)
(1)
Dovoljenje za poenostavljeni postopek deklariranja iz prejšnjega člena lahko Carinska uprava izda le, če je zagotovljena učinkovita kontrola spoštovanja omejitev in prepovedi ter kontrola drugih predpisov, ki se nanašajo na sprostitev blaga v prost promet.
(2)
Dovoljenja praviloma ni mogoče izdati:
1.
vložniku zahtevka, ki je huje oziroma večkrat kršil carinske predpise ali
2.
vložniku zahtevka, ki deklarira blago za sprostitev v prost promet samo občasno.
(3)
Dovoljenje se lahko zavrne tudi, če vložnik zahtevka nastopa za račun druge osebe, ki deklarira blago za sprostitev v prost promet samo občasno.
(4)
Če po izdaji dovoljenja nastopijo okoliščine iz drugega odstavka tega člena, se dovoljenje lahko razveljavi.
150. člen
(dovoljenje)
(1)
V dovoljenju iz 148. člena te uredbe je treba:
1.
določiti carinski organ oziroma organe, ki so pristojni za sprejem poenostavljenih deklaracij,
2.
določiti vsebino in obliko poenostavljenih deklaracij,
3.
določiti vrste blaga na katero se poenostavljene deklaracije nanašajo in podatke, ki jih morajo poenostavljene deklaracije vsebovati zaradi identifikacije blaga;
4.
navesti instrument zavarovanja;
5.
določiti obliko in vsebino dopolnilne deklaracije, roke v katerih je treba predložiti dopolnilno carinsko deklaracijo ter carinski organ, ki je pristojen za sprejem dopolnilne carinske deklaracije.
(2)
Carinska uprava lahko v dovoljenju določi, da predložitev dopolnilne deklaracije ni potrebna, če poenostavljena deklaracija iz 148. člena te uredbe že vsebuje vse informacije, potrebne za sprostitev v prost promet in če je na podlagi takšne deklaracije v prost promet sproščeno blago, katerega vrednost ne presega 80.000 tolarjev.
3. oddelek: Deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov
151. člen
(primeri, v katerih je mogoče izdati dovoljenje)
Dovoljenje za deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov lahko Carinska uprava v skladu s 152. do 154. členom te uredbe izda osebi, ki zahteva, da se postopek sprostitve blaga v prost promet izvrši v njenih prostorih ali na drugih mestih, ki jih je odobril carinski organ, če vloži pisni zahtevek, ki vsebuje vse potrebne podatke za odobritev poenostavitve in gre za naslednje primere:
(a) če gre za blago, ki je bilo pred sprostitvijo v prost promet predmet tranzitnega carinskega postopka, v okviru katerega je bilo vložniku zahtevka izdano dovoljenje za uporabo poenostavitev formalnosti pri namembnem carinskem organu v tranzitnem postopku v skladu s petim odstavkom 121. člena carinskega zakona in 503. do 506. členom te uredbe;
(b) če gre, poleg primerov iz 168. člena te uredbe, za blago, ki je bilo pred sprostitvijo v prost promet predmet carinskih postopkov z ekonomskim učinkom;
(c) če gre za blago, ki je potem, ko je predloženo carinskemu organu v skladu s prvim odstavkom 32. člena carinskega zakona, prepeljano v te prostore v skladu s tranzitnim carinskim postopkom, ki ni omenjen v prvi alinei tega odstavka;
(d) če gre za blago, ki je bilo pripeljano na carinsko območje, vendar ni zavezano predložitvi v skladu z drugim odstavkom 32. člena carinskega zakona.
152. člen
(pogoji za izdajo dovoljenja)
(1)
Dovoljenje iz prejšnjega člena lahko Carinska uprava izda le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
1.
knjigovodstvo vložnika zahtevka omogoča carinskemu organu izvajanje učinkovite kontrole, zlasti naknadne kontrole,
2.
zagotovljena je učinkovita kontrola uvoznih ali izvoznih prepovedi ali omejitev ter drugih ukrepov za sprostitev blaga v prost promet.
(2)
Dovoljenja praviloma ni mogoče izdati:
1.
vložniku zahtevka, ki je huje oziroma večkrat kršil carinske predpise ali
2.
vložniku zahtevka, ki deklarira blago za sprostitev v prost promet samo občasno.
153. člen
(razveljavitev dovoljenja)
(1)
Ne glede na 6.d člen carinskega zakona, Carinska uprava lahko odloči, da izdanega dovoljenja ne bo razveljavila, če:
-
imetnik dovoljenja izvrši svoje obveznosti v roku, ki ga določi Carinska uprava ali
-
neizvršitev obveznosti nima resnih posledic na pravilno uporabo poenostavitve.
(2)
Carinska uprava dovoljenje praviloma razveljavi, če je nastopila okoliščina iz prve točke drugega odstavka prejšnjega člena.
(3)
Carinska uprava lahko razveljavi dovoljenje, če nastopijo okoliščine iz druge točke drugega odstavka prejšnjega člena.
154. člen
(posebne obveznosti imetnika dovoljenja)
(1)
Z namenom, da se carinski organi lahko prepričajo o pravilnosti izvajanja poenostavitve, mora imetnik dovoljenja iz 151.člena te uredbe:
(a) v primerih iz točk (a) in (c) 151. člena te uredbe:
i. če je blago sproščeno v prost promet takoj po prispetju na kraj, določen v te namene:
-
v obliki in na način, določen v dovoljenju, pravočasno obvestiti carinski organ o prispetju blaga, da bi mu blago lahko bilo prepuščeno in
-
vpisati blago v svoje knjigovodstvo;
ii. če je blago pred sprostitvijo v prost promet predmet začasne hrambe v skladu s prvim odstavkom 38. člena carinskega zakona, še pred potekom roka iz 37. člena carinskega zakona:
-
v obliki in na način, določen v dovoljenju, obvestiti carinski organ o svoji zahtevi, da se blago sprosti v prost promet, z namenom, da bi mu blago lahko bilo prepuščeno in
-
vpisati blago v svoje knjigovodstvo;
(b) v primerih iz točke (b) 151. člena te uredbe:
-
v obliki in na način, določen v dovoljenju, obvestiti carinski organ o svoji zahtevi, da se blago sprosti v prost promet, z namenom, da bi mu blago lahko bilo prepuščeno in
-
vpisati blago v svoje knjigovodstvo.
Obvestilo iz prve alinee te točke ni potrebo, če je bilo blago, ki naj bi bilo sproščeno v prost promet, pred tem predmet postopka carinskega skladiščenja v skladišču tipa D;
(c) v primerih iz točke (d) 151. člena te uredbe ob prispetju blaga na kraj, določen v te namene:
-
vpisati blago v svoje knjigovodstvo;
(d) od trenutka vpisa blaga v knjigovodstvo, dati carinskim organom na razpolago vse dokumente, katerih predložitev je potrebna zaradi izvajanja predpisov, ki se nanašajo na sprostitev blaga v prost promet.
(2)
Če je zagotovljena ustrezna kontrola izvajanja poenostavitve, lahko Carinska uprava:
(a) dovoli imetniku dovoljenja, da napove carinskemu organu prispetje blaga iz točke (a) ali (b) prejšnjega odstavka, tik pred njegovim prispetjem;
(b) dovoli, če to opravičuje narava blaga in pogostost uvoza, da imetnik dovoljenja ne sporoča carinskemu organu vsakega prispetja blaga, vendar le, če imetnik dovoljenja temu carinskemu organu predloži vse podatke, potrebne za morebiten pregled blaga.
(3)
V primeru iz točke (b) prejšnjega odstavka se knjigovodski vpis blaga šteje kot prepustitev blaga.
(4)
Vpis v knjigovodstvo iz točk (a), (b) in (c) prvega odstavka tega člena se lahko nadomesti s kakšno drugo obličnostjo, ki zagotavlja enako jamstvo in jo odobri Carinska uprava. Vpis mora vsebovati datum in podatke, potrebne za identifikacijo blaga.
155. člen
(vsebina dovoljenja)
Dovoljenje iz 151. člena te uredbe mora vsebovati vse pogoje v zvezi z izvajanjem poenostavitve, predvsem pa mora vsebovati:
1.
podatke o tem, na katero blago se nanaša,
2.
obliko obveznosti iz 154. člena te uredbe in navedbo zavarovanja, ki ga je treba predložiti,
3.
rok v katerem je treba vložiti dopolnilno carinsko deklaracijo ter pri katerem carinskem organu;
4.
obliko, vsebino dopolnilne deklaracije ter pogoje pod katerimi je treba za blago predložiti splošno, periodično oziroma rekapitulativno deklaracijo.
3. PODPOGLAVJE: DEKLARACIJE ZA CARINSKE
POSTOPKE Z EKONOMSKIM UČINKOM
1. oddelek: začetek carinskega postopka z
ekonomskim učinkom
1. pododdelek: začetek postopka carinskega skladiščenja
(a) nepopolne deklaracije
156. člen
(nepopolne deklaracije)
(1)
Nepopolno deklaracijo za začetek postopka carinskega skladiščenja, ki ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, lahko carinski organ sprejme, če takšna deklaracija vsebuje vsaj tiste podatke, ki so potrebni za identifikacijo blaga, ki je zajeto s takšno deklaracijo, vključno s količino blaga..
(2)
V zvezi z nepopolno deklaracijo iz prejšnjega odstavka se primerno uporabljajo 143., 144. in 147. člen te uredbe.
(b) poenostavljeni postopek deklariranja
157. člen
(dovoljene oblike)
(1)
Carinska uprava lahko na podlagi zahtevka deklaranta dovoli, da, ob predložitvi blaga carinskemu organu in v skladu s pogoji in na način, določen v 160. členu te uredbe, vloži carinsko deklaracijo za začetek postopka carinskega skladiščenja na poenostavljen način.
(2)
Poenostavlja deklaracija se lahko vloži v obliki:
-
nepopolne carinske deklaracije iz prejšnjega člena ali
-
komercialnega ali drugega uradnega dokumenta, ki ga spremlja pisni zahtevek deklaranta za vnos blaga v carinsko skladišče.
(3)
Nepopolne deklaracije ali komercialni in drugi uradni dokumenti iz prejšnjega odstavka morajo vsebovati vsaj podatke iz prvega odstavka prejšnjega člena.
158. člen
(vnos blaga v carinsko skladišče tipa D)
Če se poenostavljeni postopek deklariranja uporablja za začetek postopka skladiščenja blaga v carinskem skladišču tipa D, mora poenostavljena deklaracija vsebovati tudi:
1.
tako natančne podatke o naravi blaga, da omogočajo takojšnjo in nedvoumno uvrstitev blaga v carinsko nomenklaturo ter
2.
carinsko vrednost blaga.
159. člen
(omejitve)
(1)
Poenostavljeni postopek deklariranja se ne more uporabljati za začetek postopka carinskega skladiščenja pri vnosu blaga v carinsko skladišče tipa F.
(2)
Pri poenostavljenem postopku deklariranja za začetek postopka carinskega skladiščenja v carinskem skladišču tipa B iz druge alinee drugega odstavka 157. člena te uredbe ni mogoče uporabiti komericalnih dokumentov. Če drug uradni dokument ne vsebuje podatkov, ki se v enotni carinski listini vpisujejo v polja 1 (druga poddelitev), 3, 5, 14, 19, 26, 31, 32, 37, 38, 49 in 54, je treba te podatke posebej priložiti.
160. člen
(posamični in splošni zahtevek iz druge alinee drugega odstavka 157. člena te uredbe)
(1)
Pisni zahtevek iz 157. člena te uredbe mora vsebovati vse podatke, potrebne za izdajo dovoljenja.
(2)
Če okoliščine primera tako dopuščajo se lahko vsakokratni pisni zahtevek iz druge alinee drugega odstavka 157. člena te uredbe nadomesti s splošno zahtevo za izvajanje tega postopka v določenem časovnem obdobju.
(3)
V primeru iz prejšnjega odstavka se zahtevek vloži v skladu s 184. do 192. členom te uredbe in mora biti predložen skupaj z zahtevkom za odprtje carinskega skladišča ali kot zahtevek za spremembo oziroma dopolnitev že izdanega dovoljenja za odprtje carinskega skladišča. Zahtevek se vloži pri carinarnici, ki je izdala dovoljenje za odprtje carinskega skladišča.
(4)
Carinska uprava izda dovoljenje iz 157. člena te uredbe, samo če ni ogroženo pravilno izvajanje postopka carinskega skladiščenja.
(5)
Dovoljenja praviloma ni mogoče izdati:
1.
če vložnik zahtevka ne nudi zadostnega jamstva za pravilno izvajanje postopka carinskega skladiščenja;
2.
vložniku zahtevka, ki je huje oziroma večkrat kršil carinske predpise ali
3.
vložniku zahtevka, ki deklarira blago za začetek postopka carinskega skladiščenja samo občasno.
(6)
Ne glede na 6.d člen carinskega zakona, se dovoljenje lahko razveljavi, če nastopijo okoliščine iz prejšnjega odstavka.
161. člen
(dopolnilna carinska deklaracija)
(1)
Dovoljenje iz 157. člena te uredbe mora vsebovati vse pogoje za izvajanje poenostavitve, vključno s podatki o:
1.
carinskem organu oziroma organih pri katerih je mogoče vložiti takšno carinsko deklaracijo za začetek postopka carinskega skladiščenja;
2.
obliki in vsebini poenostavljenih deklaracij.
(2)
Imetniku dovoljenja za poenostavljen postopek deklariranja za začetek postopka carinskega skladiščenja ni potrebno vlagati dopolnilne carinske deklaracije.
(c) Deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov
162. člen
(uporaba drugih določb tega poglavja)
(1)
Carinska uprava izda dovoljenje za deklariranje blaga na podlagi knjigovodskih vpisov v skladu s pogoji in na način določen v naslednjem odstavku ter 163. in 164. členu te uredbe.
(2)
Carinska uprava ne more dovoliti, da se blago deklarira na podlagi knjigovodskih vpisov, če se blago vnaša v carinsko skladišče tipa B ali F.
(3)
Če Carinska uprava dovoli, da se blago deklarira na podlagi knjigovodskih vpisov, se za izdajo dovoljenja in izvajanje te poenostavitve primerno uporablja 160. člen te uredbe.
163. člen
(posebne obveznosti imetnika dovoljenja)
(1)
Imetnik dovoljenja mora, zato da bi carinski organ lahko izvedel predpisano kontrolo, po prispetju blaga na kraj, naveden v dovoljenju:
(a) nemudoma sporočiti pristojnemu carinskemu organu prihod blaga, v obliki in na način, ki ga le-ta določi;
(b) nemudoma vpisati blago v knjigovodstvo;
(c) dati pristojnemu carinskemu organu na razpolago vse dokumente katerih predložitev je potrebna za prepustitev blaga v postopek.
(2)
Knjigovodski vpis blaga iz točke (b) prejšnjega odstavka mora vsebovati vsaj tiste podatke, ki so potrebni za ugotavljanje trgovskega opisa blaga ter njegove količine.
(3)
Drugi in tretji odstavek 154. člena te uredbe se primerno uporabljata tudi v primerih iz tega člena.
164. člen
(vsebina dovoljenja)
(1)
Dovoljenje iz prvega odstavka 162. člena te uredbe mora vsebovati vse pogoje za izvajanje poenostavitve, predvsem pa:
-
vrsto blaga na katerega se nanaša poenostavitev
-
obliko obveznosti iz prejšnjega člena;
-
trenutek prepustitve blaga.
(2)
Vložitev dopolnilne carinske deklaracije ni potrebna.
2. pododdelek: začetek postopka uvoza blaga zaradi
izvoza, postopka predelave pod carinskim nadzorom in
(a) nepopolne deklaracije
postopka začasnega uvoza
165. člen
(nepopolne deklaracije)
(1)
Deklaracijo za začetek carinskega postopka uvoza blaga zaradi proizvodnje za izvoz, postopka predelave pod carinskim nadzorom in carinskega postopka začasnega uvoza lahko, na podlagi pisnega zahtevka carinskega deklaranta, carinski organ, ki je pristojen za začetek zadevnega carinskega postopka, sprejme tudi če ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, vsebovati pa mora vsaj tiste podatke, ki jih je treba vpisati v polja 14, 21, 31, 33, 37, 40 in 54 enotne carinske listine, v polju 44 pa navedbo dovoljenja ali navedbo zahtevka, če gre za primere, ko se uporablja 237. člen te uredbe.
(2)
Primerno se uporabljajo 143., 144. in 147. člen te uredbe.
(3)
Če se v postopku uvoza zaradi izvoza uporablja sistem povračila plačane carine, se primerno uporabljata tudi 145. in 146. člen te uredbe.
(b) poenostavljeni postopek deklariranja in deklariranje
na podlagi knjigovodskih vpisov
166. člen
(primerna uporaba drugih določb)
Določbe 148. do 155. člena te uredbe se primerno uporabljajo tudi za izdajo dovoljenja za uporabo poenostavljenega postopka deklariranja in deklariranja na podlagi knjigovodskih vpisov v primeru deklariranja blaga za začetek postopka uvoza zaradi izvoza, postopka predelave pod carinskim nadzorom ali začasnega uvoza.
3. pododdelek: začetek postopka začasnega izvoza na
oplemenitenje
167. člen
(primerna uporaba drugih določb)
Za poenostavitve v zvezi s carinskimi deklaracijami za začetek postopka začasnega izvoza na oplemenitenje se primerno uporabljajo 169. do 177. člen te uredbe.
2. oddelek: zaključek postopkov z ekonomskim
učinkom
168. člen
(uporaba drugih določb)
(1)
Za zaključek postopkov z ekonomskim učinkom, razen postopka začasnega izvoza na oplemenitenje ter carinskega skladiščenja, se lahko dovoli uporaba poenostavljenih postopkov, predvidenih za sprostitev v prost promet, izvoz ali ponovni izvoz. V primeru ponovnega izvoza se uporabljajo 169. do 177. člen te uredbe.
(2)
Za zaključek postopka začasnega izvoza na oplemenitenje se lahko dovolijo poenostavitve, predvidene za sprostitev blaga v prost promet. Pri tem se primerno uporabljajo 142. do 155. člen te uredbe.
(3)
Za zaključek postopka carinskega skladiščenja se lahko dovolijo poenostavitve, predvidene za sprostitev blaga v prost promet, za izvoz ali ponovni izvoz.
(4)
Ne glede na prejšnji odstavek velja, da:
(a) za blago, ki je bilo vnešeno v carinsko skladišče tipa F ni mogoče dovoliti nobene od predvidenih poenostavitev;
(b) se, za blago, ki je bilo vnešeno v carinsko skladišče tipa B, lahko dovoli le uporaba nepopolnih deklaracij in poenostavljeni postopek deklariranja;
(c) izdaja dovoljenja za odprtje carinskega skladišča tipa D vključuje tudi dovoljenje za deklariranje blaga na podlagi knjigovodskih vpisov za sprostitev blaga v prost promet. Vendar pa se ta poenostavitev ne more dovoliti, če želi vložnik zahtevka na ta način zaključiti postopek v zvezi z blagom, pri katerem se podlage za določitev uvoznih dajatev ne morejo preveriti brez pregleda blaga. V tem primeru se lahko dovoli drug postopek, ki vključuje tudi predložitev blaga carinskemu organu;
4. PODPOGLAVJE: DEKLARACIJE ZA IZVOZ
169. člen
(splošno)
(1)
Formalnosti, ki jih je treba izpeljati pri carinskem organu izvoza in so predvidene s 439. členom te uredbe se lahko poenostavijo v skladu z določbami tega podpoglavja.
(2)
Določbe 440. in 443. člena te uredbe veljajo tudi za to podpoglavje.
1. oddelek: nepopolne deklaracije
170. člen
(nepopolna deklaracija)
(1)
Carinski organ lahko na podlagi zahtevka carinskega deklaranta sprejme carinsko deklaracijo za izvoz blaga, tudi če le-ta ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, ampak samo vsaj naslednje podatke:
1.
podatke, ki so določeni v poljih 1 (druga in tretja poddelitev), 2, 14, 17, 31, 33, 38, 44 in 54 enotne carinske listine;
2.
vse podatke, ki so potrebni za uporabo posebnih ukrepov kmetijske politike ali obračun izvoznih dajatev, če je blago predmet posebnih ukrepov kmetijske politike ali zavezano plačilu izvoznih dajatev;
3.
vse druge podatke, ki so potrebni, da se lahko identificirablago, uporabijo predpisi, ki se nanašajo na njegov izvoz ali določi znesek morebitnega zavarovanja, ki se zahteva preden se blago izvozi.
(2)
Ne glede na 1. točko prejšnjega odstavka lahko carinski organ dovoli deklarantu, da ne izpolni polj 17 in 33 v enotni carinski listini, vendar le če:
1.
deklarant izjavi, da blago, ki je zajeto s takšno deklaracijo ni predmet izvoznih prepovedi ali omejitev in
2.
carinski organ ne dvomi v točnost izjave iz prejšnje točke ter
3.
opis blaga v deklaraciji omogoča takojšnjo in nedvomno uvrstitev blaga v carinsko nomenklaturo.
(3)
List št. 3 enotne carinske listine mora v polju 44 vsebovati navedbo "poenostavljen izvoz".
(4)
Za izvozno deklaracijo, izpolnjeno v skladu s tem členom se primerno uporabljajo143. do 147. člen te uredbe.
171. člen
(nadomestitev ali dopolnitev nepopolne deklaracije)
(1)
Če se uporabi 437. člen te uredbe, se dopolnilna ali nadomestna deklaracija lahko vloži pri carinskem organu, ki je krajevno pristojen glede na kraj kjer ima izvoznik sedež. Če ima podizvajalec sedež na območju drugega krajevno pristojnega carinskega organa se dopolnilna carinska deklaracija lahko vloži pri carinskem organu, ki je krajevno pristojen glede na sedež podizvajalca.
(2)
V primeru iz prejšnjega odstavka, carinski organ, ki je sprejel nepopolno deklaracijo pošlje list 1 in 2 enotne carinske listine carinskemu organu, kjer bo vložena dopolnilna ali nadomestna carinska deklaracija.
2. oddelek: poenostavljeni postopek deklariranja
172. člen
(dovoljene oblike)
(1)
Na podlagi pisnega zahtevka deklaranta, ki vsebuje vse potrebne podatke za izdajo dovoljenja, lahko Carinska uprava dovoli, da ob predložitvi blaga carinskemu organu deklarant vloži carinsko deklaracijo za izvoz blaga na poenostavljen način. Pri določitvi pogojev za poenostavljen postopek deklariranja se primerno upoštevata 149. in 150. člen te uredbe.
(2)
Razen v primerih iz 177. člena te uredbe se poenostavljena deklaracija vloži v obliki enotne carinske listine, ki vsebuje vsaj podatke, potrebne za identifikacijo blaga. Primerno se uporabljata tretji in četrti odstavek 170. člena te uredbe.
3. oddelek: deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov
173. člen
(izdajanje dovoljenj)
(1)
Na podlagi pisnega zahtevka lahko Carinska uprava odobri deklariranje blaga za izvoz na podlagi vpisa v knjigovodstvo v skladu s pogoji iz drugega odstavka tega člena osebi, ki želi izvesti izvozne formalnosti v svojih prostorih oziroma na drugem mestu, ki ga je odobrila Carinska uprava (v nadaljevanju: priznani izvoznik).
(2)
Primerno se uporabljata 152. in 153. člen te uredbe.
174. člen
(pogoji)
(1)
Da omogoči carinskemu organu kontrolo vodenja dovoljenega postopka, mora priznani izvoznik, preden odstrani blago iz prostora ali kraja navedenem v prejšnjem členu:
(a) pravočasno obvestiti pristojni carinski organ o odstranitvi blaga v obliki in način, ki je določen v dovoljenju z namenom, da bi mu bilo blago prepuščeno;
(b) vpisati blago v knjigovodstvo. Takšen vpis lahko nadomesti druga formalnost, ki zagotavlja enako jamstvo, in jo odobri carinski organ. Vpis mora vsebovati datum, kdaj je bil opravljen in podatke, ki so potrebni za identifikacijo blaga;
(c) dati pristojnemu carinskemu organu na razpolago vse dokumente od katerih je odvisna uporaba predpisov o izvozu blaga.
(2)
V utemeljenih primerih, ko je to potrebno zaradi narave blaga in pogostosti izvoznega postopka, lahko carinski organ oprosti priznanega izvoznika obveznosti pravočasne obvestitve carinskega organa v skladu z alineo (a) prejšnjega odstavka. V tem primeru je priznani izvoznik dolžan carinskemu organu dati na razpolago vse podatke, ki so potrebni za morebiten pregled blaga.
(3)
V primeru iz prejšnjega odstavka se knjigovodski vpis blaga šteje kot prepustitev blaga.
175. člen
(dokazilo o dejanskem izvozu blaga)
(1)
Za nadzor in kot dokaz, da je blago dejansko zapustilo carinsko območje, se uporablja list št. 3 enotne carinske listine.
(2)
V dovoljenju za uporabo poenostavitve mora biti določeno, da je treba list št. 3 enotne carinske listine vnaprej overiti.
(3)
Overitev v skladu s prejšnjim odstavkom se opravi na enega od naslednjih načinov:
(a) carinski organ, določen v dovoljenju vnaprej žigosa in podpiše polje A enotne carinske listine;
(b) priznani izvoznik se pooblasti, da lahko žigosa deklaracijo z žigom, ki ustreza vzorcu iz priloge 24 k tej uredbi, ki je njen sestavni del. Odtis žiga je lahko odtisnjen vnaprej, če je tiskar obrazca pridobil za to dovoljenje Carinske uprave.
(4)
Pred odpremo blaga, mora priznani izvoznik:
1.
izvršiti obveznosti iz prejšnjega člena;
2.
v polje 44 na listu št. 3 enotne carinske listine navesti zaporedno številko in datum vpisa blaga v knjigovodstvo.
(5)
List št. 3 enotne carinske listine mora poleg navedbe v polju 44 vsebovati tudi:
1.
številko dovoljenja,
2.
navedbo "poenostavljen izvoz".
176. člen
(vsebina dovoljenja)
(1)
V dovoljenju iz 173. člena te uredbe je treba določiti vse pogoje za izvajanje poenostavitve, predvsem pa:
1.
blago na katerega se poenostavitev nanaša,
2.
obliko formalnosti iz 174. člena te uredbe;
3.
trenutek prepustitve blaga,
4.
vsebino lista št. 3 enotne carinske listine in način njegove potrditve;
5.
postopek predložitve dopolnilne deklaracije in rok v katerem mora biti vložena.
(2)
Dovoljenje mora vsebovati obveznost priznanega izvoznika, da bo sprejel potrebne ukrepe za zagotovitev varne hrambe posebnega žiga oziroma obrazcev, ki vsebuje vnaprej odtisnjen žig izvoznega carinskega organa ali odtis posebnega žiga.
4. oddelek: skupne določbe za 2. in 3. oddelek tega podpoglavja
177. člen
44. člen PCD - 288 EU
(uporaba komercialnih in drugih dokumentov)
(1)
Namesto enotne carinske listine lahko Carinska uprava dovoli, da deklarant uporablj komercialni ali drug uradni dokument ali drugi nosilec podatkov, če tak dokument oziroma nosilec podatkov vsebuje vsaj:
1.
podatke, ki omogočajo identifikacijo blaga,
2.
navedbo "poenostavljen izvoz" in
3.
zahtevo za izvoz.
(2)
Zahtevo iz 3. točke prejšnjega odstavka lahko nadomesti splošna zahteva, ki velja za vse, v določenem obdobju začete izvozne postopke. V tem primeru mora biti v dokumentu ali drugem nosilcu podatkov iz prejšnjega odstavka jasno označena odobritev, na podlagi katere se sprejme splošna zahteva v skladu s tem odstavkom.
(3)
Komericalni ali drug uradni dokument se uporabi kot dokazilo o dejanskem iznosu blaga iz carinskega območja enako kot list št. 3 enotne carinske listine. Če Carinska uprava dovoli uporabo drugega nosilca podatkov, mora istočasno določiti tudi način potrditve dejanskega iznosa blaga iz carinskega območja.
II. DEL: CARINSKO DOVOLJENE RABE IN UPORABE
1. POGLAVJE: SPROSTITEV V PROST PROMET
1. PODPOGLAVJE: SPLOŠNA DOLOČBA
178. člen
(sprostitev v prost promet pri blagu, ki je bilo izvoženo z zvezkom ATA)
(1)
Če je bilo domače blago izvoženo z zvezkom ATA v skladu s 444. členom te uredbe, je lahko sproščeno v prost promet na podlagi zvezka ATA.
(2)
V primeru iz prejšnjega odstavka mora carinski organ, pri katerem je blago sproščeno v prost promet izvršiti naslednje ukrepe (formalnosti):
(a) preveriti informacije iz polj A do G kupona ponovnega uvoza,
(b) izpolniti talon in polje H kupona ponovnega uvoza,
(c) zadržati kupon ponovnega uvoza.
(3)
Kadar se formalnosti za zaključek postopka začasnega izvoza domačega blaga opravijo pri drugem carinskem organu kot je tisti, preko katerega je bilo blago vnešeno na carinsko območje, se od vstopnega do namembnega carinskega organa, kjer bo blago sproščeno v prost promet, prepelje brez dodatnih formalnosti.
2. PODPOGLAVJE: UPORABA ENOTNE CARINSKE
STOPNJE
179. člen
(vrednost blaga, za katerega se lahko uporabi enotna carinska stopnja)
Enotna carinska stopnja se v skladu s 66. členom carinskega zakona lahko uporabi za nekomercialno blago katerega skupna vrednost ne presega protivrednosti 200.000 tolarjev.
180. člen
(omejitve uporabe enotne stopnje)
Enotna carinska stopnja 15%, se ne more uporabljati za tobak, tobačne izdelke, alkohol, alkoholne pijače, pogonsko gorivo ter parfum.
181. člen
(uporaba enakih predpisov za celotno pošiljko)
Če potnik ali prejemnik pošiljke zahteva, da se blago carini po stopnji, ki je predpisana v carinski tarifi, se predpisane stopnje uporabljajo za vse blago oziroma za celotno pošiljko.
2. POGLAVJE: CARINSKI POSTOPKI Z EKONOMSKIM
UČINKOM
1. PODPOGLAVJE: SKUPNE DOLOČBE
1. Oddelek: Definicije
182. člen
(definicije)
Za namene tega poglavja imajo naslednji pojmi naslednji pomen:
(a) "nadzorni carinski organ" je v dovoljenju naveden carinski organ, določen za izvajanje nadzora postopka z ekonomskim učinkom;
(b) "carinski organ začetka postopka" je v dovoljenju naveden carinski organ ali carinski organi, določen za sprejem carinskih deklaracij za začetek enega ali več v dovoljenju navedenih postopkov z ekonomskim učinkom;
(c) "carinski organ zaključka postopka" je v dovoljenju naveden carinski organ ali carinski organi, določen za sprejem carinskih deklaracij, s katerimi se za blago, za katero je bil začet postopek z ekonomskim učinkom, določi druga carinsko dovoljena raba ali uporaba;
(d) "pooblaščeni carinski organ" je carinski organ ali carinski organi, ki jih Carinska uprava pooblasti, da se pri njih vlagajo carinske deklaracije, ki se štejejo za zahtevek za odobritev carinskega postopka z ekonomskim učinkom in so pooblaščeni za sprejem takšne deklaracije.
183. člen
(pristojni carinski organi)
Če s carinskim zakonom ali to uredbo ni drugače določeno je za izdajo dovoljenja in druge postopke v zvezi z dovoljenji za carinske postopke z ekonomskim učinkom pristojna carinarnica, ki je krajevno pristojna glede na kraj, kjer ima vložnik zahtevka, oziroma oseba v imenu katere se vlaga zahtevek, sedež.
2. oddelek: dovolitev uporabe postopka - običajni postopek
184. člen
(zahtevek za carinske postopke z ekonomskim učinkom)
(1)
Razen v primerih iz petega odstavka tega člena ter 248., 326., 360. in 418. člena te uredbe se zahtevek za dovolitev uporabe carinskega postopka z ekonomskim učinkom (vključno z zahtevkom za poslovanje carinskega skladišča ali uporabo postopka carinskega skladiščenja), izpolnjuje v pisni obliki.
(2)
Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora biti izpolnjen na predpisanem obrazcu iz priloge 25 k tej uredbi, ki je njen sestavni del. Vložnik zahtevka mora v zahtevku navesti vse podatke, ki so potrebni za odločitev. Vzorci obrazcev so v prilogah 25A do 25E k tej uredbi, ki so njen sestavni del.
Zahtevek mora biti podpisan in datiran.
(3)
Če carinski organ meni, da podatki v zahtevku niso popolni ali zadostni za sprejem odločitve, lahko zahteva predložitev dodatnih podatkov.
(4)
Vložnik zahtevka mora zahtevku iz prvega odstavka tega člena priložiti vse dokumente in dokazila, ki so potrebni za odločitev. Dokumente mora vložnik zahtevka predložiti v originalu ali dvojniku originala. Ti dokumenti so sestavni del zahtevka, v katerem morajo biti navedeni podatki o številu spremljajočih dokumentov.
(5)
Carinski organ lahko dovoli spremembo ali podaljšanje posameznega dovoljenja na podlagi pisnega zahtevka imetnika dovoljenja za spremembo ali podaljšanje dovoljenja, pri čemer mora le-ta v zahtevku navesti podatke iz predhodnega dovoljenja ter spremembe, ki naj bi bile potrebne.
(6)
Razen v primerih poenostavitev, ki so predvidene v 248., 326., 360. in 418. členu te uredbe se zahtevek, ki ne izpolnjuje pogojev iz prvega do tretjega odstavka tega člena in ki nipredložen v skladu s 198., 236., 321., 356 in 408. členom te uredbe, zavrže kot nepopoln.
185. člen
(odgovornost vložnika zahtevka)
(1)
Šteje se, da je vložnik zahtevka z vložitvijo podpisanega zahtevka izrazil voljo, da izvaja zahtevani postopek.
(2)
Vložnik zahtevka je odgovoren za:
1.
točnost podatkov, ki jih navaja v zahtevku;
2.
verodostojnost dokumentov in dokazil, ki jih je priložil zahtevku ter za
3.
spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve posameznega carinskega postopka.
186. člen
(ravnanje carinskih organov pred izdajo dovoljenja)
(1)
Carinski organ mora pred izdajo dovoljenja preveriti, če so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi predpisani pogoji.
(2)
Zahtevek se zavrže, če je v skladu s šestim odstavkom 184. člena te uredbe zahtevek nepopoln.
187. člen
(dovoljenje)
(1)
Ne glede 248., 326., 360. in 418. člen te uredbe se dovoljenje za uporabo carinskega postopka z ekonomskim učinkom v skladu z drugim odstavkom 68. člena carinskega zakona (vključno z dovoljenjem za poslovanje carinskega skladišča ali uporabo postopka carinskega skladiščenja), izda v obliki, ki ustreza enemu od vzorcev iz prilog 26 A do 26 E k tej uredbi. Priloge 26 A do 26 E so sestavni del te uredbe.
(2)
Carinski organ izda dovoljenje za vsak posamezen začetek postopka z ekonomskim učinkom ali pa splošno dovoljenje za vlaganje carinskih deklaracij za postopek z ekonomskim učinkom v določenem obdobju.
(3)
Ne glede na prvi odstavek tega člena, v primerih podaljšanja ali spremembe dovoljenja na podlagi zahtevka iz 184. člena te uredbe, lahko carinski organ odloči o spremembah posameznih postavk z uradnim zaznamkom v že izdanem dovoljenju ali pa izda novo dovoljenje.
188. člen
(splošni pogoji za odobritev postopka po carinskih predpisih)
(1)
Šteje se, da ima vložnik zahtevka sedež na carinskem območju, če je v Republiki Sloveniji vpisan v sodni register ali drugo predpisano evidenco.
(2)
Fizična oseba - vložnik zahtevka mora dokazati stalno prebivališče na carinskem območju z javno listino, iz katere se da ugotoviti njena istovetnost in prebivališče.
(3)
Za jamstva iz 69. člena carinskega zakona se šteje predvsem:
1.
zanesljivost vložnika zahtevka pri izvajanju carinskih postopkov;
2.
vodenje evidenc in knjig, ki so pomembne za carinski nadzor in kontrolo v obliki in načinu, ki je sprejemljiv za carinske organe;
3.
izvajanje proizvodnih postopkov in vodenje skladišča, na tak način, da je carinskim organom omogočen vpogled v izvajanje carinskega postopka;
4.
predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, če ni določeno, da se vložnika zahtevka lahko oprosti te obveznosti;
5.
izpolnjevanje pogojev elektronske izmenjave podatkov.
189. člen
(pogoji za odobritev postopka, ki jih določajo drugi predpisi)
(1)
Če mora blago, za katero naj bi bil začet kateri od postopkov z ekonomskim učinkom, izpolnjevati posebne pogoje, določene z drugimi predpisi, mora vložnik zahtevka dokazati, da so ti pogoji izpolnjeni.
(2)
Če je s predpisi iz prejšnjega odstavka določeno, da se sme določena vrsta blaga uporabljati le po pridobitvi dovoljenja pristojnega organa, mora vložnik zahtevka dokazati izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka s tem dovoljenjem.
190. člen
(zavrnitev zahtevka)
(1)
Carinski organ zavrne izdajo dovoljenja, če kateri od predpisanih pogojev za dovolitev zahtevanega postopka z ekonomskim učinkom ni izpolnjen.
(2)
Odločba iz prejšnjega odstavka tega člena se izda v skladu 6a. členom carinskega zakona.
191. člen
(hramba dokumentov pri carinskih organih)
(1)
Carinski organ mora hraniti vložene zahtevke in priloge skupaj z dvojniki izdanih dovoljenj in drugih odločb.
(2)
Carinski organ mora hraniti dokumente iz prejšnjega odstavka najmanj:
-
tri leta od konca koledarskega leta, v katerem dovoljenje preneha veljati oziroma,
-
v primeru dovoljenja za poslovanje carinskega skladišča, tri leta od konca koledarskega leta, v katerem je bilo dovoljenje odvzeto ali razveljavljeno.
(3)
V primeru, da je bil zahtevek zavrnjen ali dovoljenje razveljavljeno oziroma ugotovljeno, da je nično, mora carinski organ hraniti dokumente iz prvega odstavka tega člena najmanj tri leta od konca koledarskega leta, v katerem je bil zahtevek zavrnjen ali dovoljenje odvzeto oziroma ugotovljeno, da je nično.
192. člen
(hramba dokumentov pri imetniku dovoljenja)
(1)
Imetnik dovoljenja in vse druge osebe, na katere se dovoljenje nanaša, morajo svoj izvod dovoljenja in vse druge dokumente, ki se nanašajo na izvajanje dovoljenega postopka, hraniti v skladu z 9. členom carinskega zakona, zbrane na istem mestu.
(2)
Če carinski organ pri izvajanju kontrole ugotovi, da dokumenti niso hranjeni v skladu s prejšnjim odstavkom in imetnik kljub dodatnemu pozivu noče zbranih dokumentov predložiti, carinski organ sprejme potrebne ukrepe, vključno z možnostjo odvzema dovoljenja.
2. PODPOGLAVJE: CARINSKO SKLADIŠČENJE
1. oddelek: splošno
1. pododdelek: tipi skladišč
193. člen
(vrste carinskih skladišč)
(1)
Carinsko blago se lahko v okviru postopka carinskega skladiščenja skladišči v enem od naslednjih vrst carinskih skladišč:
1.
javno skladišče, v katerem je imetnik carinskega skladišča odgovoren za obveznosti iz 78. člena carinskega zakona (tip A);
2.
javno skladišče, v katerem vsak depozitar carinskega blaga odgovarja za obveznosti iz 1. in 2. točke 78. člena carinskega zakona v skladu s prvim odstavkom 79. člena carinskega zakona (tip B);
3.
zasebno skladišče, v katerem je imetnik skladišča tudi depozitar blaga, ni pa nujno tudi lastnik tega blaga (tip C);
4.
zasebno skladišče, v katerem je imetnik skladišča tudi depozitar blaga, ni pa nujno tudi lastnik tega blaga, in v katerem se lahko uporabi tretji in četrti odstavek 85. člena carinskega zakona (tip D);
(2)
Postopek carinskega skladiščenja se lahko izvaja tudi v zasebnem skladišču iz tretjega odstavka 75. člena carinskega zakona, kadar je imetnik carinskega skladišča tudi depozitar, vendar ni nujno tudi lastnik blaga, na način, ki dovoljuje skladiščenje blaga imetniku dovoljenja v skladiščnih prostorih iz drugega odstavka 74. člena carinskega zakona. Takšen sistem je opredeljen kot carinsko skladišče tipa E.
(3)
Kot primeri iz drugega odstavka 74. člena carinskega zakona se štejejo predvsem tisti primeri, ko je poseben prostor potreben zaradi posebnih pogojev za skladiščenje posameznih vrst blaga ali če je to potrebno zaradi zasedenosti odobrenih prostorov carinskega skladišča.
(4)
Ne glede na prvi dostavek tega člena se lahko carinsko blago skladišči tudi v javnem carinskem skladišču, katerega imetnik je carinski organ (tip F).
(5)
V istih prostorih ali na isti lokaciji ni mogoče združiti različnih vrst skladišč iz tega člena.
2. pododdelek: prostori carinskega skladišča
194. člen
(prostori carinskega skladišča)
(1)
Carinsko skladišče, razen carinskega skladišča tipa E, lahko sestoji iz ene ali več medsebojno povezanih ograjenih površin ali prostorov, ki morajo biti jasno označeni in primerno ločeni od preostalih prostorov in površin.
(2)
Če carinski organi sami vodijo carinsko skladišče mora Carinska uprava določiti prostore in površine, ki tvorijo prostore carinskega skladišča in to objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije.
195. člen
(uporaba carinskih skladišč za začasno hrambo blaga)
(1)
Carinski organ lahko dovoli, da se carinska skladišča, razen carinskega skladišča tipa E, uporabijo tudi za začasno hrambo blaga v skladu z 38. členom carinskega zakona.
(2)
Carinsko blago, ki se začasno hrani v carinskem skladišču, se mora hraniti ločeno od preostalega blaga v carinskem skladišču.
(3)
Če carinski organ dovoli imetniku carinskega skladišča, da v carinskem skladišču začasno hrani carinsko blago v skladu s tem členom, mora, kadar je to potrebno zaradi izvajanja carinskega nadzora, evidence za to blago voditi ločeno od ostalih evidenc blaga v carinskem skladišču.
3. pododdelek: ukrepi trgovinske politike
196. člen
(uporaba ukrepov trgovinske politike za blago v postopku carinskega skladiščenja)
Če se morajo v skladu z veljavnimi predpisi ukrepi trgovinske politike uporabiti pri:
(a) sprostitvi blaga v prost promet, se ti ukrepi ne uporabijo za blago, za katero je začet postopek carinskega skladiščenja, dokler je blago v tem postopku;
(b) vnosu blaga na carinsko območje, se ti ukrepi uporabijo, ko je za carinsko blago začet postopek carinskega skladiščenja;
(c) izvozu blaga, se ti ukrepi uporabijo ob dejanskem izvozu domačega blaga, ki je bilo pred tem predmet postopka carinskega skladiščenja, iz carinskega območja.
2. oddelek: Dovoljenje za odprtje carinskega skladišča tipa A, B, C, D ali E
197. člen
(pristojnost)
Zahtevek za izdajo dovoljenja za carinsko skladišče vložnik zahtevka vloži pri carinarnici, ki je krajevno pristojna glede na predlagano lokacijo carinskega skladišča.
198. člen
(zahtevek)
Dovoljenje za carinsko skladišče izda carinski organ na podlagi pisnega zahtevka, ki ga vložnik izpolni na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 25 A k tej uredbi, ki je njen sestavi del.
199. člen
(pogoji za dovolitev carinskega skladišča)
(1)
Carinski organ lahko dovoli odprtje carinskega skladišča, čevložnik zahtevka dokaže da izpolnjuje predpisane pogoje in dokaže, da obstoji dejanska ekonomska potreba za carinsko skladiščenje.
(2)
Pri ugotavljanju, ali stroški carinskih organov v zvezi z izvajanjem nadzora niso nesorazmerno visoki v primerjavi z ekonomskimi koristmi odobritve carinskega skladišča v skladu z 2. točko prvega odstavka 69. člena carinskega zakona, carinski organ upošteva predvsem tip carinskega skladišča in operacije, ki jih imetnik želi izvajati v carinskem skladišču.
(3)
Carinsko skladišče mora biti, ne glede na druge dejavnosti, ki se smejo opravljati v skladišču, namenjeno predvsem skladiščenju carinskega blaga. Druge dejavnosti, ki se v skladu s to uredbo smejo dovoliti v carinskem skladišču, ne smejo prevladovati.
(4)
V prostorih carinskega skladišča ni dovoljeno prodajati skladiščenega blaga na drobno, razen v primeru:
1.
prodaje blaga v prostih carinskih prodajalnah ter
2.
prodaje blaga v okviru mednarodnih sporazumov, na podlagi katerih so diplomatska in konzularna predstavništva ter mednarodne organizacije oproščene plačila carine.
200. člen
(dovoljenje)
(1)
Carinski organ izda na podlagi zahtevka iz prejšnjega člena pisno dovoljenje, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.
(2)
Skupaj z dovoljenjem za carinsko skladišče tipa D izda carinski organ v skladu s 162. členom te uredbe tudi dovoljenje za sproščanje blaga v prost promet na podlagi knjigovodskih vpisov.
(3)
Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda carinski organ na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 26 A k tej uredbi, ki je njen sestavni del.
(4)
Imetnik carinskega skladišča lahko začne s poslovanjem, ko pridobi dovoljenje in predloži carinskemu organu ustrezen instrument zavarovanja, če je to v skladu z 202. členom te uredbe potrebno.
201. člen
(rok veljavnosti dovoljenja in posebni elementi dovoljenja)
(1)
Dovoljenje za carinsko skladišče se izda za nedoločen čas, vendar to ne vpliva na določbe o odpravi, razveljavitvi, ali spremembi dovoljenja.
(2)
V dovoljenju mora carinski organ med drugim določiti nadzorni carinski organ. Če je glede na okoliščine posameznega primera to potrebno, je treba v dovoljenju določiti tudi, da se sme blago, ki lahko škodljivo vpliva na drugo blago ter blago, za skladiščenje katerega morajo biti izpolnjeni posebni pogoji,skladiščiti le v carinskih skladiščih, ki so posebej opremljena za skladiščenje takšnega blaga.
(3)
V primeru zasebnega carinskega skladišča lahko carinski organ v dovoljenju določi tudi vrste blaga, ki jih je mogoče skladiščiti v tem skladišču.
(4)
Če vložnik zahtevka zahteva, da se mu omogoči predložitev blaga zaradi začetka postopka carinskega skladiščenja pri drugem carinskem organu kot je nadzorni carinski organ in carinski nadzor s tem ni ogrožen, lahko carinski organ v dovoljenju pooblasti enega ali več carinskih organov kot carinske organe začetka postopka carinskega skladiščenja.
202. člen
(obveznost predložitve instrumenta zavarovanja)
(1)
Imetnik carinskega skladišča mora predložiti instrument zavarovanja prej, preden carinsko skladišče začne s poslovanjem.
(2)
Vrednost instrumenta zavarovanja mora biti najmanj enaka višini carinskih dolgov, ki so ali bi lahko nastali glede na povprečno mesečno višino uvoznih dajatev za blago, ki se je iz carinskega skladišča sprostilo v prost promet. Upoštevata se četrti in peti odstavek 616. člena te uredbe.
(3)
Carinski organ lahko imetnika dovoljenja oprosti predložitve instrumenta zavarovanja iz prvega odstavka tega člena, če je carinski organ kot reden ukrep carinskega nadzorstva določil soključarstvo.
203. člen
(razveljavitev dovoljenja)
Razen v primerih iz 6.d člena carinskega zakona lahko carinski organ razveljavi izdano dovoljenje tudi:
1.
če imetnik dovoljenja ne začne s poslovanjem carinskega skladišča v šestih mesecih po izdaji dovoljenja ali
2.
če iz poslovanja carinskega skladišča izhaja, da njegov obstoj ni več ekonomsko upravičen. Šteje se, da obstoj carinskega skladišča ni več ekonomsko upravičen, če v njem v daljšem časovnem obdobju prevladujejo druge dejavnosti.
3. oddelek: začetek postopka carinskega skladiščenja
blaga
204. člen
(vložitev carinske deklaracije)
(1)
Carinska deklaracija za blago, predloženo v postopek carinskega skladiščenja se vloži pri nadzornem carinskem organu razen v primeru iz četrtega odstavka 201. člena te uredbe, ko se deklaracija lahko vloži pri enem od carinskih organov začetka postopka, opredeljenem v dovoljenju.
(2)
V primeru iz četrtega odstavka 201. člena te uredbe mora carinski organ začetka postopka obvestiti nadzorni carinski organ o sprejemu carinske deklaracije. V tem primeru predpisi o carinskem skladiščenju veljajo od dneva sprejema carinske deklaracije za začetek postopka carinskega skladiščenja. Ta deklaracija se uporabi tudi za čimprejšnji prevoz blaga do prostorov carinskega skladišča in za vnos blaga v carinsko skladišče, s tem da blaga ni treba ponovno predložiti nadzornemu carinskemu organu.
(3)
Postopka iz drugega odstavka tega člena ni mogoče uporabiti za carinsko skladiščenje blaga v carinskem skladišču tipa B.
(4)
Postopek iz drugega odstavka tega člena se lahko opusti, če notranja organizacija carinskih organov, predvsem elektronska izmenjava podatkov, omogoča ustrezen carinski nadzor.
1. pododdelek: običajni postopek
205. člen
(izpolnjevanje carinske deklaracije)
Carinska deklaracija iz prejšnjega člena se izpolni v skladu z 82. do 137. členom te uredbe.
2. pododdelek: poenostavljeni postopek
206. člen
(poenostavljeni postopek)
Carinski organ lahko za začetek postopka carinskega skladiščenja dovoli poenostavitve iz 59. člena carinskega zakona, če so za to izpolnjeni pogoji. iz 156. do 164. člena te uredbe.
207. člen
(postopek pri prenosu blaga iz začasne hrambe v postopek carinskega skladiščenja)
Postopek iz 205. in 206. člena te uredbe se uporabi tudi v primeru prenosa začasno hranjenega blaga iz začasne hrambe iz prvega odstavka 195. člena te uredbe v postopek carinskega skladiščenja.
4. oddelek: vodenje carinskega skladišča
1. pododdelek: vodenje evidenc in hramba carinskih deklaracij
208. člen
(obveznost vodenja evidenc)
(1)
Evidence blaga v carinskem skladišču tipa A, C, D, ali E mora v skladu s prvim odstavkom 81. člena carinskega zakona in odločbo carinskega organa voditi imetnik carinskega skladišča.
(2)
Imetnik carinskega skladišča mora evidence na zahtevo predložiti pristojnemu carinskemu organu, da bi le-ta lahko preveril pravilnost vodenja evidenc kot tudi skladnost vsebine evidenc z dejanskimi zalogami v carinskem skladišču.
(3)
V primeru vnosa blaga v carinsko skladišče tipa B, hrani nadzorni carinski organ deklaracije ali druge uradne dokumente z začetek postopka carinskega skladiščenja, z namenom, da nadzoruje zaključevanje začetih postopkov carinskega skladiščenja. Posebnega knjigovodstva v tem primeru ni treba voditi.
(4)
V primeru carinskega skladišča tipa F vodijo evidence o blagu, ki se nahaja v postopku carinskega skladiščenja carinski organi v skladu s tem pododdelkom.
209. člen
(evidence nadzornega organa)
Razen v primerih iz tretjega odstavka prejšnjega člena, nadzorni organ ne vodi evidenc, lahko pa za upravne potrebe vodi register vseh sprejetih carinskih deklaracij.
210. člen
(uporaba komercialnih ali davčnih evidenc)
Če depozitar vodi evidence za svoje komercialne ali davčne potrebe in te evidence vsebujejo vse podatke, ki so, glede na vrsto carinskega skladišča in postopke za začetek in zaključek postopka carinskega skladiščenja, potrebni za nadzor, lahko carinski organ odobri te evidence kot evidence iz prvega odstavka 81. člena carinskega zakona.
211. člen
(minimalna vsebina evidenc)
(1)
Evidence iz prvega odstavka 81. člena carinskega zakona morajo vsebovati vse podatke, ki so potrebni za pravilno izvajanje in nadzor postopka carinskega skladiščenja.
(2)
Evidence iz prejšnjega odstavka morajo vsebovati najmanj naslednje podatke:
1.
podatke iz polj 1, 31, 37 in 38 enotne carinske listine, ki se izpolnijo za carinsko deklaracijo za začetek postopka carinskega skladiščenja;
2.
povezavo s carinsko deklaracijo oziroma prijavo za novo carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga, s katero oziroma katerimi se je postopek carinskega skladiščenja za zadevno blago zaključil;
3.
datum in navedbo o ostalih carinskih dokumentih in vseh ostalih dokumentih, ki se nanašajo na začetek in zaključek postopka carinskega skladiščenja blaga;
4.
podatke, ki omogočajo, da se nadzoruje gibanje blaga v carinskem skladišču, še posebej kje se blago nahaja in podatke o morebitnem premeščanju blaga iz enega v drugo skladišče, ne da bi se postopek carinskega skladiščenja zaključil;
5.
podatke o morebitnem skupnem skladiščenju carinskega blaga in blaga iz 1. točke prvega odstavka 80. člena carinskega zakona;
6.
vse ostale podatke, ki so pomembni za ugotavljanje vrste in narave blaga;
7.
podatke o običajnih postopkih in ravnanjih z blagom v carinskem skladišču;
8.
podatke o začasni odstranitvi blaga iz prostorov carinskega skladišča.
(3)
Evidence o blagu, ki se nahaja v carinskem skladišču tipa D morajo poleg podatkov iz prejšnjega odstavka vsebovati tudi podatke iz polj 1 (prva poddelitev), 3, 5, 14, 19, 26, 32, 33, 34, 47, 49 in 54 enotne carinske listine, ki se izpolnijo v carinski deklaraciji, s katero se začne postopek carinskega skladiščenja.
(4)
Imetnik carinskega skladišča mora voditi evidence tako, da v vsakem trenutku kažejo dejanske zaloge blaga v postopku carinskega skladiščenja. V časovnih obodbjih, ki jih določijo carinski organi mora imetnik carinskega skladišča predložiti izpisek iz evidenc.
(5)
Če je carinski deklarant zahteval, da se pri določanju carinske vrednosti carinskega blaga v carinskem skladišču uporabi drugi odstavek 85. člena carinskega zakona, mora biti podatek o carinski vrednosti blaga pred izvedbo odobrenega postopka ali ravnanja prav tako naveden v evidenci.
(6)
V primeru, da je dovoljena uporaba poenostavljenih postopkov iz 59. člena carinskega zakona, se določbe tega člena, ki se nanašajo na carinske deklaracije, primerno uporabljajo tudi za odobrene poenostavitve.
212. člen
(način vodenja evidenc)
(1)
Blago, za katerega je začet postopek carinskega skladiščenja v skladišču tipa A, C, ali D, je treba vpisati v evidence v trenutku, ko je blago vnešeno v carinsko skladišče. Pri tem je treba upoštevati podatke, ki jih sprejme oziroma potrdi nadzorni carinski organ ali carinski organ začetka postopka v skladu z drugim odstavkom 204. člena te uredbe.
(2)
Če je za blago začet postopek carinskega skladiščenja v skladišču tipa E, je treba blago vpisati v evidence v trenutku, ko blago prispe v skladiščne prostore imetnika dovoljenja.